Pozdravljeni! Tudi jaz sem se znašla tukaj, kjer sem prisegala, da se ne bom nikoli…
Naj povem svojo zgodbo: Z možem sva skupaj 9 let (od tega4 leta poročena) imava 3 otroke najmlajši je star 8mes. Naj povem da je krasen oče, za otroke bi naredil vse in še več.
Težava je v najinem zakonu… Vedno mi daje občutek da sem manj vredna in da nič ne naredim prav (on naredi vse boljše), npr. Skrb za ta najstarejšega sina je v celoti prevzel on (umivanje, spravljanje spat, vzgojo…) kadar hočem jaz kaj mi dopoveduje da stvari ne delam prav in da bo naredil on, da bo to potem boljše narejeno. Kadar jaz otroku česa ne dovolim, rečen on obvezno kontra. Tudi v gospodinstvu ni nič boljše, kadar jaz pospravim, prične on brisati za mano in mi kaže kaj nisem naredila vredu, pomivalni stroj obvezno prečekira če je vse zloženo tako kot mora biti (seveda obvezno najde ”dlako v jajcu”), tudi pri pranju perila (jaz naj ne bi prala ekonomično), vse ženske vemo da se perilo ločuje po barvah če že druga ne, on mi nameče vse skup v pralni stroj in da prat (oblekice od ta male so vse zaprane in zgledajo obupno- kot da so nošene že ne vem kolko krat. med njimi tudi moje cunje, nekatere tudi nove, ki si jih ne privoščim velikokrat, vse zaprano)… ampak ne, to je on naredil boljše. (Prihajam iz velike kmečke družine, kjer sta babica in mama imele vse te stvari v malem prstu in sta nas vse super naučile, da ne bo pomote…)
Kaj se tiče financ in planiranja dopustov ima tudi vse on čez, kaj mi gre blazno na živce, saj bi jaz mogoče tudi kdaj kaj drugega. Priznam da sem na začetku zveze bila bolj popustljiva, saj sem mu želela ugoditi… nikoli pa si nisem sanjala da se bo razvilo v to, kar je sedaj.
Problem je tudi v alkoholu, rad kaj preveč spije (vsak dan obvezno 3 piva- če ne več… – to je dnevna doza, DNEVNA, da ne bo pomote, da sem mu fauš… sem edina ki se ji to ne zdi normalno?… + med vikendi če kam gremo ali gre on kam, takrat pa je obvezno nalit do konca) . Na primer v petek je redko da pride čisto trezen domov, saj gre na ”eno pivo” z sodelavci (spet, ne zavidam mu da gre na pivo z sodelavci vsak petek, super da se vredu razume z njimi, ampak, lepo prosim pridi trezen domov).
No kadar gremo skupaj kam in se napije se začne nerodno obnašat, včasih tudi zelo grdo do mene. Mislim da ne rabim povdarjat, da me to zelo boli, sploh pred družino in sorodniki, ki mi veliko pomenijo.
Tudi splošno, če se z kom pogovarjam (pa ni pijan) in hočem kaj razložit, povedat, se on obvezno vmeša in trdi, da ”ne, to si narobe razumela” ”ne, to že ni bilo tak, tak je blo” , ”drugič prav povej”, ”kaj govoriš, če ne veš” in tako naprej… Pa še nimam alzheimerja in se stvari načeloma dobro spominajm.
Vmes sem imela neke ambicije (kot tudi on ima svoje hobije), ampak me je takoj zbil z ”kaj boš še to zraven delala če z ostalim ne prideš v red”…
Naj povem še to, da sem se vmes hotela ločit in odit, vendar to z tremi otroki, hišo, ki še ni odplačana (in pisana na njega), ni mogoče. Ko sem se hotela ločit me je spsihiral na vse možne načine, da bo skrbništvo dobil on in bom jaz mogla krit stroške za vrtec ipd., pol pa da naj vidim kako bom preživela (naj povem da je igral na to žogo, ker delam v polnem urniku v treh izmenah, v kraju ki je oddaljen 60km stran od kjer živimo).
Za kogarkoli, ki se je znašel v podobni situaciji, ali se zna postavit v mojo vlogo, lepo prosim za nasvet, kako in kaj naprej, kaj bi vi naredili na mojem mestu? naj povem, da se včasih počutim res nesposobno in se sprašujem ali res ne delam stvari prav, pa vem da jih, saj sem jih preden sem ga spoznala imela ”v malem prstu” in je vse štimalo.
Hvala

Prva in fatalna napaka, storjena že kar na začetku. Res ne vem, zakaj nekateri to počnete na začetku zveze? Želite ugajati in se s tem sprenevedate, da so vam všeč stvari, ki jih počne partner, a vam v resnici niso. Potrpite, stisnete zobe in zdržite, a po nekaj letih se to ne da več in poči. In kaj imaš zdaj od tega, a? En zafuran zakon, poleg pa še 3 otroke, ki niso popolnoma nič krivi, da starša po domače je*eta v glavo eden drugega in psihirata. Končne žrtve tega zgrešenega odnosa so itak otroci. Lepo popotnico in vzgled sta jim, čestitam.

Po kaj točno si sem prišla? Po nasvet, kako spremeniš moža ali napisat zgodbo o zlobnem možu z namenom, da se nam boš smilila in bomo še mi udrihali po njem?

direktna_sem… glej, če misliš biti žaljiva se prosim vzdrži komentarjev.
Ne vem kje si zasledila da pod tem trpijo moji otroci? Kot sem napisala, otrokom nič ne manjka, problem je v najinem zakonu (če si pozorno prebrala) pred njimi se ne kregava. Edina napaka ki jo priznam je, da en starš reče ja, drugi pa ne, tukaj nisva enotna – ampak običajno obvelja njegova… to je tisto kaj me jezi, se pa ne kregam pred otrokom z njim, kaj more otrok za to, če nisva enotna?
Napaka na začetku zveze, kot si napisala… mogoče, ampak da ti povem, da je tak ekstrem kakšno leto in pol ( sem pozabla napisati, mea culpa) , prej ni bil tak, takšno stanje je od kar smo se preselili na svoje.
Po kaj točno sem prišla? če si dobro prebrala kaj sem napisala, potem po na svet, kaj in kako naprej. Od tistih, kateri so se znašli v podobni situaciji ali pa se znajo postavit v mojo kožo, vedi, da mi ni bilo ravno prijetno tu razlagati moje zgodbe. Ti, kot zgleda si pa prišla sem da popljuvaš tiste, ki so tako ali tako že na dnu, kot razberem iz tvojega komentarja. In ne, nočem da kdo pljuva čez njega, tako kot sem jaz? Verjemi mi, povedala sem samo resnico, in kaj mi koristi da nekdo tu pljuva po njemu in najinem zakonu (tako kot si ti)… če pa to ni tisto kaj bi mi pomagalo, mi bilo v pomoč, nasvet.
In mimogrede, zafuran zakon… so tudi lepi trenutki v najinem zakonu, je pa teh, ki sem jih izpostavila več. Vedi, da če bi moji otroci trpeli, bi se že zdavnaj ločila, saj so mi oni prioriteta v življenju. Vztrajam zaradi njih, ker njim trem nič ne manjka in sem napisala, je oče in pol… mene pa razžira ta njegov odnos.
LP

Za začetek si preberi kakšno literaturo o alkoholizmu, o njegovem zdravljenu. Potem ukrepaj, tudi sama se lahko pridružiš kakpni skupini za pomoč svojcem.
O situacijo povej osebnemu zdravniku, naj ti da napotnico in nasvet, kje najti uspešnega terapevta.
Vsak dan afirmiraj ali moli s svojimi besedami, tudi če nisi verna, delaj v zavetju svojega doma in svojega srca.
Z možem se mirno pogovori, ko je trezen in ko je sproščen. Ponavljaj vajo, dokler ne bo dojel.
Poišči si osebo, ki te bo podpirala in se ji lahko izpoveš.
Si odločna, prizemljena oseba in mislim, da ti bo z discipliniranim delom in akcijo uspelo družino postaviti na nove temelje.

Hm.. tale tvoj mi deluje kot kak narcis… visoko funkcionalen NOM.
Mislim, da bi bilo najbolje, če se oglasiš pri kakem terapevtu in predelata tvoje stanje.
Najmanj kar lahko storiš pa je, da se postaviš na svoje noge, si popraviš samopodobo in mu postaviš meje, da te ne bo več žalil in zaničeval.

Glede na to, da imaš 3 otroke, bi bilo za pričakovati tudi, da se zavedaš, kako zelo odnos med staršema na otroke vpliva. In tisto “se ne kregava pred otroci” nima prav nobene veze pri tem. Eni mislite, če otroci ne vidijo direktnega krega, je vse super zanje in otroci še naprej verjamejo v fejkanje, ki ga izvajate pred njimi, kot verjamejo v božičke in dobre vile.
Jih imate za tako neumne? Res? Otroci ČUTIJO, čeprav neposredno ne vidijo, čutijo, da so napetosti in med staršema stvari ne štimajo ter se nimata rada (kar je čisto jasno razvidno v tvoji temi- ne boš me prepričala, da je ljubezen med vama, če si se že mislila ločit, on pa te tako ponižuje in psihira, kot pišeš. Tu je ljubezen že zdavnaj odšla, če je sploh kdaj bila. Tista prava, mislim, ne zgolj zaljubljenost).
Otroci vidijo in vedo dosti več, kot si starši lahko predstavljate. Če ne verjameš, ti priporočam, da si prebereš kakšno strokovno literaturo na to temo ali preprosto vprašaš strokovnjake.

Ne biti presenečena, če ti bodo kdaj, v najstništvu ali odrasli dobi, kakšno krepko povedali, kako se sploh v družini nikoli niso fino počutili zaradi vaju in vajinih problemov. Morda okolica nasede fasadi o happy family katero uprozarja veliko zakoncev, otroci pa temu ne nasedajo.

Nasvet? Napisala si, da ti ločitev ter odhod ni opcija. On se spremenil ne bo. To ti je menda že jasno? Ko ni več spoštovanja, je to to. Gotova maša.
Torej? Edina rešitev je, da stisneš zobe, potrpiš še naprej. Morda sebe še malo bolj utišaš vpričo njega, da se ne bo imel toliko za razburjat in bo manj živčen. Fasado pa le ohranjaj. Če ne za otroke, bo dobra vsaj za okolico.

Se kako dobro te razumem,kot bi sebe opisovala,isto kalvarjo sem tud jaz cez dala, nikoli nisem nic prav naredila,ucil me je kako se cunje obesa,otroka je on kopal ker ga jaz nisem znala,zvecer jo je spat dajal…mir je bil samo,ko je delal. Na koncu nisem kmalu vec vedela kako mi je ime…zadnji trenutek sem ga poslala,bil je dan pred bozicem – 5 let nazaj. Stel mi je v smeteh koliko plenic sem porabila za otroka…grozno je bilo…potem se izvedela,da me je doma se snemal in nosil po sodiscu,ko sva bila v postopku locitve & skbnistva…
Lahko mi pisete na email: [email protected] bove tam kaksno vec rekle…

Avtorica, preberi si recimo tole: https://lonerwolf.com/gaslighting/

Dobra je tudi stran z naslovom Out of the fog.

Dlje ko boš vztrajala, težje se boš pobrala. Če boš vztrajala dovolj dolgo, te bo psihično tako uničil, da boš rabila pomoč. Ko boš poiskala pomoč, mu boš s tem dala v roke dokaz, da je s teboj nekaj narobe.

Snemaj, kar počne. Posnemi ga, kako ti ne dovoli, da bi kaj naredila za otroka, ker kao ne znaš. Posnemi ga, kako hodi za tabo in popravlja, kar narediš. Kako ti ruši avtoriteto pred otroki. Kako te uči delati najbolj osnovne stvari. Pokliči anonimno na kakšen telefon za žrtve nasilja. Pogovor dela čudeže.

Pa zaupaj sebi in svojemu spominu! Moj se je popravil tisto minuto, ko sem se odselila.

Pozdravljena!

Sprašuješ kako in kaj naprej?

Žal nisi še na dnu, zato ti moja “pomoč” ali pa nasvet, verjetno ne bosta všeč.

Na dnu še nisi, ker kot prvo, pišeš na nestrokovni forum, kar btw ni nič narobe, a je zgolj tipanje in iskanje tolažbe, žal.

Če bi bila pripravljena dejansko UKREPATI, bi se obrnila vsaj na forum, kjer odgovarjajo strokovnjaki ali pa že v tem času poiskala direktno pomoč, nasvet strokovnjaka, terapevta ipd.in ga tudi fizično OBISKALA, šla vsaj na pogovor!

Si to že storila?

V družini imaš človeka:
1. ALKOHOLIKA
2. človeka, ki te ABSOLUTNO NE SPOŠTUJE, ne tebe kot ženo, mamo, žensko, človeško bitje, ki je že v osnovi tega vredno!! (SPOŠTOVANJA, če ne že ljubezni, ki jo v tvojem zakonu ni, le da tega iz zgolj tebi znanih ali pa tudi neznanih razlogov, ni, ne obstaja)
3. odgovornost do TREH OTROK je žal popolnoma zabrisana. Slepiš se, da OTROKOM NIČ NE MANJKA..??..
Resno?!
Ali njihovi mami kaj manjka? Njihovemu očetu alkoholiku kaj manjka?
Ali vama kot osebama, staršema, odgovornima za njihov tako obstoj, preživetje, kot tudi RAZVOJ, VZGOJO, kaj manjka?!
Mogoče imajo prvo (hrano, vodo, oblačila, higieno, torej zagotavljata jim stvari za OSNOVNO PREŽIVETJE, definitivno pa vajini otroci NIMAJO vse drugo, ki je še kako pomembno, da ne bojo v istem stanju kot vidva, ko odrastejo (alkoholizem, nesamozavest, nespoštovanje drugih in samega sebe).
Kje naj se tega naučijo ob vaju dveh, ki sta na tem področju nefunkcionalna, polomljena?

Ali mogoče zdaj vsaj malo vidiš in dojemaš celotno sliko?

Draga spraševalka, NUJNO potrebuješ strokovno pomoč!

Če je interes obeh, jo potrebujeta OBA, vendar moža ali kogarkoli drugega ne moreš spreminjati in kamorkoli zvleči, prepričati v karkoli, če on sam tega ne želi, ali si prizna da je v težavah.

Lahko pa ti sama narediš kaj zase. In ja, opcija ločitve še kako pride v poštev, v primeru, da se on ne želi spremeniti, sodelovati, si priznati, (pa bi še kako moral!)..

Informiraj se!

CSD! Terapija, pravnik-mediator, prijatelji, če jih imaš (ne za jamranje, tolažbo ob kofetkih, ampak če so kateri od njih sami strokovno izobraženi na tem področju, ali poznajo koga, ki je). Pridobi si čimveč strokovnih informacij, o tožbi za ločitev, delitvi premoženja, skrbništvu, pozanimaj se tudi o možnem najemu kakšnega stanovanja, v kraju kjer imaš službo (prihaniš čas za vožnjo, 60km).

VSEM KI JIH POZNAŠ, ampak resno, VSEM, ki so tvoji prijatelji, bližnji sorodniki, povej v kakšni stiski živiš. To pa zato, da vidiš, na koga lahko računaš, se dejansko zaneseš, da ti bo nudil pomoč, ko jo boš najbolj potrebovala.
In ignoriraj moževe grožnje. Grozijo slabiči, reve.

Zbudi se!

Začni se zavedat, da imaš samo ENO življenje in začni ga ŽIVET!

In prevzemi končno starševstvo in odraslost, kot svojo lastno ODGOVORNOST in DOLŽNOST, do treh otrok, ki si jih ustvarila, verjetno z namenom, da bodo nekega dne lahko živeli človeku dostojno in spoštovanja vredno Življenje!

Ali si tega ne želiš zase in za svoje otroke?

Želim ti, iskreno ti želim, da se premakneš z mesta životarjenja in jamranja in začneš DELAT!

Srečno!

In javi se, kaj si naredila (pozitivne stvari bomo radi brali, pa še spodbuda bo za ostale, v podobni stiski)..

LpL

»Žal nisi še na dnu, zato ti moja “pomoč” ali pa nasvet, verjetno ne bosta všeč…..Na dnu še nisi, ker kot prvo, pišeš na nestrokovni forum, kar ni nič narobe, a je zgolj tipanje in iskanje tolažbe, žal.…. Če bi bila pripravljena dejansko UKREPATI, bi se obrnila vsaj na forum, kjer odgovarjajo strokovnjaki ali pa že v tem času poiskala direktno pomoč, nasvet strokovnjaka, terapevta ipd.in ga tudi fizično OBISKALA, šla vsaj na pogovor!……..se premakneš z mesta životarjenja in jamranja in začneš DELAT!«

Obstaja velika razlika med nasvetom in pametovanjem. In tale zadnji odgovor ni nič drugega kot eno pokroviteljsko pametovanje, ki se ne poveže s prizadeto spraševalko, ampak se postavlja nad njo. Glasno, pametno in pokroviteljsko se postavljaš nad njeno življenje. Ker ti »veš«. Kaj počne narobe, kaj mora storiti, v katere zanke se se zapleta.

Ker nam je v življenju vse jasno – za druge. Da so vse sami izgovori, da vse uredimo natanko takrat, ko nam je dovolj hudo, da to storimo. V teoriji to povsem drži, ker nam je v življenju zmerom vse jasno – za druge.

Spraševalka se je ujela v pravo vojno za »premoč«, kdo bo koga. Nadzor in pokoravanje, sem prepričana, da ima tudi male upore proti nadzoru in pokoravanju. Večji so upori, hujši je nadzor in pokoravanje. Oba imata eden do drugega za cel tovornjak neizrečenih zamer in neizražene jeze. Tako pride v marsikaterem zakonu, ker šele takrat, ko v zakon pridejo otroci, se obema »zgodi življenje«. Koga v resnici imaš, vidiš šele tedaj, ko pridejo otroci.

Jaz tukaj ne vidim pomiritve, vidim le še stopnjevanje vojne enega proti drugemu. Vsak zakopan v svoj jarek z nenehnim obstreljevanjem. In spraševalka ima hudega nasprotnika, ki ne bo popustil. Takoj ko bo začela z upori postavljanja, da se neha psihično izživljanje, hujše bo le-to postalo.

Ločitvena vojna, v kateri bo nasprotnik ne bo izbiral sredstev, le da »zmaga«. Vpregel in vplačal bo vse organe pregona, da opravijo delo zanj. Da ženo prikaže za »noro« in »neuravnovešeno« ter ji vzame otroke.

Odgovarjam izhajajoč iz njene pripovedi, njegove ne poznam. Izhajajoč iz njene pripovedi, je tu hud in nepopustljiv nasprotnik, ki v vojni za svoj »prav« in svojo »prevlado« ne bo izbiral sredstev.

Kdo je v tem odnosu bolj bolan in bolj nor? Z »normalnim« človekom se pogovoriš in »neha«. Tale tu ne bo nehal. Bojim se, kako se bo razpletla ta zgodba.

Psihično se lahk onekdo na človeka izživlja toliko, kolikor se mu ta pusti.

Običajno se ljudje zavedamo, da nekaj imamo, šele potem ko to izgubimo. Jaz bi na tvojem mestu začel s postopkom ločitve (pojdi k odvetniku,…). Obstaja velika možnost, da se bo tvoj mož spremenil, ko bo videl, da misliš resno in se bo ustrašil da te bo izgubil. Če bo prišlo do tega, potem bosta naprej normalno živela,… Če se pa tvoj mož ni pripravljen spremeniti in bo šla ločitev do konca, pa ni pravi zate in se nimaš kaj sekirati. Mislim pa, da do tega ne bo prišlo!

Se pa vseeno vprašajte, če mogoče kaj vi delate narobe? Ko jaz ugotovim, da grem nekomu na živce, se vedno vprašam, če sem jaz naredil kaj narobe,… Dostikrat nam gredo na ljudjeh zelo na živce nekatere stvari za katere se ta oseba niti pripližno ne misli, da bi to bilo to.

Pojasnilo za: Jagodinka Simonović

Kot sem že v uvodu napisala, da spraševalki moj dopis ne bo všeč, ker se je potrebno dejansko prestaviti z mesta, tako fizično, kot tudi psihično in mentalno, v glavi.
Beri: NEKAJ DEJANSKO narediti, spremeniti.

In sprememba večini ljudem, tudi v odnosu fiz.in/ali verbalnega izkoriščevalca in manipulatorja in žrtve, ne diši.
Ker je to ZELO TEŽKO.
Strah pred neznanim, spremembo je samo za pogumne. Žal. Ostali ostajajo z glavo v pesku, opravičujejo zlorabe, nasilje in ostajajo v vlogi žrtve.
Čeprav za povprečno kolikor toliko zdravega človeka je to sicer nerazumljivo, a žal tako to je.
Strah spremeniti sebe je večji kot trpeti in biti žrtev.
Seveda ne za vse.

Če je moj mail bil prebran in razumljen kot pokroviteljsko pametovanje, je zgrešil bistvo, ker namen, rahlo agresiven in grob, je bil zgolj mišljeno, da se spraševalka zave, ozavesti vsaj za trenutek, v kako hudi in resni situaciji se nahaja.

Moje osebne zgodbe nisem želela vpletati, ker v tem ni poanta.

Lahko pa bi sklepali, ali vsaj pomislili, da bi lahko moje t.i. “pametovanje”, izhajalo iz dokaj podobne osebne izkušnje, situacije, v kateri se nahaja spraševalka..?..

Če ne bi pre-živela podobno, verjetno tudi pisala ne bi.

Se vam ne zdi?

Lp,
In vse dobro spraševalki in ostalim v podobnih situacijah.

Tvoj prvi zapis bi lahko bil tudi primerjava dveh avtomobilov, ki imata nameščeni zelo veliko razliko v dodatni opremi.
Kot razumem tebe v resnici zanima kako se od tvojega partnerja čimbolj uspešno ločiti in pri tem obdržati vse materialne dobrine + dobro rento.
Zelo pogosto se pri nas uporabi “nasilje v družini”. Ne bo ti škodovalo, da se “navežeš, zbližaš” na kakega poštenega policista iz okolice.
Ostalo bo zate uredila Policija, CSD, morda kaka varna hiša,…
Seveda bodo otroci pri tebi.
To je zanesljiva in že povsem običajna pot pri ločitvah, dodelitvah otrok, preživninah.
Obstaja pa tudi zmerna verjetnost, da se bo na sodišču ugotovilo, da le ni vse bilo tako kot ti vidiš in doživljaš. Morda le ti sama ne preneseš, da partner zna in zmore opraviti (ženska) opravila namesto ali celo bolje od tebe.
Tvoj zapis je vsaj 2/3 univerzalen v primeru prijave nasilja v družini. Menim, da se prav na to tudi pripravljaš.
Na dve stvari bi te vendarle opomnil:
– nekako se sčasoma vendarle vse izve
– otroci rastejo, razmišljajo po svoje vendar imajo tudi odličen spomin katerega se jim ne da izbrisati

So tudi drugi, premernejši načini za reševanje tvoje užaljenosti in podrejenega položaja.

Popolnoma razumem, kaj doživlja avtorica. Občutki ne lažejo. Poznam to, ko hodi za tabo in te popravlja, ker nisi naredila »prav« in dovolj »dobro«. Ko postane popolnoma obseden z otroki in te ne pusti več zraven, da poskrbiš zanje, ker ti na vsakem koraku dokazuje, da ne delaš »prav« in ne delaš dovolj »dobro«.

Začne se z odrivanjem stran od otrok in zbijanjem avtoritete. Stalnimi navodili in popravki, kako se otroka »prav« in dovolj »dobro« umije, kako se ga da »prav« spat, kako se mu kaj »prav« pove in reče, kako se »prav« in kako se »narobe« obrne. Ker ti ne znaš »prav« in ne znaš dovolj »dobro«. Po njegovem.

Pa ne gre za nobeno znanost, ampak za osnovna opravila, kjer ni »prav« in »narobe«, ki jih vsak naredi in priredi po svoje.

Potem ko te obsedeno odriva stran od otrok, te začne učiti še gospodinjstva. Kako se »prav« pere, kako »prav« cunje obeša, kako se »prav« pašteto na kruh namaže.

Vsa ta početja, odtujevanje otrok, vse to učenje in popravljanje niso nič drugega kot poniževanje in so psihično nasilje.

Zakaj človek postane tak, ne vem. Poznamo in znane so takšne mame, ki so popolnoma obsedene z otroki in prežijo na moža, kako bo otroka umil, kako ga bo oblekel, kaj mu bo dal jesti, ker on »ne zna« prav in dovolj »dobro«. Morajo one to narediti ali pa popravljat za njim. Ker ne bo »znal« oprat in »prav« obesit.

Tukaj pa sledim vse več zgodb obratnih situcij. Obsedenih očetov, ne mam. Ko mama trpi enega takega obsedenega očeta. In ne obratno, stereotipne so zgodbe takšnih obsedenih mam, ob katerih trpijo očetje. In odidejo, ker se tega enostavno ne da prenašati. Iz obsedenih mater smo prišli na obsedene očete?!

Močno dvomim, da je tak tip obseden z otroki, kot se včasih zgodi ženskam. Obseden je z močjo, ki jo ima nad ženo, z manipuliranjem, s komandiranjem, s poniževanjem, pumpanjem ega. Kako bi lahko še bolj učinkovito ponižal žensko, kot da ji rečeš, da ni sposobna pokrbeti za lastne otroke? Briga njega za otroke. Ta isti moški je sposoben otroke pustiti lačne, ko si ti v tujini, ker jim nisi pustila hrane za ves teden, ko je on zadolžen zanje. Nalašč. Da se vidi, da si slaba mama. Ta isti moški prepove nujno potrebno operacijo otroka, ker ga nisi prosila za dovoljenje. Ne zanimajo ga otrokove bolečine. Ko otroka (polnoletnega) zbije avto, ne vpraša za otroka, kako je z njim, ker je pomembno samo to, da je kriva nesposobna mama. Na koncu pa niti preživnine ne bi plačeval, ker je to problem nesposobne in nehvaležne babe, ki naj se zdaj znajde sama, kot ve in zna.

za darwina

ko boš prebral zgodbo o tej ženski in njenih problemih z možem in ko boš prebral vse odgovore drugih žensk na njeno izpoved – se vprašaj kaj sledi v nadaljevanju v tej ubogi, nesrečni družini?

– naprimer, da ga bo skušala prepričati sama ali s pomočjo cs v zdravljenje alkoholizma, šla z njim tudi na psihiterapijo-ampak bo on to sprejel in sodeloval ? in če bo sprejel-ali bosta oba vzdražala s tremi malimi otroci naslednjih nekaj let v terapijah ?

– npr.da bo v resnici našla moč in se bo šla takoj ločila – če je seveda pred tem mož v vinjenem stanju nebo fizično poškodoval ? in kam se bo pa s tremi otroci zatekla v postopku ločitve – k sorodnikom, v varno hišo? za koliko časa, nekaj mesec – bo to vzdržala ?

– če se bo npr. obupana, psihično ponižana , čustveno in spolno shirana zraven takšnega moža zatekla v objem drugega moškega, ki ji bo nudil razumevanje in jo potešil – bo po tvojem mnenju darwin k….., ki se natika na druge k…?

– po mojem mnenju k……ne bo, tudi če bo ga v nadaljevanju prevarala…..ker njeno varanje bo le posledica

si razumel ti svetniški darwin ?

p.s. darwin, pa še to – moški , ki pije in ogroža psihično ter fizično življenje družine ali pa npr.drugih ljudi zunaj npr.na cesti , je hujši kot katera koli žena, ki se gre nataknit iz obupa na drugega k….

saj ti je ta zgodba poznana, a ne?

za “ojladarwin”
Uhhh, ne maram težkih tem pred jutarnjo kavo…

Ne spomnim se kdo je natančno rekel :
” Realnost je stanje povzročeno pomanjkanjem alkohola”

Se hecam… zdaj pa …

Čeprav včasih rečem naj se partnerji resno pogovorijo med sabo, se dobro zavedam da je prav ta ‘pogovor’ dejansko najtežja stvar.
Resnično !
Kaj vse so ljudje sposobni narediti samo da bi se izognili odkritemu pogovoru.Eni se grejo celo varanja. Lažje je sprejeti nekogar ki ti mežika z zaljubljenimi očmi potrebneža in ti piha na dušo, kot začet pogovor ki si ga niti u snu niso zamislili da bi ga kdaj imeli. Na žalost, samo odkrit pogovor in samo ta lahko reši situacijo.Ne gre drugače.

Zadeva je podobna zdravljenju od alkoholizma. Dokler alkoholik, pred terapijsko skupino, ne prizna drugim svojega problema v stilu ‘Dober dan…jaz sem ta in ta in sem alkoholik..’, ni variante da zdravljenje uspe.
Tako je tudi v braku. Se zavedaš da imaš problem in da ga je potrebno rešiti. Dobiš partnerja ob pravem času na samem in mu odkrito poveš : Dragi- Draga, mi imamo problem.Prosim da se usedeš …
Tukaj ni nobene vesoljske tehnike. Vse kar je potrebno je najti partnerja ob pravem času ko je možnost za odkrit pogovor največja.
Če se partner izogiba zadevi potem ga spravi na realna tla.Dragi- Draga,jaz ze zapuščam. Dala bom zahtevek za razvod in odselila se bom skupaj z otroki (dokler sodišče ne odloči drugače). Glej, nima veze da hiša ni še odplačena. Hišo bomo prodali in poplačali ostanek kredita ostalo bomo razdelili na pol. Če se ne strinjaš bom v zahtevi za razvezo od sodišča zahtevala da ono hišo proda. To je dejansko sodna praksa. Sodišče bo hišo prodalo in naredilo tako kot sem povedal. Edina razlika je da bojo dobili precej manj kot da bi sami prodali.
To prakso sodišča uporabljajo tudi v primerih ko zakonca ostanejo živeti v isti hiši in imajo obiske. Ker je hiša skupna vsaki partner ima pravico ugovora na obiske tretjih. Kakšna situacija bi bila to če bi oba pripeljali neke druge partnerje ? Zato vsak ima pravico zahtevati prodajo (razen če se drugače zmenijo). Tudi otroci imajo svoj delež. Z njim upravlja tisti ki ima otroke v skrbništvu.Če nekdo pa hoče ostat v tej hiši,potem mora odhajajočem partnerju izplačati polovico zneska ki ga je sodišče odredilo za prodajo.Tako to gre…
Čeprav se avtorici situacija zdi nerešljiva, v biti je. Varanje je najslabša rešitev ker potem tisti ki je varal izgubi skrbništvo nad otroki. Tudi to je sodna praksa.
Zato je zelo pomembno da se partnerji odkrito pogovorijo.Če gre – gre , če ne – pa adio… Živeti tako naprej in se delati da je vse v najboljšem redu je neumnost.Ni dobro za nobenega.Še najmanj za otroke.
Kar se tiče 3 pive na dan pa menim da je to bolj hecna zadeva. Za biti res pijan pa rabiš precej več. In sigurno človek ni alkoholik če spije 3 piva na dan. Bedarija.
……
“žena, ki se gre nataknit iz obupa na drugega k….” – ta pa mora biti precej obupana… Edino mi ni jasno kako bo “drugi k…” rešil njeno situacijo. Sem slišal za magično palico ampak za magični k* pa še ne… Niti en honorarni jebač ni rešil domače zgage od varalice in tudi tle ne bo. Lahko samo težko situacijo še poslabša.

ps.
Jaz sicer nerado dajam nasvete bračnem paru ki so v fazi hojenja en drugem na živce,ker se po navadi ravnam po tistem starem italijanskem reku : “Tra moglie e marito non mettere il dito”.
🙂
Ona ga pozna najboljše in bo že vedla kaj in kako. Samo pogovor ima tukaj možnost.Odkrit pogovor brez nobenega obtoževanja.

Vse res, edino to ne drži, da naj bi bila sodna praksa taka, da tisti, ki vara, izgubi otroke. Pri nas ne. Izgubi jih v toliko, da je tisti, ki vara, ponavadi moški in da otroci ponavadi ostanejo pri mami, iz več razlogov. V bitki za skrbništvo pa sodišča bolj zanima materialni status starša kot njegova morala. Meni je odvetnica na posvetu izrecno naročila, naj ne razlagam, da me je varal, ker to sodišča ne zanima. Sem se temu čudila in čudim še danes.

Je pa res, da je na csd bivši sam pojokcal, da je družina razpadla samo zaradi njegovih napak in da on noro trpi zaradi tega (beri: varal sem ženo), pa mu je gospodična strokovnjakinja skoraj v naročje zlezla, ker je tako bogi.

Darwin:)

neverjetno-danes pišeš kot, da bi bil čist druga oseba 🙂
( in če imaš slučajno rahlo bipolarno motnjo kadar se spravljaš z žaljenjem na varalice ? )

nič te ne provociram, ok? – le hecam se za dober dan 🙂

je pa res tista tvoja – tra moglie e marito mai mettere il dito ( čeprav čist po pravici odkar je ljubica se
redno servirala mojega pokojnega moža – sem jaz imela mirno in doooosti bolj srečno življenje kot pa do takrat 🙂 )

in sedaj bi spet lahko začeli debatirati na to temo varanja dneve in dneve – pa res nima smisla Darwin

vsak naj živi in čuti in raste po svoje – zakaj že ? za lopato zemlje na tazadnjo na koncu poti…:)
( seveda tako mislim jaz, ki v posmrtno življenje ne verjamem – ojooooj, tudi o tem upam, da ne boš začel takoj razpravljati :)…..)

lep dan !

Rada te berem in se v večini strinjam s teboj. Edino, kar nimaš prav je to, da nekdo, ki spije vsak dan 3 piva in se ob koncih tedna ter praznovanjih ipd napije do “daske” JE ALKOHOLIK! Tole je čisto dejstvo in se lahko samo stopnjuje. Po napisanem sodeč pa ima možakar še kakšno drugo motnjo. S takim človekom ji ne bo uspelo izpeljati ” normalno ” ločitev na način kot ga ti opisuješ. Zelo dvomim v to.