Najdi forum

Vročina ograje (pravljica, pripovedka)

Soočanje s prevaro ima različne obraze ter načine. Eden mojih je bil pisanje zgodbic.. ena izmed nekaj 10 še ohranjenih je sledeča:

VROČINA OGRAJE

Čuden svet se razprostira pred mojimi očmi. Prav zares. Takšna dolga travnata pokrajina. Stepa se ji reče. Po sredini, točni geometrijski sredini teče ograja. A sta obe strani enaki, le žična ograja je vmes. Takšna, kot je običajno napeljana okoli šol in otroških vrtcev. Z razliko, da je ta izredno visoka. In potem še eno čudo.
Ljudje.
Vsi do zadnjega stojijo ob ograji. Eni z ene strani, drugi z druge. Stopim do njih. Ne vidijo me, tisti na oni strani. Ne ozrejo se. Tisti na tej strani. Bolščijo preko žice nekam v oddaljenost na drugi strani. In kar je najbolj hecno. Oni na drugi strani strmijo sem, te na tej pa na njihovo. Samo vidijo se ne. Ne vidijo niti mene. Tudi pustijo se ne zmotiti. Cukam jih za rokav. Potegnem. Pa nič.
Hmm.
Obrnem se in nekaj sto metrov stran zagledam moža. Sedečega v travi. Ta celo obrača glavo in ima celo poln pogled. Malce drugačen, kot tisti poln praznine v milijonih parov oči na obeh straneh ograje.
“Dober dan.” mu rečem, ko stopam proti njemu.
“Ja, ja…” reče in si podrgne gležnja na nogah.
“Je kaj narobe?” ga vprašam.
“Ja. Zvil sem si gležnja. Oba.”
“Kako pa?” sem se začudil, ko sem gledal po planjavi. Ravnina povsod.
“Ah, skočil sem z ograje in sem si zvil oba gležnja.”
“Še vedno ne razumem. Kako?”
“Ja. Morda vam delujem nerodno. Samo, veste, če tolikokrat skačete preko ograje kot jaz. Je to pač neizogibno. Prej ali slej si kaj poškoduješ.”
“Zakaj pa skačete?”
“Ne veste?” Se začudi mož. In me končno pogleda bolje in predvsem začudeno.
“Ne res ne.” iskreno priznam.
“Kako? Saj vsi to počno.” je še bolj začuden mož.
“Kaj?” ga vprašam.
“Ah. Poglejte. Bogovi so nas prekleli. Našo nekoč enotno deželo so pregradili s to ograjo. Pred tisočimi leti. Nihče ne ve več zakaj. In potem plezamo na drugo stran.” si je še vedno drgnil gležnja.
In jaz se obrnem nazaj proti ograji. Šele sedaj opazim, da vsi ljudje ne stojijo. Nekateri plezajo čez. Skočijo na drugo stran in potem odhitijo proti drugemu obzorju. Nekaj jih je celo skočilo na to stran. Moških in žensk. Odhitijo mimo naju. Proti oddaljeni točki na obzorju.
“Ja, kam gredo ti ljudje?” vprašujoče pokažem za tistim pikicami, ki jim z očmi sledim. A ne zmorem dolgo, ker kmalu izginejo.
“Domov.” mi pove mož na tleh.
“In oni na drugi strani?” še vprašam.
“Domov.”
“Kako? Oboji hodijo domov?” se začudim.
“Ja, seveda.”
“Kako?”
“Ah preprosto.”
“Preprosto? Zakaj pa vi potem hodite preko?” sem bil sedaj čisto zmeden.
“Kot rečeno. Preprosto. Veste, na tej strani kjer sva sedaj imam ženo, stanovanje in otroke. Rad imam otroke. Prav zares. A vedno kadar sem na tej strani si želim na ono.”
“Zakaj?”
“Ah, veste na drugi strani imam tudi ženo.”
“A?”
“Ja. Samo, da imava s to ženo hišo. In na drugi strani imava športni dvosed, jadrnico in razmišljava celo o nakupu letala.”
“A?” se še vedno čudim.
“Ja, vem. Strašno. A tako je. Z ženo na drugi strani imava popolno svobodo. Lahko počneva karkoli si želiva. Potujeva, kupujeva. Res. A nimava otrok. To imam z ženo na tej strani ograje.”
“In tako potem skačete sem in tja?” se začudim.
“Ja.” prizna.
“Pa ostali?” se začudim.
“Enako. Enako.” pove.
“Imajo tudi oni na eni strani otroke na drugi pa materialne stvari?”
“Ne. Ne vsi. Moj sosed na tej strani ima na tej strani blondinko, na drugi strani pa živi z rjavolasko. Drugače ima popolno identično življenje. Še celo stanovanji sta isti in celo naslov. Ali pa tretji sosed, ki baje na tej strani živi z žensko, na drugi pa z moškim.”
“Pa ženske?” sem čisto prepaden.
“Tudi. Moja ženska na tej strani je akademska slikarka, ki riše slikanice za otroke. Nimava veliko denarja, imava pa veliko veselja in ljubezni. In nekoč mi je nekdo povedal, da jo je videl na drugi strani. Tam je baje direktorica neke multinacionalke. Tam naj bi imela krznene plašče, bisere in diamante. Ne bi vedel točno.”
“In žena na drugi strani?” se vmešam.
“No za to vem, kaj je. Rojena v bogati družini in upravlja družinsko podjetje. Nikoli je ni doma. In mi kupuje stvari. Katerokoli si zaželim. Vse imam. Prav vsako malo drobno stvar. A včasih ne zdržim več. Moram nazaj. In preskočim ograjo. Potem sem tu. Pri moji ženi slikarki in otrocih. Tu imam veselje, radost in ljubezen. A tudi pomanjkanje. Nimava niti računalnika. To je res grozno. In potem moram.. Preprosto moram na drugo stran. Tja kjer imam vse.”
“In potem skačete sem in tja, vsakič, kadar vam kaj manjka?” se začudim.
“Da.” je čisto odkrit.
“Toda kako… kako to zmorete?”
“Lahko. Saj se ne da drugače. Vsi to počno. Tako pač je.” ostane miren mož, ki se sedaj postavi na noge.
“O… super. Gleženj ne boli več.” reče in se obrne k meni in prejšnjem pogovoru:
“A sedaj je tako. In kadar sem na tej strani si želim nazaj na ono. Ne vem zakaj. Nekaj me vleče nazaj. Kot magnet. In potem ponovno preplezam ograjo. Skočim na drugo stran. In si takoj želim nazaj. Nikoli ni miru. Kot večno preklet. Samo šele sedaj sem se zavedel tega. Sedaj, ko so me boleli gležnji. Nič prej. Zdaj me ne bolijo več. In moram k ženi in otrokom. Nasvidenje, se mi mudi.” še reče, ko mi obrne hrbet in zdrvi proti svojemu domu z otroci.
In če bi čakal morda par ur ali morda dni, bi ga ponovno srečal kako drvi nazaj. K ženi bogatašinji. Videl kako ponovno preskakuje ograjo, verjetno bolj srečno. Brez izvinov. Tako kot vsi ljudje pred mojimi očmi.

De omnibus disputandum..

dobra 🙂

ja tako je danes življenje vsi želijo nekaj kar ;;nimajo;; in ko imajo želijo spet drugo…na koncu se zaveš da se celo življenje boriš z -mlini na veter- in izgubljaš čarobnost trenutkov.

SV

…si te predstavljam… takole v dnevni sobi… za računalnikom in pijačo na mizi pa par piškotov in robčki.
Napišeš prispevek in nato čakaš odzive… sledi krohot, čudenje, odobravanje, zavračanje. Cel spekter čustev…
:)))))))

nova
Uredništvo priporoča

To je tvoja projekcija nečesa, kar ne obstaja. Vrednost zapisanega je v prepoznavanju absurdov človeške družbe. In kako ga najlažje prikazati: tako, da ga narediš še bolj absurdnega. Da pretiravaš.. oz. poudariš tisto absurdno.

Ne morem se sicer primerjati z velikani, a vzvod je isti kot v klasikah:
1984 – George Orwell,
Fahrenheit 451 – Ray Bradbury
Zvezdni dnevnik Ilijona Tihega – Stanislav Lem
Sreča – Will Ferguson
Deklina Zgodba – Margaret Altwood
Krasni Novi svet – Aldous Huxley
I robot – Isaac Asimov
Zajtrk prvakov – Kurt Vonnegut
Štoparski vodnik po galaksiji – Douglas Adams
itd.

Preko absurda se je namreč lažje soočati z lastno izgubo, v tem primeru prevaro.. ker si lahko privoščiš drugačno perspektivo, kot togo centrično. Dokler si strogo centralen, le znotraj sebe.. ne vidiš nič drugega, kot sebe, svoja čustva.. manjko, ničvrednost, jezo, razočaranje, bolečino..
Zato je izlet VEN iz sebe dobrodošel.

Načinov in postopokov je veliko različnih.. vsak si lahko najde svojega. Moj je od nekdaj: absurd.

De omnibus disputandum..

To je tvoja projekcija nečesa, kar ne obstaja. Vrednost zapisanega je v prepoznavanju absurdov človeške družbe. In kako ga najlažje prikazati: tako, da ga narediš še bolj absurdnega. Da pretiravaš.. oz. poudariš tisto absurdno.

Ne morem se sicer primerjati z velikani, a vzvod je isti kot v klasikah:
1984 – George Orwell,
Fahrenheit 451 – Ray Bradbury
Zvezdni dnevnik Ilijona Tihega – Stanislav Lem
Sreča – Will Ferguson
Deklina Zgodba – Margaret Altwood
Krasni Novi svet – Aldous Huxley
I robot – Isaac Asimov
Zajtrk prvakov – Kurt Vonnegut
Štoparski vodnik po galaksiji – Douglas Adams
itd.

Preko absurda se je namreč lažje soočati z lastno izgubo, v tem primeru prevaro.. ker si lahko privoščiš drugačno perspektivo, kot togo centrično. Dokler si strogo centralen, le znotraj sebe.. ne vidiš nič drugega, kot sebe, svoja čustva.. manjko, ničvrednost, jezo, razočaranje, bolečino..
Zato je izlet VEN iz sebe dobrodošel.

Načinov in postopokov je veliko različnih.. vsak si lahko najde svojega. Moj je od nekdaj: absurd.
[/quote]

Drži… moja projekcija SV-ja..

Lepo, da si pojasnil zadevo z izleti.

Ahhhh. Tole razloži marsikaj.

Stepeni Volk ti si potreben resne terapije. Kvazi strokovno pisanje po MON ni terapija.

Glade na to, da sami trdite, da ste aseksualni, ste videli že veliko absurdov.. bi vam dvojnost zgodbice ali katerekoli klasike morala biti znana.

A kot rečeno, Vaša zgodba je dovolj unikatna, da si privoščite svojo temo, kjer boste lahko reševali tisto najpomembneje: sebe. Oz. krivice, ki se dogajajo aseksualnim ljudem, v tej visoko seksualni družbi s pritiski od povsod.. poglejmo samo reklame, potrebne elemente za status (hisa, žena, otroci in pes..), vici, oddaje, članki, filmi: seks, seks in seks.

De omnibus disputandum..

Naj ugibam v čem je težava. Bili ste prevarani in namesto da bi si priznali da vas je oseba ki ste ji zaupali izigrala, raje iščete težave pri sebi. Virtualno se plazite po kolenih da bi se vam bivša partnerka vrnila nazaj. Če je to res je to posebna oblika mazohizma. Samokaznovanja za dejanja partnerja.
Saj ona j vendar ženska saj ni mogla nič narobe narediti! Verjetno celo mislite da jo je ljubimec zapeljal.

Ne zavedate pa se da s tem do (bivše?) partnerice kažete strašno nespoštovanje. Reducirana je na predmet ki se ni sposoben sam odločati. In zato tudi ne prevzemati lastne odgovornosti za svoja dejanja. Mogoče je to tudi njen razlog za prevaro.

Poleg obsedenega teoretiziranja o odnosih in raznoraznih nagnusnih spolnih praksah.

Morda se motim, morda ugibam napak. Zato brez zamere. Morda pa imam le malenkost prav.

Stepni, tvoje zgodbice, tvoje zbirke citatov, tvoji nekoč ubesedeni prispevki… Vse je bilo del lastne samoterapije, da si se lažje soočil s prevaro in vsem, kar pride z njo. Razvidno je, da si si postavil nove temelje. A vsakič, ko zbrskaš na plano še eno svojih pisanj, se spet, bolj ali manj, potopiš v preteklost. Ki ostaja nespremenjena in ki je nepreklicno mimo.

Ne delaj si tega. Zastavi na novo in pojdi naprej. Aktiviraj delete.

Stepni, tvoje zgodbice, tvoje zbirke citatov, tvoji nekoč ubesedeni prispevki… Vse je bilo del lastne samoterapije, da si se lažje soočil s prevaro in vsem, kar pride z njo. Razvidno je, da si si postavil nove temelje. A vsakič, ko zbrskaš na plano še eno svojih pisanj, se spet, bolj ali manj, potopiš v preteklost. Ki ostaja nespremenjena in ki je nepreklicno mimo.

Ne delaj si tega. Zastavi na novo in pojdi naprej. Aktiviraj delete.
[/quote]

Zveni benevolentno, a je žal eden najslabših možnih “dobronamernih nasvetov”: t.i. Nojevski nasvet.

Dajmo glavo v pesek, dajmo pozabiti.. delete (če že ni možno “reset”). Zato imamo toliko alkoholikov, odvisnikov od drugih substanc, iger na srečo.. in na onem “sprejemljivo dobrem spektru” (enako kot “nasvet”): workoholiki, nenehni športniki, obsesivci.

Brisati neprijetno in jemati zgolj “prijetno”. Kakšen človek to postaneš?

Velik del stvari, ki jih vsaka družba razglasi za slabo, to pravzaprav niso. Učimo se tako na napakah, kot z uspehi. Ameriška črno bela miselnost, večnega optimizma te oropa minimalno polovico možnosti za učenje, če ne celo več. Saj ne moreš biti avtentičen, če si vedno “dobre volje”, “opimističen” oz. brišeš vse “negativno”.. ne sprejemaš dela življenja in dogodkov v njem, ki ti dajejo možnost za napredek. Iz svoje (trenutne) perspektive, ne moreš videti cele slike, niti tega, kaj vse ti določen dogodek prinese dolgoročno, v prihodnosti.

Potlačiti, zbrisati.. zato ni zdrav način.. saj je tudi iz psihoterapije znano, da se travme “skrijejo” le navidezno. Na primeru tistih resnično hudih travm, žensk iz Srebernice, je to odlično prikazala že Renata Salecl: ”Od Srebrenice do St.Louisa in nazaj”

Kako mislite, da je prišlo do terapije? Do vseh izumov, knjig, zgodb in “priročnikov za tisto in ono”?
Ker so se vsi ljudje odločali živeti z glavo v pesku?

Sama pravljica, govori prav o tem: Kako si ljudje upajo živeti le po polovičkah. Ena polovica jih živi na tej strani ograne, druga na drugi..
Žal takšnega sveta ni v resničnosti in je ona druga, večno, nojevsko zakopana. Mrtva znotraj žive osebe.
Polovični zombie.

Ne hvala.

De omnibus disputandum..

Stepni, tvoje zgodbice, tvoje zbirke citatov, tvoji nekoč ubesedeni prispevki… Vse je bilo del lastne samoterapije, da si se lažje soočil s prevaro in vsem, kar pride z njo. Razvidno je, da si si postavil nove temelje. A vsakič, ko zbrskaš na plano še eno svojih pisanj, se spet, bolj ali manj, potopiš v preteklost. Ki ostaja nespremenjena in ki je nepreklicno mimo.

Ne delaj si tega. Zastavi na novo in pojdi naprej. Aktiviraj delete.
[/quote]

Zveni benevolentno, a je žal eden najslabših možnih “dobronamernih nasvetov”: t.i. Nojevski nasvet.

Dajmo glavo v pesek, dajmo pozabiti.. delete (če že ni možno “reset”). Zato imamo toliko alkoholikov, odvisnikov od drugih substanc, iger na srečo.. in na onem “sprejemljivo dobrem spektru” (enako kot “nasvet”): workoholiki, nenehni športniki, obsesivci.

Brisati neprijetno in jemati zgolj “prijetno”. Kakšen človek to postaneš?

Velik del stvari, ki jih vsaka družba razglasi za slabo, to pravzaprav niso. Učimo se tako na napakah, kot z uspehi. Ameriška črno bela miselnost, večnega optimizma te oropa minimalno polovico možnosti za učenje, če ne celo več. Saj ne moreš biti avtentičen, če si vedno “dobre volje”, “opimističen” oz. brišeš vse “negativno”.. ne sprejemaš dela življenja in dogodkov v njem, ki ti dajejo možnost za napredek. Iz svoje (trenutne) perspektive, ne moreš videti cele slike, niti tega, kaj vse ti določen dogodek prinese dolgoročno, v prihodnosti.

Potlačiti, zbrisati.. zato ni zdrav način.. saj je tudi iz psihoterapije znano, da se travme “skrijejo” le navidezno. Na primeru tistih resnično hudih travm, žensk iz Srebernice, je to odlično prikazala že Renata Salecl: ”Od Srebrenice do St.Louisa in nazaj”

Kako mislite, da je prišlo do terapije? Do vseh izumov, knjig, zgodb in “priročnikov za tisto in ono”?
Ker so se vsi ljudje odločali živeti z glavo v pesku?

Sama pravljica, govori prav o tem: Kako si ljudje upajo živeti le po polovičkah. Ena polovica jih živi na tej strani ograne, druga na drugi..
Žal takšnega sveta ni v resničnosti in je ona druga, večno, nojevsko zakopana. Mrtva znotraj žive osebe.
Polovični zombie.

Ne hvala.
[/quote]

Ne govorim, da bi moral potlačiti preteklost. Niti, da taka, kot je bila, nima vpliva na sedanjost. Torej je tvoja replika v tem duhu, kot si jo zastavil, brezpredmetna.

Žal nisi doumel, da prenehanje brskanja po pesku preteklosti še ne pomeni, da si zanikal njen obstoj. Pomeni, da si jo prerasel. Da končno živiš tukaj in danes.

To bi ti želela. Odločil se boš sam.

Zveni benevolentno, a je žal eden najslabših možnih “dobronamernih nasvetov”: t.i. Nojevski nasvet.

Dajmo glavo v pesek, dajmo pozabiti.. delete (če že ni možno “reset”). Zato imamo toliko alkoholikov, odvisnikov od drugih substanc, iger na srečo.. in na onem “sprejemljivo dobrem spektru” (enako kot “nasvet”): workoholiki, nenehni športniki, obsesivci.

Brisati neprijetno in jemati zgolj “prijetno”. Kakšen človek to postaneš?

Velik del stvari, ki jih vsaka družba razglasi za slabo, to pravzaprav niso. Učimo se tako na napakah, kot z uspehi. Ameriška črno bela miselnost, večnega optimizma te oropa minimalno polovico možnosti za učenje, če ne celo več. Saj ne moreš biti avtentičen, če si vedno “dobre volje”, “opimističen” oz. brišeš vse “negativno”.. ne sprejemaš dela življenja in dogodkov v njem, ki ti dajejo možnost za napredek. Iz svoje (trenutne) perspektive, ne moreš videti cele slike, niti tega, kaj vse ti določen dogodek prinese dolgoročno, v prihodnosti.

Potlačiti, zbrisati.. zato ni zdrav način.. saj je tudi iz psihoterapije znano, da se travme “skrijejo” le navidezno. Na primeru tistih resnično hudih travm, žensk iz Srebernice, je to odlično prikazala že Renata Salecl: ”Od Srebrenice do St.Louisa in nazaj”

Kako mislite, da je prišlo do terapije? Do vseh izumov, knjig, zgodb in “priročnikov za tisto in ono”?
Ker so se vsi ljudje odločali živeti z glavo v pesku?

Sama pravljica, govori prav o tem: Kako si ljudje upajo živeti le po polovičkah. Ena polovica jih živi na tej strani ograne, druga na drugi..
Žal takšnega sveta ni v resničnosti in je ona druga, večno, nojevsko zakopana. Mrtva znotraj žive osebe.
Polovični zombie.

Ne hvala.
[/quote]

Ne govorim, da bi moral potlačiti preteklost. Niti, da taka, kot je bila, nima vpliva na sedanjost. Torej je tvoja replika v tem duhu, kot si jo zastavil, brezpredmetna.

Žal nisi doumel, da prenehanje brskanja po pesku preteklosti še ne pomeni, da si zanikal njen obstoj. Pomeni, da si jo prerasel. Da končno živiš tukaj in danes.

To bi ti želela. Odločil se boš sam.
[/quote]

Čestitam. Ponovno zveni dobronamerno.. do predzadnjega stavka, ki odkrije bistveno: pasivno-agresivnost.

Malce podobno vsem tistim tetkam, ki “molijo” za nas, “grešne”.

Želite mi, nekaj, kar si želite pravzaprav sami.. ampak hkrati se bom “odločil sam”. Zakaj torej sploh vse skupaj pisati, če je to MOJA odločitev?

Biblično božji paradoks: Bog ima svoj plan, v katerem je vse že določeno – hkrati imamo “svobodno” voljo. Svobodno voljo, da uresničujemo božji plan?
Potem svobode, niti volje ni.
Imamo svobodno voljo?
Potem božjega načrta ni.

Tukaj gre za nekaj podobnega… saj, ne samo, da te izbire pravzaprav nimam, celo to kaj, kje, kako in celo KDAJ naj živim, odloča višja “benevolentna” entiteta: želja drugega (aka:božji plan).
In tudi tega, kaj objavim, kaj pišem ter zakaj.. kako čutim, kje se nahajam itd… odloča le ta entiteta (njena želja!).. ki pa se ne ustavi in niti ne vpraša avtorja (mene), temveč ima že razdelan celoten plan za drugo osebo, kako in kje, kdaj in zakaj naj živi..

Pri čemer pa žal ta entiteta benevolentnosti očitno pravljice ne dojema.. a je hkrati opravičilo za posredovanje “želje” – pravzaprav daljinsko vodenje druge osebe.

Verjetno Vas imajo doma vsi radi.. ker druge izbire pravzaprav nimajo.

De omnibus disputandum..

Ne govorim, da bi moral potlačiti preteklost. Niti, da taka, kot je bila, nima vpliva na sedanjost. Torej je tvoja replika v tem duhu, kot si jo zastavil, brezpredmetna.

Žal nisi doumel, da prenehanje brskanja po pesku preteklosti še ne pomeni, da si zanikal njen obstoj. Pomeni, da si jo prerasel. Da končno živiš tukaj in danes.

To bi ti želela. Odločil se boš sam.
[/quote]

Čestitam. Ponovno zveni dobronamerno.. do predzadnjega stavka, ki odkrije bistveno: pasivno-agresivnost.

Malce podobno vsem tistim tetkam, ki “molijo” za nas, “grešne”.

Želite mi, nekaj, kar si želite pravzaprav sami.. ampak hkrati se bom “odločil sam”. Zakaj torej sploh vse skupaj pisati, če je to MOJA odločitev?

Biblično božji paradoks: Bog ima svoj plan, v katerem je vse že določeno – hkrati imamo “svobodno” voljo. Svobodno voljo, da uresničujemo božji plan?
Potem svobode, niti volje ni.
Imamo svobodno voljo?
Potem božjega načrta ni.

Tukaj gre za nekaj podobnega… saj, ne samo, da te izbire pravzaprav nimam, celo to kaj, kje, kako in celo KDAJ naj živim, odloča višja “benevolentna” entiteta: želja drugega (aka:božji plan).
In tudi tega, kaj objavim, kaj pišem ter zakaj.. kako čutim, kje se nahajam itd… odloča le ta entiteta (njena želja!).. ki pa se ne ustavi in niti ne vpraša avtorja (mene), temveč ima že razdelan celoten plan za drugo osebo, kako in kje, kdaj in zakaj naj živi..

Pri čemer pa žal ta entiteta benevolentnosti očitno pravljice ne dojema.. a je hkrati opravičilo za posredovanje “želje” – pravzaprav daljinsko vodenje druge osebe.

Verjetno Vas imajo doma vsi radi.. ker druge izbire pravzaprav nimajo.
[/quote]

Pasivna agresivnost je orodje, ki nekomu, ki se počuti prizadetega, pomaga nazaj k ravnotežju, pri tem pa oseba v sebi potlači jezo, da ne bi konflikta še poglobila.
Včasih je to blagodejno za odnos. Glej diplomate in njihove pogovore, ko diskutirajo o pomembnih stvareh za države ali narode. Pasivna agresivnost je v resnici nezaželjena in kvarno vpliva le v osebnih odnosih do bližnjih. Na forumu pa, tako mislim, ni razloga, da bi se spotikali ob pasivno agresivnost, ker najdeš razne agresivnosti skoraj v vsakem prispevku.
Vztrajno posredovanje nekih idej, ki drugim niso blizu, zato se tudi oglasijo z nasprotnimi mislimi, bi tudi lahko štel za pasivno agresijo. Sam je ne. Mislim, da je pomembnejša debata in njeni rezultati kot spotikanje ob pasivno agresijo.

Ne govorim, da bi moral potlačiti preteklost. Niti, da taka, kot je bila, nima vpliva na sedanjost. Torej je tvoja replika v tem duhu, kot si jo zastavil, brezpredmetna.

Žal nisi doumel, da prenehanje brskanja po pesku preteklosti še ne pomeni, da si zanikal njen obstoj. Pomeni, da si jo prerasel. Da končno živiš tukaj in danes.

To bi ti želela. Odločil se boš sam.
[/quote]

Čestitam. Ponovno zveni dobronamerno.. do predzadnjega stavka, ki odkrije bistveno: pasivno-agresivnost.

Malce podobno vsem tistim tetkam, ki “molijo” za nas, “grešne”.

Želite mi, nekaj, kar si želite pravzaprav sami.. ampak hkrati se bom “odločil sam”. Zakaj torej sploh vse skupaj pisati, če je to MOJA odločitev?

Biblično božji paradoks: Bog ima svoj plan, v katerem je vse že določeno – hkrati imamo “svobodno” voljo. Svobodno voljo, da uresničujemo božji plan?
Potem svobode, niti volje ni.
Imamo svobodno voljo?
Potem božjega načrta ni.

Tukaj gre za nekaj podobnega… saj, ne samo, da te izbire pravzaprav nimam, celo to kaj, kje, kako in celo KDAJ naj živim, odloča višja “benevolentna” entiteta: želja drugega (aka:božji plan).
In tudi tega, kaj objavim, kaj pišem ter zakaj.. kako čutim, kje se nahajam itd… odloča le ta entiteta (njena želja!).. ki pa se ne ustavi in niti ne vpraša avtorja (mene), temveč ima že razdelan celoten plan za drugo osebo, kako in kje, kdaj in zakaj naj živi..

Pri čemer pa žal ta entiteta benevolentnosti očitno pravljice ne dojema.. a je hkrati opravičilo za posredovanje “želje” – pravzaprav daljinsko vodenje druge osebe.

Verjetno Vas imajo doma vsi radi.. ker druge izbire pravzaprav nimajo.
[/quote]

Preberi, kaj sem napisala. Vem, zakaj.
Preberi, kaj si odgovoril. Veš. zakaj.

Izbirava vsak zase.

Čestitam. Ponovno zveni dobronamerno.. do predzadnjega stavka, ki odkrije bistveno: pasivno-agresivnost.

Malce podobno vsem tistim tetkam, ki “molijo” za nas, “grešne”.

Želite mi, nekaj, kar si želite pravzaprav sami.. ampak hkrati se bom “odločil sam”. Zakaj torej sploh vse skupaj pisati, če je to MOJA odločitev?

Biblično božji paradoks: Bog ima svoj plan, v katerem je vse že določeno – hkrati imamo “svobodno” voljo. Svobodno voljo, da uresničujemo božji plan?
Potem svobode, niti volje ni.
Imamo svobodno voljo?
Potem božjega načrta ni.

Tukaj gre za nekaj podobnega… saj, ne samo, da te izbire pravzaprav nimam, celo to kaj, kje, kako in celo KDAJ naj živim, odloča višja “benevolentna” entiteta: želja drugega (aka:božji plan).
In tudi tega, kaj objavim, kaj pišem ter zakaj.. kako čutim, kje se nahajam itd… odloča le ta entiteta (njena želja!).. ki pa se ne ustavi in niti ne vpraša avtorja (mene), temveč ima že razdelan celoten plan za drugo osebo, kako in kje, kdaj in zakaj naj živi..

Pri čemer pa žal ta entiteta benevolentnosti očitno pravljice ne dojema.. a je hkrati opravičilo za posredovanje “želje” – pravzaprav daljinsko vodenje druge osebe.

Verjetno Vas imajo doma vsi radi.. ker druge izbire pravzaprav nimajo.
[/quote]

Pasivna agresivnost je orodje, ki nekomu, ki se počuti prizadetega, pomaga nazaj k ravnotežju, pri tem pa oseba v sebi potlači jezo, da ne bi konflikta še poglobila.
Včasih je to blagodejno za odnos. Glej diplomate in njihove pogovore, ko diskutirajo o pomembnih stvareh za države ali narode. Pasivna agresivnost je v resnici nezaželjena in kvarno vpliva le v osebnih odnosih do bližnjih. Na forumu pa, tako mislim, ni razloga, da bi se spotikali ob pasivno agresivnost, ker najdeš razne agresivnosti skoraj v vsakem prispevku.
Vztrajno posredovanje nekih idej, ki drugim niso blizu, zato se tudi oglasijo z nasprotnimi mislimi, bi tudi lahko štel za pasivno agresijo. Sam je ne. Mislim, da je pomembnejša debata in njeni rezultati kot spotikanje ob pasivno agresijo.
[/quote]

Pasivna agresivnost je škodljiva v vseh pogledih, ne le v ozkem pasu medsebojnih odnosov partnerstva. Diplomat, ki je pasivno agresiven, ne bo prav dolgo v tem poklicu.

Izmenjava mnenj najbolje poteka le, ko nihče ne vsiljuje svojega mnenja (še manj druge žali, zmerja, zaničuje.. razmetava stereotipe itd.), temveč le tega razlaga. Če gre za višje zapisano, bi se to lahko glasilo takole:
“…A vsakič, ko IZBRSKAM na plano še eno svojih pisanj, se spet, bolj ali manj, POTOPIM v preteklost. Ki ostaja nespremenjena in ki je nepreklicno mimo.

Ne DELAM si tega. ZASTAVIM SI na novo in POJDEM naprej. AKTIVIRAM delete.”

S tem sogovorniku jasno daješ vedeti, KAKO TI DELUJEŠ.. morda še argumente ZAKAJ, primere itd.
Potem pač gledaš na stvar, kot različnost dveh ljudi.
Tako kot sta si ekstrovert in introvert različna v kvantiteti komunikacije s soljudmi. Ni namreč enoznačne poti.

Jaz bi še vedno odgovoril, da je DELETE ena najslabših možnih ravnanj.. travme, pol-travme so samo potlačene.. privrele bodo pa na plan slej ali prej – glej Renatino kolumno.

Iz česar pa seveda sledi tisti zombie višje:
[img]http://www.azquotes.com/picture-quotes/quote-to-tell-someone-not-to-be-emotional-is-to-tell-them-to-be-dead-jeanette-winterson-48-40-31.jpg[/img]

Zato je “želeti” nekomu enako vsiljevanju. Drugim želiš vse dobro (pod njihovimi pogoji, jim dati vso svobodo).. in ne to kaj ti pogojuješ kot “dobro” oz. kar ti hočeš.

De omnibus disputandum..

Tovrstna pasivna agresivnost pomaga skupaj držati tudi družbo samo.
Torej, nekdo, neka avtoriteta ti na lep način, a z rahlo agresivnim tonom oz. besedami pove, kje po njegovem grešiš.
Ni vse tako zelo škodljivo, kot izgleda na prvi pogled in z zornega kota čustveno prizadetega. (Strah zaradi pasivno agresivne osebe?)

Čestitam. Ponovno zveni dobronamerno.. do predzadnjega stavka, ki odkrije bistveno: pasivno-agresivnost.

Malce podobno vsem tistim tetkam, ki “molijo” za nas, “grešne”.

Želite mi, nekaj, kar si želite pravzaprav sami.. ampak hkrati se bom “odločil sam”. Zakaj torej sploh vse skupaj pisati, če je to MOJA odločitev?

Biblično božji paradoks: Bog ima svoj plan, v katerem je vse že določeno – hkrati imamo “svobodno” voljo. Svobodno voljo, da uresničujemo božji plan?
Potem svobode, niti volje ni.
Imamo svobodno voljo?
Potem božjega načrta ni.

Tukaj gre za nekaj podobnega… saj, ne samo, da te izbire pravzaprav nimam, celo to kaj, kje, kako in celo KDAJ naj živim, odloča višja “benevolentna” entiteta: želja drugega (aka:božji plan).
In tudi tega, kaj objavim, kaj pišem ter zakaj.. kako čutim, kje se nahajam itd… odloča le ta entiteta (njena želja!).. ki pa se ne ustavi in niti ne vpraša avtorja (mene), temveč ima že razdelan celoten plan za drugo osebo, kako in kje, kdaj in zakaj naj živi..

Pri čemer pa žal ta entiteta benevolentnosti očitno pravljice ne dojema.. a je hkrati opravičilo za posredovanje “želje” – pravzaprav daljinsko vodenje druge osebe.

Verjetno Vas imajo doma vsi radi.. ker druge izbire pravzaprav nimajo.
[/quote]

Preberi, kaj sem napisala. Vem, zakaj.
Preberi, kaj si odgovoril. Veš. zakaj.

Izbirava vsak zase.
[/quote]

Ponovno pasivna agresivnost.. ali nemara naivno pričakovanje, da je sogovornik tudi telepat?

Nisem.

Vi nekaj “veste” in sedaj naj bi vedeli tudi mi, brez besed..

Potrudite se obrazložiti, če mislite, da je kaj za sporočiti.. drugače pa tale pasivno agresivni ping-pong postaja dolgočasen.

De omnibus disputandum..

Tovrstna pasivna agresivnost pomaga skupaj držati tudi družbo samo.
Torej, nekdo, neka avtoriteta ti na lep način, a z rahlo agresivnim tonom oz. besedami pove, kje po njegovem grešiš.
Ni vse tako zelo škodljivo, kot izgleda na prvi pogled in z zornega kota čustveno prizadetega. (Strah zaradi pasivno agresivne osebe?)
[/quote]

To ni pasivna agresivnost. Kar opisuješ je konstruktivna kritika, saj gre za direktnost.

Pasivna agresivnost se izraža na indirekten, ne-konfrotirajoč način.. npr. na takšne načine:
Nedokončanost – stvari puščajo nedokončane (predstopnja sabotaža ali pa drugače rečeno: mehka sabotaža);
Trmoglavost – otroci to radi počno;
Večno zamujanje – indirektno uporništvo;
Ne-kopliment – kompliment, ki to ni.. kompliment v katerega se vtke negativno kritiko;
Tihi tretma
Nejasne “želje” negativne kritike ali žalitve preoblečene v “želje”;
Sabotiranje – namerne napake z namenom škodovanja drugemu (včasih tudi samemu sebi);
Prikrita žaljitev, ki se ponavadi začne: “Nočem biti žaljiv.. zloben..” “Nočem soditi..” “Upam, da ne boš mislil, da sem neuvideven..” in konča z verbalno klofuto.

Če pogledaš definicije MOBINGA, boš večji del ravnanj našel v opisu. Zato ne, pasivna agresivnost ni sprejemljiva na delovnem mestu, je celo kazniva. Resda pa je težko dokazljiva, ker naša zakonodaja ne sprejema snemanja, kot dokazno gradivo.

De omnibus disputandum..

Postavim piko in upam, da v tem dejanju Stepni Volk, za spremembo, ne bo videl pasivne agresije.

To ni pasivna agresivnost. Kar opisuješ je konstruktivna kritika, saj gre za direktnost.

Pasivna agresivnost se izraža na indirekten, ne-konfrotirajoč način.. npr. na takšne načine:
Nedokončanost – stvari puščajo nedokončane (predstopnja sabotaža ali pa drugače rečeno: mehka sabotaža);
Trmoglavost – otroci to radi počno;
Večno zamujanje – indirektno uporništvo;
Ne-kopliment – kompliment, ki to ni.. kompliment v katerega se vtke negativno kritiko;
Tihi tretma
Nejasne “želje” negativne kritike ali žalitve preoblečene v “želje”;
Sabotiranje – namerne napake z namenom škodovanja drugemu (včasih tudi samemu sebi);
Prikrita žaljitev, ki se ponavadi začne: “Nočem biti žaljiv.. zloben..” “Nočem soditi..” “Upam, da ne boš mislil, da sem neuvideven..” in konča z verbalno klofuto.

Če pogledaš definicije MOBINGA, boš večji del ravnanj našel v opisu. Zato ne, pasivna agresivnost ni sprejemljiva na delovnem mestu, je celo kazniva. Resda pa je težko dokazljiva, ker naša zakonodaja ne sprejema snemanja, kot dokazno gradivo.
[/quote]

OK. Moj point je bil, da se ni treba zaganjati v pasivno agresivnost nekih anonimnežev na forumu. Z argumenti jih pač razorožiš, kar spoštovani SV obvlada v nulo.
Ljudje pač radi uporabljajo te tehnike, ker jim omogočajo uveljavljanje svojega, četudi brez konkretnih argumentov. Ko pa pod debato potegneš črto pa argumentirano vedno prevlada, za logično razmišljujočega, za čustveno odločujočega se pa logika na osnovi argumentov nima moči, tako kot pri veri ne…

New Report

Close