nevem kaj naj naredim
Pozdravljeni!
Znašla sem se v situaciji, kjer enostavno več nevem kako naprej, nevem sploh kaj točno čutim, zelo sem zmedena, ne bi rada naredila napake, ki jo bom kasneje obžalovala. Se opravičujem, če bo zapis daljši, a želim vsaj do neke mere obrazložiti čimbolj nazorno vso ozadje. In opravičujem se če bom pisala zmedeno.
Naj povem, da sem poročena 5.let, skupaj sva 8.let, imava dva otroka. Z možem sva bila na začetku zelo zaljubljena. A najino življenje ni bilo z rožami posuto. Njegova družina nama je delala nič koliko težav, a sva vedno skupaj držala, in sva se ljubila čeprav sva se skregala večkrat zaradi njegovih in si gradila življenje kot nama obema paše, in ne kot nama ga kdo želi krojiti. Ko sem bila noseča, zadnji mesec nosečnosti se skregal z šefom in izgubil službo in name grozno pritiskal da naj grem, čimprej na porod, ker do izteka odpovednega roka noče več iti delat tja, sin je imel cel kup razvojnih težav po porodu, ker je porod bil totalno sforsiran, saj je porodničarko v porodnišnici v triaži tako dolgo ‘masiral’ da so me dali na sprožen porod v 36.tednu. To je bila prva večja grda stvar ki jo je naredil meni, in je najino zvezo prvič precej načelo. ne rečem lahko bi bila bolj odločna, a sem bila psihično zelo slaba. Že od nekdaj sem rahlo depresivnega značaja. Tako je prišel prvi otrok, za katerega sem lepo skrbela, a jaz sem psihično bila precej načeta, , pa ne samo zaradi tistega z porodom, ampak moževa družina nama je naredila 3.tedne prej štalo, moževe podpore ni lih bilo, a ni mi težil, a tudi pogovarjati se ni ravno dalo, vsaj ne kot včasih, pogovarja sva se samo o splošnih stvareh, pogovori o zvezi, željah so vodili pogosto v konflikt ali pa je odšel ven delat. Tako je sledilo obdobje ko sva se nekoliko odtujila, ljubezen ki sva jo včasih čutila, ni več bila ista in odnos se je nekoliko ohladil, takrat sva se nekajkrat tako skregala da sva si v obraz vrgla, da bi mogoče bilo boljše da se ločiva. da čeprav si je zelo želel otroka, se nekako ni znašel v tej vlogi očeta, doma je raje delal zunaj, in hodil pomagat drugim, bila sva izredno malo skupaj, čeprav bi komot lahko bil več doma, tako me je puščal cele dneve samo, prihajal je samo jesti in želel pogosto imeti na hitro sex, počutila sem se kot da sem njegova služkinja in vreča za poseksat. poizkušala sem mu priti nasproti, hodila z otrokom mu ven pomagat da je otrok videl očeta čimveč. A sem se vseeno počutila precej zanemarjeno. nikoli mi ni kupil darila, peljal ven, po porodu, nič, tega nekako nisem razumela, zakaj je tako odtujen, če sem ga kaj vprašala, je rekel da je vredu in da obožuje svoje otroke in da me še vedno ljubi kot prvi dan. ko pa je bil notri ali doma je pomagal, tudi previl otroka, se z njim igral, ampak doma je bil res malo. Nenehno sem ga prosila, naj se neha metati na nos za tistih nekaj evrov, ker sva oba zaposlena in imamo dovolj denarja. Ko smo res kam šli na obisk je želel imeti otroke po rokah, da so ga vsi hvalili kako lepo da pomaga, da to pa ni vsak moški tako, doma pa druga zgodba. tako je čas mineval, stvari malo pozabiš, otrok te razveseljuje ko ga gledaš kako raste in na ta nekako odtujen odnos med mano in možem sem se pač navadila, in po prvem groznem porodu, sem nekako dobila voljo da bi imela še enega otroka. druga nosečnost in čas po porodu je bil pa še bolj grozen. Mož spet celo nosečnost odsoten, začel je vedno bolj negodovati, tudi pogovarjati se več ni dalo praktično, še takrat ko je bil doma, če sem kaj rekla, me je kar naprej žalil, tudi pred otroki in name vpil, in zabijal nazaj ko sme prišla s kakimi željami ali pa zvečer ko sem hotela da bi se pogovorila je zaspal na kavču. Vedno bolj se je metal v delo, in mene in otroka puščal sama. Odnos kakršen je bil, je z možem v zadnjih 4 letih površen, a za voljo otrok sva se čimmanj kregala, sva bila ta čas kot neka bolj prijatelja ki usklajujeta svoji življenji tako da je za dobrobit otrok, a še vedno poročena, zelo redko kak sex na hitro da potešiva potrebo ki se nabere po daljšem času, objemala sva se zelo redko, zelo redko si rečkla da se ljubiva, iz moje strani je interes za sex bil minimalen. sedaj je ničeln, ves ta čas sva imela praktično minimalen čas zase, od rojstva otrok šla mogoče 3-4.krat ven v zadnjih letih, še vsi skupaj gremo redko kam. furamo iz dneva v dan. meni se življenje tukaj kjer sem z možem ne zdi življenje, ampak životarjenje, že lep čas se sprašujem zakaj se ne ločim od njega. ker bi komot lahko šla v svoje stanovanje. po vsem tem kaj sva doživela, se mi zdi da ne bi rada vrgla vstran vseh teh let zveze, ker on ni slab moški, a zelo sva se oddaljila, čeprav je naredil nekaj grdih stvari in strah me je kako bo to vplivalo na otroke, ki ga čeprav ga zelo malo vidita, naravnost obožujeta in hrepenita za tistimi minutami in čez vikend tisti 2-3uri k so skupaj.
osamljena kot sem bila, sem si našla hobi preko interneta 1,5let nazaj in spoznala prijatelja, tudi mož ga pozna, si pomagamo med seboj, tudi na obisk smo šli enkrat skupaj, jaz in prijatelj, vsak ima svojo družino, on me gor drži, spravi v smeh, če me že mož ne in sva res dobra prijatelja, a zgolj prijatelja. A zgodba se tukaj ravno zaplete, preko tega prijatelja sem spoznala nekega drugega moškega pred meseci. ta moški me je zelo pritegnil in en čas sva samo prijateljevala, 5.minutni čvek o vsakodnevnih stvareh vsakih nekaj dni, in tudi mož ve da si z njim pišem, a misli da sva prijatelja. a zadnji mesec mi piše vsak dan, in sem se sedaj vanj zaljubila, in mu to povedala, imava isto filozofijo o življenju, zelo sva si podobna vglavnem, nisva se še nikoli videla v živo, samo dopisujeva si zaenkrat. naj pa povem da sem tudi moža spoznala pred 9leti preko interneta.
zdaj pa moj problem, še vedno se nekako ne želim ločiti od moža, čeprav je najina zveza v obupnem stanju in vem da me je zato ta nov moški tako pritegnil, ker sem zelo osamljena. želim si nežnosti, spolnosti in z možem to ne deluje več. zelo sem razočarana nad vsem skupaj, nad možem, nad seboj, a je to zdaj res to, se res ne da nič narediti.
tega novega moškega sem sedaj dala na stranski tir pred 2tedni in možu povedala da imam drugega moškega v mislih in da nevem kaj naj naredim, a se bova ločila ali pa se najino zvezo končno v red vzame. Sedaj imava dogovor da bova imela enkrat tedensko zmenek doma zvečer, ker zaradi otrok in ker težko najdeva varstvo. Moram reči da se je mož mogoče malenkost popravil odkar sem ga soočila s tem da je zvezo tako zanemarjal, da imam drugega v mislih, rekel je da se ne želi ločiti in da se bo potrudil za dobrobit otrok in ker me še vedno ljubi kot prvi dan, da ne bi trpela, da bi ostala skupaj.
nevem kaj naj naredim, po eni strani bi bilo najbolj fer da se ločim, ker sploh nevem ali še moža ljubim, in iz njegove strani se mi zdi da je zgolj sebičen, da noče izgubiti ženske, ki mu bo prala in kuhala, in ne toliko da me res ljubi, ker če bi me res ljubil, se ne bi tako odtujil od mene v teh letih. po drugi strani pa sem razvila čustva ljubezni do nekega drugega moškega, ki ga še nikoli v življenju nisem videla.
prosim za nasvete kaj naj naredim. ker moj zakon, z možen sva res zelo odtujena, za zakonsko terapijo noče slišati, seksualno me ne privlači. čeprav razmišljam o ločitvi, pa tudi sama ne bi rada da to razpade.
prosim za pomoč.
1. Mislim, da je v tvojem primeru zaljubljenost v virtualnega “prijatelja” predvsem posledica neskončne “žeje” po človeškem stiku, tvoje dolgoletne čustvene zapostavljenosti, nepotešenosti in osamljenosti. Tega se moraš zavedati, prej kot stopiš korak naprej. Če pa meniš, da gre dejansko za veliko naklonjenost in ujemanje, skušaj virtualni odnos preizkusiti tudi v realnosti. Po mojih izkušnjah gre pri virtualni komunikaciji največkrat za izmenjavo naših želja in projekcij (o nas samih) in ne toliko za pristen ter neobremenjen človeški stik. Ko se na dveh bregovih nabere veliko žalosti in osamljenosti, je to deročo reko čustev težko prestopiti in se z drugim dejansko tudi srečati in videti.
2. Mislim, da nič ne izgubiš, če daš svoj sestavek v branje tudi možu. Lažje bo tako, kot če se skušaš pogovoriti. Zadeve si opisala zelo nazorno, razumljivo – in če po branju tega ne bo globoko prizadet in ganjen – potem odnos verjetno res nima prihodnosti. Kako že rečejo… goloba ne moreš naučiti, da postane orel. Če nekdo nečesa (v tem primeru ljubezni, empatije…) ne čuti v sebi, je ves tvoj trud, da te bo razumel, zaman.
3. Res ti želim vso srečo…
Sem vezana ženska prek 55+.
Veliko je moških, ki jim je zelo pomembno udobje, pa da ni treba deliti materialnega ob ločitvi, ipd. njihova čustva pogosto niso tako globoka in brezpogojna kot pri ženskah. Mnogi se začnejo truditi, ko je nevarnosti da to zgubijo. So večinoma drugačni od žensk in zamero kuhati zaradi tega ni smiselno.
Tvoja neodločnost ne vodi nikamor in ne prispeva k nobeni rešitvi, saj po eni strani bi odnos obdržala in ga reševala, po drugi strani pa se ti zdi brez smisla. Odloči se sama in potem nekaj čas vztrajaj pri odločitvi. Na primer vse vloži v reševanje odnosa (daješ prijaznost, spoštljivost, ljubezen, kar hkrati tudi pričakuješ od moža), a če ne bo šlo, se po določenem času še vedno lahko ločiš.
Imej pred oćmi, da imata dva krasna otroka in da rezervni očetje ne rastejo kot gobe po dežju.
1. da mož ženo prisili v rojstvo? še nikoli nisem za kaj takšnega slišala! Da se to zgodi meni, ga kresnem po buči in ko pridem iz bolnice, bi bil bivši mož. Ti pa si greš v tako gnilem odnosu ustvarit še enega otroka z njim?? Kaj, a ni dovolj, da že prvi otrok trpi odsotnost očeta in neujemanje staršev? Dajmo, naj trpi še eno bitje več, ane.
2. moški ti je zmešal glavo? Moški, ki ga sploh ne poznaš, jao! Daj, koliko si stara, no? Ko sem sama v najstniških in zgodnjih 20ih takole prek interneta spoznavala moške, sem se tudi “zaljubila” virtualno podobo fanta na drugi strani. Potem, ko smo se spoznali v živo, me je dobesedno vse minilo, hehe. Ti si zaljubljena v neko svojo ilizijo o njem in želiš na vsak način zbežati pred “krutim” vsakdanjikom (za katerega si odgovorna prav toliko kot tvoj mož) in misliš, da boš pri tem virtualcu rešena vsega. Padec na realna tla bo še trd in boleč.
3. skoz samo pišeš, kaj in kakšen je tvoj mož in česa vse je kriv. Ej, ravno toliko, kot je on, si tudi ti. Če je zveza že po prvem otroku šla dobesedno v kanto, ti ni bilo potrebno vztrajat in imeti še enega otroka z njim in se silit biti z njim. Te ima nemara privezano tam, da ne moreš iti stran, če je nevzdržno?
Res, dober vzgled dajeta svojima otrokoma. Pa ne mi spet o tem pisat, kako pred otroki vse skirjeta in nič ne vidita in nič ne vesta, ker to sploh ni res. Vse se znate na to izgovarjat, ker vam preprosto ni do tega, da bi se vzele v roke in šle stran.
He,he,he….vsakič ko berem o nekakšnem ‘moško-ženskem prijateljstvu’ me prime smeh.
Ko pa berem kako moški rabi nekogar da mu ‘pere,pospravlja in kuha’ in vsako toliko nategne,še bolj. To so stereotipi ki z realnim življenjem nimajo blage veze. No, priročen alibi za varalice, vsekakor….
Tvojo ‘zaljubljenost’ ne bom niti komentiral ker na koncu koncev si tudi v moža bila zaljubljena enkrat, a ne ? Kaj se je spremenilo ? A misliš da ne bo prišel dan ko v novega jebača ne boš več zaljubljena ? Bolj pomembno je ugotoviti kaj je šlo narobe z možem v tem vašem simbiotičnem odnosu.
Citiral bom Gostečnika (in preberi doooobro) :
” Zavedati se moramo, da je odnos garanje. Odnos ni le prilagajanje, vanj je treba dati najboljšega sebe, le tako bomo lahko srečni. Nekateri živijo skupaj tudi po dvajset let, a se nikoli niso zares odločili drug za drugega. Še vedno živijo v svetu preteklosti in se počutijo nenehno ogrožene.Za odnos se je treba odločiti, partnerju zaupati in ga spoštovati, z njim sočustvovati, se pogovarjati, dogovarjati in sodelovati.Moški si danes želijo žensko, ki jih bo razumela, potrdila in z njimi sodelovala; ženske si želijo nekoga, ki bo z njimi sočustvoval, ki bo čutil njihovo telo, razmišljanje in čutenje. Ljudje niso več, tako kot nekoč, skupaj zaradi preživetja, drug drugega ne potrebujemo več zaradi socialne varnosti. Odnosi so se prestrukturirali, drug od drugega pričakujemo veliko več”.
Preberi še enkrat …
Ti, punca moja ,tako kot tvoj mož,menite da se bo vaš odnos nekakor rešil sam od sebe. Rešili ga bojo virtualni prijatelji z facebooka ? Ta poceni nadomestek partnerja ki ti glumi razumevajočeg prijatelja ? To se ne bo zgodilo !
Sedaj pa skini ta tvoja rožnata očala in malo si oglej svoje otroke. A misliš da bojo jutri ko odrastejo imeli razumevanje za to da je mamico, v akutnem pomanjkanju pažnje, zasvrbelo mednožje in jim uničila življenje ?
Hočeš rešiti zakon, ker ugotavljaš da nimaš niti tako slabega moža. Prav !
Rešuješ pa ga na najhujši možni način. Vpletaš tretje v to tvojo agonijo. Zapomni si eno stvar :
Ta tretji NIKOLI niso rešili nič. Samo sta od slabe stvari sta naredila še hujšo.
Še enkrat bom citiral Gostečnika :
“Vedno bomo čakali na svojo veliko ljubezen, težava pa je v tem, da bomo dobili le konja brez princa” (to je verjetno od mene prepisal… 🙂 )
Edino pametno kar lahko storite ti in tvoj mož je da storite najhujšo stvar doslej : se odkrito pogovorite. Če ugotovite da niste več za skupaj pa se ločite. Iz tvojega pisanja pa vidim da oba imate to željo da ste skupaj in to je lepo. Še je nade za vas …. Vsaka budala se lahko loči, tisti ki so iz ta pravega testa pa se borijo. Tukaj se lahko vidi razlika med borci in mevžami …
Na koncu koncev, se usedi, dobro razmisli in se odloči. Kaj bo ? Zmaga ali poraz ?
Kako bi rekli naši bratje južnjaki ” Na muci se poznaju junaci” …. 🙂
Pozdravljena.
Situacijo ki jo opisuješ je težka in dobra šola. Ne samo zate,ampak za vse nas. Ampak rešitve so.
Prvo si moreš jasno kristalno zastavit vprašanje kaj ti je prioriteta,kaj ti je želje in kaj vidiš dobrega pri mož.
Konec koncu sta si obljubila v dobrem in slabem itd…
Vse kar se sveti ni zlato…vidim,da omenjaš seks…to je omama, to je predaja to je tvoja skrinjica,ki jo bos odprla samo zato, ker ti nekdo je popihal na duso. Govorim ti ko sin,ko sem to dozivel. Foter moj je bil podoben tvojemu možu, mama je vse to pogresala in našla uteho v drugem moškem,ki je obljubil raj. Se bo ločil, bo vse naredil za mojo mater. In zgodilo se je to, da je zaprl šilc in potegnil k svoji ženi. In tako prispeval da je lonček dokončno počil. Cena zato:otroštvo uničeno,mati še danes sama,foter v drugo namaka,jaz pa še danes rešujem svoje travme.
Danes obstajajo veliko seminarjev in vikendov za zakonce. Ne isci slabosti samo pri mozu in lepe besede pri drugemu moskemu,ampak isci slabe tocke tocke v sebi in verjami mi…ko bos v mozu nasla lepo in mu to pokazala bos nagrajena. Ni resitev drugi moski… resitev je v tebi in mozu. Ljubit nemores nehat..in to se zavedas. Ampak sosedov korencek je vedno boljsi. Zelim ti vse dobro in tvoji druzini.
Malo se zamisli. Otroci umirajo od gladi, ti pa se pritožuješ nad svojim možem.
Nehaj se pritoževati. S tem ne boš ničesar rešila.
Raje se vprašaj kaj je vzrok tvojega nezadovoljstva?
Če misliš, da je vzrok moževo vedenje, se hudo motiš.
Poslušaj.
Ločitev je le beg od tvojih osebnih težav.
Prej ali slej se boš morala s temi težavami zmeraj znova in ponovno soočiti.
Morda boš imela srečo in se ti ne bo treba s temi težavami soočati v tem življenju … se pa boš morala v naslednjem … ali naslednjem …
Dokler na najdež vzroka za tvoje nezadovoljstvo, se boš s temi težavami zmeraj znova in ponovno morala soočati.
Zato nehaj tarnati in poišči resničen vzrok tvojega nezadovoljstva.
In kaj je resničen vzrok tvojega nezadovoljstva?
Napačna identifikacija s samim seboj.
Ne veš kdo si. Nisi v stiku sama s seboj.
Misliš, da si ti tvoj ego.
Ker je tvoj ego v pomanjkanju, je ego “lačen”.
Zato se ne počutiš zadovoljna v odnosu s tvojim možem.
Ampak za to nezadovljstvo si kriva le ti in samo ti. Zakaj?
Zato, ker sama sebi lažeš: “Jaz sem ego.”
Egu stvari ne štimajo.
Cel svet je v tej laži.
Uvidi to laž in se osvobodi nezadovoljstva.
Tebi vse stvari že štimajo.
To je resnica.
Šele takrat, ko boš to uvidela, boš videla, da ti nisi tvoj ego. Spoznala boš tvoj resničen jaz.
Šele takrat, ko boš spoznala svoj resničen jaz, boš znala tudi moža in otroke usmeriti na pot, da spoznajo svoj resničen jaz.
Morda bo za to doseči najboljša pot ločitev … morda pa ne.
Ampak dokler ne spoznaš svoj resničen jaz, vedi, da karkoli se boš odločila, obstaja verjetnost, da se boš napačno odločila.
Zato spoznaj svoj resničen jaz.
Kajti, ko boš spoznala svoj resničen jaz, kar se boš odločila, bo zmeraj prava odločitev.
In tvoja vest bo mirna. In tvojemu možu boš največ pomagala, da osebnostno zraste. In tvojim otrokom boš največ pomagala, da osebnostno zrastejo. In sebi boš navsezadnje pomagala, ker boš širila ljubezen/dobro.
In ker boš širila ljubezen/dobro, boš ta svet zapustila z mirno vestjo.
Ko ga boš zapustila z mirno vestjo, ti ničesar več ne bo ostalo za postoriti. Končni cilj bo dosežen.
Zato spoznaj sebe.
Čaka te še veliko dela.
Srečno.
ojlaa Darwin
pa ti si res prva liga 🙂 – pravi borec za zakonce , da ohranijo svoj zakon brez varanja !
ker si zanikal, da si župnik – ti toraj po vseh tvojih napisanih nasvetih na tem forumu svetujem, da zares napišeš kakšno knjigo podobno Milivojeviču ali Gostečniku ( če je seveda že nisi 🙂 ) oziroma, da narediš delavnice za izgubljene duše, ki se pripravljajo ali pa so že prevarale svoje može !
ziher ti bo uspelo ! ženske bodo navalile na tvoje delavnice – naredi si program in jim odpredavaj kako se dela na preventivi ,da ne postanejo grešnice !
p.s.če boš rabu tajnico, se ti javim – bom na delavnici govorila o lastnih iskušnjah – ampak brez, da bi me tam žalil, ok?
mislim resno 🙂
Prva liga? Hja, načini komunikacije so različni. Enim res odgovarja darwinov. Nenazadnje zato, ker takega uporabljajo sami oz. se jim zdi kot tak zelo duhovit.
In ker nismo ženske enake, predvsem ne varamo vse, bi se bilo za vprašati, ali bi šle na posvet o ohranitvi svojega zakona prav k njemu. Če bodo reševale svojo zvezo tako, kot dela on…
ženske,ženske….
Dajte no….usmilite se ….
Jaz bi rajše da navalite na mene kot na moje pisanje…. jebeš tipkanje.
:)))
‘delavnice za izgubljene duše’ ??? Ali ovce ?
‘preventiva za grešnice’ … Zdaj pa si me nasmejala do solz.
‘bom na delavnici govorila o lastnih iskušnjah ‘ … Te pa bi res rad poslušal. Resno.
res prisrčno – Kaj naj ti rečem. Sto ljudi – sto čudi. Jaz odkrito ljudjem povem tisto kar so. Ne ulepšavam. Kurbirje ne nazivam ‘vaginalnim speleolozima’ in … Ma,pusti stat…
za oba velja:
govor: povedati kaj ti je super, malo manj vredu, kaj ne;
posluh: poslušati tako da slišiš, vprašaj, ali te razume, vprašaj ga ali prav razumeš, vprašaj ga….pri moških ni nič samoumevnega, treba jim je povedati (zaradi hardwera, M/Ž sta različna, poglej si kako znanstveno literaturo o tej temi)
učenje/razmislek (v tišini se poglobita vase, se vprašajta to in ono, prisluhnita sebi)
pogovor, …., pogovor,
de/dajanja, da/dejanja, dejanja – da, garanje
Odnos dveh ni samoumevno dober, takega je treba ustvarit. Mnogokrat pomaga že, če povemo, a na primeren način npr. bolje bi se počutil/a, če …., kaj in zakaj se nam ne zdi prav. Vajina programa sta različna, imata različne datoteke in različen softwer. Glede na različnost, ki jo spoznaš šele v daljši zvezi skozi nešteto situacij, je zadovoljujočo skladnost včasih nemogoče doseči. A najprej in vsak trenutek ves čas zveze si je treba zadovoljujočo skladnost kot pot in cilj jasno določiti in udejanjati.
A je tebi čisto jasno zakaj on hodi delat ? zakaj večji del dneva dela ? Si mu morda rekla, Ljubi, vsega imamo več kot dovolj , tudi z manjšim prihodkom bomo dobro živeli, zato predlagam, da manj časa delaš izven doma, doma si pa delo porazdeliva, vendar tako, da bova čim več skupaj, saj veš dva zmoreta več in hitreje kot eden, pa še otroke vključiva, tako bodo tudi nujna opravila našega gospodinjstva postorjena kot zabava, v prijetnem in sproščenem vzdušju se bo vsak član družine počutil sprejet, varen in ljubljen. Kdo ne bi ostal ? Če pravilno razumeš, vidiš da gre tu za dve ključni sestavini partnerstva. Želja po bližini, privlačnost druge osebe, ali ta še obstaja, kdaj in v kakšni meri, če ta ni stalna, kar je pogoj za dober odnos, odnos, v katerem sta oba zadovoljena (spolno, ne s sexom, pač pa z nežnostmi čez dan, dotiki, objemi, poljubi). Finančna zmožnost oz. zadovoljenost ostalih življenjskih potreb pa je druga ključna sestavina. Ga pohvališ, ker dela (in ne lenari), kolikokrat, kako ? In obratno. Reci mu. Nam, ženskam, Višja inteligenca, tudi z zelo dostopno informacijsko tehnologijo, nudi bolje od obraznih knjig, potrudi se narediti selekcijo informacij in veruj vase, da si sposobna odličnega starševstva in partnerstva. Ampak, da ti bo to uspelo, da boš temu kos, se usposobi in usposabljaj. Ne tarnaj, delaj!
Zavedaj se, da sta otroka večdimenzionalni scener. In da tvoj ali možev ali vajin skupni scenarij srkata vase v vseh možnih dimenzijah in je to vajina popotnica/darilo/nauk/vzorec njima za vse njuno nadaljnje življenje. Jima želiš, da se bosta čez dvajset let spraševala isto kot se danes ti?
Torej, pogovorita se, dokler je še kaj ljubezni v vaju, dokler ni vse ohlajeno, dokler ni, upam da ne boš toliko časa mečkala, nasilja. Ne delaj pa si nasilja nad samo sabo, kot prvo. Pohvali se, kupi si darilo, če ga nisi prejela od moža, in ti to toliko pomeni, obdari se sama, obdari njega itd. Smiselno seveda, ne razmetavaj za nekaj brezveznega. Obdari se npr.z bonom za savno v dvoje, in seveda ne pozabi povabiti moža zraven.
Pozdravljeni!
Po 4 mesecih se javljam, da povem kaj se dogaja in prosim za nasvete ponovno.
Naj povem da sem preizkusila vse kar sem našla tukaj napisano, še kar so ljudje svetovali pod druge teme.
Zmenki doma ki bi naj bili ob sobotah , da bi se pogovarjala o odnosu, poglabljala čustveno-duhovno vez med nama, se je udeležil do danes le 2krat, ja udeležil, ker jaz sem organizirala vse, tudi idejno itd, ker on nima časa za to. velikokrat sem jih imela kar sama s seboj, in sme kar obupala nad tem da bi skupaj imela zmenke, da bi se stvari rešile in da bi se lahko pogovarjala.
Preizkusila sem tudi, da sem si dala na oči pokrivalo in da se prepustim vsem občutkom pri sexu in z njim sexam čim pogosteje, da se kao navadim nazaj, no po več tednih so se mi dotiki začeli gabiti.
Najin odnos sedaj bi opisala kot, sva sostanovalca, oba sicer imava službo, za otroke v glavnem skrbim jaz, gospodinjstvo imam tudi čez jaz, pa še ven mu hodim pomagat. Življenja izven partnerstva nimam, ker ves možen čas investiram v obuditev partnerstva, pa vse kar naredim izgleda nima učinka, saj se vse prilagaja njemu. Sem kupila, karte za dva za v savno, sem na koncu dala sestri ker bi sicer pretekle, ker on ni imel časa, sem kupila karte za bazen, sem šla sama z otroki, ker on nima časa.
Za zakonsko terapijo noče slišati, da bi delala vaje za zakonce doma, je vedno problem, da on kao nima časa.
Če si želim da bi me presenetil z čim, si to sama kupim in ga probam povabiti zraven pol zavije z očmi in me spet pusti samo.
Če kaj rečem, me takoj zabije z izgovorom, da je stvari pač treba narediti in da mora iti ven delat. Torej še vedno beži ven v delo. Vsakič ko se želim pogovoriti, se skregava in odide ven. Vedno pogosteje tudi on reče, pa odidi če že moraš.
Dejansko sva skupaj samo zaradi otrok.
Nevem več, kaj bi še lahko skupaj kot par preizkusila, po 4.mesecih mojega intenzivnega prizadevanja ni nič boljše, še slabše je se mi zdi.
tudi če se ti trudiš na odnosu in bi rada obudila ljubeze, ne bo uspelo, če za to nista oba. On si očitno tega ne želi “nimam časa je zanj le priročen izgovor”.
to, da sta skupaj zaradi otrok, je pa še največja napaka.
Otroci pobirajo vedenjske vzorce iz primarne družine. Povej mi, kakšno sporočilo jima z možem dajeta?