Besede… in tišina
Nekdo je nekoč zapisal:
“Ljubezen? Na začetku so velike besede, potem so majhne besede, na koncu je veliko besed.”
Ne vem, moja izkušnja je malce drugačna. Res so na začetku velike besede, konci pa so navadno tihi…
Zakaj? Zakaj je tistemu, ki zapušča tako težko ubesediti razloge za odhod? Zakaj tisti, ki je zapuščen, tako velikokrat ostane sam z vprašanji in brez odgovorov? Ali velike besede in čustven naboj začetka ne obvezujejo k dostojnemu in spoštljivemu zaključku?
Bi dostojen zaključek pomenil, da se bomo lahko nekoč z nostalgijo spomnili minule zveze in je preklinjali s stisnjenimi zobmi?
Torej – kaj menite o pomenu konca? Je pomembno na kakšen način se razidemo?
Veliko krat tisti, ki odhaja, ne želi oditi. Tudi sama odhajam in tudi v mojem življenju so imele veliko vlogo besede… in tišina. Slišala sem veliko praznih besed, a hkrati premalo lepih, ki bi me zadržale. Živela sem v tišini, kateri je manjkalo glasbe, a bila hkrati deležna odvečnega hrupa.
Možu sem vedno povedala kaj me moti in ve, zakaj odhajam. Najina zgodba se počasi končuje.. Zakaj? Tudi sama ne vem. Ni znal poslušati? Nisem našla pravih besed?
Pomembno se mi zdi, da se razhajava na lep način, ”prijateljski”. Vesela sem, da se je zgodilo, vse pa se zgodi z razlogom. Ko nekoga iskreno ljubiš, se potrudiš ohraniti lepe spomine, toda ko se konča, se konča. In da, ostane tišina. Po hiši ne slišim več njegovih korakov in kdo bi si mislil, pogrešam njegovo glasno dihanje, ki me je tako motilo. Toda raje sem sama v tišini, kot sama v skupini ljudi.
Zelo je pomembno kako se razidemo. Tako odnosi ostanejo normalni.
Če imaš otroke, se po mirnem razhodu lažje usklajuješ. Otrokom ni treba gledat napetih in živčnih staršev, ki v navalu žalosti ali jeze počnejo neumnosti. Dojamejo, da jim bo racio v življenju pomagal, burna čustva pa prej težave povečala, kot doprinesla k rešitvi problema.
Pošteni in odkriti ljudje… ti imajo več možnosti za normalen, miren razhod. Prevaranti pa vedno za seboj pustijo odprta vprašanja in razdejanje…
Se popolnoma strinjam s tabo BTDT.
Ko imaš otroke, je način razhoda ZELO pomemben. Ker se ne moreš enostavno obrniti in oditi svojo pot. Kljub razhodu si s to osebo “zvezan” do konca življenja. In ni vseeno kako in s kom si “zvezan” – to je pomembno za oba. In za otroke.
Moj bivši se ni hotel pogovarjati, ko me je še varal, in tako tudi na koncu ni bilo nekih globokih pogovorov. To, kako zaničljiv je bil do mene v obdobju sveže zaljubljenosti, sem mu oprostila, ker sem tudi sama že kdaj bila sveže zaljubljena in mi je bil kak neutolažljivi bivši v tistem obdobju blazno odveč … Tako da to štekam. In vem, da to ni tisto, kar dejansko čuti do mene in da to ni njegovo mnenje o meni.
Ostala sva prijatelja, so stvari, ki se jih lažje pogovorim z njim kot s kom drugim. Se pa tudi spričkava, seveda zaradi vzgoje otrok.
Če znaš svoj ego utišati v ključnih trenutkih in počakati tistih par sekund, da se nehaš odzivati z možgansko skorjo (na prvo žogo) in se vklopi razum, je to dober obet za civiliziran razhod, s katerim si ne zapreš vseh vrat in je nekoč pozneje mogoče čisto spodobna komunikacija.
Verjetno je pa stvar čisto drugačna, če se spečaš z bratrančevo ženo in afera postane zadeva vesoljne žlahte – tukaj ne bi stavila na normalizacijo.
Kako se razidemo ni najpomembneje, ker en sam dogodek ne odloča o življenju (kot nas poskušajo prepričati ameriški romantični filmi: en velik dogodek, bo za večno “osmislil” partnersko zvezo).
Pomembno je tisto isto, kar je bilo v partnerstvu: komunikacija.
Pomembno je torej, kakšno obliko komunikacije ter kako kvalitetno vzpostavimo. Na nek nači, paradoksalno, popravimo tisto, kar v partnerstvu ni šlo.. včasih smo jo zmožni vspostaviti šele, ko nismo več romantično povezani (beri: deformirani). Večina je tako nikoli ni bila sposobna – poglejte teme tega foruma, vse govorijo prav o tem: nesposobnosti komuniciranja in njenih posledicah. Žal pa se vsi lotevajo posledic, ne pa vzroka:izboljšave komunikacije.
Tišina vsekakor ni komunikacija, veliko besed pa podobno ne predstavlja kvalitetne komunikacije.