Najdi forum

Zakaj se razveza vedno konča z bojem za preživnino. Res ne razumem in sem totalno besna, kako jeje (večinoma) moškim čisto samoumevno, da lahko z eno minimalno plačo prideš skozi mesec. Pazi da imaš še dva otroka. Oprosti, ampak če smo tri, potrebujemo večje stanovanje kot ti, porabimo več vode in elektrike, potrebujemo dvakrat več parov obutve in dvakrat več oblačil. Potrebujem zanesljiv avto, ker si ga nimam od koga izposoditi ko stara kripa crkne, otroke pa je treba odpeljati v šolo. Tudi ko zbolita jujih je potrebno odpeljati k zdravniku, treba je kupiti zdravila. Da ne govorim o bolniški, ki mi sicer ja, po zakonu pripada in vedno ostanem doma z njima, vendar kar naprej dima z bolanim otrokom ravno niso havaji. Denar za obšolske dejavnosti (saj jih ni veliko, ker si jih ne moremo privoščiti), ampak tako rad se pohvališ kako jima gre dobro na gimnastiki in drsanju … tvoji otroci kar blestijo (ja, ja to imajo zagotovo po očetu). Kdo jih pa vozi tja, prosi v službi za menjave in nori da ne bosta zamudili in seveda … plačuje? Potem je tu še varstvo, ko imam popoldne obveznosti v službi. Ja, tudi to se zgodi. Pa saaaaj vem, naj bom srečna da nimam popoldanske izmene. Itak sem pa mama (poglejte jo), samohranilka pa z varuško ! V resnici moram v službi nujno podaljšati, veliko raje bi šla sama po otroke in še privarčevala denar ki ga nimam 🙁 Misliš da so stroški samo 70 eur za vrtec, 70 eur za prehrano v šoli, 50 eur za hrano, pa enih 50 eur za oblačila in obutev. To pa itak pokrije otroški dodatek. Kaj imam za jambrat.
Ko pridem iz službe igram nogomet, pripravljam večerjo, čistim blatne čevlje in bunde za naslednji dan. Ponoči ko otroci spijo, pa pospravljam, pomivam, perem in likam, pripravljam malico za naslednji dan (ker bo lepo vreme in bi šli na igrišče) . Spim ? Tistih šest ur.
ampak ja … sama sem želela, zdaj pa imam. Ne rabim, da me kdo zagovarja ali je na moji strani. Želela sem se samo izkasljati in povedati da razumem če je kdo v isti situaciji.
ne razumem, zakaj taka borba za preživnino… saj so za vse računi 🙁

Obstaja tudi deljeno skrbništvo…
Ampak večina ločenk, se raje v rit ugrizne, kot da bi se odločila za skupno skrbništvo.

Vzela bi njegov denar, njegov čas in njegova prisotnost sta pa nepotrebna?!

In “reva” si za vse sama, nimaš nobenega časa. The “good and the perfect” mama se žrtvuje in pregoreva, “the bad and the ugly daddy” pa noče nič pomagati in dati nobenega denarja.

Kdo bo “zmagal” v boju za otroke? Vedno je nekdo, ki zahteva polno skrbništvo. Ker to je stvar “zmage”, igra moči, kdo bo tisti, ki dobi otroke – ti bom že pokazal(a)(!?) vraga, otroci bodo z mano, ti pa boš visitor (obiskovalka/obiskovalec) svojih otrok.

Targetirani starš se umakne, ko sprevidi, da enostavno ne more “zmagati”, ker njegov nasprotnik ne bo izbira sredstev, da “zmaga”.

Polno skrništvo zahteva tisti, ki sproži vojno – napadelec. Targetirani starš se odzove z istim in potem šteje le še to, kdo bo bolj krut in zloben, kdo bo eden drugega uspel bolj očrniti. Targetirani starš popusti v deljeno skrbništvo. Ampak to ni bil cilj napadalca, cilj napadalca je targetiranemu staršu odvzeti otroke, ga postaviti v obiskovalca svojih otrok in mu nabiti preživnino.

Targetirani starš je dvakrat ponižan – spremeni se ga v obiskovalca svojih otrok in potem v plačevanje lastnih otrok, s katerimi “ne sme” živeti.

Children need both parents, not visitors. In potrebujejo od obeh staršev enak čas.

Da tale oče ne plačuje preživnine, mora biti zadaj še kaj drugega. Odstranjen iz življenja svojih otrok in komandiran, kdaj “sme” in kdaj “ne sme” videti svojih otrok, le denar zanje pa sme zmeraj dat, a ne?

nova
Uredništvo priporoča

Sicer kar slutim, v kaj se bo sprevrgla tema, ampak mene vseeno zanima naslovno vprašanje – zakaj je tako težko dat denar za lastnega otroka?

Ja, res je, otrok potrebuje mamo in očeta. Topla voda …


Si se hotela pohvalit, kako obvladaš angleščino? Plosk plosk, sedi pet. Verjetno je bila vsebina čisto pametna, ampak je bilo preveč neprebavljivo za branje do konca.

Ne konča se vedno.
Razveza se lahko tudi konča sporazumno glede preživnine.

Je pa res, kot en zgoraj omenja, ženske so v večini primerov control freaki, in rinejo z glavo skozi zid, in zahtevajo 100% skrbništvo, ki je realno gledano neizvedljivo, kot pišeš sama.
Se opravičujem ženskam, ki imajo dejansko nezanesljive partnerje (alkohol ipd.) in jim ne preostane drugega kot 100% starševstvo.

Za vse ostale, pa razmislite malo; če je moški slab partner (kar je verjetno tudi razlog, da ste se, smo se, ločile), a je kot oče zanesljiv in odgovoren, potem se odločite za deljeno starševstvo, kajti od službi itak ne morete pograbit vse in 100% časa skrbet za otroke! Ne gre!
Dan ima 24h.

In v takem primeru se tudi preživnina določi obojestransko, glede tudi na višino dohodkov obeh.

Ne poznam ozadja (ja, ozadje je pri vsaki ločitvi zelo pomembno, ker na nek način pogojuje nadaljnji odnos med bivšima partnerjema…), ampak – do ločitve ne pride zaradi tega, ker se partnerja predobro razumeta in se lahko o vsem dogovorita, temveč iz diametralno nasprotnih razlogov.
Zato so ločitve običajno (v 99%) težke, umazane, egoistične… lahko bi našteval še par vrstic, pa nima smisla…
Torej, ločitev je nekaj, kar je vse prej kot prvenstveno v korist otrok. Korist otrok skoraj nikoli ni upoštevana in ni primarni razlog za ločitev – razen v primerih, kjer gre za nasilje, alkohol in podobne deviacije. Vedno gre za egoizem enega ali celo obeh partnerjev. Seveda, takoj bomo slišali protiargument: v nesrečnem zakonu tudi otroci ne morejo biti srečni. Res je nekaj drugega – da v nesrečnem zakonu ne morejo biti srečni starši, otroci navadno hrepenijo, da starša ostaneta skupaj, “čeprav se nimata rada” (to mi je po ovinkih povedala tudi lastna 5 letna hčerka). Tudi strokovna literatura navaja, da je za otroke manj škodljiv Kdor se odloča o družini oz. o otrocih bi moral o določenih stvareh PRED TEM temeljito razmisliti. Koliko ljudi, ki se odloči za otroke o tem sploh razmišlja? Še beseda “odloča” je pretirana, ker že vsebuje premiso o razmisleku – odločitev je navadno, če ni impulzivna, posledica razmisleka. In verjetno se vsi strinjamo, da se o otrocih oz. o družini ne bi smeli odločati impulzivno. Žal so takšni v manjšini. No, in ravno tisti, ki si ustvarjajo družino impulzivno, so nagnjeni tudi k impulzivnemu razdiranju družine. Torej, iz napisanega je že približno jasno, zakaj je pri ločitvah (običajno) toliko neracionalnih, impulzivnih, neutemeljenih dejanj, ki so v škodo otrokom.

OBSTAJATA DVA MITA.
PRVI pravi, če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev je nesrečen zakon).
DRUGI pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le te izzvenijo.

Ampak: otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, prilagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije (Judith Wallerstein, Lewis, Blackelsee, USA) so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izven zakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.
»Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.«
Ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine,
v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.
Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja – ekonomskega, socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«.
Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo
celotne družine.

Bes staršev se z ločitvijo ne konča. Tudi ko se starša ločita, jeza med njima traja še dolgo – tudi
do deset let. Pogosto se zgodi, da najstarejši otrok v družini postane negovalec – tisti, ki skrbi za starša, npr. mater, ki je potrta, očeta, ki je ravno tako žalosten, in za mlajše sorojence, ki še niso zmožni skrbeti sami zase, ker so premajhni. Starši pa imajo s seboj preveč dela, da bi skrbeli za svoje otroke.
Ta otrok to vlogo kasneje prenaša tudi v partnerske odnose. Skrbi za partnerja in ga dela odvisnega od njega. Hkrati pa si poišče partnerja, od katerega je močnejši. S tem, da je drugi partner od njega odvisen, si zagotovi, da ga le ta ne bo zapustil. Sam ima namreč izkušnja, da so njega zapustili starši in tega ga je strah.
V otroštvu se morajo otroci igrati – svoje otroštvo imajo raci izživeti. Otrokom iz nuklearnih družin je igra najpomembnejši del otroštva. Otrokom ločenih staršev pa največji del časa vzame skrb za to, koliko časa bodo preživeli s katerim izmed staršev. Za igro nimajo ne časa, ne volje in ne potrebe.
Otroci iz nuklearnih družin se spomnijo tudi pomembnosti skupne večerje ali obredov, pri katerih je sedela celotna družina. In ti trenutki so bili za njih pomembni in se jih z veseljem spominjajo. Takšnih trenutkov se otroci ločenih staršev ne spomnijo in so zanje prikrajšani. Eden od že omenjenih mitov v naši družbi ločenih staršev je ta, da ločitev avtomatično reši otroke iz nesrečne družine. Resnici na ljubo pa na ta način starši osmišljajo svojo ločitev in perejo krivdo, ki jo čutijo, da je do tega prišlo. Skoraj vsi otroci ločenih staršev povejo, da po ločitvi staršev niso nič srečnejši.
Če starša nista srečna v zakonu, to še ne pomeni, da se tudi njuni otroci v družini ne počutijo
dobro. Starši imajo lahko z otroki čisto dobre odnose in jih primerno vzgajajo.
V kolikor pride do ločitve je prav, da starša otrokom povesta, da je ločitev zelo žalostna za njiju oba in da jo obžalujeta. Naj imata v mislih, da je to najhujši dan v življenju njunih otrok. Prav je, da povesta, da bodo zadeve nekaj časa težke in da jih bosta redno obveščala o dogajanju.
Pogovor naj zaključita s tem, da povesta, da si bodo morali veliko pomagati in stati drug drugemu ob strani.
60 odstotkov odraslih (katerih starši so se v otroštvu ločili), je »poskusilo« s poroko. Nekateri so se poročili v poznih najstniških letih, drugi v zgodnjih dvajsetih. Večino teh zakonov je bilo že od začetka obsojenih na propad – veliko se jih je ločilo, nekaj pa jih je vztrajalo v nesrečnem zakonu, brez kakšnih posebnih pričakovanj po spremembi na bolje.
Otroci ločenih staršev so kasneje v partnerskih odnosih zelo nezaupljivi. Ves čas jih je strah, da jih bo partner zapustil ali prevaral. Ves čas mislijo, da jih bo doletela kakšna »nesreča«. Mislijo, da ne morejo biti srečni, ne da bi bilo kaj narobe. Zato so lahko v partnerskem odnosu zelo naporni, saj vidijo probleme, ko jih sploh še ni.
Itd…

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]


Jaz se nisem ugriznila v rit in sem predlagala skupno skrbnistvo. Reakcija pa je bila taka, kot da sem gospoda ugriznila v rit.
Lahko posplošujemo in obrnemo trditev: večina, ki zapusti družino bi se raje ugriznila v rit, kot pa prevzela svoj del odgovornosti za otroke. Je na novo pridobljena svoboda bolj dišeča kot pa skrb in odgovornost za otroke. Posplošujem…
Najlažje je odit stran in postavljat pogoje, pametovat nad količino stikov in višino preživnine. Pozablja pa se, da otroci niso predmeti, ki čakajo v kotu, da jih bo nekdo prestavil, obrisal prah z njih. Partnerstvo se sicer konča, starševstvo pa je doživljenska vez, odgovornost.
Ja res je, da je večje breme na staršu, ki je skrbnik. Tega se vsi mi, ki smo po ločitvi ostali z otroci dobro zavedamo. Vendar ali naše skrbništvo drugega starša odvezuje odgovornosti?

Smešno je le, da imajo navadno polna usta ODGOVORNOSTI do otrok ravno tisti, ki so varali in razdrli družino.

Ne vem pa, če je v tvojem primeru tako…

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Smešno je le, da imajo navadno polna usta ODGOVORNOSTI do otrok ravno tisti, ki so varali in razdrli družino.

Ne vem pa, če je v tvojem primeru tako…[/quote]

Bingo, tako je…
Teorija je dokaj lahka… Praksa, no ta pa šepa. In kljub vsemu doživetemu in preživetemu ne razumem ali pa ne zmorem razumeti, kako si lahko nekdo pa naj bo to oče ali mati, v svojem bistvu dovoli pozabiti, da ima otroke. Pa ne govorim o finančni podpori. Meni osebno je to nekako najmanj pomembno. Govorim o osnovni čustveni odgovornosti. Nisem zagovornik zakona za vsako ceno. Če ne gre pač ne gre. Ampak mislim pa, da razpad zakona nikogar ne odvezuje odgovornosti, ki jo starševstvo, za katerega smo se večinoma prostovoljno odločili prinaša.
In res naj mi nekdo prosim razloži, zakaj popolno skrbništvo hkrati s sabo prinese take izjave, kot sem jih lahko prebrala v tej temi.

Torej si ti varala in posledično razdrla družino? Sem prav razumel?

Če je tako, nimaš prav nobene moralne pravice soditi o obnašanju “druge strani”. Lahko samo opazuješ in skušaš razumeti. Tako kot je bila druga stran prisiljena sprejeti in razumeti tvoja dejanja. Nekdo, ki krade nima nobene pravice kričati “držite tatu!” Dvojna morala, totalni egocentrizem.
Kje je bila tvoja odgovornost, ko si se zabavala? Si takrat mislila na otroke, na njihovo prihodnost, ko “bodo čakali v kotu, da kdo obriše prah z njih…?”
Res je, starševstvo se z zaključkom partnerstva ne konča – in prepričan sem, da se tudi tokrat ne bo. Lahko samo tiho in skromno upaš, da se bodo stvari sčasoma uredile. In če te med čakanjem prime, da bi komu kaj očitala, stopi pred ogledalo in si primaži krepko zaušnico.

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Rad bi ti odgovoril ampak ne razumem kaj te v bistvu moti. To da ti zmanjkuje časa ali denarja ?
Ali oboje ? Pravzaprav tudi ne vem zakaj si se ločila kot prvo?
Domnevam da imaš dva majhna otroka. No, vsaka tle ki ima otroke ti bo povedala da ni lahko.
Pač, otroci imajo svojo ‘ceno’.
Zato ne razumem tvoje besede “ampak ja … sama sem želela, zdaj pa imam”. Kaj naj bi to pomenilo ?
Da ti je žal da imaš otroke ali da si se ločila ? Ne razumem …
No, ker si povedala da ne iščeš ‘potuhe’ ti jih ne bom niti dal. Če pa je tvoje pisanje ene vrste ‘ventila’ za nakopičene frustracije, ok … te razumem…
Igraš fudbal ? Čudno da za to pa imaš časa…
No, ker te človek ne more ujeti niti za glavo niti za rep upam da te bomo vsaj videli na kakšnem svetovnem prvenstvu. 🙂

Od kdaj pa odgovorno starševstvo izključuje finančno odgovornost za otroke?

Naslov teme izpostavlja preživnino, čeprav se potem suče tudi okrog drugih stvari … ampak a iz napisanega dejansko razberete, da ženska za prmej ne bi dovolila, da otroke čuva bivši namesto varuške?

Tudi pri skupnem skrbništvu se določi preživnina, ki ni nujno za oba starša enako visoka, temveč je odvisna od njunih finančnih zmožnosti. Moj partner ima skupno skrbništvo in plačuje preživnino.


Kje ste vi prebrali, da je avtorica varala?
Ali, da je sploh kdo v temi varal?
Ali je po vaše vsaka ločitev apriori varanje?
In četudi bi to bilo res, se vam zares zdi zrelo in odgovorno in ljubeče, do lastnih otrok, od prizadetega-prevaranega starša, da se z neplačevanjem preživnine maščuje bivši “varalici”?
Res ne vidite, da tako maščevanje prizadane najbolj njune skupne otroke?

Pa še nekaj glede ločitve:
Vedno bosta dva tabora:
– en, ki bo trdil, da je treba za vsako ceno vztrajat v zakonu, zaradi otrok, pa četudi je zakon gnil do amena
– drug, ki bo trdil, da je veliko bolj zdravo za VSE vpletene, da se v destruktivnih odnosih, zakonca razideta.
Zakaj za VSE vpletene?
Zato, ker sta starša odgovorna za vzgojo in skrb otrok, in tega v zakonu, kjer vlada nasilje, fizično ali psihično, ali oboje, otroka definitivno ne bosta dobila. Lahko kvečjemu dobita enega starša, vdovca, ker je velika verjetnost, tam kjer non stop vlada visoka stopnja stresa, depresija, strah, da se zgodi, da bosta en ali pa oba hudo zbolela.
Je to res bolje za otroka?
Dretje, vpitje, jok, udarci, vsak dan, iz dneva v dan?
Res?
Samo zavoljo ohranjanja fasade, da smo kao “skupaj”?

Vprašajte malo otroke, in odrasle otroke, ki so dali tako otroštvo skozi.
Poznam osebno primer, kjer so otroci na kolenih prosili mamo, naj agresorja zapusti (v tem primeru je bil mož, lahko je pa seveda tudi obratno).
In ne, nihče ni varal. Ni bilo tretje osebe.


Pa spihaj se, če ti bo potem lažje, ampak ko te človek bere, ima občutek, da nisi imela pojma, v kaj se spuščaš, ko si želela skrbništvo. Ti bi imela vse niti v rokah, odločala bi o vsem, moški naj pa daje denar in bo tiho, saj so ja otroci tudi njegovi? Ne vem, če gre tako, kot si si ti zamislila, da bi moralo iti. Zakaj pa ne pokličeš očeta svojih otrok, naj on pelje otroke? Noče ali ti nočeš?

Pa niti ni pomembno. Ko te doleti kaj takega, je najbolj človeška reakcija, da poskusiš odmisliti boleče spomine, iti naprej in imeti čimmanj stika s preteklostjo. Seveda je grozno s stališča nič krivih otrok, je pa do neke mere razumljivo, da tale tvoj bivši niti slučajno ne bo skočil vsakič, ko se boš ti spomnila, da ga otroci rabijo. Bi ti pristala na tako vlogo, če bi bil on tisti, ki bi te zapustil, zraven pa bi ti še odpeljal otroke? Bi se strinjala, da boš pritekla na uslugo in odprla denarnico vsakič, ko se bo bivši spomnil, da si pravzaprav ti mama teh otrok? To ni nobeno starševstvo, ampak nek položaj, za katerega niti pametnega izraza ne najdem.

Najprej nekoga ponižaš in prevaraš, potem pa se čudiš, ker on išče stvari, da bi ti vrnil. Temu se reče bolestna narcisodinost. Sem tudi prepričan da nisi povedala vsega. Važno da si ti v vlogi žrtve. Kot po navadi varalice

Maah, tile neregistrirani nicki so res totalno brezveze… sploh ne veš s kom se pogovarjaš.
Očitno je Lea39 = 100% ?

In zgoraj sem že omenil, da se mi zdijo ločitve, kjer so v igri alkohol, nasilje in podobne deviacije, popolnoma upravičene. Vse ostalo je bolj ali manj egoizem in nezrelost enega ali drugega partnerja. Ali obeh.
Konec koncev sta se odrasla (?) človeka odločila, da bosta imela skupaj otroke…
Ali jih je morda dal bog?

------------------------------------------------------------------------------------------------------- [i]Do what you can't.[/i]

Maah, tile neregistrirani nicki so res totalno brezveze… sploh ne veš s kom se pogovarjaš.
Očitno je Lea39 = 100% ?

In zgoraj sem že omenil, da se mi zdijo ločitve, kjer so v igri alkohol, nasilje in podobne deviacije, popolnoma upravičene. Vse ostalo je bolj ali manj egoizem in nezrelost enega ali drugega partnerja. Ali obeh.
Konec koncev sta se odrasla (?) človeka odločila, da bosta imela skupaj otroke…
Ali jih je morda dal bog?[/quote]

Lea39 ni = 100%

Ajej brca u temo totalna. Nisem varala jaz. Očitno se nisva razumela. In vse tisto kar si namenil meni je v bistvu lahko tvoj spis za bivšega.
Jaz sem ostala sama, ker je nekdo pozabil, da ima družino. Jaz sem kljub njegovi prevari ohranila nekaj človeškega v sebi in predlagala skupno skrbništvo. Jaz sem tista, ki je pobirala otroke in sebe, ko smo čez noč postali tisto nekaj, na kar bi bilo najboljše pozabiti. Jaz sem tista, katere otroci niso bili deležni ne čustvene opore, še manj pa materialne pomoči s strani očeta.
Moji otroci so ostali sami z mano, ker njihov oče ni zmogel toliko odgovornosti, da bi jim vsaj malo razložil kaj in kako. Moji otroci so ostali sami z mano, ker se se njihov oče raje zabaval, kot pa da bi prevzel svoj del odgovornosti za druzino. Moji otroci so se morali prilagoditi na ogromno sprememb, ko se jim je življenje zasukalo po volji njihovega očeta. Moji otroci so ostali sami z mano, ker kljub želji po družini nisem pristala na življenje v laži…
Skromno upam, da bo prišel dan, ko se bo zbudil in spoznal, da ima otroke. In zaušnico si lahko primažem le zato, ker sem bila dolgo, predolgo hroma od bolečine in strahu in nisem bila vedno sposobna 100% otrokom pokazati da bomo dobro…
In ne, jaz nisem nikoli varala.

Razumeš?

In ker je oče bil tisti, ki je varal, ki se ne zmeni za otroke, me resnično zanima ali boš tudi zanj našel take besede? Ali se moram pač znajti po svoje in ne stokati, ko pa imam popolno skrbništvo? Ker klinc je pač desc in ziher je meu tečno babo…

Maah, tile neregistrirani nicki so res totalno brezveze… sploh ne veš s kom se pogovarjaš.
Očitno je Lea39 = 100% ?

In zgoraj sem že omenil, da se mi zdijo ločitve, kjer so v igri alkohol, nasilje in podobne deviacije, popolnoma upravičene. Vse ostalo je bolj ali manj egoizem in nezrelost enega ali drugega partnerja. Ali obeh.
Konec koncev sta se odrasla (?) človeka odločila, da bosta imela skupaj otroke…
Ali jih je morda dal bog?[/quote]

Pa da se opravičim, ker nisem registrirana.. Nisem Lea, sem le bralka tega foruma, ki je podala svoje mnenje. In prosim, če je registracija pogoj oz dovolilnica za izražanje mnenja potem se globoko opravičujem za zmedo, ki sem jo povzročila.

New Report

Close