Najdi forum

tako močno te ljubim, da te spustim

…mi je moj dragi mož rekel, pred 10 dnevi, ko je izustil: ne želim več biti v tem zakonu, ne želim te več za ženo, želim ločitev
In tisti dan, se mi je sesul svet, dobesedno.
Zakon, 8let, na žalost ali pa na srečo brez otrok.
Konstantne borbe, prerekanja, tekmovanja, vztrajanje vsak na svojem, zamere…po drugi strani pa velika vzajemna ljubezen, ogromno čustev, izkazovanja, dotikov, emocij….
Ja, ljubezen mojega življenja.

Izzvala sem ga sama, ob ponovnem zlomu mi je prekipelo, rekla sem, bodi ded, odloči se že enkrat, ne razmišljaj več toliko in nekaj naredi….in je; toliko te ljubim, da te spustim. Ne zdržim več, sem izčrpan, nimam več energije mi je ponavljal…..nikoli nisi bila zares srečna ob meni, stalno ti je nekaj manjkalo, nesrečen sem tudi jaz, zato te zapuščam!
Bolje je, da se čimprej s tem sprijazniš, in že enkrat spregledaš, da najin odnos ni bil zdrav, da sva oba nesrečna…čez 2 leti mi boš hvaležna…

In tega se drži še danes, odločil se je, definitivno. Jaz pa kar ne morem verjeti, ne morem se sprijaznit da ga več ne bo, da ni več moj….Celo telo me boli, nevem in ne znam kako naprej.
Kako me lahko zapustiš, če me ljubiš Kako?
Sprejel sem dejstvo, da nisva za skupaj in to je to….Kako mu uspeva?
Kako naj jaz to sprejmem, njegovo odločitev, ki se mi zdi tako neresnična.

Oba sva kriva za neuspeh, oba s tako različnimi karakterji ali s tako mpodobnimi….oba trmasta.
Rekla sem mu, da se bom borila zanj kot lev, saj sem levinja, ki na koncu vedno doseže kar hoče, prepozno, mi pravi, pri meni poti nazaj ni, raje varčuj z energijo za nekoga drugega, ki ga boš osrečila……
On kozorog, trmast in odločen, ki strogo stoji za svojimi načeli in odločitvami….

Ljubim ga.

Moški, ste res pripravljeni zapustiti osebo katero res ljubite?

Hvala za kakršenkoli komentar, misel, nasvet…

Boli in bolelo bo. Sem imel identicen odnos v zakonu ter identicen zakljucek, dva meseca nazaj. Del moje zgodbe lahko preberes v podforumu enostarsevske druzine.

Dve poti sta in obe sta bolj odvisni od njega kot od tebe. Ali gresta narazen ali pa se potrudita ostati skupaj. Ti mu lahko v tem trenutku samo pustis svobodo, odlocit se mora on. Predlagam ti predvsem, da poskusas ostati mirna. Ne pozabi, tudi ce gresta narazen je lahko to priloznost za novo, se boljse zivljenje. Ce ostaneta skupaj, pa predvsem priloznost za delo na zvezi in njeno izboljsanje.

Srecno, pa ne pozabi nase!

Svežepečeni očka…sem prebrala..

popolnoma te čutim v kaki stiski si-enako kot jaz, s tem, da je pri tebi še težje, zaradi otrok seveda.
Vidim, da tudi v tebi še vedno tli iskrica upanja, kaj pa če …enako v meni.
Pa zakaj je vedno tako?
Zakaj se vedno oklepamo tiste najmanjše drobtinice in upamo in čakamo?
Zakaj enostavno ne znamo sprejeti, da je konec??
Tako rada bi vklopila razum in si rekla, glej nisi bila srečna, preveč je bilo vsega, čas je, da poskrbiš zase in ga spustiš…Zakaj je to tako prekleto težko?

Danes se vračam domov, na njegovo prošnjo po moram biti sam, sem se umaknila za nekaj časa.
Tako rada bi se stisnila k njemu, zamišljam si, da me objame in reče, ljubica še vse bo v redu…

nova
Uredništvo priporoča

Jaz take iluzije se gojim, je vseeno toplo pri srcu, ko si zamisljas, da te ima ljubljena oseba se vedno rada. Pa da te objame. Stisne. Potolazi. Make the pain go away. Kak trenutek take stvari pomagajo. Drug trenutek pa te samo spomnijo, v kakem breznu si. Ne mores kar vsega izbrisat ter obrnit list. To je cela pot in ne en trenutek, odlocitev.

Upam, da si praznik prezivela mirno. Vcasih distanca tudi pomaga. Jaz se kar zivim z njo in otrokoma. Pa se mi zdi, da vse skupaj vre pod povrsino in da sedim na tresocem se vulkanu. Hkrati pa poskusam ohranit mirno kri in kaj resit. Locitev ali zvezo, saj v tem trenutku mi je ze kar malo vseeno. Samo da se nekam premakne. Po drugi strani pa me je seveda strah. Kaj ce se premakne v napacno smer. In katera smer sploh je prava?

Vprasaj se, ali se vidis v tej zvezi cez par let? Mogoce na stara leta? Sedita v idili, pijeta kavo in kramljata? Cekirata facebook profile vnukov? 🙂 Je to realno, za oba?

Žalostno je brati takšne zgodbe, kot je tale. In poslušam jih pogosto pri svojem delu v Svetovalnici. A to je del realnega življenja in ne kakšen insert iz filma, za katerega veš, da se bo na koncu končal s hepiendom.
#frutabelasadna: dejstvo je, da sama močna ljubezen ni dovolj za zdravo, kvalitetno in spoštljivo partnerstvo.

Namreč, to da sta živela v zvezi, ki vaju je bolela, v kateri sta eden drugemu zadajala nebroj bolečih ureznin, ni zdrava ali kvalitetna zveza, žal. In z vsako ureznino je tisto tkivo zdrave ljubezni umrlo, odmrlo. Pri vama je ostalo pogorišče, za katerim sedaj jokate in si ga želite nazaj. Vajina velika in močna Egota nista pravočasno zmogla pritisniti na zavoro in dovoliti, da prevlada zdrav razum, volja do negovanja zakona in ljubezni ter spoštovanja. Brez spoštovanja in tega, da znamo brez tekmovalnosti prisluhniti partnerju in da ga takoj ne obsodimo, sodimo ali obtožujemo žal ni dolgožive in trdne zveze. Vajin egoizem je bil premočen in je pogasil strpnost in razumevanje.

Karkoli se bosta odločila, bo to vajina realnost. Močno upam, da se bosta oba iz nje naučila pomembne lekcije za morebitne prihodnje zveze. In si dovolila odžalovati in ozdraveti bolečino, če se bosta res razšla. Za to potrebujeta čas in ljubezen do sebe.

Melita Kuhar www.svetovalnica.si [email protected] tel: 031 666 168

Pozdravljena frutabelasadna!

Tudi sam sem moski in sem v podobni situaciji. Zveza je nevzdržna. Nenehni dvigi in spusti.
Deloma občutek, kot da letiš in da imaš ljubezen svojega življenja, potem pa konstantno
nerganjne, prepiranje, žal besede, kričanje, nesporazumi, trma, egoizem in zdi se večno
nezadovoljstvo.

Toliko krat sva se razšla in spet sestala z namenom: drugič bo bolje, potem pa zapadeva
vedno v iste burne vrtince. Jaz te drame ne potrebujem, ostajam zaradi otroka, ona pa je
kao za čustvenim zidom, da ne bi bila preveč prizadeta.

Prej ko slej te ta konstantni negativizem pahne na negativno stran. Tudi če si sam rečeš,
glej bodi ti tečna in nezadovoljna, jaz sem zase srečen. Vendar ko vsak dan to prenašaš,
se prej ko slej vprašaš, če si želiš tako preživeti svoje nadaljnje življenje? Tudi jaz si
tega ne želim.

Kadar koli se že pogovarjava brez da kričiva, vedno pade polno obljub, kako se bova
spremenila potem pa smo spet na istem.

Tudi sam se sprašujem, kako dolgo bom še zdržal.

OMG in vsi drugi, ki živite v podobno dramatičnih partnerstvih tipa love-hate, pa imate poleg otroke, bi vas rada opomnila, da s svojimi reakcijami (vas in partnerja/partnerke) ter neprestanimi gor/dol razpoloženji, kregi, negativnimi izpadi, kričanji in vsem drugim, kar spada v arzenal verbalnega, čustvenega in psihičnega nasilja, ogrožate zdrav razvoj lastnega otroka. Pika.
In ko berem, da ste poleg samo zaradi otroka, je to zelo nespametna trditev. Namreč, otrok potrebuje stabilna, umirjena starša, ki se med seboj znata primerno pogovarjati, ljubkovati, si biti v podporo in pomoč, se znata skupaj dogovarjati o družinskih zadevah – ker preko vajinega vedenja dobi vaš otrok vzorec, kako se vedeta moški in ženska ter bo v veliki meri ponovil enake vzorce, kot jih je opazoval pri svojih starših. Sedaj majhen otrok bo odrasel v človeka, ki bo vso vašo partnersko zgodbo žal ponovil, to se pač dogaja prepogosto, saj je to del njegovih vzorcev, ki se sedaj formirajo.
Zato predlagam, da če se res ne moreta več prenašati in gre vajina ljubezen in spoštovanje in komunikacija samo navzdol ter ni več nič kar bi vaju družilo (otrok je izvzet iz tega!!), da se vseeno zmoreta usesti in se dogovoriti za rešitev, kot zrela, odgovorna in odrasla človeka. Ker otrok ne sme biti vajina čustvena žrtev, ker vidva ne moreta več skupaj biti!

Melita Kuhar www.svetovalnica.si [email protected] tel: 031 666 168

Nevem, mislim, da iz veze, v katerih so čustva še močna, pa drugo ne funkcionira, oz. funkcionira en čas, pa pol spet ne…je najtežje iti.

Pri meni nič novega, še vedno stoji za svojo odločitvijo, kljub temu, da sva med tem bila tudi intimna in ne ravno popolnoma hladna eden do drugega.
Jaz sedaj držim distanco, čeprav je težko, ne jokam več (vsaj pred njim ne), in si dopovedujem, da ne bo konec sveta, če greva narazen. On kaj pa vem, tako -tako, včasih se mi zdi da je zadovoljen s svojo odločitvijo, drugič da mu manjkam…mah nevem.

Odločila sem se, da čez svojo mejo prosenja, ostani z mano ne grem….sem poskusila, ni šlo.
Res pa je, da mi ni dal niti malo možnosti debatiranja, preverjanja, komunikacije, skupne odločitve.
Dejansko mi ni dal možnosti za feedback.
Tudi prav.

OMG, očitno sva v podobni situaciji, koliko časa boš zdržal?
Moj mož se je isto spraševal, potem pa en dan rekel…od tolike sekirancije v najinem zakonu, mi je začelo nagajati zdravje…
Ne dovoli si, da pride do tega.
Je pa res, da je mojega moža marsikaj motilo na meni, v smislu karakternih posebnosti, in pa obratno, nisva imela enakega pogleda na zadeve, in vsak vlekla na svojo stran, namesto, da bi sklepala kompromise.

lp

Kar se tiče vpliva “prepirov” na otroke, je moderatorka povedala, kar je glede tega reči. Se popolnoma strinjam. Ker pa se življenje otrok z ločitvijo ne konča, je moje vprašanje, ali je za otroke bolj uničujoče, če doživljajo prepire mame in očeta ali prepire mame in očima (in očeta in mačehe)? Če bi morali izbrati manjše zlo, katerega bi izbrali? Pa res ostanimo pri tem. Izključimo, da se bosta mama in oče po ločitvi magično spremenila in bosta njuni naslednji vezi idelani (torej “brez prepirov”). Izključimo tudi, da bosta ostala sama “dokler otroci ne odrastejo”. Ta “dolgotrajna osama” je tudi precej neverjetna, saj ne samo da si zelo želita bližine nekoga, s komer se lahko “normalno pogovarjata” (to pa hitro preide iz faze občudovanja/zaljubljenosti v fazo soočanja/veze), pač pa bosta verjetno kmalu tudi ugotovila, da jima (vsaj enemu) brez drugega tudi finančno slabše gre. Izhodov torej ni, treba se je odločiti, ali naj se prepirata (in poskušata pozdraviti) starša, ali naj otroci prenašajo prepire staršev s krušnimi starši?

--------------- https://odnosinkomunikacija.wordpress.com

Sem bil v podobni situaciji, ampak sem bil prešibak, da bi izustil in storil nekaj tako zrelega in pravilnega. Na koncu mi je ona dala konec in bila takoj srečna, ko sem odšel.

Verjamem da bi tudi ona imela močne dvome, če bi jaz to storil nekaj časa prej. Tvoj je to storil in zato sedaj dvomiš, spodnesel je tla pod tvojimi nogami ker je prvi pritisnil na sprožilec.

Opis odnosa pa je zelo podoben, ljubezen ni dovolj! Trmasta nasprotja se prvo privlačijo in potem spet odbijejo. Pa to ne pomeni, da je slab človek, samo slab zate.

Mene ne bi mogel takole nalagati kot je tebe. Če zaenkrat še nima druge, ima pa zagotovo kakšno že ogledano.

Boš videla, po kolikem času od vajinega razhoda bo z drugo. Na žalost imam s tem izkušnje. Sama sem večkrat poskusila vztrajati v zvezi, v kateri bi bilo bolje, če bi že zdavnaj naredila konec! To se je vleklo nekaj let! In na koncu… na koncu sva morala iti narazen. Ni šlo.

Nekje sem prebrala: ČE NI ZA BIT, JE ZA IT.

Lahko rečem, da imam popolnoma identično izkušnjo, sicer nisva bila poročena je bila pa večletna zveza, ki se je tudi zaključila pred kratkim.

In tudi sam sem poln dvomom o tem kaj je bilo bolje … ostati ali iti narazen… ker ko je bilo dobro je bilo res dobro, ko pa je bilo slabo pa …. in to človeka zmede, še posebno če imaš močna čustva v obeh polih nihanja. Zato je verjetno še toliko težje samemu sebi priznati, da zveza v resnici pač ne “funkconira” ampak gre za “hranjenje” čustev. Lahko s strani enega ali pa obeh.

Srbi imajo en tak lep pregovor: “Koji se svđa taj se voli” 🙂 in mislim da gre v takšnih zvezah ravno zato. Kot ogenj, ki se razplamti in nato spet pogasne. Enostavno si slep, da veliko vsakodnevnih zadev enostavno ni usklajenih in da živiš življenje v intervalih.

Strinjam se z vsem, kar je napisal @svezepecen single oce, da še vedno ostaja iluzija sreče, želja po bližini, pogovoru …. ampak ima pa prav tudi v tem, da je to proces in ne stvar trenutka, še posebno če si po naravi bolj čustven/a. Če sodim po sebi in če sem globoko globoko iskren toliko, da si še sam komj priznam, sem vedno bolj prepričan, da je tako prav. Da si zaslužim lepše in boljše. Da sem bil nerazumljen. Da sem vztrajal, ker nisem “videl” in si nisem priznal. Vsekakor pa to traja. Prav tako traja preboj iz “prejšnjega” življenja v novo oz. drugačno. In ne … nikakor ni enostavno.

Včeraj je spet jokal, oba sva.
Kaj za vraga?
Ne razumem…intimna sva še vedno!
Sex je še bolj intenziven, strast je še večja…”kot pred tem”
Kaj se dogaja?
Včeraj mi je rekel: “ko sem se nehal slepit, da sem srečen, mi je bilo lažje sprejeti odločitev. Ko me vprašaš, kdaj bo nehalo boleti, v tem trenutku si mislim, da nikoli.”…je rekel.

Ne ne verjamem, da ima drugo, no roko v ogenj seveda ne dam, ampak mislim si, da je popolnoma sposoben ločiti razum od čustev.
Sprašujem se kako bo, ko se odselim….interno sem poslala v službi prošnjo za premestitev (v drugi kraj, ker od tam tudi prihajam)….zdaj čakam.
Ko pridem domov, je še vedno doma, zvečer skupaj zaspiva v postelji, pogledava skupaj kaki film.
Se vam zdi to normalno??

Ko bo pa napočil dan ko bom odšla…..me bo ubilo.
Nevem, če bo tudi njega…

frutabelasadna, glede česa pa se prerekata? So to pomembne stvari, ali se prerekata zgolj zato, ker je eden nekaj rekel, drugi pa mu “mora” povedati, da nima prav?

Če so pomembne stvari (vajin odnos, denar, bili bi še otroci, ampak teh nimata) je prepir nekako “normalen”, saj človek težko popušča, ko gre za njegove osnovne/moralne vrednote in potrebe (npr. “šparoven” proti “radodaren”, potreba po fizičnem stiku proti potrebi po pogovoru ipd.). Se pa tudi te dajo “prilagoditi”, samo več časa je potrebno (in strokovna pomoč prav pride).

Če pa se prepirata za vsako malenkost, potem morata enostavno sprejeti, da ima (lahko) vsak svoje mnenje. Pač misli tako, OK, jaz pa drugače (je pa pogosto problem, da tega mnenja ne znamo izraziti tako, da ne bi prizadeli drugega – napademo drugega, namesto da bi izrazili sebe). Poglejta na te pogovre z distance in se vprašajta, ali se splača glede tega prepirati. Ni bolje, da sva dobre volje, kot da se prerekava, kako zložiti posodo v pomivalni stroj?

Po moje vama bo lažje ustaviti vajine prepire kot pozabiti eden drugega. Nerešen odnos bosta še dolgo nosila s sabo in se pri nasldenjem partnerju spraševala, ali ni bil prejšnji boljši (sex se že zdi nepozaben in če vam je to pomembno…). To bo zelo bremenilo (in morda uničilo) tudi vaš naslednji odnos. Končajte zdajšnji odnos šele, ko boste prepričani, da ste storili vse, kar je v vaši moči, da greste iz njega s “čisto vestjo”. Partner govori, da je “tako daleč”, vendar če se vrača k vam v posteljo in domov, verjetno ni. Če ste se pripravljeni boriti za njega, ga poskusite spraviti na partnersko (ali kakršnokoli) terapijo, pa da vidi(ta), ali vama je ostalo kaj upanja…

--------------- https://odnosinkomunikacija.wordpress.com

Marko_Ivan

vse to sva že probala, tudi strokovno pomoč…nekaj časa je bilo bolje, potem spet isto.
On pravi, da sva nekompatibilna.

Ja se vrača k meni ja….potem pa mi (ponovno) reče; ne želim te več kot partnerko, “ne želim te več kot ženo”
Danes je zopet eden tistih dni, ko bi lahko cel dan jokala…..

frutabelasadna, kako je zgledala strokovna pomoč? Partnerska terapija? Če ja, kako dolgo in kako pogosto sta hodila (koliko srečanj v kolikem času)?

Naj vam natančneje opiše, kaj pomeni “nekompatibilna”. Naj vam pove, zakaj “točno” nista za skupaj, zakaj vas noče več za ženo. “Nekompatibilna” zveni kot izgovor (verjetno ne ve, kaj bi rad in v vas išče vzroke, da se lažje odloči…)

--------------- https://odnosinkomunikacija.wordpress.com

Ne zavidam vam vašega položaja, stanja. Jaz sem morda imel srečo, ker je bilo v najinem donosu zadnjih nekaj let precej več padcev kot vzponov.
…in na koncu še “nož v hrbet”.
Zdaj je pomembno, da se postaviš na noge, se razgledaš po okolici… Kar nekaj nas je v podobni situaciji in ker je vsaka prelomnica tudi šansa za nov začetek mislim, da se hitro najde nova ljubezen.

Moj mož se spreminja v pravega nesramnega prasca!
Ne morem verjet, da je sposoben tolike nesramnosti do mene, ki pravi da me ljubi! Ljubi?!
Ljubi edino samega sebe.
Razumem, da ne želi več biti v tem zakonu, ker mu nisem bila žena, takšna kakršno si je želel, da sva nekompatibilna, karakterno ne klapava.
Da pa je po vsem tem še nesramen povrhu?
S čim sem si to zaslužila??
Čim prej se hoče ločit, čim prej hoče, da se odselim, kar pa ni tako enostavno,,,v tem kraju imam službo, najprej moram dobiti premestitev, ipd…njemu se že sedaj vleče…pa en mesec je mimo!
To meni ni normalno, jaz nevem kako naj se obnašam. Zadržujem se, ko me prime, da ga objamem, poljubim,,,,,on pa pravi naj delam tako kot čutim, da njega ne moti da ga objamem, stisnem, sem z njim intimna….prav nasrotno, občutek imam, da si tega prav želi.
Da se tudi on zadržuje, dostikrat.

intimna bova in vse, potem pa naj grem? pa to je noro!
Še zmeraj pravi, da neve kako mu bo brez mene, da pa ve, da je zanj to najboljše, ker je trpel. Pa nonstop meče stvari za nazaj…..
Jaz ne razumem, prosim naj mi nekdo razloži…….
Včeraj mi je rekel, da mu prijatelji govorijo, zakaj ne spiva ločeno, in da vsem razlaga, da me še ljubi, da ni problem razhoda v čustvih, in da ne vidi razloga, da bi spala ločeno…
Tudi to ni ravno normalno…

Zanima me tudi kako je glede kredita, ki sva ga vzela za stanovanje, ker gospod komaj čaka, da se pomeniva in dogovoriva.
Stanovanja ne bova prodajala. Jaz sem 47% lastnik, nekaj sva dodatno vlagala v višini cca 15.000€, plačal on.
Jaz se izselim, on ostane v njem.
Kako se to razdeli, da bo pošteno?
prosim pomagajte, ker nimam izkušenj in želim da je razdelitev pravična.
Kredit na 30let…..odplačujeva ga 7let.

Hvala.

Čer, pozna ura – pa sem videl tale post. Nekaj teksta sem pobrisal…. samo odnos mi je podoben mojemu pred 3-4 leti !
… izkušnja love-hate mi je znana. otroci, 2 sta. 12let skupaj. Skrb otrok na “2 mestu” takoj za lastnim življenjem (ja resno je lahko)!!! Nekaj sem pisal o sebi od novembra…
Imela sva tudi terapije, toda moraš delat na tem tudi dodatno v prostem času! Nekako moraš vadit – vprašanje pa je ali na partnerstvu ali na vzgoji otrok al kaj drugega.. v najinem primeru je bilo vse pomešano, zelo.

Vsak sam se mora vprašat (in odgovorit) – kaj želi naslednjih 20+let! Ali imaš tisto kar te bo osrečilo in s tem osrečilo druge. Ali si razumel drugo stran predno si skočil – sikal? Kemija? Ali so otroci in ti z njimi srečen? So bila pravila/način življenja prehuda? Kaj želiš od sebe / od bližnjih / znancev / v službi / …. dati ali dobiti? Zakaj se mi to ne bo ponovilo? Ogromno vprašanj sem moral odgovoriti… SAM SEBI!

Jaz
…prišel sem do zaključka, da sem naredil predvsem veliko premalo na dobri komunikaciji in poslušanju / slišanju… delal sem na tem 2+ leti ! NA SEBI – ja egoistično ! Danes vem kaj želim !!
In povem, da nobeno “novo jabolko” ne pade daleč od drevesa! Želje imam podobne, kot je bila prej ona; večino želja izpolnjuje vsaj, ne vem, veliko večino tudi ona… pa verjem “bila sva orkan”! Vseeno nobenega noža al pa svinjarije.

Očitno tvoj mož dela na tem!

@frutabelasadna
tudi sam sem rekel svoji obnašaj se tako kot čutiš. TI ne poskušaj popravljati za nazaj ampak živi naprej in će se pot zopet združi potem bo to nekaj od/za oba. Začni brat in odgovarjati sebi svoja vprašanja in odgovorom sledi; seveda poskusi vključiti njega / siliti nima smisla… nekaj idej sva imela z bivš – začeli so se izvajati prepozno!!

frutabelasadna, po vašem opisu bi tudi jaz rekel, da je vaš mož za vas “nesramni prasec” oz. v očeh žensk površen moški. Če je do vas “dober” samo, ko je na vidiku seks, potem veste, zakaj se vrača k vam in kako vas “ljubi”. Ni pa nujno, da se tega zaveda. Mogoče so kolebanja “bi – ne bi” res del učnega procesa, kot je napisal ponavadneobrit (če sem ga prav razumel). Zakaj sta prekinila s terapijami? In niste mi še povedali, v kakšni obliki/pogostosti so bile in kako dolgo sta hodila na njih…

Kot vidim, se dogovarjata o delitvi imetja. To lahko naredita sama (kar se mi glede na vaša vprašanja zdi, da ne bo vam najljubša pot), lahko najameta odvetnike (in porabita za to kar nekaj denarja in časa), lahko vama pa pomaga meditor (je ceneje in hitreje kot odvetnik/sodišče). Jaz bi seveda predlagal zadnje. Na spodnji povezavi sem napisal, kaj je mediacija. Na kratko: pri njej ni toliko pomembno, kaj pravijo zakoni, pač pa, kaj si vidva želita. Meditor vama pomaga, da so na koncu, ob dogovoru zadovoljeni interesi obeh (na hitro bi rekel, da vsak malo popusti, da sta oba zadovoljna, ne “uničita eden drugega”, pač pa zapuščata prizorišče olajšana, da sta “zadevo dobro rešila”…)

--------------- https://odnosinkomunikacija.wordpress.com

New Report

Close