Daleč od oči, daleč od srca

Kratko in jasno vprašanje: Ali verjamete v ta ‘pregovor’? Se vam kdaj dogaja, da je zadeva ravno obratna?

o ja, jaz verjame v to. na začetku je sicer hudo, človeka pogrešaš, a s časom se čustva ohladijo. in osebo pozabiš… čas dela svoje

Ja, če se ne slišita in ne komunicirata kak drugače, se lahko zgodi ja. Pa vas vprašam drugače: potem se vsaka žena, partnerka vojaka ali zdravnika, ki gre na misijo za pol leta, od njega odljubi in ga pozabi?

Ne bodite smešni.

Ne moreš primerjati vez,ki so že v osnovi pogojene s tem, da se vidijo in slišijo zaradi takih in drugačnih razmer redko.

Če pa je konec veze je pa to najhitrejši način, da se čustva ohladijo.

Kaj pa, če to primerjamo z abstinenco, kjer se lahko zgodi, da se želja zaradi ukinitve po nečem še okrepi? Se vam to ne dogaja tudi pri ljudeh? Meni se…

Pri meni drži na različne načine:
-veza na daljavo – neiskrenost in prevara
-druga veza na še hujšo daljavo – spet prevara, ampak sem ga pozabila v hipu 🙂

Ja, verjamem.

mogla sm tko narest da je blo prebolevanje lazje..ceprou se vedno za moje pojme predolgo:) ampk drugac ne gre….da je mir v dusi. custva in slisanje z.doticno osebo je k*

Kaj je tvoj problem? Imaš punco na daljavo?

on je mislu rect da ko nekaj izgubis zacne sele cent..zou je temu reS tako ..jn zacnes osebo pogresat.

Zadnje čase opažam da se na tem portalu pišejo samo LAŽI,in škoda zakaj obstaja.

Na portalu MON-a ali na forumu Čustvene inteligence?

P.S.
Pozabil si dopisati svoj, za spremembo ‘resnice poln’ odgovor na naslovno vprašanje.

V življenju sem imela priložnost izkusiti, da dobro leto ‘odmika’ ohranja čustva – če so obojestranska, če ob svoji odkritosti ne prekinjata stikov (ki so lahko pisni, telefonični, …).

Preko forumskih tem pa opažam, da pri ljudeh ‘ohranja utopijo’ situacija, ko udeleženci niso iskreni, ko puščajo nedorečenosti in vsake toliko časa le preverijo, ali je na drugi strani še vedno nekdo, ki jih le ni v popolnosti pozabil. Obstajajo po drugi plati posamezniki, ki s ‘pestovanjem’ tlečega upanja hrepenijo v nedogled in ohranjajo pri življenju nekaj, kar je bilo v bistvu že od začetka le plod njihove domišljije.

Čas je tisti, ki v končni fazi izkristalizira, kakšna je bila prava resničnost: bližine ali oddaljenosti dveh src.

V življenju sem imela priložnost izkusiti, da dobro leto ‘odmika’ ohranja čustva – če so obojestranska, če ob svoji odkritosti ne prekinjata stikov (ki so lahko pisni, telefonični, …).

Preko forumskih tem pa opažam, da pri ljudeh ‘ohranja utopijo’ situacija, ko udeleženci niso iskreni, ko puščajo nedorečenosti in vsake toliko časa le preverijo, ali je na drugi strani še vedno nekdo, ki jih le ni v popolnosti pozabil. Obstajajo po drugi plati posamezniki, ki s ‘pestovanjem’ tlečega upanja hrepenijo v nedogled in ohranjajo pri življenju nekaj, kar je bilo v bistvu že od začetka le plod njihove domišljije.

Čas je tisti, ki v končni fazi izkristalizira, kakšna je bila prava resničnost: bližine ali oddaljenosti dveh src.[/quote]

Končno en pameten odgovor oz. oseba, ki me je razumela! Hvala A65!
Prav o tem namreč govorim. O odmiku, ki je odmik le navidez, v bistvu pa se lahko na koncu izkaže, da je bila ‘ločitev’ le navidezna, morda na nek način nujna in potrebna (modra), še zdaleč pa ne pristna, iskrena.
Hotel sem vprašati ja, ker se mi to prav zdaj dogaja, in se nikakor ne morem identificirati s to ‘ljudsko resnico’- Daleč od oči, daleč od srca.
Kot zmeraj: Čas bo pokazal…

Rek še kako drži? Je pa potreben čas da vidiš situacijo, mogoče celo da spoznaš resnico ki ti sname očala.. Tukaj ne govorimo o dveh ki sta sveže zaljubljena ( ali samo eden ). Takrat se v roku leta lahko na podlagi besed splete kvečemu ne idealizem ki je še daleč od resnice..
Po letu, dveh pa sem še takšna zaljubljenost umiri in navezanost počasi izgine..
Je pa odvisno od osebe do osebe.. A vse mine.. Tako žalost kot zaljubljenost.. Čas……

ODMIK je zelo modra odločitev, ker res čas prinese drugačen pogled, zadeve se izkristalizirajo in pustimo kalno vodo, da se vsede.
Ne vem, zakaj se mi določeni ljudje začnejo dobesedno smiliti, ko jih vidim v njihovem položaju. Dozdaj sem se trudila, da bi jih razumela, ampak ugotavljam, da je to boj z mlini na veter. Najbolje je reči: Bog, usmili se in jim izkaži svojo ljubezen in usmiljenje in bodi do njih prizanesljiv.

in prav zato je ta rek dvorezen, tudi za moje pojme.

Odmik je za nekoga konec. Za nekoga pa upanje. ( ponavadi za tistega, ki si bolj želi vezo pa karšno koli že obdržati ).

Da se pa eno leto po telefonu ali preko e-maila sem ter tja sliši zame sploh ni odmik ampak prekinitev stika v “živo”.

AMEN

Do zdaj nisi o ničemer pisal. Razen če deluješ pod drugimi nicki, peglezn.