konec po treh letih
Z fantom sva bila skupaj tri leta. Spoznala sva se preko družbenega omrežja ko sem jih jaz imela 19 on pa 21. Kar nekaj mesecev sva se pogovarjala preden sva se dobila. Nato sva se začela sestajati vedno pogosteje in postala sva par. Res sem čutila, da me ima rad, videla sem kako me je gledal. Vsak dan mi je povedal kako me ima rad, poklical me je večkrat na dan, za lahko noč mi je napisal sms. Vedno sva se imela kaj za pogovarjati, velikokrat sva skupaj kam šla..vglavnem lepo nama je bilo. Skupaj sva načrtovala prihodnost, družino, še pred kratkim sva načrtovala da se jeseni preseliva v skupno stanovanje. Pred tremi meseci pa je želel pavzo in rekel, da ne zmore več ker je preveč pod pritiskom. Sedaj je star 24, starši so ga nagnali od doma pri 18, zato že od takrat sam skrbi zase, dela in še pridno študira, sedaj že na podiplomskem študiju. Doma imajo težke razmere, oče je alkoholik, mama pa ima psihične težave. Moji doma so ga vredu sprejeli z izjemo mojega očima (ki pa ga jaz ne pojmujem kot del družine, ker ga nikoli nisem sprejela in ga tudi ne bom, saj preveč manipulira z mojo materjo), ki je nad njim izvajal psihično nasilje (zmerjanje, delanje norca iz njega..), zato moj fant tudi zadnje leto ni hodil k meni domov, ker se je raje izognil vsemu temu. Jaz se seveda z pavzo nisem strinjala, kajti ne predstavljam si da bi bila brez njega in strah me je bilo da se bova preveč oddaljila in si postala tujca. Povedala sem mu da sem ob njemu in da mu bom pomagala, da bova skupaj šla skozi to. Te trije mesci so se potem vlekli..ni me poklical, telefon je izklapljal, ni mi več napisal smsa, niti dobiti se ni hotel z menoj včasih. Včeraj pa sem od njega zahtevala, da mi pove razlog zakaj je takšen do mene in me odriva vstran. Vprašala sem ga, če ima drugo, me vara. Rekel je da ne, da me enostavno nima več rad, da ničesar ne čuti več do mene in da se ne misli silit v vezo, ker mora premisliti kaj hoče v življenju in da je še premlad.
Moje srce je strto, jaz ga ljubim, sploh ne vidim več smisla, da bi živela. Kako lahko oseba, ki te je imela rada dve leti in pol po vsem tem času kar čez noč reče, da do tebe ničesar več ne čuti? Tega ne razumem. Sploh si nočem priznati da je konec, še vedno upam da me bo poklical..Mislite, da lahko takšen zunanji pritisk človeku povzroči, da več ne ve kaj čuti? Predvsem to, kako se pri meni doma očim obnaša do njega, je lahko to tudi krivo? Ali je samo zmeden zaradi vsega tega pritiska in enostavno več ne ve kaj hoče, kaj čuti?
Iskreno si jaz svojega življenja ne predstavljam brez njega, čutim ogromno bolečino, ki se jo ne da niti opisati. Vem, da nisem sposobna, da bi si v življenju lahko še kdaj poiskala drugega moškega.
Strto srce boli neznosno, a verjemite, da bo čez nekaj mesecev lažje. Karkoli je razlog, da se je bivši fant ohladil v njegovi ljubezni do vas, je to njegova legitimna pravica in bil je tudi toliko fer, da vam je to na vaše vprašanje tudi povedal. Lahko bi enostavno kar izginil, kar nekateri tudi naredijo, ko ne čutijo nobene čustvene navezanosti več in ko te osebe ne veže ničesar drugega (nimata otrok, skupnega materialnega stanja itd).
Razumljivo je, da želi raziskovati in izkusiti še kaj drugega, novega in enako bi svetovala tudi vam. Sedaj vam je sicer nepredstavljivo, da gre življenje naprej. Sedaj ste ne po svoji volji pahnjeni v proces žalovanja, v katerem boste neskončno žalostni, pa jezni in besni, pa ogorčeni, pa razočarani, a vse to bo sčasoma izzvenelo, verjemite. Ne bo danes ali jutri, bo pa čez nekaj časa.
In še to bi vam položila na srčka: negujte svoje dostojanstvo, ne ponižujte se in ne prosjačite ga za njegovo milost, da bi bil na silo z vami. Ko je ljubezni konec, ga ne morete prisiliti v nekaj, kar ne čuti več. Vzroki, zakaj se je vse skupaj zgodilo, pa sedaj nimajo velike veljave, kajti ne morete bivšega fanta v nič prisiliti. Počasi se sprijaznite z izgubo. Ne delajte velike drame in ne sovražite nikogar zaradi vsega. Življenje gre naprej in verjemite mi, da vas nekje čaka nov moški, ki bo cenil vse to, kar vi boste postali tudi preko sedanje močne srčne bolečine, Ker vam bo ravno ta proces žalovanja/ozdravitve razkril, kako močni v resnici ste. In da ne boste nikogar prosjačili za milost oziroma trenutke izsiljene naklonjenosti, za kar vas imam malce na sumu. Se motim?
Srečno in pogumno. Vsi smo dali čez nesrečne prve ljubezni, pa smo preživeli!
Vse dobro,
Melita
Hvala za odgovor.
Čutim zamero, zamero, ker mi tega ni povedal takoj in se je tri mesece pretvarjal, da me ima rad. Čutim tudi jezo, jezo na očima in predvsem mamo, ker ga ni znala postaviti na svoje mesto in mu prepovedati, da se je tako obnašal do mojega fanta. Da niti ne govorim o tem, da je vsej ostali moji družini (tetam, stricem itd.) govoril grde stvari o mojem fantu, iz še danes nepojasnjenih razlogov. Stvari so šle celo tako daleč, da je očim fantu avto vandaliziral z napisi bedak po avtu in ne ne samo z flumastrom ampak je napise z ostrim predmetom vgraviral v avto.
Po eni strani se krivim, krivim se zato, ker mu je bila narejena škoda s strani moje družine, če se nebi spoznala mu nebi nikoli bilo treba iti skozi to. In verjemite vsa ta pritisk in očimovo obnašanje je vplival tudi na moje psihično stanje. Ko smo kdaj bili na skupnem praznovanju je očim vedno deval grde opazke, zavijal z očmi, mu govoril grde besede, mene je to ko sem gledala tako prizadelo da sem ponavadi planila v jok in takrat sva ponavadi po hitrem postopku z fantom odšla. Zato sva se potem zmenila, da ne bova več hodila na praznovanja, dogodke družine in on seveda več ni želel hoditi k meni zaradi te situacije. Zato sva se videvala potem med študijem, za vikende pa sem jaz hodila domov. Fantova družina je nedolgo nazaj izvedela za vso dogajanje in od takrat naprej tudi jaz ne hodim več k njemu ker čutim sram, krivdo, strah me je da me bodo obsojali. Zelo težka situacija, ampak jaz sem mislila, da bova vse zdržala, ker sva se imela rada. Tudi zato sva iskala svoje stanovanje, ker bi tako lahko živela v miru. Žal pa sem se motila, verjetno je ravno ta splet okoliščin povzročil, da sem se mu na nek način zasrala, da me je začel gledati drugače.
Sedaj si lahko predstavljate kako mi je..nimam nobene več osebe, ki bi mi stala ob strani, edino ki sem jo imela, sem jo izgubila.
Razmišljam, da bi pobrala stvari in odšla, na srečo imam prihranjen denar, tudi stanovanje v mestu študija si plačujem sama. Doma nimam več kaj iskati, to čutim že odkar si je mama dobila tega novega partnerja.
Morebiti pa bo celotna situacija privedla do tega, da se boste osamosvojili in začeli na novo. Preboleli boste fanta, pa naj je razlog za njegov odhod karkoli že navaja, pomembno je, da se zavedate, da gre življenje naprej in da se tudi vi lahko odločite, kaj boste sedaj svobodni naredili – se osamosvojili in postavili svoje prioritete na novo. Zakaj pa ne?
Želim vam vso srečo in pogum, pa tudi srček bo sčasoma nehal boleti.
Melita