Spoprijemam se s težavnim obdobjem. Mož se je odselil, ostala sem sama s tremi najstniki. Najstarejša hči bo letos maturirala. Otroci so bili doslej zelo pridni v šoli, zdaj pa me zelo skrbi.
Včasih mi je tako težko, da bi ga z veseljem poklicala nazaj. Vse bi mu oprostila in pozabila. Potem se zavem, da je nazadnje sprava trajala 36 ur, potem je začel z zahtevami, žalitvami in poniževanjem. Ali ste tudi vi kdaj v podobni dilemi??? m.

Mož se je odselil. Najbrž z razlogom.
Iz tvojega prispevka je sklepati na njegovo krivdo (“vse bi mu oprostila…”).
Torej bi za ponovno spravo moral pokazati interes oz. željo najprej on sam.
Ampak najbrž se mu j*be…

A poznaš angleški pregovor Better the devil you know than the devil you don’t?

Ampak glej, jaz si dejansko ne predstavljam, da je možna iskrena ljubezen ali prijateljstvo med dvema, pa da se obkladata in žalita. Prepiri ja, itak, žaljivke, poniževanje, grobost – ne!

Torej to, kar je on čutil do tebe, po mojem že ni mogla biti ljubezen. Še več, šla si mu na živce, bila si mu odveč, ni te niti spoštoval, niti cenil vsaj kot žensko, s katero ima tri otroke. Vsaj jaz to tako vidim. Zakaj bi si tega še vedno želela? Zato, da bi ti peljal avto na servis ali zamenjal žarnico? To znaš tudi sama in lahko naučiš otroke. Ali magari nekoga plačaš. Mnogo, mnogo lažje, kot da vsak dan prenašaš poniževanje.

Plus to, kar je itak miles napisal. Njemu dol maha zate.

Kaj sta imeli vas dva pa bog si ga vedi …
Vaša ‘sprava’ je podobna spravi med domobranci in partizani.
Skratka, je ni. Še naprej tupite po svoje.
No, najprej mi odgovori tole :
Če se je človek že odselil ZAKAJ bi ga klicala nazaj ?
Ko boš odkrito odgovorila na to vprašanje potem ti nekaj pametnega rečem.
Tako, nima smisla ….