Prosim pomoč!!!
Lep dan vsem!
Prvič se obračam na forum po nasvet/e in ker sem videl, da dostikrat zelo pametno svetujete vas prosim za pomoč. V bistvu imam podobno težavo kot že en uporabnik, vendar nočem “smetiti” po temah, ki so jih odprli drugi.
V bistvu na kratko kolker se da…pred 14 dnevi me je pustila punca poznala sva se 8 let od tega 7 let bila skupaj (stara sva 27 let). In kot razlago zakaj me je pustila je rekla, da preprosto TRENUTNO ne more več, da sicer še nekaj čuti do mene ampak da se je ljubezen ohladila. En teden po tem, ko me je zapustila sem ji še težil, po telefonu, fb,…in končno sma se spet dobila in rekla je enako, da več ne more in da ljubezen vedno najde pot in mogoče bova še kdaj skupaj..nikoli ne veš.
Naj jo zdaj pustim pri miru? Kot je že uporabnik v svoji temi napisal se mi zdi,da če se umaknem bo skopnelo še tistih 0,00001% upanja, da sva skupaj in ker je zelo privlačna gotovo ne bo dolgo sama (zaenkrat je še).
Povedal sem ji, da jo ljubim bolj kot vse na svetu in da brez nje preprosto ne morem živeti naprej, pa je odvrnila samo, da se bom že pobral in šel naprej.
Vem vsi boste rekli, pusti jo na miru, pozabi jo. Ampak zanima me, bom s tem če ji vsak dan povem kako jo ljubim, da še vedno mislim le na njo in da mi pomeni vse lahko ubodil kaj upanja ali jo le še bolj odbil?
Ker res preprosto ne morem živeti brez nje, že če se včasih 4-5 dni nisva videla sem jo grozno pogrešal, zato si lahko samo mislite kako je sedaj.
Je pa nekaj dni nazaj na fb dala slike od najinega zadnjega dopusta (sicer mene ni na nobeni) kjer sva se res imela zelo lepo.
star si 27 let, s to punco si preživel 7 let, torej si 20 let uspel dihati brez nje in torej nisi povsem brezupen primer. Punca je ugotovila, da ti pač nisi zanjo in te je čisto pošteno pustila. To se vsak dan dogaja milijonom ljudi po svetu, takšno je življenje. Sedaj pri tebi sledi faza žalovanja za zvezo, saj bi ti želel ostati z njo. Preberi si kakšno knjigo na temo žalovanja, razpada zveze in delaj na sebi. Slišati si precej odvisniški tip in s takim pristopom boš težko fural uspešno partnersko življenje. Usmeri se tudi v kakšno fizično aktivnost, druži se s prijatelji. Nikakor pa ne sili na hitro v novo zvezo, ker rabiš čas, da preboliš sedanjo punco. Delaj si kratke plane, ne razmišljaj preveč naprej. Nekoč boš na to gledal kot na bogato življenjsko izkušnjo. Ne rini pa več v to punco, ker boš samo poslabšal stvari.
Imaš kar prav, res sem malo odvisen od nje, ampak dozdeva se mi, da če sem jo izgubil za vedno, stvari s tem da še “rinem” v njo ne morem več poslabšati, imam prav?
Dejstvo je da prijatla ne morema biti, to sem ji tudi povedal, ker bi enostavno vedno nekaj čutil do nje, zato se mi zdi da nimam s tem ko jo kličem kaj izgubiti. Ali razmišljam narobe?
ja razmišljaš zelo narobe in s tem kažeš veliko mero nespoštovanja do te punce. To je posestništvo in ne ljubezen. Verjamem, da te zelo boli in razumsko ne moreš sprejeti resnice, da kar naenkrat ni več tako kot je bilo. Še nobena se ni vrnila samo zato, ker ji je nekdo vztrajno težil, to kvečjemu odbija, če boš pa zelo tečen, lahko dobiš tudi policijsko in sodno prepoved. Če jo imaš res rad, boš spoštoval njeno odločitev in se umaknil.
. Morda ti ta punca pač ni bila namenjena. Nekje je dekle s katero se boš čez par let imel še bolje, in boš lahko vse te izkušnje izkoristil v novi zvezi. Sedajle tega sicer ne moreš razumeti, zato tudi ni smiselno, da ves čas tuhtaš in razmišljaš kaj bi še naredil. Ljudje včasih tako rinemo v neko stvar, da spregledamo mnogo boljših možnosti in jokamo pred zaprtim oknom, namesto da bi stopili čez odprta vrata. Ampak saj pravim, ti sedajle potrebuješ samo veliko časa in drugih aktivnosti. Če pa ti je punca res namenjena bo prišla sama nazaj, brez da ti jamraš okrog nje.
Imaš prav, moje razmišljanje je trenutno vse prej kot “trezno”, tudi vem da ni pošteno do nje da bi ji težil, zato vsako sekundo porabim vso moč da je ne pokličem.
Ampak preprosto ne morem sprejeti, da bo v vsem kar sva ustvarila, naučila drug drugega, užival nekdo drug. To sem ji tudi povedal in je rekla da o tem še ni razmišljala in da nasploh trenutno sploh ne študira da bi bila s katerim drugim, ker tega kar sva imela ne pozabiš čez noč. To so njene besede.
Ampak ne morem se znebiti misli in obupa ko si jo predstavljam v objemu drugega. Poskušam da sploh ne bi mislil na to, ampak preprosto se mi ta misel vedno znova pojavlja v glavi.
Pa tudi drugače sem se popolnoma zaprl v sebe, do družbe mi sploh ni, čeprav sem poskusil, izgubil sem že 8 kilogramov, v službi sem vzel dopust ker enostavno ne morem delati.
Enostavno sem celo življenje gradil okrog nje, včeraj sem pospravil najine slike in druge stvari, ker sem mislil da bo vsaj malo lažje, pa je danes še veliko huje, nasloh mi je vsak dan bolj hudo. In sploh ne vem več kaj naj, če se bom umaknil in vse pustil vem, da si bom celo življenje očital, kaj bi bilo če bi takrat poskusil še enkrat.
ena zelo slaba navada je, da si jo predstavljaš v objemu drugega. Take predstave mi zbujajo nelagodje tudi ob tipih, do katerih mi ni več niti malo, kaj šele da tako razmišljaš o ljubljeni osebi. v tej situaciji pač nisi zmožen razmišljati nič pametnega, zato razmišljaj čim manj.
Stara resnica je, v imamo samo sebe, vsi ostali pa naj so to starši, partnerji, otroci in drugi, so samo naši začasni spremljevalci. Življenje moraš graditi na sebi. Pojdi ven, čeprav ti ni do tega. Če ne moreš uživati sam, stisni zobe in podari prijateljstvo in nasmeh drugim, kar tako. Vsi boste imeli kaj od tega. Poskusi fizično delati ali športati do onemoglosti. Preproste stvari ti bodo počasi prinesle olajšanje. Fajn bi bilo tudi, če bi mel možnost pogovoriti se s strokovnjakom, magari plačaš, saj se mi zdi, da se tvoje misli ne vrtijo ravno v najbolj zdravo smer.
Ja moje misli že grejo res v ekstrem, še tukaj ko me nihče ne pozna me je sram napisati kaj vse sem že in še razmišljam. Vendar vse temelji na preteklosti, ko me je zapustila prva punca (sicer najstniška ljubezen) in ko sva se srečala nekaj let po tem in se kar tako odkrito pogovarjala je rekla, da je dolgo čakala, da jo bom poklical sej bi takrat bila spet skupaj. Vendar je nikoli nisem.
Tega me je strah zdaj, kaj če čaka samo še na en klic? Kaj če hoče, da se res maksimalno potrudim in ji pokažem kaj mi pomeni?
“Upajoč”, “Konec je” ti je napisal/a super odgovor!
Daj bivše dekle na “ignore”, popolnoma. Osmisli si življenje z drugimi stvarmi; torej s stvarmi, ki jih rad počneš…. ne reci, da trenutno tega ne zmoreš. Prekini dopust in se prisili iti v službo, pojdi športat, na kavo s kolegom…. Vglavnem zaposli si možgane in telo s stvarmi, ki so ti ljube. Dekle pa pusti pri miru. Ja, da boš razhod prebolel, bo preteklo še ogromno vode. Tu ni kaj. 🙁 Vendar hermetično se zapreti v svoj svet in pestovati žalost (iz katere izhaja še jeza nad dekletom) je pa zelo neproduktivno in samo-uničevalsko!
Tako da – evo: zunaj sije krasno sonce. Obuj športne copate in pojdi ven, na sprehod, tek ali pa plavat na bazen…. Srečno ti želim!
Če ti je povedala, da ne more več, potem jo je očitno nekaj zelo dušilo, motilo že dalj časa. Daj ji vsaj nekaj dni, da si oddahne od tega, kar jo je dušilo. Morda pa bo sama spoznala, da to nisi bil ti, ampak je bilo nekaj v njej. Kar pa še ne pomeni, da se bo vrnila. Morda bo celo spoznala, da potrebuje več, kot si ji dajal. Če že razmišljaš o tem, kako bi jo dobil nazaj, razmišljaj o tem, kaj si počel “narobe” oziroma, kaj bi lahko storil boljše zase in zanjo v prihodnosti. To, kar sedaj počneš, je samo dejanje iz obupa. Ali res želiš, da je nekdo s teboj iz usmiljenja? Ne želi si ob sebi nekoga, ki si sam tega ne želi.
Ja razmišljam o tem kje je šlo narobe, kaj sem naredil narobe, kako naj to popravim. Čeprav res ne vem kaj naj, urejal sem nama zelo lep skupen dom, ker si je tega zelo želela, včasih sem ji ko je prišla k meni zvečer po tleh in postli potrosil cvetove, odprl penino, ko je bila v službi in sem slučajno videl njen avto ko sem peljal mimo sem kupil vrtnico in ji jo nastavil na avto, večkrat sem ji napisal kakšno pesem, in še in še.
Preprosto ne vem kaj jo je odbilo, sama mi pa tega tudi noče ali ne zna pojasniti. Ko sem jo vprašal če za naju res ni več upanja in ji rekel naj odgovori kot resnično misli in se ne ozira na moja čustva, je rekla da trenutno ne, lahko pa da bo že čez 3 dni mislila drugače.
Rekla je tudi, da sedaj lahko gre kamor hoče in mi tega ne rabi povedati (čeprav nikoli nisem od nje tega zahteval ampak je rekla da se je kot punca to čutila dolžna povedat) zato se mi zdi da si misli, da sem jo dušil oziroma si je ustvarila prepričanje da jo dušim.
Mogoče pa preprosto ona ni bila sposobna vsega tega od tebe sprejet oziroma je bila v sebi preveč negotova in se je ustrašila vse te pozornosti v smislu, da ti tega ni sposobna vrniti. Ne vem, koliko in kako sta se o takih rečeh pogovarjala. Vprašanje tud, kolk je bil kdo iskren. Glede na to, da ti ni sposobna povedat razumnega vzroka, bi rekel, da se tako slabo pozna ali pa enostavno ne prevzema odgovornosti za nastalo stanje v odnosu nase. Ali pa zelo dobro pozna razlog in čuti, da ga ti ne boš sprejel (zaradi kakšnih podobnih preteklih izkušenj) in se na nek način iz nekega razloga boji naprtit del “krivde” tudi nate.
Razmisli od kot ji občutek, da ti ne daje dovolj. Si ji s kakšnimi dejanji, besedami to sporočal. Včasih mislimo eno, delamo pa drugo (nezavedno). Tu boš moral bit precej iskren sam s sabo. Sta se sploh med odnosom kdaj pogovarjala o tem, kaj se komu v samem odnosu zdi pomembno, kakšna pozornost je komu všeč, kaj komu ni všeč, sta izražala svoje želje (predvsem ona)…?
upajoč…je dobra izbira besede za tvojo situacijo
ljudje si ne mislimo kako hitro se lahko podre cel svet, ki smo ga tako vztrajno gradili, kajne?
ja, žal je tako..občutim tvojo žalost in vedno me zaboli, ko berem, slišim bolečino nekoga, ki ga je zapustila ljubljena oseba…ko te nekdo zapusti, se naprej vprašaš zakaj? kako je to mogoče? mislil si da poznaš to osebo.. jah, samo življenje je nekaj povsem drugega. ljudje smo nekaj drugega. nekomu lahko obljubimo večno zvestobo, v besedah. ne morem pa trditi, da bom čez nekaj let še vedno isto čutila..enostavno ne morem…
sicer pa mislim da so ti moji predhodniki napisali že zelo dobre nasvete..če povzamem: življenje teče dalje in prav je, da greš naprej tudi ti
jaz bi rekla takole, če se postavim v vlogo tvoje punce..tako se je odločila, najbrž ji ni bilo lahko..ampak žal, spremenila so se čustva, spremenila se je ona, očitno..daj ji mir, ki si ga želi, daj ji ta čas,..verjemi, če bo želela nazaj, ti bo to jasno povedala, ker bo vedela da je ona tista ki odloča o tem. ni pa zagotovo, da boš tudi ti še vedno to želel.
bi še en klic kaj popravil? hmm, misliš da bi? jaz mislim da ne…
še moj nasvet tebi: ti nisi ničesar kriv, ne verjamem da bi drugačna dejanja spremenila situacijo, ne verjamem..nekaj drugega je, kar se spremeni v človeku. zakaj bi moral zdaj ravnati drugače? daj si čas, razmišljaj, delaj kar ti pač paše, kar si želiš, delaj, kar si si mogoče nekoč želel…ne vem…
če kaj verjamem, potem to, da ko se nekje zaprejo vrata, se druga že počasi odpirajo…
..sto besed, bolečina pa še vedno tam,kajne?
ja,..žal je čas tisti ki celi rane 😉
vseeno…
good luck 🙂
Glede prihodnosti sva imela enak cilj, in sicer odditi na svoje, imeti službo, ko bova pripravljena imeti otroka..toliko pač o življenju. Glede ljubezni ji je bilo ZELO všeč, če sem ji zvečer ko nisva bila skupaj (ker včasih je spala doma, ker še nisva z domom bila tako daleč da bi se vselila) napisal kak lep verz ali misel je včasih odvrnila da joka od sreče, po mojem ji je bilo zelo všeč.
Glede materialnih stvari sem ji kupil praktično vse kar si pač normalen človek s solidno plačo lahko privošči, ko sva bila v shopingu sem ji včasih kupil kakšno majčko, čevlje, torbico..no tudi ona je meni včasih kaj.
Ja rekla pa je, da ji v zadnjem času ni všeč, da jo silim ostati pri meni (ker moja družina je mal “čudna” čeprav so njo imeli vsi radi) potem sva se zmenila, ker boma itak kmal šla na svoje, da vsaj enkrat ne teden ostane pri meni (jaz pri njej nisem ker so pri njej še bolj stare navade, da pač punca gre k fantu o tem sva se pogovorila že dolgo nazaj in razumem) potem je minil 14 dni in enostavno ni več prišla k meni in rekla da bo ko bo pripravljena.
Ker sva skupaj bila tako dolgo tega enostavno nisem razumel in še zdaj ne. No in iz tega je potem prišlo, da sem se jaz zelo razburil in nekaj dni potem sva šla narazen.
Na tvojem mestu bi jaz poklicala čez mesec dni ( ker tako obupno hlepiš po tem klicu ) in pač jo povabila na pijačo in jo še enkrat vprašala kako stvari stojijo. Do tačas pa naj v sebi premisli kako in kaj. S tem ji boš dal največ in sebi.
Če ima že novega ugledanega ( pa ne mislim tu kaj slebega zdaj ) ta tvoj klic ne bo pomemben, ki si ga tako želiš. Tako, da ne boš ničesar izgubil. Ker bo do tebe brezbrižna. Žal. Žal. Žal.
Če ga pa nima in si resnično želi nekaj časa miru te bo klic pokopal vsakodnevni. Tako, da ………nekaj časa pusti sebi in njen dihati.
Glede tega da me neznansko privlači ker je zdaj nedosegljiva nimaš prav…že prej ko sva bila skupaj me je popolnoma enako zdaj..že prej sem komaj čakal da sva prišla skupaj, tako kot zdaj (le da zdaj zaman).
Drugače pa iz sekunde v sekundo je huje, ko me je pustila pred 14 dnevi je bila vsako večer na fb do včeraj, sej vem, da je zdaj samska in lahko počne kar hoče (no saj to je tud ko sva bila v zvezi, ni mi rabila govorit kam gre ipd) ampak vikend je in gotovo nekje zunaj žurira, meni pa se želodec obrne ko sam poštudiram, da bi kam šel.
Včeraj sem šel na pijačo s prijatlom kot ste svetovali, vendar sva bila tam manj kot 15 minut ker mi enostavno ni do pogovora.
Kakorkoli glede na to, da je včeraj bila zunaj, danes gre verjetno spet in če upoštevam še, da me hoče kar najhitreje preboleti bo zagotovo s kom drugim, čeprav je rekla da rabi vsaj 2 meseca pavze od moških.
Mene se pa loteva obup, ker vem da če je že nisem jo bom ta vikend za vedno izgubil…=(