(ne)upravičen strah?
Na novo samska po dolgotrajni zvezi, večletnemu skupnemu bivanju. Stara 30 let, brez otrok. Razhod brez dramatičnih scen, vendar veliko srčne bolečine – vem, da bo potrebno veliko časa, da se bom lahko premaknila naprej.
Skrbi me prihodnost. Imam občutek, da sem že stara – večina okoli mene se poroča, rojeva, gradi bivališča.. Jaz pa se od tega vsega samo oddaljujem. Sem dokaj zahtevna/izbirčna ko pride do moških – redkokdo me pritegne do te mere, da se spustim v zvezo (seveda, tudi jaz ne pritegnem vsakega..). Ne želim ostati sama, želim si družine; želim si ob sebi imeti nekoga, ki ga bom lahko imela rada in mi bo to vračal. Vem, da tega ne bo kmalu, moram preboleti.. Ampak skrbi me, če se bo to sploh zgodilo? Kaj je s temi današnjimi zvezami, nekateri leta in leta iščejo in ostajajo samski.. Je sploh kakšno upanje?
odgovoril ti bom malo brutalno (recimo…) : vse je odvisno od tega koliko si lepa oziroma postavna.
Lepe bejbe grejo za med,ha,ha,ha… In če nisi kronično dosadna potem boš hitro najdla drugi glavobol. Kaj se sekiraš …
Ehhh ja, življenje je neizprosno …. Boljše je biti bogat in lep kot grd in brez ficka.
🙂
Mah, ni odvisno samo koliko si lepa in postavna.
Ok, z lepoto imaš sicer na prvi pogled res več izbire, ampak…to nikakor ne bo dovolj za daljše notranje in vsesplošno zadovoljstvo.
Najprej poskusi spremenit razmišljanje;
negativne stavke; sem stara ali pa nikalne stavke; nisem več mlada, zamenjaj s pozitivnimi:
Mlada sem, čisto dovolj, da sem lahko zadovoljna.
In potem poišči, kaj tebe samo osrečuje.
Vzpostavi stik s prijateljicami, z že eno ali dve bo dovolj, vključi se v šport, ali kam, kar te veseli, ti je všeč.
In pozabi na partnerja, otroke, familijo in družinsko življenje. Tega se ne da izsilit.
Tudi če se, slej ko prej propade. Garantirano!
Bolj boš sama zadovoljna s sabo in sedanjostjo, prej se bodo dogodki odvijali v “pravo” smer.
Uživaj vsak dan posebej, težave naj ti bojo izziv, ki se ga lotevaš pozitivno in sproti (ne pometaš pod preprogo) in pusti času čas.
In kar bo bo. Kakorkoli že, bo ok, saj boš vedela, da si živela v stiku s sabo in da si dala vse od sebe.
Želim ti vse dobro.
Ne drži. Kdor dela v želeno smer, bo našel kar potrebuje. Res, da se tega ne da izsiliti, ampak če boš iskala, boš našla. Ne opusti nevsiljivega iskanja primernega partnerja. Če boš čakala svojega princa na belem konju se ti zna zgoditi, da ga sploh ne bo.
[/quote]
Napačno razumljeno!
Fokus mora premaknit nase, na trenutno življenje in iz njega doseč, sprejet maksimalno, ker če bo povsod kamor bo šla, fokusirana na familijo, otroke, partnerja, bo na koncu čisto obupana, znatrana od “iskanja”, podobno kot piše že zdaj; počuti se staro, vsi okrog nje se “gnezdijo” ipd.
Sploh ne gre, da opusti to željo, ampak da jo prneha obupano iskat za vsako ceno in pri tem pozabi živet, opusti vse dobro in lepo kar že zdaj ima, vključno s samo seboj vred.
Ne drži. Kdor dela v želeno smer, bo našel kar potrebuje. Res, da se tega ne da izsiliti, ampak če boš iskala, boš našla. Ne opusti nevsiljivega iskanja primernega partnerja. Če boš čakala svojega princa na belem konju se ti zna zgoditi, da ga sploh ne bo.
[/quote]
Napačno razumljeno!
Fokus mora premaknit nase, na trenutno življenje in iz njega doseč, sprejet maksimalno, ker če bo povsod kamor bo šla, fokusirana na familijo, otroke, partnerja, bo na koncu čisto obupana, znatrana od “iskanja”, podobno kot piše že zdaj; počuti se staro, vsi okrog nje se “gnezdijo” ipd.
Sploh ne gre, da opusti to željo, ampak da jo prneha obupano iskat za vsako ceno in pri tem pozabi živet, opusti vse dobro in lepo kar že zdaj ima, vključno s samo seboj vred.
[/quote]
Drži, drži.
Dogaja se troje. Ženske imate danes v povprečju morda previsoka pričakovanja. Drug problem pa je, da povprečen razgledan moški zaradi različnih rizikov ne vstopa v dolgotrajna razmerja. Tretji problem pa je splošni porast narcisizma v družbi, ki zmanjšuje željo po ustvarjanju družine pri obeh spolih.
Dogaja se troje. Ženske imate danes v povprečju morda previsoka pričakovanja. Drug problem pa je, da povprečen razgledan moški zaradi različnih rizikov ne vstopa v dolgotrajna razmerja. Tretji problem pa je splošni porast narcisizma v družbi, ki zmanjšuje željo po ustvarjanju družine pri obeh spolih.
[/quote]
Meni se pa zdi ravno obratno, da imajo moški čisto prevelika pričakovanja. Grši ko je, lepšo žensko bi.
Je pa res, da če se ti ni treba vezati, ker čisto lepo živiš tudi sam, ne spuščaš meril in si pripravljen svojo svobodo žrtvovati res samo za odličen komad. To je pa verjetno ta element narcisizma, ki je vse očitnejši v naši družbi. Redko kdo razmišlja dolgoročno: je to oseba, ki mi bo stala ob strani, ko bo stiska, je to oseba, ki bo skrbela zame, če bo treba, je to oseba, ki bo borbala, če pride recimo ekonomska kriza, ali bo trmasto cepetala, naj zrihtam!!!! Vsi bolj gledajo na to, kaj kdo ima, kaj kdo je, izobrazba, denar, položaj.
Kolega je imel fajno žensko, oseba na mestu, pa jo je zamenjal za eno navadno kozo, ki zelo očitno niti njegovih otrok ne mara … Kako si lahko tak tepec? No, je pa mogoče za spoznanje lepša, dokler je seveda ne spoznaš bolje in nočeš ničesar več imeti z njo.
Dogaja se troje. Ženske imate danes v povprečju morda previsoka pričakovanja. Drug problem pa je, da povprečen razgledan moški zaradi različnih rizikov ne vstopa v dolgotrajna razmerja. Tretji problem pa je splošni porast narcisizma v družbi, ki zmanjšuje željo po ustvarjanju družine pri obeh spolih.
[/quote]
Meni se pa zdi ravno obratno, da imajo moški čisto prevelika pričakovanja. Grši ko je, lepšo žensko bi.
Je pa res, da če se ti ni treba vezati, ker čisto lepo živiš tudi sam, ne spuščaš meril in si pripravljen svojo svobodo žrtvovati res samo za odličen komad. To je pa verjetno ta element narcisizma, ki je vse očitnejši v naši družbi. Redko kdo razmišlja dolgoročno: je to oseba, ki mi bo stala ob strani, ko bo stiska, je to oseba, ki bo skrbela zame, če bo treba, je to oseba, ki bo borbala, če pride recimo ekonomska kriza, ali bo trmasto cepetala, naj zrihtam!!!! Vsi bolj gledajo na to, kaj kdo ima, kaj kdo je, izobrazba, denar, položaj.
Kolega je imel fajno žensko, oseba na mestu, pa jo je zamenjal za eno navadno kozo, ki zelo očitno niti njegovih otrok ne mara … Kako si lahko tak tepec? No, je pa mogoče za spoznanje lepša, dokler je seveda ne spoznaš bolje in nočeš ničesar več imeti z njo.
[/quote]
Hehe… Grši kot je, lepšo bi. Seveda, gre za kompenzacijo in narcisizem (splošni, družbeno sprejet).
Vprašanje, ki se postavi samo po sebi pa je, ali so moja pričakovanja realna ali ne. Je pomembno, da je ob meni dekle, ki izgleda kot model iz modne revije ali ne. Če je tip normalen, bo v dokaj kratkem roku dojel, da mora spustiti kriterije. Imam pa nekaj znank, ki tega niso dojele in so danes pri 40+ same, brez družine, a še vedno sanjajo o njej. Po mojih izkušnjah večina mlajše generacije razmišlja kratkoročno in zelo veliko da prav na izgled. Ti razvajeni mladci in mladenke v krizi večinoma vsi cepetajo in jokajo in se na veliko opirajo na starše.
Glede tvojega kolega pa… vsaka palica ima dva konca. 😉
kaj je zdaj za koga realna pričakovanja. v enih očeh si za koga terna, v drugih pa nič pomembnega.. kaj je zdaj realno?
jaz mislim tako, da je realno pricakovanje tisto – kar dajes, da dobis nazaj.. torej, ce sem jaz predana, se mi zdi realno, da dobim to nazaj. ce sem jaz iskrena, je realno da hocem to nazaj.. in to ne stejem kot visoke kriterije. če veliko dam, želim vsaj priblizno enako nazaj.. ali je to egoisticno, nerealno pricakovati?
kaj se tice videza, je pa pomembno, da ti je vsaj priblizno okej, neka zunanja privlacnost mora biti. in recimo tudi tukaj je vzajemnost pomembna. ce imam jaz npr 15kg prevec, ali lahko potem pricakujem od moskega da ima popolno postavo? ga potem lahko uvrstim med neprimerne kandidate zase samo zato ker ima 15 kg prevec? po mojem ne..
čuden svet dandanes.. včasih je bilo to vse bolj preprosto – so se spoznali, porocili, otroka naredili in je bilo to to. resda kdo izmed njih je potem odlocitev morda obzaloval.. pa vendar, zdi se, da so se manj obremenjevali s stvarmi, s katerimi se dandanes obremenjujemo v zvezah. in verjamem, če bi takrat delali statistiko, bi zagotovo v času naših babic bilo več srečnih parov kot pa danes.
mogoce pa res ni bilo takrat tako visokih kriterijev.. smo dandanes prezahtevni in se previsoko cenimo. ampak, ce pa kamorkoli pogledas, so nekje clanki o tem, da moras imet najprej sebe imeti rad, sebe spostovat ipd. mogoče je pa to catch, da bi morali biti zasiceni z clanki o ljubezni do druge osebe, do spostovanja drugih,..
Mar so nasi dedki in babice res bili srecnejsi od nas ali so se samo manj locevali zaradi takratnih druzbenih pricakovanj? Prepricana sem celo, da je bilo manj zakonov sklenjenih iz “ciste ljubezni”. Veliko jih je bilo zaradi koristi. Ali pa so omozili hcer, da so bila ena lacna usta manj. Tudi otroke so imeli zato, ker se je tako “spodobilo”.
Pises o tem, kaj so zate realna pricakovanja. Jaz ne bi tako ozko gledala. Saj pa nismo kloni drug drugega. En ima nekaj, drug ima drugo. En lahko dá to, drugi kaj drugega. Bolj smiselno mi je se pogovarjat o nasih pricakovanjih in si prihajat nasproti, razlicnosti karakterjev pa sprejemat v najvecji mozni meri. In si pustit dihat, ne pa ze za vsako ceno zlit v eno in razmisljat samo se v dvojini.
To o sreči je relativno, veliko je bilo zakonov iz nuje oz. po dogovoru. Časi so bili drugačni, za golo preživetje si moral biti zelo prilagodljiv.
Mislim, da glede tiste prave sreče v zakonu ni bilo nič drugače kot danes. Nekateri so se našli ta pravi skupaj, drugi se po nekaj letih niso mogli več gledati. V mojem domačem kraju imaš na manj kot km zračne razdalje primer, ko je žena po več desetletjih moževega maltretiranja prijela za puško in ga fentala, nato pa še sebe. Ljudje so komentirali: Zakaj je še sebe, zakaj ni samo njega, par let bi bila v zaporu, nato bi pa mirno živela naprej. Nihče ji ni zameril, ker je bil res nemogoč.
Potem imaš pa mojo teto, ki je bila s stricem poročena več kot 60 let, mislim da tam okoli 65, stara je 90, stric je pa pred par leti umrl, in pravi, da je brez njega vse brez veze … Cela paleta.
Bodi zvesta sama sebi, odločaj se z glavo in srcem, čim manj se oziraj na to, “kaj bodo sosedje rekli”, bodi pozorna na človeka, ne na kandidate … Pusti se očarat!
Kako pa ves, da si predana, kaj pa ce samo zmotno mislis, da si? Kdo je tvoj osnovni model, s katerim se primerjas in kaj ce je ta slab in tega ne ves? Po mojem je to najvecji problem, ko ljudje slabo ocenijo in poznajo sebe. Zivljenje ti se najbolj pokaze, koliko si res predana in izkusnje kakrsne imas.
Take, zakomplicirane odnose imajo ljudje, ki ne vedo kaj bi v resnici radi od življenja. …pride čas, ko pogledajo nazaj in obžalujejo zamujene prilike, njihovi cilji so pa nekaj meglenega ali pa so pretirano idealistični. Družba tako počasi tone v dekadentnost…
Vsake toliko se pa zgodi reset v obliki naravnih katastrof ali vojne in takrat reči postanejo bolj jasne in preprostejše. Morda se nam zato zdi, da so se naši dedki in babice bolje razumeli in bili bolj srečni… ker niso imeli visokih pričakovanj in so bili zaradi hudih življenjskih preizkušenj manj razvajeni, manj zahtevni in so se zadovoljili že z manjšimi udobjem in dobrinami, tudi čustvenimi.
To, da pa moraš imeti sebe rad in se spoštovati pa je osnova. Dokler ta osnova ostaja na nekem normalnem nivoju in ne postane patološka, je vse OK. A se mi zdi, da polzi to danes v napačno smer…
Mene osebno kar zmrazi, ko berem o tem, ko mi polnijo glavo o samoljubezni in duhovni rasti… Jbg.. če si čustven invalid in nisi sposoben čutiti sočloveka ti te reči itak ne morejo pomagati.
Dooobro poslušaj :
https://www.youtube.com/watch?v=azxoVRTwlNg