tudi jaz doživela…
Tudi meni se je zgodilo, da me je prevaral partner. Pa tako zelo sem mu verjela in mu zaupala… In to s prijateljico oz družinsko prijateljico, sosedo… Pred dvemi leti sta z možem zlezla v naše življenje. Oba intelektualca brez službe z 4 otroci. Mož je bil do takrat priden, delaven, pomagal mi je pri najinih otrocih… Potem pa kar naenkrat samo še muzika, pijača… Kar naprej sta visela pri nas….Kar naenkrat sem za vse sem bila sama. Onadva sploh ne vesta, da imata otroke… Mojemu sem privošla malo odklopa, ker sva oba res veliko delala. Kar naenkrat pa sem postala tečna, zoprna… Oni pa samo veseljačenje vsak večer. Moj je komaj še zmogel hodit v službo… In potem, kakšen mesec nazaj izvem, da imata moj mož in soseda že pol leta afero. Saj sem opazla, da ga osvaja. Da hodi k nam tudi ko mene ni, da je vedno brez modrca… Ampak nisem si mislila, da bo podlegel. Je kar je. Uničene so dve družine. Jokam… največkrat kar v sebi, da otročka ne opazita…
Ja, žal se te zgodbe kar ponavljajo… in vsaka je po svoje tragedija za udeležene. Predvsem za otroke.
Glede na to, da je udeleženih kar veliko otrok, bi na tvojem mestu vseeno tvojemu možu skušal razpihat rožnato meglico v kateri zadnje čase živi ter ga soočil z realnostjo. Torej resen pogovor, po možnosti s čim manj obtoževanja in afekta.
Vem… težko, prekleto težko – ampak v tvoji situaciji si boš mogoče kdaj očitala, da tega nisi vsaj poskusila…
Kretena je treba spraviti k pameti! Itak bo prej ali slej jokal in cmeral ko bo padel na trd beton.
Hvala vam za te besede. V takih trenutkih vse pomaga, pozitivno in negativno.
Mož je sicer odreagiral zelo zrelo. V tistem trenutku je prkinil s sosedo, on pravi, da bi že prej pa je vedno bilo tisto… samo 5 minut, da te vidim.
Za oba so bili težki časi… En otrok s posebnimi potrebami, doma tudi skoraj nepokretna moja mama.
V pogovoru je rekel, da bi se najraje opravičeval dan in noč, vendar sam ve, da to nič ne pomaga… Prosil me je edino, da počakam z odločitvijo in, da nam dam možnost, da poskusimo na novo. Če bom po določenem času še vedno želela stran bo naredu vse, da meni in otročkom kupimo stanovanje nekje blizu šole, da otroci ostanejo vsaj v isti šoli…
Čutim, da med nama še ni vse umrlo pa vseeno ne vem, če bom našla moč, da bom šla preko tega…
Najbolj ironično pa je, da bi se soseda kljub temu še družla z nami… (vem, da je to noro) ampak je res. Mož je sicer že parkrat povedal, da je to zdaj nemogoče ampak vseeno se srečanju z njimi ni mogoče izogniti…
Sosedi se pač ne moreš ognit, ni pa ti potrebno z njo komunicirat, ne rabiš ji kave kuhat. Tako je.
Kar je bilo je bilo, tega ne moreš spremeniti.
Morda pa lahko situacijo sprejmeš, da se je zgodilo tudi tebi in se iz nje nekaj naučiš. Glede na težke razmere v vajini družini, morda sta se na nek način tudi odtujila, kot partnerja. In se je zgodilo, kar se je. Morda je to samo znak, da delata na sebi.
Če si sposobna skrbeti za otroka s posebnimi potrebami, pa svojo mamo je v tebi neverjetna moč, neverjetna predanost in ljubezen. Pa če si v življenju toliko zmogla, ga ni vrag, da ne bi mogla tudi tega.
Želi biti s teboj, žal mu je…morda še najbolj da je s tem prizadel tebe. Tudi pomoč ti je ponudil, če se odločiš, da zaključita zakon.
Predstavljam si, da si utrujena, izčrpana in ti je tole samo kaplja čez rob zmogljivosti. Razumem, vzel ti je tisto zaupanje, varnost…Ampak, če se bo trudil, ti dokazoval, da si zanj najpomembnejša boš sčasoma dobila to nazaj. Popolnoma zaupala pa dvomim, da boš. Boš pa s tem lahko živela, bila mirna.
Na koncu si ti tista, ki je najboljša, carica njegovega srca…ona, pa je zgolj in samo napaka. Ostala bo zgolj spomin ali opomin, da si bosta izkazovala čustva, da ne bosta pozabila, kaj je tisto kar je najpomembnejše v življenju. Družina.
Hvala vam. Vidim, da ne bom zmogla… Ze pogled na njega me vrze iz tira. Nisem sposobna normalne komunikacije… Se nikoli v zivljenju nisem izrekla toliko grdih besed. Pocutim se neskoncno bolano. Tudi v sluzbi zelo tezko skrivam, doma pa ne morem. Otroka sta tudi cisto iz sebe… Zelim si na svoje, da bom spet nasla moc in da bom lahko spet mama, da bom spet tisto sredisce njunega zivljenja.
Kako smo ljudje sposobni povzrocati socloveku toliko gorja? Kako smo lahko tako sebicni in pozabimo na vse okoli sebe? Kako smo lahko tako lahkomiselni, da mislimo samo na sebe in svoje uzitke brez ene same misli na posledice?
V kolikor se odločiš za razhod moraš poznati nekaj dejstev:
– razhod bo prav tako težek, mučen in dolgotrajen proces kot sprejemanje tega kar se ti je že zgodilo.
– razhod potegne za samo kup čisto konkretnih problemov (finance, stanovanje, logistika…)
– otrokom je prioriteta, da ostaneta starša skupaj (razen v primerih, ko gre za težke deviacije, npr. alkoholizem, nasilje, spolne zlorabe…)
Vsekakor bi bilo za otroka bolje, da vidva pokrpata zadeve, če je to možno seveda. Svetujem, da si poiščeta strokovno pomoč. Razhod je vedno možen, ko se pa enkrat razideš je poti nazaj ni več…
Neumni ljudski rek.
Tat je bil že prej, a priložnost je izkoristil. Če ne bi bil v osnovi tat, bi ga priložnost ne premamila.[/quote]
Enkrat je nekdo rekel :
“Ni zločina katerega ne bi bil sposoben”.
Razmisli …. (dobro) …… :)[/quote]
O, ja…. Ampak to ti ne da odveze. Nikoli.
V kolikor se odločiš za razhod moraš poznati nekaj dejstev:
– razhod bo prav tako težek, mučen in dolgotrajen proces kot sprejemanje tega kar se ti je že zgodilo.
– razhod potegne za samo kup čisto konkretnih problemov (finance, stanovanje, logistika…)
– otrokom je prioriteta, da ostaneta starša skupaj (razen v primerih, ko gre za težke deviacije, npr. alkoholizem, nasilje, spolne zlorabe…)
Vsekakor bi bilo za otroka bolje, da vidva pokrpata zadeve, če je to možno seveda. Svetujem, da si poiščeta strokovno pomoč. Razhod je vedno možen, ko se pa enkrat razideš je poti nazaj ni več…[/quote]
miles, res me včasih presenečaš s svojimi izjavami. Ne bom rekla da se 80% časa ne strinjam s tabo, pa vendar. Sam tako ostro obsojaš varanje in ljudi ki so ljubimci/ljubice, tukaj pa svetuješ terapije? Zakaj?
On je tisti ki je naredil napako, zakaj sedaj ne bi nosil posledic in odgovornost? Res je, otroci so žrtev, pa je vseeno boljše če odraščajo v razmerah kjer sta starša ločena, kot pa da prebašata vsakodnevne prepire in solze.
Terapije včasih pomagajo, so pa nekateri moški takšni, ki mislijo da bo tako šlo v nedogled, in ko ga bo spet dobila pri varanju, jah, bosta pač spet šla malo na terapije in bo vse ok.
Jaz na njenem mestu absulutno ne bi več vztrajala. Sam si je kriv, kje pa je imel pamet?
Zakaj?
Predvsem zaradi otrok. Tu bo (na obeh straneh) neposredno prizadetih 6 otrok (če sem prav seštel).
Poleg tega obstaja še en razlog, ki sem ga nekoč že omenil, pa ga bom še enkrat.
Mislim, da (vsaj tako se meni zdi) moško varanje ni tako zelo usodno kot zna biti žensko. Seveda je vsako varanje vsega obsojanja vredno, za partnerico prav tako ponižujoče in jasen dokaz nezrelosti varajočega moškega. Ampak, (nezrelim) moškim je to večinoma zabava, dokazovanje, šport, lov, užitek… seveda včasih tudi ljubezen – ampak v tem zadnjem primeru se moški ne bo vrnil domov.
Ko vara ženska – sploh ženska, ki ima otroke – je to navadno bolj usodno. Usodno za družino – iz več razlogov. To pomeni, da se je na nek način odpovedala svoji družini, da je kot mati dala na kocko dobrobit svojih otrok. Da je izgubila upanje v partnerja, da se je nekaj v njej dokončno prelomilo, da so njena čustva drugje, da je situacija nepopravljiva. Osebno mislim, da so razlogi za žensko varanje običajno globlji. Ženske se velikokrat čustveno povsem prepustijo ljubimcu, celo do te mere, da so pripravljene razdreti družino (Ana Karenina). Seveda pa niso vse varajoče ženske Ane Karenine, med njimi je zagotovo tudi nekaj seksualnih športnic.
Seveda, ženske boste skočile, kaj pa je pri moškem varanju drugače, saj je tudi on zakockal svojo družino?!? Hm… koliko moških prevarantov pa se dejansko odloči za ljubico? Bore malo… ko je zabave konec se skesano vrnejo k ženički. Zaljubljena ženska pa želi ostati s svojim ljubimcem, namero ji navadno prepreči le dejstvo, da se je ljubimec prej naveliča. Poleg tega mislim, da tudi moški teže oprostimo žensko varanje, ker nas zadene direktno v srčiko ega, v moški ponos, čast… in kar je še tega 😉 Mislim, da ženske laže pogoltnejo prizadeto čast, ali pa je to za žensko vsaj družbeno bolj sprejemljivo, manj obremenjujoče.
Kakorkoli… ko vidim, da vara ženska, si mislim – “piši kuči, propalo!!”
V kolikor se odločiš za razhod moraš poznati nekaj dejstev:
– razhod bo prav tako težek, mučen in dolgotrajen proces kot sprejemanje tega kar se ti je že zgodilo.
– razhod potegne za samo kup čisto konkretnih problemov (finance, stanovanje, logistika…)
– otrokom je prioriteta, da ostaneta starša skupaj (razen v primerih, ko gre za težke deviacije, npr. alkoholizem, nasilje, spolne zlorabe…)
Vsekakor bi bilo za otroka bolje, da vidva pokrpata zadeve, če je to možno seveda. Svetujem, da si poiščeta strokovno pomoč. Razhod je vedno možen, ko se pa enkrat razideš je poti nazaj ni več…[/quote]
miles, res me včasih presenečaš s svojimi izjavami. Ne bom rekla da se 80% časa ne strinjam s tabo, pa vendar. Sam tako ostro obsojaš varanje in ljudi ki so ljubimci/ljubice, tukaj pa svetuješ terapije? Zakaj?
On je tisti ki je naredil napako, zakaj sedaj ne bi nosil posledic in odgovornost? Res je, otroci so žrtev, pa je vseeno boljše če odraščajo v razmerah kjer sta starša ločena, kot pa da prebašata vsakodnevne prepire in solze.
Terapije včasih pomagajo, so pa nekateri moški takšni, ki mislijo da bo tako šlo v nedogled, in ko ga bo spet dobila pri varanju, jah, bosta pač spet šla malo na terapije in bo vse ok.
Jaz na njenem mestu absulutno ne bi več vztrajala. Sam si je kriv, kje pa je imel pamet?[/quote]
Pišeš, kot da z ločitvijo čez noč vse preboliš in pozabiš. Sam si je kriv … eh, to je tako nepomembno, ker je prizadeta tudi ona oz. trenutno morda predvsem ona. In da je on kriv, da ni imel pameti, to dejstvo ne ublaži bolečine.
Ločitev je boleča in naporna enako kot poskus reševanja zakona. Loči se lahko tudi čez eno leto in to na njeno prebolevanje prevare ne bo imelo kaj dosti vpliva. Mogoče ji bo celo lažje, če se bosta pogovarjala s strokovnjakom in bo izvedela/sprevidela marsikaj, kar ji bo v pomoč v obeh primerih.
Včasih je prevara tudi prebujenje za zakonca, celo za tistega, ki je varal. Ne vem no, ločevat se na vrhuncu krize po mojem ni najbolj pametna zamisel.
Solze, jaz bi vama predlagala, če imata možnost, da se on za kak teden umakne, da mine najhujše in da se bosta potem mogoče lahko začela bolj umirjeno, bolj razumsko pogovarjati. Ne se na vrat na nos ločit od nekoga, ki te ima rad.
Se strinjam, da je drugače, če vara moški ali če vara ženska. V mojem primeru vem, da si je soseda želela takšnega moškega. Pridnega, pozornega, veliko sva ustvarila, kjub problemom. Oba sva vedela, da ga lovi. Moj je bil pa najboljši prijatelj z njenim možem. zato sem mu zaupala in nisem se zavedala, da ste moški tako šibki. Ljudje pač sodimo po sebi. Sama sem dosti močna. Najbolj me boli zdaj, ne toliko za moža, ampak za otroke in, da morama prodat vse kar sva v teh letih ustvarila in, da imam občutek, da je bilo moje prizadevanje zaman. Ni mi jasno zakaj se tudi on tako počuti? Ogoljufanega, zavedenega… če se je sam tako odločil…Prosi me, naj sprejmem to kot napako in, da bi mi rad dokazal, da je drugačen, da tisto ni nič pomenilo… Meni se pa vse tako gravža… Najbolj ona, ki je vsak dan hodila k meni na kavo, ko sem rekla, da nimam časa je vedno tudi iz mene nekako izsilila tistih 5 minut… Razlagala mi je, da ima ljubimca in kaj vse si je izmislila, da ga bolj rajca… Moj partner je zdaj zgrožen ampak verjetno ni pomislil, kaj ona govori meni, ko pa je njemu pisala, da je on oh in sploh in še in še… Priznal je, da mu je godilo, da ga spet nekdo občuduje…
Zakaj?
Predvsem zaradi otrok. Tu bo (na obeh straneh) neposredno prizadetih 6 otrok (če sem prav seštel).
Poleg tega obstaja še en razlog, ki sem ga nekoč že omenil, pa ga bom še enkrat.
Mislim, da (vsaj tako se meni zdi) moško varanje ni tako zelo usodno kot zna biti žensko. Seveda je vsako varanje vsega obsojanja vredno, za partnerico prav tako ponižujoče in jasen dokaz nezrelosti varajočega moškega. Ampak, (nezrelim) moškim je to večinoma zabava, dokazovanje, šport, lov, užitek… seveda včasih tudi ljubezen – ampak v tem zadnjem primeru se moški ne bo vrnil domov.
Ko vara ženska – sploh ženska, ki ima otroke – je to navadno bolj usodno. Usodno za družino – iz več razlogov. To pomeni, da se je na nek način odpovedala svoji družini, da je kot mati dala na kocko dobrobit svojih otrok. Da je izgubila upanje v partnerja, da se je nekaj v njej dokončno prelomilo, da so njena čustva drugje, da je situacija nepopravljiva. Osebno mislim, da so razlogi za žensko varanje običajno globlji. Ženske se velikokrat čustveno povsem prepustijo ljubimcu, celo do te mere, da so pripravljene razdreti družino (Ana Karenina). Seveda pa niso vse varajoče ženske Ane Karenine, med njimi je zagotovo tudi nekaj seksualnih športnic.
Seveda, ženske boste skočile, kaj pa je pri moškem varanju drugače, saj je tudi on zakockal svojo družino?!? Hm… koliko moških prevarantov pa se dejansko odloči za ljubico? Bore malo… ko je zabave konec se skesano vrnejo k ženički. Zaljubljena ženska pa želi ostati s svojim ljubimcem, namero ji navadno prepreči le dejstvo, da se je ljubimec prej naveliča. Poleg tega mislim, da tudi moški teže oprostimo žensko varanje, ker nas zadene direktno v srčiko ega, v moški ponos, čast… in kar je še tega 😉 Mislim, da ženske laže pogoltnejo prizadeto čast, ali pa je to za žensko vsaj družbeno bolj sprejemljivo, manj obremenjujoče.
Kakorkoli… ko vidim, da vara ženska, si mislim – “piši kuči, propalo!!”[/quote]
Če bodo pri hiši vladali konstantni prepiri, jeza in žalost zaradi nastale situacije,(saj človek ki ima svojega partnerja vsaj malo rad, težko preboli, oprosti prevaro. Če je tega sploh zmožen), bodo otroci še bolj trpeli.
Sama sem odraščala v družini, kjer starša pogosto nista imela lepe besede drug za drugega. Ti nekaj povem? Moje otroštvo bi bilo dosti lepše, če bi se takrat ločila in poiskala bekoga z katerim bi bila srečna. Če se partnerja med seboj ne prebeseta, ravno iz tega razloga ne smeta ostati skupaj, prav zaradi otrok! Moje mnenje.
Razlik med moškim in ženskim varanjem pa nima smisla debatirat, saj imate moški svoje prepričanje o tem. Povem ti le, da je družbeno bolj sprejemljivo če vara moški, in ta moški si bolj zasluži odpuščanja, kot pa če vara ženska, katera si pa ne zasluži druge priložnosti. Tvoj primer razmišljanja. Potem pa še naj kdo reče da smo si enakopravni.
Povem ti, čisto vseeno je kdo vara, ne glede na to kaj je razlog, boli!
In moški si ne zaslužijo nič več odpuščanja kot ženske.
tvoj možakar pa res ni šibek, če se je dol dajal tebi pred nosom in ušesi, pa hkrati poseksal žensko najboljšemu prijatelju. Je kar veliko debelo prase. Šibka pa si ti, ki zaradi materialnih dobrin in tega kar bodo drugi rekli, ne zmoreš drugega, kakor da obsojaš sosedo, ki ti ni prav nič dolžna v končni fazi. Pa še uživala si, ko ti je razlagala prigode z ljubimcem.
Vaš problem bi najlažje rešili z enim ornk trojčkom.
Moški niso vsi šibki, tvoj mož je šibek in takega si si izbrala. Odgovor zakaj si si prav takega izbrala pa je nekje globoko v tvoji podzavesti. … morda zato, ker se je kot šibka oseba bolj prilagajal tebi in ti to paše.
Ne pozabi, tvoja soseda je tvorno prispevala k temu, da je tvoj šibki moški podlegel.
Najhuje, kar se ti zgodi po tem je, da prav vse v družbi gledaš skozi prizmo tvojega problema. To ti še dodatno zagreni in zakomplicira postavljanje nazaj na noge.
Torej, ne posplošuj in obravnavaj vsakogar kot svojo osebnost z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Premisli, zakaj si si izbrala prav tega moškega in zakaj si nisi izbrala nekoga, ki je v sebi trdnejši. Ni sicer nujno, ampak praviloma se osebnostno trdnejši moški ne bo pustil voditi svoji ženi, zato se bo treba o vseh skupnih odločitvah več pogovarjati in v to vlagati več truda. To pa večini sodobnih žensk ne paše in se prav tem, karakterno trdnim moškim izognejo na daleč.