alkohol in psihično nasilje
Znašla sem se v zelooo težki situaciji, s katere ne vidim več poti. Poročena sva tri leta v zakonu se nama je rodil sin, ki je prav tako star tri leta. Živimo v hiši moje mame (imamo svoje stanovanje – uradno od mame) Mož res da vse dneve dela po 10 ur in več, in vem da je utrujen, Se pa je zadnje čase vedno bolj začel zatekati k alkoholu. Ko ne pije, je krasen partner, ko je pijan … je obup …. Ni fizično nasilen, a vedno, vedno mi govori besede ki bolijo (žali moje starše, čez njih govori vse mogoče) niso idealni, mama dela po cele dneve in se trudi, da pomaga meni in sinu, oče je druga pesem, saj je ves čas na meji med nekakšno odvisnostjo od tablet, a po mojem mnenju nam ne škodujejo, saj očeta skoraj ni videti iz hiše. No, mož mi v pijanem stanju govori, da so moji lenuhi, da je oče narkoman in škoduje sinu. da je moj brat tudi lenuh in da pri 20 letih ni za nobeno rabo …. Najhujše je, ko govori, da mi bo vzel sina, in šel stran, da ves čas držim z mamo, in da se ne trudim za njiju, da bo poskrbel, da če greva narazen, da bo vzel otroka, če ga pa ne bo dobil, bo poskrbel, da v hiši, kjer živimo sedaj otrok ne bo več živel.Da sem slaba mama in z otrokom ne delam dovolj. Ko je pijan in govori take stvari, si ne upam nič reči nazaj,ker je sposoben takoj vzeti otroka in iti, jaz pa otroka nočem izgubiti. En tak primer je bil, ko je bil rahlo okajen pred časom, si je v glavi omislil, da hoče psa, kljub temu da ga jaz nisem hotela, in kljub temu da je mama (lastnica hiše) tega ni dovolila je on šel in v hišo pripeljal psa.( ne cucka, ampak ameriškega stafforda) Za katerega seveda skrbim jaz. Sem invalidsko upokojena zaradi moje bolezni, moji dohodki so nizki in pokrijejo zgolj mesečne položnice, njegova plača pa je dobra in od nje živimo. S svojimi starši se je dva meseca nazaj skregal, in z njimi ne govori, z mojo mamo se je skregal sedaj za vikend in tudi z njo ne bo več govoril. (Šli smo na koncert, s seboj je vzel sina, čeprav sem bila jaz in tudi vsi drugi v hiši proti da ga vzame,(mama bi ga z veseljem pazila, saj Mož ne mene in ne sina ne pelje nikamor, vedno smo samo doma, in je bila babica vesela, da bi pazila na vnučka, midva pa bi šla enkrat po ne več koliko času spet malo sama ven) saj je bil koncert od 21h do 2h triletniki pa tam nimajo kaj iskat. Seveda je zmagala njegova beseda, ker ga je kar vzel, šla sem z njima ker me je bilo strah za otroka. okoli polnoči me je klicala mama in me vprašala kako je sin, ker mi otroka ni želel dati (držal ga je v naročju in stiskal k sebi) sem ji rekla da mi ne da otroka in da brez njega ne grem domov. Čez 15 minut je prišla na mesto koncerta in želela možu povedat da je ura pol enih zjutraj in je za otroka dovolj no ker me je bilo strah, kaj bo naredil z otrokom, sem šla z njima ob 00.30 4km peš do doma. vmes je poklical očeta (z njimi ne govori že 2meseca) in mu rekel, da bo otroka pripeljal k njim, saj v hiši kjer živimo sedaj otrok ne bo več. Ker sem se drla in ga prosila naj tega ne stori, ga ni odpeljal …. (Finančno bi mi lahko nekako pomagali tudi domači, stanovanjsko bi bila preskrbljena, saj bi lahko ostala v stanovanju kjer sem sedaj moja beseda nič ne velja) Nimam pojma kaj naj naredim, želim si ga poslati v rit, a me je strah, da mi bo vzel otroka, ga odpeljal ne vem kam, da bom ostala sama … (skrbi me ker otrok je zelo navezan na očeta (oče ga s kozlarijami podkupuje) mali vedno govori ati kupu, ati kupu ….. Zaposlen je v nekem privat podjetju, kjer je z direktorjem zelo v dobrih stikih, ker se je podjetje pred kratkim širilo in se odpira nova poslovalnica direktor govori da bo moža postavil za šefa. (v službi ne pije, je priden in dela, v službo ne zamuja, tudi če večer prej “žurira” se naslednje jutro ves skozlan ob uri pojavi na delavnem mestu. Po gostilnah ne hodi, nalije se ga doma po službi gredo s sodelavci na pivo, potem si ga kupi še za doma, spije še doma kako pivo;noče jesti zato se ga prime prej …. Kam naj grem, na koga naj se obrnem …. rada bi otroku ponudila boljše življenje, ni mu treba gledat, ko se ati nalije in se dere ter grozi predvsem meni ….. Ubija me, z njim stran nočem, ker me je strah, kako bo, če se z njim odselim … Če možu potarnam da mi je hudo, pravi da mi nima za kaj biti, saj imava s sinom vse, kar si želiva …. Obupujem …. jokam …. postajam živčna razvalina ….
Mogoče ne bi bilo slabo, če bi tole objavila še na starševskem čveku. Tam boš dobila ogromno odgovorov od najrazličnejših ljudi. Nekateri med njimi sicer hodijo tja stresat svoje sovraštvo do žensk, nekateri pridejo povedat, kako so oni boljši in pametnejši in se jim kaj takega nikoli ne bi zgodilo, ampak veliko ljudi pa bere in komentira dobronamerno. Gotovo boš dobila kakšen pameten nasvet. Moj bi bil: pojdi na CSD in jim povej, kar si povedala tukaj. Pa če se le da, poskusi njegove grožnje posneti.
Če ne drugega, mu moraš postaviti meje, do kod sme s svojimi žaljenji. Vedi, da mu alkohol podre zavore pri obnašanju do tebe, tvojih in otroka. Takrat pove tudi tisto, česar v treznem stanju ne upa oz. ga je sram kaj takega izreči. Pa po tvojem pisanju sodim, da gre za neodgovorno osebo, ki se nima čisto pod kontrolo. Preberi tudi kako temo tukaj: https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=465
Sicer pa se ne boj, otroka ti ne more kar vzeti.
Pojdi lepo na CSD, povej kaj se dogaja in prosi za pomoč ali nasvet. Poskusi dokumentirati njegove izpade, jih posneti, če boš morda kasneje rabila, ko boš morala reševati sebe in otroka iz razmerja z nasilnim alkoholikom.
…ni rečeno. Z ljudmi, ki imajo težav s psiho in alkoholom je težko. Vse skupaj izgleda kot življenje z nekom, ki ima bipolarno motnjo. Zna biti prezahtevno za nekoga, ki temu ni kos.
[/quote]
spregledal si, da je napisano plat avtorice, ki je invalidka, živi pri starših od katerih je očitno 100 % odvisna v vseh smislih (denarnem, čustvenem, intelektualnem). Si predstavljaš, da živiš pod neko tujo streho, kjer se ti čisto vsi vtikajo v tvoje življenje in je partnerka še vedno na mamini joški?
Zato mislim, da tale situacija niti slučajno ni enostavna.
…ni rečeno. Z ljudmi, ki imajo težav s psiho in alkoholom je težko. Vse skupaj izgleda kot življenje z nekom, ki ima bipolarno motnjo. Zna biti prezahtevno za nekoga, ki temu ni kos.
[/quote]
Seveda je tezko, nemogoce, ampak da si s takim clovekom ustvaris druzino, nosis del odgovornosti. Torej imas precej masla na glavi. Tezko je tudi pomagat, ko so situacije enkrat ze tako dalec kot tole. Eno samo ustrahovanje, ki je tik pred tem da preide v fizicno nasilje.