Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Izbruhi jeze in stres in ...

Default avatar

On _

....zdej razumem, da bi rabil ogromno pozornosti (problemi začeli, ko je prišel otrok), ogromno ljubezni.
Problemi so bili že od prej! Ko je prišel otrok so se samo pokazali v vsej svoji "lepoti"....
Oprosti, ampak ni normalno, da bi odrasla oseba, moški, ki postane oče, rabil toliko pozornosti kot malo dete in ne mogel razumet, da je on tisti, ki mora bit pozoren do drugih, predvsem do otroka in mlade mamice.
Tega ne zmorejo razni razvajenčki, ki so večino življenja preživeli v "soju žarometov" svojih staršev in jim je nedoumljivo, da se v resnici svet ne vrti okoli njih. Zaradi tega grenkega spoznanja so potem arogantni in najedajo z namenom, da bi si povrnili to kar tako bolestno potrebujejo - večno pozornost.
Vse to predstavlja nemogoč napor njihovih bližnjih, ki jih pogosto celo uspejo prepričat, da so oni vir težav v odnosu, ker niso sočutni do njih....
Default avatar

636

Res je, da sem sedaj jaz vir težav za vse njegovo sikanje, ker ni dobil dovolj pozornosti, dovolj ljubezni, ker ni bilo nikoli po njegovo (vedno sem ga vprašala kaj si on želi, pa je rekel ti zberi..), ker nisem sprejela njegovega nakladanja (pod drugimi posti). Jaz sem kriva, da se ni znal postavit zase, jaz sem kriva, da ni znal postavit mej (ma isto, kot avtor, primer s trajektom, je najino življenje). Pa sem ga 100x vprašala, če sem jaz kej kriva, da je živčen, pa je dokler me ni pustil, vedno govoril, da nisem jaz kriva, da je krivo to, ker nima službe.
Noro in žalostno je to, da sem ga očitno spoznala šele sedaj, ko se razhajava (tako kot je navedel avtor, da ni čisto iskren in ljudem ne zaupa). Kakšen zakompliciran tip, pa tega nisem vedela, ker sem mu zaupala in očitno bila slepa.
Težko ga je spustit zato, ker drugače je bil izredno pozoren, ljubeč in spoštljiv do mene (ni sikal meni direktno, ampak vsem okoli, celemu svetu, jezila sem se pa, ko je sikal otroku). Dokler sva bila sama in je od mene dobival vso pozornost tega sveta in mi jo tudi vračal, je lahko funkcioniral.
Zdej sicer pravi, da tudi za nazaj ni bilo vse ok (kje pa je) in da je sikal prodajalcu, rdeči luči, celemu svetu zato, ker ni smel nakladat. Tega ne razumem, ker ko sva bila sama doma ali kjerkoli se je pa skoz objemal, lepo pogovarjal, smejal...zato bolj mislim, da je okoli sikal ker v otroštvu ni bil slišan, ker ob mom mami in ****** fotru, kjer je bil tepen in moral vodit gospodinjstvo že od osnovne šole in ni smel izražat negativna čustva, svojih misli.. kjer je bil vedno pač "ta mali".
Boli me, da me je odrezal brez nekega opozorila, brez možnosti debatiranja, reševanja zakona, sedaj, ko se je končno odprl. On pa pravi, da sej si na koncu poveš kar si imaš in greš. Res je šlo za napačno komunikacijo, vendar ne tako kot on misli.
Default avatar

On _

@636

Ljudje so brezčutni zato ker v otroštvu nimajo pogojev, da bi lahko razvili sočutnost in empatijo. Posledično razvijejo mišljenje v katerem vidijo sebe kot center dogajanja in vse kar ni v skladu s tem njihovim mišljenjem prepoznajo kot napad nase. Njim je preprosto nedoumljivo, da imajo tudi drugi svoje potrebe.
Vedno najdejo opravičilo za lastno neprimerno obnašanje v drugih ljudeh. Hkrati so neodločni ker niso sigurni vase, ker kot otroci niso dobili potrditve od staršev, da so nekaj vredni, posledično ves čas iščejo pozornost od drugih, ki pa je ni nikoli dovolj. Hkrati so najbolj sladke osebe pod soncem, ko sami nekaj rabijo, takrat naredijo vse in še več, a to traja le do trenutka, ko so izpolnjene njihove želje, pričakovanja. V naslednjem trenutku zavržejo človeka kot najgršo smet.
To se tebi sedaj dogaja. Zaman iščeš v njem sočutje, razlago, ker je preprosto NI! In je nikoli ne bo. Ti boš zanj kriva za vedno....

Družinske razmere ob "kretenfotru" in "mommami" so bile takšne, da starša v takem odnosu nista imela čustvene povezanosti, posledično je mama te svoje potrebe izživela na svojem sinu, zaradi česar ni mogel postati zrela osebnost. Žal se on tega ne zaveda, niti tega ne prepoznava kot napako. Tudi tvoja tolmačenja so napačna, a ti vsaj iščeš rešitve, zato boš nekoč našla prave odgovore.
Ponavlja se vama ista zgodba.
Ti nimaš odnosa s svojim partnerjem, ni tiste povezanosti, ki jo normalna oseba rabi, zato obstaja nevarnost, da svoje potrebe izživiš na svojih otrocih.... in krog se bo ponovil.

Če v kratkem ne bo šlo nič na bolje bi bilo nemara bolj prav si najt drugega partnerja kot pa z njim žrtvovat življenje in tvegat, da bodo otroci ponovili usodo svojega očeta.
Default avatar

636

on, zelo pametno in grozljivo. V marsičem se strinjam s tabo, ne bi pa rekla, da je brezčuten, občasno mu je hudo, pokaže solze, ampak je bolj zaradi pomanjkanja pozornosti in ljubezni (ki ju potrebuje več kot "normalni" , to mu je tudi psihiater rekel) do mene začel gojit razumljive in nerazumljive zamere.
Ne razumem pa zakaj čaka s papirji?
Default avatar

Marko

636 je napisal/a:
Ne razumem pa zakaj čaka s papirji?
Verjetno zato, ker on se ne čuti odgovornega, da je odnos "razpadel", pač pa bo to delo prepustil drugim, se pravi tebi. Do takrat bo pač jamral, obtoževal itn, to, kar je pač vajen, igral bo nemočnega fantka še naprej.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

On _

636 je napisal/a:
on, zelo pametno in grozljivo. V marsičem se strinjam s tabo, ne bi pa rekla, da je brezčuten, občasno mu je hudo, pokaže solze, ampak je bolj zaradi pomanjkanja pozornosti in ljubezni (ki ju potrebuje več kot "normalni" , to mu je tudi psihiater rekel) do mene začel gojit razumljive in nerazumljive zamere.
Ne razumem pa zakaj čaka s papirji?
Ta njegova "čutnost" se pokaže samo, ko on nekaj rabi, a ne?
Ko rabiš ti oz otrok, je ni od nikoder, namesto tega dobiš porcijo obtožb, je tako?

On je telesno odrasel, čustveno je pa ostal na stopnji malega otroka, ki se vrže po tleh trgovine vsakič, ko ne dobi lizike. Poleg tega tebe sili v to, da se do njega obnašaš kot mamica, ki ga naj pedena in ne kot partnerica. Enostavno ni dorasel vlogi, ki naj bi jo moški imel v zrelem odnosu. Zato ne bo efekta, če od njega zahtevaš odraslost, ker je enostavno ni sposoben. Odnos bo (za silo) trajal dokler boš ti zanj igrala vlogo mame, vlogo dominantnega partnerja. S tem načeloma ni nič narobe, če bi bila vidva sama, težava nastopi, ko v tako zvezo pride otrok s svojimi potrebami.
No, saj o tem že sama pišeš... :P
Default avatar

636

Verjetno res..
Default avatar

bpbpbp

No, jest sem se v času od odprtja teme, vsem dobrim nasvetom tukaj navkljub, razmnožil. In zdaj gledam dete, kako raste in kako je jezljivo in mi mimogrede prisoli focn, kadar se ne odvija vse po njenih željah. In zraven gruntam, koliko tega, kar je tukaj opisano sem prinesel s sabo že na svet, koliko pa se je skuhalo pozneje, v otroških letih, ker sem bil pač vzgajan v pridnega fantka, koliko pa iz nefunkcionalne družine in odnosa, kot ga opisuje On_.

Na dete se pa ne derem, včasih, ko je pač treba, ga deročega odnesem, kamor je pač treba in navadno se čez kakšno minuto pomiri, pred tem pa pač še kaj pokasiram. Najboljši trening iz potrpežljivosti, kar jih poznam.

Še vedno pa se znam vrniti na tisti opisani način obnašanja v primerih večjega stresa, recimo, če me čaka dolga vožnja in pred tem kratek spanec, recimo ob odhodu na morje, takrat pa malo bolj ostro postavim sebe v ospredje, da se dvigne kakšna obrv. Upam pa, da me ne vidijo več kot tornado.
Default avatar

On_

bp je napisal/a:
Na dete se pa ne derem, včasih, ko je pač treba, ga deročega odnesem, kamor je pač treba in navadno se čez kakšno minuto pomiri, pred tem pa pač še kaj pokasiram. Najboljši trening iz potrpežljivosti, kar jih poznam.


Trening zate in šola za otroka v kateri spoznava, da ni pomembno kako se do drugih obnaša vedno bodo razumevajoči z njo?
Hmmm, z svoj trening uporabiš kar lastnega otroka? Kdo bo pa ta račun plačal?


Starši predstavljajo otroku cel svet, po njih sodi vse ostale.
Se vam zdi, da ji s svojim vedenjem odsikavate pravilno sliko sveta v katerega jo boste nekoč morali spustiti?
Jo bodo tudi v zunanjem svetu tako razumevajoče sprejeli kot to počne sedaj oče?
Močno dvomim....


Iz ene skrajnosti v drugo..... :/
Ker ima oče slabo vest sam pred sabo, se kroti in noče otroku jasno postaviti mej in pri njih vztrajati, da bi lahko otrok v takih pogojih izoblikoval lastne misli, da si ne more vsega privoščit kar mu pade na pamet. Posledično se otrok ne bo znal niti odrasel, kontrolirat in si bo dovolil nekontrolirane izbruhe jeze.
Mar nismo to brali že v uvodnem postu te teme? ...... ;)
********
Ne govoriš ničesar, o čemer je vredno govoriti, če s tem nikogar ne vznemiriš.
(Galvin K.)
Default avatar

636

Ma, znorela bom, ta moj mož, čeprav me ima še rad, se bo umaknil iz družinskega življenja zato, ker nima več moči, ker ni sproščen v družini (ob meni), kot je sproščen v službi, ker je tak kot avtor uvodnega posta. Mi je sam omenil ta post, da ga je pred meseci prebral in se zavedel sebe. A zato ni sproščen ob meni, ker je čustveno navezan? Z nobeno partnerko ni bil sproščen. Zdej se bo posvetil samo službi in skušal bo biti dober oče, ker se zaveda, da do zdej ni bil. A res ne more biti oče in mož?
Najbolj me jezi to, da sedaj, ko sem ga "spoznala" in ko vem kako delat z njim, on ne da možnosti, ne verjame v uspeh, nima moči... ampak jaz bi imela moč še za njega. Kaj lahko še storim, se še borim in mu rečem, da ga ne spustim kar tako, ker je ljubezen mojega življenja ali je bolje, da se čisto umaknem in bo začutil kako je, če si sam (čeprav to bova oba dejansko začutila, ko se bo odselil)? Takšni kot avtor kaj bi potrebovali boj ali res predajo, ker nima smisla?
Default avatar

Marko

bp je napisal/a:
Na dete se pa ne derem, včasih, ko je pač treba, ga deročega odnesem, kamor je pač treba in navadno se čez kakšno minuto pomiri, pred tem pa pač še kaj pokasiram. Najboljši trening iz potrpežljivosti, kar jih poznam.

Se strinjam z Onetom. Kakšen trening lepo te prosim?! Si pomislil, kaj s tem treningom učiš lastnega otroka? Da lahko pričakuje potrpežljivost od okolice ne glede na to, kar počne. Glede na to, da mu dovoliš, da te mahne, mu dovoliš dobesedno vse. Otroka bi moral naučiti, kako se pomiriti in pri tem ne škodovati drugim. No, zdaj se pomiri tako, da nekoga mahne, kar pomeni, da sam za svoja občutja ni odgovoren in se lahko znaša nad drugimi. Potrpežljiv oče (starš) = nasilen otrok.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

bpbpbp

Trening je metafora za količino potrpežljivosti, ki je (včasih) potrebna pri vzgoji otroka. Podobno kot pri športnem treningu, kjer športniki preizkušajo svoje meje vzdržljivosti in zmogljivosti, je pri (nekaterih) otrocih na preizkušnji potrpežljivost. Če trdite, da ni, potem lahko jaz podobno trdim, da vam predvsem žene vzgajajo otroke.

Pri otroku, ki leži na tleh in se dere včasih nimaš druge izbire, kot da si ga naložiš kot vrečo krompirja in odneseš, pri tem pa otrok tudi brca in otepa naokrog. Seveda pred tem poskusimo še marsikaj, preusmerjanje pozornosti, pogovor (kolikor je mogoč z 18 mesečnim otrokom), kar pa ne uspe vedno. Navadno ne podkupujeva in ne groziva, niti ne zavajava otroka. Tovrstni konfilikti pa se pojavijo ravno, kadar vztrajava pri meji, preko katere ne sme, recimo da dete ne sme samo hoditi po nevarnih skalah (zadnji primer, ki se je končal na tak način). Tako, da bi jaz počasi zaključil s temle offtopicom.
Default avatar

Marko

No, to se zdaj že malo drugače bere.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

bpbpbp

@636

Mož se ti pritožuje nad stresom v družini, ti pa govoriš izključno o njegovem karakterju, tistem torej, kar je nespremenljivo in zunaj tvojega vpliva in izven vajinega odnosa. Na stres lahko morda vplivaš, na karakter (tisto nespremenljivo v človeku) pa po definiciji te besede ne.

Kakšen je torej stres, za katerega mož pravi, da ga čuti v družini? Kako ti dojemaš in kako bi nam opisala možev karakter? Kako bi opisala vajine probleme preden si šla brati tole temo?
Default avatar

636

Me veseli za tvoje zanimanje, poskusila bom odgovoriti na vprašanja. Odgovori mogoče ne bodo jasni, saj sem zmedena jaz, glede na moževe dvoumne odgovore.
Iskreno ne vem, kaj je glavni razlog stresa, ne vem tudi, če ga mož ve.. če bi bi se mogoče zadeva lahko rešila. Po moje je več dejavnikov: - pač pravi, da se v lahkotni službi med tistimi študenti počuti dobro in se heca, doma pa čuti napetost. Zakaj? - enkrat reče, da je bil res živčen, ker ni imel službe (tko, je meni leta zatrjeval)
- nato je zdej spoznal, da je živčen tudi zaradi družine, ker se zaveda svojih travm in ko je prebral ta post se je zgrozil
- kar sem kriva jaz: - nisem sprejela njegovega pretiranega govorenja (to se meni zdi največji problem, če je res to možno, da je zdej ugotovil, da je mogoče zato nesproščen z mano). Vendar kar je v nasprotju s tem, je sledeče, do prihoda otroka je bil najin odnos ok, ni kej dosti sikal, razen, če sva kam šla, pa so ga zmotili zunanji dejavniki. A ne bi, če bi bil živčen ob meni, sikal tudi, ko sva bila sama doma oz. sva sama kam šla, , vedno je želel, da sva sama in ko sva bila kje na DOPUSTU (ni bilo stresa) sva se imela ful lepo.
- kolikor razumem in mi je sedaj sam povedal, je želel, da sva SAMA ker me je takrat imel samo zase, želel je samo mene in je bil ljubosumen na ostale, glavni problem je, da želi oz. je želel OGROMNO POZORNOSTI in nekako razumem, da ve, da nikoli več ne bi bil samo on, če pa imava otroka
- priznal, ko sva šla kam, kar njemu ni pasalo je sikal, ker je želel uničit, ker ni bilo po njegovo, vendar je problem v tem, da sem jaz vedno njega vprašala kam bi on šel, pa je vedno meni prepustil izbiro- NI SE POSTAVIL ZASE IN JE KUHAL ZAMERO, kar jaz sploh nisem vedela
- ogromno ZAMER za stvari, ki jih nisem vedela, sedaj reče, da sej mogoče ni tudi sam vedel (največ ta OBČUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI, verjetno OBČUTEK NEUPOŠTEVANJA, LJUBOSUMJE in da sem ga z dominanco KASTRIRALA).
Kako sem jaz razumela in kako razumem sedaj:- odkar pomnem je bil bolj živčen tip in temu nisem dajala pretirane pozornosti, razen, da sem ga spraševala, če sem jaz kej kriva (odgovor, vedno ne, služba je) in mu govorila ma dej ne sekiri se za neumnosti
- sedaj: tip romantika, ki se je zlomil pod življenjskimi pritiski. Ko je prišel otrok je podoživel svoje travme in se je znašal nad otrokom, ker prej tega nisem razumela (sikanja) sem napačno odreagirala (tudi z dretjem kdaj) in mi to zameri. Na sikanje bi morala reagirat z veliko LJUBEZNI, POTRPEŽLJIVOSTI, NEŽNOSTI in predvsem, da ima občutek UPOŠTEVANOSTI, da se ne počuti odrinjenega. Sedaj vem, da bi mu morala vsako idejo (izlet,karkoli...) predstavit z vprašanjem, kaj pa ti misliš.. veliko objemov in dotikov, ki bi mu dali vedet, da je še vedno ljubljen... Jaz ga sedaj, ko mi je povedal razumem, mislim, da celo bolj kot on sam sebe, vendar, kot sem mu povedala, ne morem pa jaz VSE NAREDITI, MORAL BI TUDI ON DELAT NA SEBI. No tukaj se pa zatakne, noče in mogoče, čeprav me ima še rad (sicer manj kot me je imel), pravi, da bo v življenju raje sam in se bo osredotočil na službo in na to, da bo boljši oče.
Vendar se tukaj pojavi zopet en problem, on ne zna biti sam, on ne zmore biti sam s sabo več ko 3 ure skupaj (sam priznal) in pravi, da če se bo pač zafrknil s to odločitvijo, bo pa alkoholik.
Ali obstaja kakšen način, kakšna jaz, da bi on razmislil o odločitvi?
Res si kljub vsemu želim ostati z njim, ker ga ljubim, ker je dober človek, ker je oče mojega otroka, ker sva se imela tudi zelo lepo, ker vem, da ga sedaj razumem in lahko naredim vse kar je v moji moči, ampak samo kar je v moji...
Default avatar

Marko

636 je napisal/a:
Ali obstaja kakšen način, kakšna jaz, da bi on razmislil o odločitvi?
Včasih je treba človeka pač spustiti, da gre, tudi to je ljubezen. Ampak se moramo upreti lastnim občutkom krivde. Ti nisi kriva za to, kar se je zgodilo med vama. Si "le" soodgovorna. Tudi on nosi svojo odgovornost. Kot kaže je ni pripravljen sprejeti. On ni pripravljen na to spremembo v vajinem odnosu, ki si je ti tako želiš. Vsaj ne še in vprašanje če kdaj bo. On je še vedno otrok, ki noče prevzeti odgovornosti in bo raje sam in zapit kot otrok, ki se vrže po tleh in si dela sramoto sred trgovine), kot da jo prevzame.
Menim, da ti s svojimi besedami sporoča, da si vsega ti kriva. Situacija mu ugaja, ker mu je domača, zato mislim, da je rešitev edino ta, da mu poveš vse, kar mu imaš, preden greš svojo pot in ga pustiš. Šele takrat si bo morda premislil, ko se bodo okoliščine zanj spremenile. Za otroka je to, ko starš odide iz trgovine. Malo se bo še cmeril, potem pa bo pricapljal za tabo. Ampak ni nujno, da se bo spremenil ali da bo pricapljal za tabo. Otrok to naredi iz strahu, ta stari pa morda iz ponosa ne bo, četudi ga bo strah.
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345
Default avatar

636

Zelo dobro napisano, problem je, da ko bo enkrat konec in jaz vzamem kredit, bo pač konec. Zdej se pa res pustim še sprovocirat in se začneva pogovarjat, ker pač skupaj živiva. On se mora izselit, z otrokom ostaneva v stanovanju. Ja, tudi to je omeni, da tudi, če mu bo žal, mi mogoče ne bo priznal.. Ah, dost mam že...
Ja in tudi to imaš prav "if you love him, set him free".
Default avatar

On _

636 je napisal/a:
Ko je prišel otrok je podoživel svoje travme in se je znašal nad otrokom, ker prej tega nisem razumela (sikanja) sem napačno odreagirala (tudi z dretjem kdaj) in mi to zameri. Na sikanje bi morala reagirat z veliko LJUBEZNI, POTRPEŽLJIVOSTI, NEŽNOSTI in predvsem, da ima občutek UPOŠTEVANOSTI, da se ne počuti odrinjenega
bpb je napisal/a:
Pri otroku, ki leži na tleh in se dere včasih nimaš druge izbire, kot da si ga naložiš kot vrečo krompirja in odneseš, pri tem pa otrok tudi brca in otepa naokrog. Seveda pred tem poskusimo še marsikaj, preusmerjanje pozornosti, pogovor (kolikor je mogoč z 18 mesečnim otrokom), kar pa ne uspe vedno. Navadno ne podkupujeva in ne groziva, niti ne zavajava otroka. Tovrstni konfilikti pa se pojavijo ravno, kadar vztrajava pri meji, preko katere ne sme, recimo da dete ne sme samo hoditi po nevarnih skalah (zadnji primer, ki se je končal na tak način). Tako, da bi jaz počasi zaključil s temle offtopicom.


To sta dve identični stvari s to razliko, da se gre v prvem primeru za telesno odraslo osebo v drugem pa za majhnega otroka! Princip njunega razmišljanja je pa enak.

V obeh primerih se drugi sprašujejo kaj jim je za narediti, da se "dete" ne bi več "metalo po tleh". Razlika je v tem, da se v drugem primeru da še vse popraviti (če ne bodo nadaljevali z zgrešenim konceptom vzgoje in namesto, da otroku jasno povedo, da se ne strinjajo z njegovim vedenjem (to da ga nosijo kot žakelj moke ni nobena kazen, od tega otrok ne bo spremenil svojega vedenja) od njega bolj odločno zahtevajo, da se primerno vede), v prvem primeru pa je star precej bolj zavožena.
Mož uporablja svoje razmišljanje (ki ga mali otrok še nima) zato, da manipulira z drugimi, da se mu prilagajajo in jih prepričuje kaj vse niso naredili zanj. Podreja si okolico pri čemer mu ni mar za potrebe drugih (kot malemu otroku ni mar, da sta starša utrujena-on trmari dalje), sebi v prid obrača in otroka in njegovo mamo za povrh je pa še toliko predrzen, hinavsko nesramen, da trdi, da bo "dober oče"....
Dober oče je tisti, ki vsaj spoštuje, če jo že ne ljubi, otrokovo mater. Za razvoj normalen otroka je nujno, da starša sodelujeta, sodelujeta pa lahko, če se imata rada. Ampak ta psihopat nima rad nikogar! Absolutno nikogar.
On je žal, ohranil otroški način razmišljanja, ker so ga kot otroka nosili kot vrečo stran od težav namesto, da bi z njim obračunali na licu mesta in si naslednjič ne bi več dovolil neprimernega vedenja.
Krivda ženske je samo v tem, da si je takšnega pezdetka izbrala za očeta svojih otrok.
Default avatar

bpbpbp

ok, berem, da je tvoj mož pasivno agresiven (sabotira tvoje odočitve), da ima težave s postavljanjem meja in izražanjem svoje volje (to je verjetno tisti del, kjer vidiš podobnosti) in da ga uspeš z lahkoto povoziti (kar v tem primeru sploh ni težko). Zanima me še kdaj in zakaj sika otroku?

Glede na to, da sta v razhajanju, je morda že pozno, ampak zdi se mi, da rabi nujno nekaj, kjer se bo lahko uresničeval, sproščal svoj stres in dvigal lastno vrednost in uveljavljal svojo avtonomijo, se morda tudi malo umaknil za kak trenutek. Projekt, hobi, nekaj, kar ga vleče in zanima, pa je opustil, ali niti ne dobro začel, vse z namenom, da si zniža stresnost v domačem okolju. Sam sem vmes postavil bajto (kar sicer ne znižuje stresa nasploh, ampak lahko pa čisto specifičnega). Kar pa se jeze tiče, pa ugotavljat, kaj jo proži in zakaj, pa potem to poskušat spreminjati in tudi (se mi sicer zdi, da ne gre čez noč) spremeniti.
Default avatar

636

Otroku je sikal za vsako malenkost npr., če je kej polil po mizi, če se je predolgo oblačil za vrtec, karkoli pač. No, sedaj je boljši do otroka (upam, ker zdej se družita pretežno sama). Ja, začel je nekaj hodit v hribe in drugo leto bo šel na maraton. Pa v tej službi z mladimi se dobro počuti in heca. A misliš, da zato, ker od njih ne pričakuje ljubezni in čustvene navezanosti, kot jo je od mene? Ja, rekel je da z mano (in z nobeno drugo baje, razen mogoče s kakšno "copato") se ne bo več čustveno povezal, saj ga je to čisto izčrpalo, prav rekel mi je, da nima več "moči" , da bi bil z mano.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek