Zdravo,
Ker ne vem več, kaj je prav in kaj ne, se nadejam vaših mnenj in izkušenj. S partnerjem, ki to ni, sva skupaj 17 let. Prvih 8 let je bilo čudovitih…do prihoda otroka, ki je bil seveda načrtovan, vendar bolj željen z moje strani. Od zanositve naprej pa se je zadeva končala. Previdno in počasi me je »odstranjeval« iz svojega življenja z raznoraznimi izgovori. Od takrat naprej med nama ni praktično nič, ne spolnosti ne pogovorov. Leta kasneje sem izvedela, da so bile moje takratne sumnje o ljubici upravičene. Ogromno laži, zavajanj, kreganja ipd. On nikoli ni priznal. Leta in leta sem se želela pogovoriti, rešiti, kar se rešiti da, pa z njegove strani ni bilo interesa. Vsa ta leta sem čutila žalost, jezo, ga pogrešala in se mučila na vse pretege z vprašanji, kaj se je zgodilo…vendar jasnih odgovorov še danes nimam.
Leta sem ohranjala upanje, da se odnos mogoče le spremeni, vendar se žal to ni zgodilo. Ker mi je bilo vsega dovolj, sem začela živeti svoje življenje. Ukvarjam se s športom, prosti čas preživljam s prijateljicami in otroki. V bistvu vse kar počnem, počnem ali sama ali z otrokom. Skupen je le dopust, ki je krojen po njegovi meri in sem it tja kakšen izlet, kjer zelo rad pokaže, da mu je vse skupaj odveč. Doma postorim vse sama, on čas preživlja za računalnikom. Drugače je sicer skrben in vzoren oče, parkrat na teden pomaga pri kosilu, enkrat na teden sodeluje pri nakupih, to pa je tudi vse. Govoriva o stvareh, ki se tičejo otroka oz. tekoči »problematiki«, ni pa skupnih načrtov, idej ipd. Vsi stroški se na njegovo željo delijo na pol. Investicije v naš dom ga ne zanimajo…ker sem lastnica jaz, je vse na meni, on pa »igra najemnika«, ki seveda ne plačuje najemnine.
Vsa ta leta me je zaničeval, na različne načine kazal, da me ne spoštuje, me imel za nesposobno itd., vendar nikoli ni želel oditi in ne želi še danes. Sicer ni slab človek, o kakšnih res nadpovprečnih vrlinah pa spet ni za govoriti. Sama sem mislila, da bom lahko tako živela zavoljo otroka in se trudila iz vsega skupaj potegnit najboljše. Vendar ne zmorem več. V meni se kuha, vedno bolj mi postaja jasno, da se tudi zaradi otroka nisem sposobna odreči svoji morebitni sreči nekje v prihodnosti in boljšemu življenju. Začela sem pogrešati partnerski odnos in vse kar spada zraven. Sem še mlada in všečna marsikateremu moškemu, živim pa suhoparno življenje oropano vseh čustev, spolnosti, ljubezni…In zadnje dve leti se sem it tja trudim to razložit tudi njemu, da sva si dožna dat priložnost za ljubezen, da tako enostavno ne moremo več živeti, predvsem zaradi otroka, ki bo verjetno kasneje živel kot midva v stilu »kar se Janezek nauči, to Janezek zna«. Vendar on o tem noče slišati oz. je celo užaljen, ko predlagam razhod. Vem, da sam ne bo šel, sama pa odlašam in odlašam zaradi različnih razlogov…majave službe, bolezni staršev…ker na žalost je tako še vedno udobneje in mi daje lažen občutek »varnosti« ter prestavlja strah, ki je povezan s tem, kako bo na vse skupaj reagiral otrok, nekam v prihodnost. Groza me je tega, da ne zberem poguma…zase…in za svojo prihodnost. Je kdo šel čez to in ima kakšen nasvet zame?

To je tvoja odločitev. Si pač rada žrtev. Meni je pomagala jeza, ki je prišla po razočaranju in melanholiji, ko sem spoznal, da ljubljene osebe ni več, da je ostala le vreča pohlepa in laži.
Zakaj bi trpela, loči se, če lahko, ga izplačaj in naj gre.

Uvela, tudi jaz sem se znašla v podobni situaciji kot ti. In mi je zelo težko. S partnerjem sva si popolna tujca, večino časa preživi pred računalnikom in se ukvarja s svojimi konjički. Delo v hiši in okoli hiše mu ne diši. Z otrocmi se malo ukvarja, kot oče se mi ne zdi, da je pogorel na celi črti. Odnos je vsako leto slabši, med nama sploh ni nobene komunikacije. Poskušala sem se pogovoriti, a zavrača pogovor. Žal sva oba lastnika hiše, skupaj plačujeva kredit. Če bi mi finance omogočale, bi ga takoj zapustila. Tako pa… Vem, da se odnos sam od sebe ne bo uredil, nimam pa niti več volje niti več želje vlagati v najin odnos. Zato sem prejšnji teden naredila en ogromni korak in odšla na CSD. Ne vem kaj me čaka, strah me je prihodnosti, vendar želja po spremembi je bila prevelika, da bi sedela križem rok in čakala na boljši jutri.
Upam, da se na forumu najde kdo, ki je podobno kalvarijo že dal skozi in je danes spet srečen… Želim ti veliko poguma!

Ja, več nas je takšnih, ki smo dali takšne in podobne kalvarije čez. Sama sem se ločila pred dvanajstimi leti po mučnem in bolečin polnem uničevalnem in nasilnem odnosu, vmes seveda tudi njegove prevare, skrb za majhno hči v celoti na meni, stroški in firma, spet vse na meni.
Ko sem se po ločitvi pobrala tako energetsko, kot osebnostno in čustveno in si priznala svoj delež krivde za neuspel in ponižanj poln zakon, ki je po rojstvu hčerke še bolj rapidno razpadal, sem se odločila, da pomagam drugim, ki so v podobno bolečih in nesrečnih situacijah,
Predvsem je res izjemno pomembno, da si upamo pogledati sebi v srce in se odločiti za sebe in za lasten mir v sebi, kajti točno takšnega starša potrebujejo tudi otroci. Seveda ni lahko in ni enostavno, a ko ne želimo več biti zgolj predpražniki za partnerjeve frustracije, lahko pridobimo moč in pogum, da še tako težke in obremenilne situacije zdržimo in skozi tako pridobljeno moč si lahko sčasoma oblikujemo mirno in osrečujoče življenje. Tako da ja, se da najti svoj mir in zadovoljstvo, potreben je čas, pripravljenost iti v proces dela na sebi in biti sposoben na koncu spustiti dramo in opustiti bivšemu ali bivši.
V svoji Svetovalnici zato lahko pomagam mnogim parom in posameznikom, ki so v dilemi, kaj narediti – nikoli jim ne ponudim rešitve, saj smo vsi odgovorni za lastne odločitve, temveč jih vodim skozi proces ozaveščanja, kaj se še da narediti na odnosu ali pa kako odžalovati in preboleti ločitev. Ker slišim boleče in čustveno napete zgodbe, ki jih tudi tukaj kot moderatorka pogosto berem, se zavedam, da smo vsi unikatni in vsi imamo sebi lastne vzorce, pričakovanja, želje, potrebe in navsezadnje sanje, zato tudi ni mogoče nikogar obsojati…ker čustvena doživljanja nikoli niso zgolj črno-bela.
Pogumno in srečno!
Melita

‘uvela’ si ti, ja ……. Bolj ‘usihajoča’ …. 🙂
S tvojim partnerjem (ki to ni) bi reševala zvezo (ki to ni) …. bla,bla,bla….
Daj pošlihtaj malo stvari v tej tvoji glavi za začetek. Zastavi si eno elementarno vprašanje :
Se bo kaj revolucionarnega spremenilo v tej vaši ‘love story’ če ostanete skupaj ?
Če ne, pa …. veš sama kaj ti je storiti.
Stokrat rečem: Ženske, dajte si prebrat (dobro) tisto kar ste napisale. Vsaj dvakrat. Tretjič boste že vedele odgovor same.
…..