Kake se znebiti občutka osamljenosti?

Star sem 29 let in sem se pred kratkim odselil od staršev v svoje stanovanje. Problem je da resno razmišljam da bi šel nazaj živet k staršem. Ne zaradi finančnih razlogov, ampak ker enostavno sem grozno osamljen. Enostavno nimam ljudi z katerimi bi se kaj pogovarjal. Moje delo je da programiram od doma, tako da v službi se ne (IRL)pogovarjam z ljudmi. Prijateljev imam zelo malo in tiste ko jih imam nimajo vedno časa. Nekje 2-3 krat na mesec se le dobimo skupaj in kaj spijemo(jaz sicer alkohola ne pijem) in kako rečemo, a ta čas vedno prehitro mine. Praktično čez teden so edini ljudje z katerimi se pogovarjam prodajalke v trgovinah…

Ko sem že tako se probal rešit te osamljnosti sem razmišljal da bi si omislil kakšen hobi. Problem je v tem da me noben takšen skupinski hobi ne veseli. Športnik nisem, prav tako nimam nobenega dara za umetnost, glasbo…

Punce. Ja to je zanimiva tema. Nikoli nikdar nisem imel punce. Mogoče sem že rahlo aseksualen. Ko sem bil mlajši sem razmišljal da pač enkrat bo prišlo ko bo. IN da enkrat bo že prava prišla… Ampak nikoli ni. Niti sploh nevem kje bi kakšno spoznal. Odkrito povedano pa sploh nevem kaj bi jaz lahko ponudil morebitni punci. Tako da o tem niti ne razmišljam resno.

Hoditi ven. Hmja to da bi šel v kakšen bar ali kaj takega mi niti na misel ne pride. Kot sem že omenil ne maram alkohola, glasne glasbe itd.

Kako lahko pravzaprav spoznaš kakšne nove prijatelje ko si star 29? Kaj bi lahko naredil da bi bil več v človeški družbi? KO sem bil doma sem imel vsaj starše z katerimi sem se lahko pogovarjal zdaj pa nimam nobenega.
Torej prosim za kakšne nasvete, nočem bit vedno tako sam 🙁

Živjo,

te razumem :/ Pred nekaj leti sem imela podoben problem, ko sem bila brez službe, in ja, ko si ves čas samo doma, padeš v depro en dva tri, ker pač hodiš premalo med folk. To je človeško in normalno! Poleg tega imajo pri teh letih tudi prijatelji vse manj časa …

Ne vem, kakšno situacijo imaš, ampak meni pride na misel dvoje. Prvič, razmisli o drugačni službi. Če si programer, je to morda še izvedljivo.

Drugič, kaj se pa to pravi, a zdaj boš pa kar obupal nad puncami, in to v času interneta, kjer imaš portalov za spoznavanje na milijone??? Fantje, pa kje imate življenjsko energijo in voljo? Se boš vnaprej vdal in se obsodil na življenje brez ljubezni? Ker konec koncev, če nočeš biti osamljen, potem je pač dobro, da sta dva! Ni druge! Nazaj k staršem pa nikar, ker potem boš pa res ostal v confort zonu – zdaj te situacija vsaj sili, da nekaj spremeniš. Rajši si malo zakompliciraj življenje, spomni se kaj novega, kar koli, tudi če ne bo tisto pravo, samo toliko da dobiš občutek moči in tega, da zmoreš tudi kaj več od vsakodnevne rutine. Pišuka, kdaj pa boš živel, če ne zdaj, ko si mlad, zdrav, lep in pameten? 😉

P. s. Tudi če nisi športnik, pojdi kdaj v hribe zdaj, ko je sezona 🙂 Prekrasno je, poleg tega pa kar nekaj punc hodi samih okrog.

Hej, hej!

Kakšnega zelo uporabnega nasveta od mene ne bo, lahko pa izrazim podporo, ker sem v zelo podobni situaciji kot ti.

Imam ravno tako stanovanje, ampak zadnje čase vedno več časa preživim pri starših. Tam imam vsaj družbo, tu imam štiri stene in to je to. Razmišljala sem o nakupu psa, vendar bi bil zaradi moje službe veliko časa sam.

Vem, internet se sliši kot magična rešitev, ampak, količina energije, ki jo porabiš, da iz stotih mailov izločiš enega, ki je potencialno normalen.. meni se enostavno ne da. Imam nekaj poparčkanih prijateljev, ki so sicer veseli moje družbe, ampak vedno, ko so v igri dogodki za pare, jaz doma gledam nanizanke. Imam tudi nekaj samskih prijateljic in včasih gremo skupaj ven, na kak dogodek, včasih tudi žurat, ampak enostavno je vsakič isto. Nič. Tako, da tudi jaz počasi začenjam razmišljat, da bom pač jaz in štiri stene. Enkrat še kuža, da se vsaj nekdo razveseli, da pridem domov.

Škoda, da ne obstaja kak klub osamljenih, in bi potem ob takih trenutkih šel tja:)

Tako pa.. še en del kake izjemno inteligentne nadaljevanke pol pa spat:)

Nekaj nasvetov si že dobil, naj dodam še par svojih, ki jih črpam iz lastnih izkušenj:

1. Ostani na svojem. To je tvoja priložnost za osebnostno rast. Naj ti ne bo družina nadomestilo za druženje z vrstniki – to ni zdravo.

2. Ne bodi cele dneve samo doma. Tukaj najdeš cel kup brezplačnih dogodkov, kjer boš med ljudmi. Če nimaš s kom it, pojdi pa sam. Priznam, včasih me občutek osamljenosti v množici ljudi še bolj dotolče, kot če bi ždel doma, ampak so vsaj teoretične možnosti, da s kom navežeš pristen človeški stik.

3. Na internetnih zmenkarskih straneh te čakajo pretežno zavrnitve. Ne toliko direktne, v stilu “ne, hvala”, kot indirektne v smislu ignoriranja. Dobro preberi, kar je napisala smile008. 100:1 bo kar držalo, s tem, da ti žal nastopaš na drugi strani enačbe. Moja statistika odgovorov na prijazna, duhovita, vsakič po meri napisana sporočila je bila tako porazna, da sem v veliki meri izgubil vero v žensko polovico človeštva… Glede na to, da ne pokaš od samozavesti, si prosim prišparaj to izkušnjo.

4. Predvsem pa ti na dušo polagam sledeče: kot vsak človek, imaš tudi ti za ponudit svojo osebnost, sočutje, nežnost, ljubezen. To bo za ta pravo žensko več kot dovolj.

5. S tole zadnjo točko morda malo prehitevam stvari, bo pa v nekem momentu, verjamem, ključno. Nekoč, nekje, boš spoznal tako, ki se bo v vseh pogledih zdela prava zate. Na tebi je, da takrat nastopiš po moško, se izpostaviš in upaš na najboljše. Žalostno dejstvo je, da ne poznam nikogar, ki ne bi bil že kdaj nesrečno zaljubljen, zavrnjen, potolčen. Močno strašljivo… Ampak brez skrbi – še kadarkoli sem naredil vse tako, kot je treba, je za bolečino prišel kanček ponosa, umirjenost, tih občutek moči, predvsem pa v takih trenutkih zelo dobro veš, da si živ. In žal ti bo vedno lahko samo zavezanega jezika, spuščenih pogledov, izgubljenih priložnosti. Ker tvegat, ko je vredno, izgubit, če je treba, se pobrat in it naprej pomeni biti moški.

Good luck…

PS:

Moje izkušnje glede tega so pa ravno nasprotne. V hribih redko srečaš solo pohodnika, kaj šele solo pohodnico. Običajno srečujem starejše pare, družine in moške družbe vseh let. No, glede na to, da si izbiram cilje, kjer se ne hodi ravno v koloni, sem vseeno vsakega vesel… Z vsakim se potrudim malo pokramljat in se vedno znova čudim kako je vsak človek na svoj edinstven način zanimiv 🙂

Kot mama dveh odraščajočih mladih odraslih ti lahko rečem samo to – ostani na svojem. Starše pojdi obiskat, potem pa nazaj domov. Kot starš si niti najmanj ne želim, da se odrasli otroci priselijo nazaj. Težko bi rekla ne, a če ne bi bilo utemeljenega razloga, bi tako željo zavrnila. Otroke imam rada, rada pa imam svoj mir in svoj življenski ritem.

Živeti sam je ena stopnja odraslosti, ki jo mora vsak človek doživeti. Je težko, vendar poišči družbo vrstnikov, sosedov, znancev, kogarkoli, poklepetaj prijazno z vsakim. Uči se biti družaben, vsak od nas se je moral to naučiti. Tako se brusiš za življenje, da boš lahko cenil svoje bodoče dekle in njeno družbo – če ti bo sreča mila.

Najdi kakšno redno dejanvost izven hiše, lahko je prostovoljno delo, hobi, rekreacija…..karkoli.

Uf, no, to je pa že prehud pesimizem 🙂 Tudi sama imam nekaj izkušenj s tem, in ne, idealen človek te ne čaka za vogalom … ampak vseeno sem si vedno rekla, ej, če sem jaz tu gor, ki sem normalna, se bo enkrat, nekoč, nekje že našel nekdo podoben. Rabiš pa nekaj potrpljenja in po eni strani optimizem, po drugi ti pa seveda tudi vsak klik ne sme biti potencialni mož/žena.

Ja, točno tako je. Zavrnitev, nesrečna zaljubljenost itd. spadajo k življenju! Ko imaš neka leta in neko pamet, nisi več najstnik, moraš znati prenesti tudi zavrnitev. Te nekdo ne povoha? Ok, lahko mu je žal, gremo naprej. Seveda, boli, včasih bolj, včasih manj, ampak to je živjenje…. enkrat veselje, drugič žalost… Ne pa životarjenje brez vsakih doživetij!

Jaz imam podoben problem. Star 22, živim z starši, zdaj se studiram, izpiti so mimo, ampak nimam studenskega dela. Edini pravi človeški stik po par mesecih sta mi ravno starša, včasih se srečam na kafani z znancem ko pride z nočne, to pa je to. Nimam predstav kaj se sploh dogaja okoli nas, kakšni so trendi pa kaj je popularno med sovrstniki, tak da bi vrjetno izpadel malo crappy pa čudaški v javnosti. Sem brez hobijev, večina časa sem pred zaslonom pa ponoči se z avtom naokoli vozim, ker mi paše.

Tukaj še ena s podobnim problemom. Sama sicer živim še s starši, stara sem 27 let in bom zdaj absolventka. Tudi nimam fanta. Starši pa so mi skoraj edina družba, razen na kavo grem včasih s kolegom. To me tudi vedno bolj muči 😉

Glede punce pa bi tudi jaz svetovala, da se prijaviš na kakšen portal za zmenkarije. Ne vsega vzeti preveč resno, gotovo ne dobiš veliko odgovorov, ampak vseeno mislim da se da zmeniti vsaj za kakšno kavo s kom, da se malo spoznaš. Potem pa itak vidiš kako naprej. Nekje je treba začeti 😉 .

Ko se takole zberete na kupčku pisci podobnih težav – zakaj si ne izmenjate mailov in poklepetate ob kavi v živo? Če je interes, da se spremeni, kar vas tišči, se boste tudi odzvali in uresničili v reali tisto, o čemer upate spregovoriti (očitno le) v virtuali.

Začni razmišljati in delati nasprotno od tega, kar počneš sedaj.

zanimivo ne.. koliko nas je s podobno težavo.. samski in željni družbe.. deff bi potrebovali kakšen klub za srečanja…

V tej zgodbi se pa še jaz prepoznam.Star sem 30 let zelo sramežljiv,imam dobro zaposlitev (skladišče) in kar solidno plačo (cca 1000 eur z vsemi dodatki).Problem je v tem ker ne znam navezati stika z nasprotnim spolom,mislim da sem nazadnje imel eno malo resno zvezo ko sem bil še star tam okoli 20 let,pa sem si takrat govoril:*ni panike,za ljubezen imam še čas* -Zdaj pa ko sem dopolnil 30let pa sploh ne vem kaj bi,vedno bolj se zapiram vase,spet živim pri starših v bloku (od 22-28 leta sem živel v najemu ),s starimi prijatelji ko smo hodili skupaj vsak vikend ven in poleti na morje pa nimam prav veliko stikov.Ko sem bil v najemu so me vseskozi klicali,da bi kam šli,po približno dveh letih pa sem se nehal oglašati na gsm,ker sem rabil malo miru,no sedaj pa ko bi rad šel v družbo si nikakor ne upam katerega koli kolega poklicati,pa mi niso nič slabega naredili,tako da res ne vem kaj naj naredim,da bi šel sam kam,recimo na morje,mi ni do tega,pa sem nekaj omenil šefu da mi lahko celotni letni dopust izbriše,ker rajši delam,kot pa da sem doma.Imam pa tudi ta problem ko srečam kakšnega kolega,ki ga že nekaj časa nisemvidel,se mi začnejo kar kolena tresti in imam povečan utrip srca,tako da kar mimo njega/njih švignem z glavo navzdol ,ne da bi jih pozdravil.

Mogoče pa bi se res morali zorganizirat, pa kdaj srečat 😉

Namesto izmenjave mailov sem naredil google skupino osamljeni.

Upam, da objavljanje naslova ni v nasprotju z uredniško politiko foruma, gre pa za nek malo bolj eleganten način izmenjave mailov – dokler ničesar ne napišeš, ni tvoj mail nikjer objavljen, prejemaš pa maile vseh ostalih (če si tako nastaviš). Tudi ko kaj objaviš, ostane v krogu prijavljenih v skupino. Torej nič kaj izpostavljajočega, če koga to skrbi…

Če si želiš družbe, se prijavi, pa se kaj dogovorimo.

Ni potrebe, da bežiš pred kolegi kot panična srna pred nevarnostjo. To je verjetno povezano s kompleksom manjvrednosti, češ kolegi so napredovali, imajo nekateri tudi punce, jim gre dobro, ti si se zaprl vase. Čisto v redu fant si, boljše je nežen, miren človek kot kakšna surovina, samo ti moraš to začeti verjet in pridobit na samozavesti. Ni vse v črednem druženju, vsak pa rabi kakšno sorodno dušo.

Za začetek pokliči kakšnega kolega, pojdi z njim na pijačo. Poskusi s kakšno tehniko, da se osvobodiš kompleksov, kot je EFT tehnika in pogumno naprej!

Sem se prijavila, upam, da se nas kaj nabere 😉 in se še drugi opogumijo in prijavijo.

Ej,bok!
Jst ti priporočam,da začni hodit v hribe, ali pa npr.zmenki za samske..
Jaz sem bila pred leti v zelo podobni situaciji,a sem zbrala moč, se osvobodila spon, verig, ki so me utesnjevale,da npr.nisem mogla nikakor navezat stikov z nasprotnim spolom.
Kar tko,sama sem se včlanila v nekaj društev,oz.tja,kjer me veseli in zanima.
Začela sem obiskovat terapevtko.Povedala sem ji,kaj čutim,če želim,npr.poklicat stare znance iz srednje šole, ipd. Problem je bil v tem,da se nisem cenila dovolj,nisem imela prav nič samozaupanja in samozavesti in s časom sem se uspela imet rada točno taka kot sem.Ker z menoj na zunaj ni popolnoma nič narobe,imam dobro službo, rada imam svoje sodelovce, razmišljam pa lahko tudi s svojo glavo,in se ne bo podrl svet.

In ja, letos sem poklicala svojo najboljšo prijateljico iz srednje šole.Bilo me je strah,kaj naj ji rečem…Ona poročena,mati dveh otrok, oba z možem super zadovoljna, nova hiša…..
Najprej sem se vprašala ZAKAJ jo hočem slišati? TO sem ji tudi povedala.POTEM sem razmislila na katere dosežke sem jaz lahko zadovoljna, ponosna in kje mi gre dobro.TUDI TO sem ji povedala. In sama sebi sem vseskozi zatrjevala, da sem se pač drugačna,a to nikakor ne pomeni,da nimam kaj iskat v “popolni”družini,oz. tja hodit na obisk. Otroke ima pa full “žive”, sta me cukala za rokav,skoz spraševala…..skratka,tudi ta strah sem premagala in se KONČNO sprostila.
Spoznala sem,da nihče ne grize,bila sem zelo prijetno presenečena in sprejeta( tudi če ne bi bil njihov odziv tak,jaz vem,da sem naredila vse kar je bilo v moji moči) in šla z zelo dobrim občutkom domov.

osamljeni!! oziroma vsi ki ste osamljeni!! IMAM REŠITEV ZA VAS.!!!! sploh ni fora v tem kar vam sedaj vsi govorijo!!! fora je v tem da imate vsi napačno razmišljanje!!! napačno si tolmačite življenje!!!! če kateri osamljeni zeli , mu lahko pomagam!!! z veseljem , zastonj!! meni je to hobi!!! vem kaj je narobe!!! torej če zeli kateri omoč ( mojo) naj mi napiše kaj da se dobima kje na mailu vsaj!!! ker to za javnost ni!!! lahko ti kaj okvirno povem kar sme ti že ampak kaj več pa je bolj delikatno!!! ker je kot si sam ugotovil pomankanje custvene inteligence vnasi drzavi zelo veliko! kar posledicno pomeni da če si primeren za policaja,vojaka,pač neko slluzbo v javni ustanovi moras bizt zelo socializiran v to druzbo. fora pa je da če si zelo socializiran v to druzbo nisi psosoben bit dober stars, nisi spsoben ljubit, nisi sposoben samostojnega dela, vedno potrebujes vodjo. si kimavec brez lastnih mnenj,NAČEL, volje idej, stila, osebnosti itd. seveda lahko imas otroke in druzino vendar to ni nek domet! četudi si mogoče zelo inteligenten spsoben ampak da si še poleg vodljivp a je ze tezko!!! to da delas je SAMA SREČA, vsaj ne rabis imet opravka z opicami. hvala bogu, se mti zelo faus! sma si razporejas, kdaj bos jedel, kaj bos jedel, kolko drago, kolko časa,kje!!! kdaj bos imel fraj, kdaj se bos bol zagnal, TEMU JAZ PRAVIM SVOBODA!!! ok!! pa ti predlagam da greš mogoče malo v prostovolno pogodbeno rezervo. če si hud strokovnjak informatik te bodo kljub letom uzeli. ziher. pa bos hodil malo po terenu pa tipkal pa rihtal kompe!! ti bo kul. bosspoznal opice in idiote, bošp zelo hitro cenil MIR IN TIŠINO, VRJAMI MI!! lahko pa probaš!!! ker vem da vas vse racunalnicarje zanima vojska!!! probaj!! to da nisi za sport mogoče nisi za skupinski, kaj pa tekaš lahko, doma lahko delas vse vaje za moc, popolnom vse. idi AIKIDO ČE IMAS CAS!!!!! realni ali pa mogočle MMA. idi strelat na strelišče. pa ne z neko amaterko ligo. idi prav na neko strlisce pa reci za pistolo, da boš spet malo zaganl sbvoje moske hormone po zilah. da bo malo prisle nagon naprej. idi delat tečaj za letalo, ČE MAŠ KEŠ SI KUPI DOBER AVTO IN ČOLN, NEK GLISER!!! delaj moške stvari!!!! LEPO SE OBLČEI, ČE SE NE ZNAŠ TI BOM POMAGAL ( nisme gej,sem porocen imam druzino) ok?? idi recimo igrat golf, zacni plavat. JAZ BI SE NA TVOJEM MESTU ODLOČIL ZA TRENING MMA. če ne veš kam in h komu da bo ok, ti spet lahko pomgam, poznam velik ljudi!!!!! ker to kar ti rabis ni šport kjer se gre samo za enosmerno preo gibanje kot je kolesarjenje in tek, ti potrebuješ kontakt, dodtik človeka ( ja tudi moskega na sebi, to je pač rokoborba, nima veze z nobenim šlatanjem). pač idi nazaj na osnove moskega obstoja!!! pokazi kja imas. čim boš imel nobel avtek ( torej nemški, limuzina, minimlano audi a4 pa navzgor) ni potrebno najhuj motor, sam tolko d se vidi da imap recimo nek nov bmw3 ali 5 pa je ze ok!! saj babe ne vejo al je 530d ali 520 d . nimajo pojma kolko bi kaj moglo it. kapiras!!! lepo se obleči, elegantno. v trenrki idi samo tečet, in mogoče na trening. kavbojke so primerne za sprehod počasen in igranej z otroci, drugače pa SKOZ LEPO ELEGANTNO, LETOM PRIMERNO IN IZOBRAZBI IN ZNANJU IN SLUŽBI. idiotv pretepaških imamo v slovniji dost. lahko greš reecimo z avtom na izlet 1 mesec po ADRIA MAGISTRALI!! poglej video na you tube!! idi na salone po nemčiji!! avto, elektronika itd itd. ej stvaru za počet je miljon!!! začni si gradit hiško! vikend! IN NAJBOLJE OD VSEGA KAR LAHKO NAREDIS !!! ZAČNI DAJAT POCENI ALI BREZPLAČNE INSTRUKCIJE LJUDEM KI NIMAJO ZNANJA O RACUNALNISTVO ALI PA SI ODPRI SVOJ SERVIS IN POMGAJ LJUDEM pri stvari ki jo obvaldas zastonj!!!!! to te bo izpolnilo bolj kot vse drugo!!! in zelo hitro ti ne bo več dolgi čas!!! veli kljudi potrebuje pšomoč pri racunalnikih!!! ali pri nakupu!!!! kam rineš domov!!! zakaj!!! če zelis da ti povem še kaj več mi nekako sporoči!!! lahko tukaj !!! mo mej se

Dragi Sattee in vsi/vse ostali-e osemljeni-e!

Zanimivo, mar ne? V času takšne tehnologije, ponudbe dogodkov, možnosti povezav….pa se toliko ljudi počutite osamljene. Hm, morda smo imeli srečo, generacije pred vami…vse te tehnike ni bilo, veliko več smo se družili, fizično, ker drugače enostavno ni šlo…če smo se hoteli videti.

Nikoli apmak res nikoli ni prepozno. Za spremembo sebe. Za dvig svoje samozavest. Za nove poteze v svojem življenju. Za nove poti. Za nove ljudi.

Hvala Bogu, če lahko živiš na svojem. Ni šans, iti nazaj domov. Živi svojo samostojnost, svoja duša si. Čudovita.

Vzami kakšno dobro knjigo v roke, širi svoja obzorja. Poskrbi, da se boš več smejal, komedija pomaga.

Poskrbi za svoje telo, fizično, ne rabiš biti vrhunski športnik in izvajati ne vem kakšnih podvigov. Premakni se, delaj tibetančke vaje za moč, poskrbi, da bo energija tekla skozi tvoje telo. Da boš spet čutil samega sebe. Da se boš počutil živega.

Pojdi ven, v naravo. Dihaaaaaaaaaaaaaaaj presneto. Dihaj. Sprehajaj se, teči, uživaj.
Pojdi plavat, v savno, prečisti se.

Dogodkov, ki se jih lahkoo odeleži, je brezmejno. Gledališče, kino, opera, koncerti….brezmejno…
Glede na tvoje interese pač.

Prični z nečim novim, verjamem, da imaš veliko interesov. Sanj.

Nauči se vaj za sproščanje. Tai chi je zakon, meditacija, kakšna predavanja…

Kaj ti hočem povedati? Ni meja! Edine meje so samo v naših glavah. V naši percepciji, pogledu ne neko stanje, dogodek. In vsak dan imamo novo priložnost, da vse skupaj spremenimo. Kot novo rojstvo.

Niihče ne pride k nam domov, nas pocuka za rokav in nekaj naredi namesto nas. Tako ne deluje vesolje.

Sami se moramo odločiti. Pričeti z delovanjem. Se premakniti, brcniti v tazadnjo.. In akcija.
Dvigniti svojo vibracijo. In potem vse samo steče…

Zato, bodi hvaležen, za vsak nov dan. Deluj. Premakni se. Vibracija hvaležnosti ti prinese še več situacij, ko boš lahko hvaležen. Zakon privlačnosti enostavno deluje!

Postani celovit. Samo celovit ti, se pravi zadovoljnen, srečen, umirjen, ljubeč… boš priklical k sebi druge takšne celovite osebe. Tudi dekle, žensko, ki bo prava zate.

Naj bo zenkrat dovolj. Radi se imejmo! In delujmo!

Irena, vse kar ste napisali, osamljeni ljudje menda že vedo, je že kar zlajnano. Svetujete mu, naj rešuje posledice svojega stanja namesto vzrokov. Kot prvo, bo tukaj verjetno potrebna psihoterapija. Drugo, če se bo že začel ukvarjati z nečim, naj bi se s tem ukvarjal, ker ga to res veseli in ne zato, da bo tako spoznaval ljudi. Vem kaj pišem, tudi sam sem med osamljenimi ljudmi, nimam s kom iti vsaj na pivo. Kar se mojih interesov tiče, s stvarjo s katero se ukvarjam, ne vem če se v celi Sloveniji s tem ukvarja 1000 ljudi. Gre za individualno zadevo, pri kateri je možnost spoznavanja ljudi, navezovanja stikov in druženja dokaj omejena. Sploh punc na tem področju ni možno spoznati, ker gre za specifično moški hobi.

Pa tudi če se sattee takoj zdaj odloči, da bo nekaj spremenil, lahko do prvih rezultatov mine več let. Tukaj pa preži nevarnost, da bi tak posameznik prej obupal in odnehal. Ja, nekaj časa se trudiš, toda če v doglednem času ni napredka, je zelo velika verjetnost odnehanja. Vsaj pri meni je za določeno zadevo bilo potrebnih več let, da sem jo končno dosegel, pa še to sem imel veliko srečo, da sem jo sploh dosegel. Ni manjkalo veliko, pa bi lahko še vedno bil na istem, ker tukaj ni vse odvisno od mene. Pa pot do tega je bila zelo trnova, malo je manjkalo pa bi menda pristal na psihiatriji, sem z eno nogo že bil v depresiji.