Ločitev… kako se soočiti z njo
Pišem zato, ker se mi je nabralo toliko žalosti, jeze, razočaranja, da moram dati to ven iz sebe.
Evo, zgodilo se je tudi meni. Po 17. letih zakona je le-tega konec. Odšel je, odselil se je.
Največji absurd pri vsem tem je, da zakon v osnovi sploh ni bil slab…. Nisva se varala, nisva se kregala. Enostavno…. Postala sva si tujca. Po stanovanju sva hodila drug mimo drugega. Nisva več komunicirala. In oba je počasi ubijalo. Po temeljitem pogovoru je padla obojestranska odločitev: razhod.
Dragi moji, ko bi vi vedeli, kako HUDO mi je! Zadnje tedne sem analizirala sebe, propadlo zvezo, premlevala svoje reakcije…. In uvidela, koliko stvari sem (predvsem v zadnjih letih) zamočila! No, oba sva jih. Vendar se svojih napak sedaj zavedam, prej pa sem jih pometala pred preprogo.
Ni besed, ki bi opisale, kako grozno mi je žal…. Tako si želim, da bi mi ponudil še eno priložnost, da se izkažem! In sedaj vem, da bi se maximalno potrudila za obojestransko srečen zakon.
Je že res, kaj pravijo: sam se odločiš ali boš v življenju srečen ali nesrečen. Sreča je stvar zavestne odločitve. Jaz sem bila večinoma nesrečna. Zakaj? Še sama ne vem! Preveč razvajena, preveč polno rit vsega….. Nisem mu znala, ne hotela pokazati hvaležnosti.
Pozna moje občutke. Odprla sem mu srce, mu vse povedala. Je rekel da razume, ker še zmeraj goji čustva do mene, vendar enostavno ne upa ponovno tvegati, ker je bil razhod čustveno preveč boleč tudi zanj.
Meni, da si pustiva svobodo in poiščeva vsak svojo srečo.
Dopušča možnost, da bova morda (nekoč?!) vseeno ugotovila, da ne zmoreva drug brez drugega in bova poizkusila ponovno. Vendar z drugačnimi temelji in predvsem z maximalnim trudom za medsebojno srečo….
Neopisljivi občutki…. Taka praznina, da »trga« in kriči. Vikendi so najbolj ubijalski. Med tednom se zaposlim s službo in opravki. Vikendi pa… se jih bojim, priznam. Zavedam se, da ne morem »viseti« na prijateljicah. One imajo svoje družine, svoja življenja.
Pravijo, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Tudi jaz se trudim iz situacije potegniti oz. se naučiti kar največ. Predvsem me je spodbudilo, da se trudim delati na sebi.
Trenutno je tako, da z bivšim ohranjava stike. Se slišiva in za kako uro na teden vidiva na kavi. Brez vezne debate, »small chat« in usklajevanja, kar se tiče skupne imovine.
Meni ta ura/tedensko toliko pomeni…. Prijateljica me prepričuje, da moram narediti »rez« in prekiniti stike. Najbrž bi res morala, ker –bodimo realni!- živim za tisto uro, ko ga vidim. Najbrž še vedno upam, da se bo premislil?!?! Vendar trenutno ne vem, če zmorem drugače ravnati.
Se opravičujem, ker je pismo zmedeno. Pomagalo bi mi, če bi kak uporabnik napisal, kako se je soočal v teh prvih tednih po razhodu s svojimi občutki. Kaj vas je “dvignilo” in bodrilo? Mi je popolnoma jasno, da se moram zanašati le in predvsem nase in sama predelati vso bolečino. Nihče drug ti ne more pri tem pomagati. Pa vendarle….
Hvala, ker ste me brali!
Že to da se zavedaš svojih napak je pot k ozdravitvi. Menim da bo prišel nazaj, sploh zato, ker ti je povedal da goji čustva do tebe. Če ga res hočeš nazaj se mu počasi približaj. Ti ga poznaš najbolje, kot svoj žep. Samo ti boš vedela kva bo dobro zanj. Seveda je tukaj predpostavka če hočeš. Če pa nočeš, potem pa ga prosim spusti na svojo pot. On je predvsem jezen nase, ker ve da je naredil vse kar je lahko. Za normalnega moškega je ločitev nekaj najhujšega kar se mu lahko zgodi v življenju. Daleč nad smrtjo staršev, bankrotom itd. In noče it še enkrat čez to. Noče da ti bo zaupal in bo spet isto. Razčisti svoje misli pri sebi.
imajo tvoji prijatelji kar prav. Narediti moraš rez, ker trenutno se vrtiš v začaranem krogu.
Zakon, kjer sta živela kot tujca ni bil dober. Ti se sedaj samo domišljaš, da bi z maksimalnim trudom spremenila tok dogodkov.
Poišči si pomoč in jo sprejmi.
Potem se nauči živeti sama. Ko boš to znala, boš pa videla ali bosta s tem princem ali kakšnim drugim prišla skupaj.
Hvala obema za mnenja….
Točno to je bil argument, ko sva debatirala o najini prihodnosti. Torej ostati skupaj ali ne. In mi je zatrdil, da je bilo čisto preveč boleče, da bi še kdaj podoživljal tiste grozljive občutke takoj po razhodu.
Mene je razsulo “z zamikom”.
Tako hudo kot mi je danes, mi menda ni bilo še nikdar v življenju. In dobesedno se prebijam iz minute v minuto. Danes nikakor ne morem biti optimistična ali uzreti sonca za oblaki…. 🙁
Miren večer vsem!
Moram priznati, da ne razumem ljudi, ki pravijo, da ne vedo zakaj so pravzaprav šli narazen.
Zakaj pa so bili skupaj? Morda je to pravo vprašanje…
Prideš do točke ko se “sporazumno” razideš, ker ne vidiš več razlogov za nadaljevanje partnerske zveze, potem pa ti je zaradi razhoda neizmerno žal…
Žal česa?
Torej, bodi konkretnejša… kaj pogrešaš, kako sta živela, kaj sta imela skupnega (nekoč), kaj vaju je povezovalo in kaj si v zvezi pogrešala? Imata kaj otrok (sklepam, da ne…)? Kako je bilo s seksom, je bilo sploh še kaj privlačnosti med vama?
Če naredim rezime – veliko tvojih besed, pa kljub temu malo vsebine.
Morda tako kot v vajinem odnosu?
Obrni se na Stvarnika, prosi ga, da te varuje, vodi in ti pomaga kot je najboljše zate.
Tehnika je taka, da samo prvič prosiš, potem se pa zahvališ.
Lahko samo ponavljaš: Dragi Stvarnik, hvala za vodstvo, milost in pomoč. ali kaj podobnega
Če ti po več ponovitvah to pomaga, potem nadaljuj vsak dan po parkrat, sploh zvečer, ko ti je očitno najtežje.
Če si verna, pa se obrni na Boga.
To je precej relativno. Jaz sem se ločil od ženske, ki je sebe postavljala vedno na prvo mesto. Četudi je govorila da ne, so o tem pričala njena dejanja. Ljudje, ki so naju poznali, so vedeli kako ravna in kako zelo drugačno sliko kaže v javnosti.
Že pred njeno pravaro sem večkrat razmišljal kdaj bom to prekinil, ker pogovori niso zalegli in si nisem mogel predstavljati življenja z njo po odhodu otrok izpod skupne strehe.
Zame sta bila njeno varanje in kasneje ločitev pravi blagoslov. Zaživel sem na novo in tudi z otroki sem po ločitvi lahko vzpostavil pristnejši odnos.
Rez zahteva odločnost in predhodno ureditev premoženjskega stanja ter ureditev stikov z otroki.
Na to se je dobro pripraviti in reči peljat popolnoma brez vpletanja čustev. Tu pomaga samo razum.
Mene je ob ločitvi tegalo, a sem se zbral in speljal vse skupaj tako, da je bila škoda za vse najmanjša. To zahteva celega človeka in popolno psihično stabilnost, zato se mi zdi na mestu, da si v nasprotnem primeru avtorica poišče pomoč strokovnjaka.
Hvala vsem za mnenja.
Bom pa poizkusila malček bolj osvetliti vso zadevo.
Zakaj mi je žal razhoda: ker sva bila z možem predvsem v najpomembnejših osebnih oz. življenskih prioritetah in aspektih kompatibilna.
Skupaj sva bila relativno dolgo; skoraj pol življenja. Od poznih najstniških let. Skupaj sva se “kalila”, si ustvarila eksistenco. Iz nič. Skupaj prebrodila mnoge zagate in viharje. Se spodbujala, si stala ob strani.
Nimava otrok, zato so odpadle tovrstne težave (ukvarjanje z otrokom, ipd).
LAHKO bi preprosto uživala. Eksistenca in finance niso (bile) problem.
Ampak tam nekje vmes “sva se izgubila”. Kaj točno to pomeni? Zaradi narave njegovega dela je bil ogromno odsoten. In odločil se je dati prioriteto delu, službi. V osnovi sem se s tem strinjala. Vendar sem upala, da bodo vsaj vikendi rezervirani za naju.
Vendar pa ko je bil doma, sem pričakovala več angažmaja in vlaganja v zvezo. Več prilagajanja meni. Več razumevanja in opore, ko sem to potrebovala. Pa tega v čustvenem smislu nisem dobila. In to me je pripeljalo do globokih zamer. Počutila sem se razočarano, prizadeto. In namesto, da bi se pogovorila in bi mu pojasnila svoja čustva, sem vse te zamere potlačila. Njega pa kaznovala s tišino, “muljenjem”. In bodimo realni: tudi odtegnitvijo spolnosti. Enostavno mi ni bilo do posteljnih aktivnosti, nežnosti, če sem čutila nek čustveni manjko.
In tako so minevali meseci, leta…. In ta ne-komunikacija je pustila neizogibne razpoke v zakonu. Obojestranske zamere in razočaranja.
Če bi čas lahko zavrtela nazaj, bi ravnala popolnoma drugače. Ker sedaj poznam razlog, zaradi katerega je razpadel zakon.
Možu privoščim srečo, res mu jo! Ker si jo zasluži. Ker je krasen človek.
Vendar pa se sedaj zavedam, da upati, da MOGOČE kdaj spet obnoviva zvezo za mojo dušo ni najbolj zdravo in se trudim ozavestiti KONEC, razhod in se postaviti na noge. Se fokusirati na prihodnost.
Ni tako dosti najstniških zvez, ki se obdržijo na veke vekov. Kar opažam pri takšnih parih, je to, da so pogosto skupaj samo iz navajenosti in ker so bili celo življenje v zvezi, jih je tudi strah iti narazen, ker ti ljudje ne znajo biti samski.
No, torej, tebe je zapustil. Omenjaš, kako sta imela tišino, sta se izgubila, nista imela otrok. Tako niti ne veš, če si ne morda on želi otrok in popolnoma drugačnega življenja, kot ga je imel s tabo. Zna se zgoditi, da bo zdaj kar hitro šel v novo zvezo z žensko, ki mu je bolj komaptibilna, zelo malo verjetno pa je, da bo s tabo “pogreval” in obujal propadel zakon. Saj nenazadnje mrtvecev se tudi ne da več obuditi, še sploh, če so že nekaj let mrtvi.
“… Skupaj sva se “kalila”, si ustvarila eksistenco. Iz nič. Skupaj prebrodila mnoge zagate in viharje … Se spodbujala … sem pričakovala več angažmaja in vlaganja v zvezo…”
Ne vem, meni to vseeno deluje bolj projekt, podjetje, poslovni angažma, napor, kot pa čustvena zveza dveh ljubečih bitij. Morda se motim, ampak tudi opis njegove strani “… In odločil se je dati prioriteto delu, službi …” pove veliko.
Nima smisla, pojdi naprej.
Miles pozdravljen/a!
Hvala za odgovor.
Tvoj zadnji stavek oz. misel je edina smiselna rešitev.
Tako tudi ravnam…. Kar je bilo, je bilo. Bilo je ogromno lepih in nepozabnih trenutkov – pa tudi slabih. V zadnjih mesecih le-teh več, kot dobrih. Zato je razpadla zveza oz. zakon “le” zgodovina. Ki jo tretiram kot opomin, da v prihodnosti ravnam (v morebitni novi zvezi) drugače.
Seveda imam slabe in težke minute ter ure, ko me popade žalost…. Ampak je iz dneva v dan lažje.
Tako da: “gasa naprej”!!
Lep dan želim vsem!
Hvala, Darwin!
Uf, no…. da bom popolnoma neprizadeta ob vsem skupaj, bo preteklo še kar nekaj Save….
Ker na prvo žogo, ko razmišljam o njem/nama kuham neko zamero. Ali pa ljubosumje, kaj pa vem, kakšno “hecno” čustvo je to! Če se poglobim in v miru razmislim pa ta nesramna čustva izzvenijo. Najbrž je to moj “ego”, ki občasno tolče ven. Seveda tako ne gre.
Vendar vsekakor delam na tem, da te slabe občutke (razočaranje, jeza, ljubosumje) predelam. Si postavit ogledalo in iskreno predelovati.
Še enkrat hvala in lep, topel četrtek vsem!
Jaz ti bom pa rekla tako… on se je odločil za razhod zaradi druge ženske… očitno je njegovo srce že nekaj časa drugje… Veš, stavki v stilu “…dajva si svobodo, poiščiva srečo drugje” so tipični… Veliko zakonov se ohladi in ljudje skupaj životarijo leta dolgo… potem se pojavi ttetja oseba in končno pripravljenost oditi… Tak da… ne poveličuj ga in si ne očitaj… tudi za tebe posije sonce 🙂
Pozdravljena zapuščena……
Tudi meni se je po več kot dvajsetih letih zgodilo isto…..odselil se je….še prej je prišla rutina, življenje drug mimo drugega, varanje……
Ja, res je, najprej je težko, boli, zdi se nam, da prejšnje življenje sploh ni bilo tako slabo, strah nas je……
Ampak, ko pogledaš na situacijo z drugega zornega kota, ko v tej stvari vidiš nekaj dobrega zase, potem se slej ko prej situacija obrne na bolje.
Jaz imam sedaj čas zase, ukvarjam se s stvarmi za katere prej nisem imela ne časa ne volje, sama v sebi sem našla zadovoljstvo, vesela da živim, hvaležna za vsak dan, za vse kar imam, za vse kar spoznavam novega, se učim , spoznavam….
Se strinjam s predhodnico, ki ti je priporočila molitev, v kakršnikoli obliki. Pomaga in deluje.
Vesolje želi, da je vse na tem svetu v harmoniji.
Vse, kar si želela, da ti da partner( pozornost, ljubezen….) imaš v sebi, samo spoznati in prepoznati moraš to. In sama sebi to dajati v polni meri vsak trenutek vsakega dne. Ker tega ti ne more dati nihče drug.
Verjemi, da to, da sta šla narazen, prinaša rast in razvoj tebi in njemu…….bodi hvaležna za izkušnje in znanje, ki si ju pridobila v tej vezi, zdaj pa pojdi naprej po svoji poti, poslušaj svoje srce in sledi njegovemu glasu.
Lep dan
Pozdravljena, Svet!
Hvala za tople in vzpodbudne besede.
Imaš prav, se strinjam z napisanim….
Morda le glede molitve; kot ateist ne verjamem v konvencionalne religije. Čutim pa vero v naravo. Le-ta me pomirja, napolni, osvobodi.
Dejansko imam iz dneva v dan manj slabih in žalostnih minut ali ur.
Najbrž je težje med prazniki, ki prihajajo. Potrošniško naravnana družba (oz. mediji) nam plasira podobe srečnih, zadovoljnih, oh in sploh ljudi/družin…. In ne glede na vso zavedanje, da je pravzaprav zavajujoče in za potrebe večjih ekonomskih zaslužkov, se me ne glede na vse dotakne….
Moram ozavestiti, da mi pravzaprav ni popolnoma nič hudega. Imam zdravje, peščico prijateljev, starše, nenazadnje tudi ekonomsko neodvisnost. Dovolj za trdne temelje, da sledim svojim željam in ciljem….
Lep in s soncem obsijan dan vam želim!