Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Izbruhi jeze in stres in ...

Default avatar

bpbpbp

[quote=""Run Forrest run""]
Noben človek ni otok, povsem sam zase; človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno;
[/quote]
Velja, nikogar drugega ne bom pošiljal gledat, saj četudi ne vem kdo zvoni, vem komu zvoni. :)
Default avatar

bpbpbp

nikita2011 je napisal/a:
Jaz ti priporočam branje knjige Čustvena inteligenca.
To knjigo sem prebral, imam jo celo že dolga leta na polici. Ne morem pa reči, da sta me Goleman in pa Benett-Golemanova ne vem kako impresionirala. Res pa je tudi, da v tej smeri nisem prav posebej inteligenten, nasprotno, težave imam včasih že z zaznavanjem svojega čustvenega stanja, kot je očitno tudi z nadzorom nad lastnimi čustvi, da o zavedanju vplivov na družabna omrežja in drugih bolj zapletenih aspektih vsega tega niti ne govorim.
Default avatar

bpbpbp

cimet2 je napisal/a:
Če ti to kaj pomaga....
Hvala ti za čas, ki si si ga vzela in mi odpisala. Sam nimam problemov toliko samo s tlačenjem jeze (pa tudi če ni čisto zavestno), ampak prej sploh z zaznavanjem lastnega čustvenega stanja nasploh in še prav posebej, ko se znajdem pod večjim stresom.
Default avatar

!

bp :

Ali lahko opredeliš situacije, ki te spravljajo v stres in nato izgubljaš stik samim s seboj, s svojimi čustvi in posledično očitno tudi z okolico?

Ne vem, a dobila sem občutek, da izgubljaš potrpljenje sam s seboj?

Bojim se da s svojim ravnanjem škodiš bolj sebi kot drugim.

Dober počitek, telesna dejavnost, dihalne vaje, avtogeni trening, odklop ... je nekaj možnosti, za premagovanje - preganjanje stresa.

Kakšna manjša sprememba v vsakodnevnem načinu življenja lahko marsikaj doprinese.
Default avatar

Dalia2011

! je napisal/a:
Dalia2011, daj, daj, bp, je brez posebnosti in ne potrebuje diagnoze s katero bi se identificiral.

Ukavarja se sam s sabo in si skuša razčistiti svoj pogled nase. Globoko zaveden na tisto kar pride z leti.
Že sam je veliko napisal, dobil mnogo odgovorov in sam na mnoge odgovoril.
Razmišljati o tem kako ravnati s tem, kako jezo pretvoriti v konstruktivno silo, kako poiskati nov smisel in sprostiti tesnobo. Morda bi bilo bolje tako razmišljati in posikati njemu všečno, možno in učinkovito pot.
Če ne veš kaj je depresija, če ne obvladaš njene definicije v nulo in je niti sam-a nisi občutil-a, nimaš pravice negirati mojega mnenja. Tudi jaz ne pišem, da se z drugimi ne strinjam, ampak dopišem svoje mnenje, ker zato smo tukaj. Ti imaš svoj pogled, jaz pa svojega.
In nisi pristojen/a za to, da sodiš, kaj je res/prav in kaj ni.
Default avatar

cimet2

Aha, bp, zdaj razumem tvoj problem. Vendar pa se da. Tista ! (klicajka) kar prav napiše.
Priporočam Inšitut Krog, ponedeljkova skupina pri Gašpelinu (oglej si na netu). To je šnel kurz.
Default avatar

Ella12

Še jaz...
Tole sem prebrala od začetka do konca! In se najdem v veliko stavkih- jasno. Sama sem se ogromno naučila med nosečnostjo in po porodu, učim se še sedaj. Verjetno se bom vse življenje.
Nimam kakega pametnega nasveta, sama sem vse odkrila v sebi, z nekaj pomoči bivšega- zdajšnjega partnerja, predvsem pa z veliko dela na sebi, če je že treba temu tako reči.
Res pa je, da o tem nisem nikoli govorila niti nisem tega znala "označiti" dokler nisem danes prebrala tvojega posta -bp-. Saj niti ne vem ali bi se ti zahvalila, da znam to jezo poimenovati...no hvala. Po vseh teh odgovorih, ki si jih dobil je še meni lažje- zares.
Je bilo pa pred leti kar naporno...nisem se nekaj blazno drla ali vpila kar vse povprek...le doma. Največ nad mamo. Nikakor nisva prišli skupaj, danes je malo lažje. Mogoče zato, ker sem sama mama. Je pa res, da jo za veliko stvari na tiho krivim. No ja, sem jo, danes malo manj. Je pa veliko, res veliko resnice v slabi samopodobi, nezaupanju v bližnje itd., itd. V veri, da si ne zaslužim kakšne večje, iskrene ljubezni sem v zgodnjih dvajsteih letih zamenjala kar nekaj fantov, se do njih skrajno grdo obnašala, dokler nisem spoznala nekoga, ki je bil poročen. Dolga zgodba z veliko bolečine, zaljubljenosti , joka, prošenj, iluzij....pa tudi nekaj lepega. Čeprav z leti vse zbledi. Takrat sem bila v najlepših letih...in najbolj na dnu. Izpadi so se vrstili, če sem bila trezna. Ko sem končno uspela "zbežati" tej "vezi" na katero res nisem ponosna, sem nekako uspela svoje življenje postaviti na noge. Kar daš to dobiš, pravijo. In sem spoznala očeta svojega sina. Vse ok- na videz (kar se mene tiče). Zaljubljena oba...teorija je peljala, praksa je bila katastrofa. Ker sva res različna človeka sem v veri, da dobro delam, delala vse kar je njega veselilo jaz sem pa ostala v ozadju. Nikoli, nikakor mi ni uspelo govoriti o čustvih ali temu kar si želim, sem želela. ko pa sem se ga parkrat prav nedamsko napila sem mu "upala" vse zmetati v obraz. ampak res vse in še več. Naslednji dan se običajno nisem nič spomnila. No, razšla sva se.
Zdaj je sin star 3 leta. Ponovno se trudiva z bivšim, da bi bila skupaj. Kot sem rekla, med nosečnostjo sem marsikaj spoznala...pa še ni dovolj vidim. Vsak dan je nov dan, poln truda. Pazim na besede, ker vem da je občutljiv jaz pa napadalna- Kar naprej nekaj iščem. En mesec je v redu, potem pa se mi spet zdi, da nisem dovolj pomembna pa začnem vse kontrolirati- rahlo sem obsedena z redom in planom, on pa flegma. In potem se želim pogovarjati, včasih sem vpila, danes je to na bolj normalnem nivoju...kot je v zgornejm postu napisano...pazi na otroke. Tukaj je trud res pomemben, vsaj pri meni. Včasih me zjutraj na rob živcev spravi sinovo mečkanje za v vrtec, čeprav vem, da ne bom zamudila službe se mi vse skupaj zdi prava katastrofa.Otrok je tvoj odsev in taka mala spužva...velikokrat se opomnim. Čeprav sem dobra mama- to vem in res sem se spremenila, si želim in delam na tem, da bom še boljša!
Malo sem pomešala vse skupaj, vidim. Rada bi samo rekla, da se najdem v res veliko stavkih...in veliko stvari je jasnejših. Držim pesti za vse nas, da nam nekak uspe uredit naše stanje...Vem in verjamem v to, da se da vse spremenit, le rad se moraš imeti!
Upam, da sem vsaj malo smiselno tole napisala...ker sem res začutila, da moram delit tud jaz.
Lp
Default avatar

258

Mogoče pa se bojiš življenja. Življenja ne moreš imeti pod kontrolo. ( dogodkov, okoliščine ) ker je sprejemljivo nas preseneti....bolje da imaš kot si napisala sebe pod kontrolo...ne okoliščin in itd....potem bo lažje......in še to če si jezna ne pomeni, da si agresivna, jezna si zaradi tvojih misli jeznih.....ko boš začela kot sem napisala sebe poslušati, spoštovati boš pozorna do sebe....boš spremenila sebe 100 % in avtomatsko boš do drugih taka in do nepredvidljivih okoliščin .....ker boš vsak dan bolj sebe poslušala...in ko boš imela jezne misli - čustvo jeza - boš hitro zaznala sebe in boš hitro vedela kako reagirati.............lahko imaš sebe pod kontrolo.........življenja ne ( drugih ljudi, okoliščin, dogodkov ) ..........od tebe je odvisno kako boš regairala
Default avatar

matjazko

Dalia2011 je napisal/a:
! je napisal/a:
Dalia2011, daj, daj, bp, je brez posebnosti in ne potrebuje diagnoze s katero bi se identificiral.

Ukavarja se sam s sabo in si skuša razčistiti svoj pogled nase. Globoko zaveden na tisto kar pride z leti.
Že sam je veliko napisal, dobil mnogo odgovorov in sam na mnoge odgovoril.
Razmišljati o tem kako ravnati s tem, kako jezo pretvoriti v konstruktivno silo, kako poiskati nov smisel in sprostiti tesnobo. Morda bi bilo bolje tako razmišljati in posikati njemu všečno, možno in učinkovito pot.
Če ne veš kaj je depresija, če ne obvladaš njene definicije v nulo in je niti sam-a nisi občutil-a, nimaš pravice negirati mojega mnenja. Tudi jaz ne pišem, da se z drugimi ne strinjam, ampak dopišem svoje mnenje, ker zato smo tukaj. Ti imaš svoj pogled, jaz pa svojega.
In nisi pristojen/a za to, da sodiš, kaj je res/prav in kaj ni.
Ne, saj vsak ima svoje mnenje, vendar bi te tukaj opozoril, da diagnozo depresije lahko poda samo strokovnjak. Pod drugo pa ni vedno dobro, da je slabo oz. negativno tisto, kar najprej opazimo na sebi in/ali drugih, na kar se nenehno osredotočamo in čemur nazadnje posvečamo preveč pozornosti, da nam razni "simptomi" najprej padejo v oči in se naš cel svet začne vrteti okrog tega, kaj vse nam manjka, da tako rekoč iščemo bolezensko v sebi, da vak najmanjši odklon postavimo pod drobnogled, kjer se potem težave zdijo še večje, še bolj napihjene, tiste dele jedra v človeku, ki so pa zdravi, ki nam tudi pomagajo iz raznih (čustvenih/psiholoških) zagat, pa pogosto spregledamo. Torej veliko je odvisno tudi od našega fokusa.

Prevelika vnema za lastno simptomatiko poveča njeno (diabolično) moč, v nas lahko vsadi prepričanje, da smo (neozdravljivo) "bolani", temu se potem pridruži zaskrbljenost, zaskrbljenost pa nas spet zavira in oži perspektivnost, ko nas navdaja s strahom... Po moje se preveč poistovečaš z boleznijo.
Mojega hudiča sem prodal svoji duši.
Default avatar

bpbpbp

Torej z Dalio sva si pisala o simptomih, ki bi lahko kazali na depresijo in ugotovila, da si najini niso podobni. To seveda ne izključuje, niti ne potrjuje suma, da bi lahko bil tudi depresiven. Dalia2011 se zahvaljujem za njeno pripombo, sploh ker je fajn na vse skupaj pogledat še malo širše in ne samo vsakega posameznega problema izolirano. Nikakor tega nisem doživel kot prisilno tlačenje v nek kalup. Kot se zahvaljujem tudi ostalim za predloge, nasvete, poglede in mnenja.
Default avatar

P&P

Tudi jaz mam take težave, samo razlika je v tem, da jaz začnem stvari (predmete) uničevat. Ko sem v tem besu se več ne počutim svoj ampak se počutim kot nekdo drugi. Zelo pomaga, če imaš v tem treutko pot za izhod in se probaš umaknit iz okolja, kjer so ljudje(zara varnosti drugih). Jaz naprimer, ker živim v vasi, grem v gozd in se "prepustim" jezi(veliko krat pomaga če se zdereš).

Problem pa nastane če živiš v mestu. To se mi je zgodilo že enkrat pred nekim časom in bila je zelo neprijetna situacija. Problem pa sem rešil tako, da sem zaprl oči in oči vrtel v obliki vodoravne 8(∞ )-zelo pomaga^^

Če ima še druk kakšen takšen problem naj piše, saj to zelo pomaga pri sprostitvi^^
Default avatar

Nina336

Zivjo!
Imam partnerja. Ljubim ga. Skupaj živimo on jaz in moja 7 letna hčerka, ki gaobožuje (do nje je ZELO ljubeč ampaktudi strog, in zahteva določen red)
Je človek ki ima ogromno kvalitet, je zelo ljubeč, skrben, pripravljen pomagati.. Je partner na katerega se RES lahko zanesem, kar se je pokazalo že v mnogih situacijah.

Kadar ni jezen.

Vsak tretji, četrti dan partner vzkipi, kriči name, me zmerja in tudi besedno ponižuje. Ko je v takem jeznem stanju je kot bi bil drug človek. Kot bi iz nekje izbruhnilo..
Je zelo dosleden, natančen, obseden z redom in čistočo, vse stvari želi narediti 100%. Želi imeti VSE pod nadzorom. Kadar stvari ne stečejo po njegovo izbruhne.

Redko se jezi zaradi stvari, ki ne bi imele smisla, večinoma mu dam prav, vendar si želim da ne bi tako močno vzkipel-

Imel je obupno težko otroštvo. in v odrasli dobi je s strani prejšnje partnerke doživel najhujše prevare, hude krive obtožbe, in vse mogoče. Verjetno ima zelo težke vzorce.
Pogosto se mi opraviči, kasneje sicer in me stiska in mi govori da me ljubi.
Kadar se mi ne opravičiz besedami mi to pokaže z dejanji: pripravi mi večerjo.. opravi stvari namesto mene..

Obupno potrebuje bližino, objeme, poljube, potrditev da ga ljubim.

Močno verjamem da se lahko nauči kontrolirati jezo. Da se lahko najina komunikacija izboljša. Pogosto imam občutek, da mi ne zaupa. Da dvomi. Da ga je strah. Skoraj nikoli ne pričakujem da bo izbruhnil ampak me popolnoma preseneti.

Zanima me ali mi lahko kdo karkoli predlaga ali svetuje.. kako ravnati takrat ko izbruhne.. Se umakniti ali razlagati da me je razumel narobe in hoditi za njim..? Sam pravi da naj ga kadar je tak objamem, vendar v 90% primerov tega ne zmorem, ker je popolnoma zaprt in pravi naj ga pustim pri miru.

Zdi se mi da si le delno prizna da ima težave.. Večinoma krivi druge (mene, brata, .. hčerino neposlušnost)

Ali je tukaj kdo ki se prepozna v njegoven opisu in mi pomaga z nasvetom..

Ne želim ga zapustiti.. Želim z nji imeti družino ker ga kot človeka neizmerno cenim in spoštujem. Ljubim ga in hcerka ga obožuje. Vem da me ljubi in da želi preostanek življenja preživeti z nama.

Skrbi pa me da ce se stvari ne bodo začele izboljševati, ne bom zmogla vztrajati. Veliko energije mi gre ob vsakem prepiru. Občutim občutke tesnobe, obupa, nemoči.. Ker me razume pogosto čisto narobe.

Prosim za kak nasvet..
Default avatar

bpbpbp2

Sam beležim v zadnjih dveh letih, odkar sem odprl to temo dva primera, da sem vzkipel. Enkrat sem se uspel zraven zadržat, enkrat pa je lekarnar, ki je zelo samozavestno trdil, da neka reč ne obstaja, nič posebej kriv pokasiral ne posebej strokovno mnenje o njegovi strokovnosti in razgledanosti.

Tako, da se mi zdi, da je s tem podobno kot z alkoholizmom, s časom je sicer nekaj lažje, ampak je treba biti ves čas pozoren na svoje občutke in vzgibe.

Kaj mi je pri tem pomagalo:
- razpadla dolgoletna zveza, kjer je bil povod za razpad prav takšno vedenje
- drugačen odnos v novi zvezi
- odločno stališče nove partnerke, da je takšno vedenje nesprejemljivo in da ni opravičila, ki bi lahko to popravilo
- spoznanje, kako razdiralno je takšno vedenje
- spoznanje, da ta jeza izvira it tega, da se v nekem odnosu počutim neupoštevanega, neenakovrednega, česar pa ne znam izraziti, kar sem prinesel s prtljago iz odnosov v primarni družini
- izogibanje prevelikemu stresu, kadar je to mogoče, saj je do tovrstnih izpadov prihajalo predvsem v posebnih okoliščinah
- spoznanje, da navadno ni nič narobe, če se kaj zgodi drugače, kot naj bi se po mojih predstavah

Mnenja sem, da ni čarobne besede, ki bi ti spremenila partnerja, spremenil se bo sam, če se bo hotel. Lahko mu pomagaš s tem, da mu pokažeš, da bi bilo res dobro in tudi nujno za vse, da s tem preneha.

To navadno ni posebej lahko, če se oba ujameta v potrebo ko oba rabita občasno vznemirjenje, da preženeta monotonijo, ki mu potem sledi proces pomiritve s solzami na obeh straneh, ki se konča še z vesoljskim seksom, ker se potem oba počutita bolj živa in ljubljena. Čeprav se mi zdi, da je pri vama to veliko preveč pogosto, da bi lahko takšna dinamika veže v nedogled.
Default avatar

Lola83

Pozdravljeni,

tudi jaz se najdem v prvem postu, pri meni je edino razlika ta, da sem poleg kričanja sposobna udariti partnerja :(. To se je v treh letih zgodilo prvič ravno prejšnji teden in takoj za tem mi je blo žal. Naj omenim še, da zaradi banalne zadeve. Resno razmišljam, da bom naredila vse na tem,da se več ne bom na takšen način razjezila! Obiskati strokovnjaka? Bom najprej prebrala kakšno knjigo. Predvsem pa se moram znat sprostiti. Mogoče bi šla kakšen šport, kjer bi si lahko dala duška, če bo kaj pomagalo. To se mi res zgodi redko, torej enkrat na leto ali par let, ampak dovolj, da bi skočila iz svoje kože, če bi le lahko! :((
Default avatar

Katka7

Pozdravljeni,

Kot že mnogi sem se tudi sama našla odlomke svojega razmerja v napisanem. S partnerjem sva skupaj že 12 let oba iz precej neurejenih družinskih razmer. Njega so starši zapustili kmalu po rojstvu, moji starši, pa so svoje življenje zapili in nekako pospešili moje odraščanje. V življenju sem is seveda posledično želela stabilnosti, partnerja na katerega se da zanesti, a kaj ko sva se našla dva z zlomljeno psiho.
Ravno včeraj se je pri nama recimo odvijala drama zaradi ene posojene umazane rjuhe. Partner je trenutno brezposeln in ko sem prišla domov me je pričakalo besno udarjanje z lonci ter skratka izražanje nejevoljo ob gospodinjskem opravilu tudi sicer nima ne vem kake volje za karkoli razen za izdatno visenje na računalniku. Da se vrnemo k rjuhi; podnajemnikom sem namreč posodila rjuho in ko so se odselili je pač ostala tam neoprana. Moj partner je kuhal kosilo jaz pa sem šla preverit situacijo v najemniškem stanovanju. Ko sem nato prišla nazaj z rjuho, pa je nastala cela štala okoli tega, da je nisem dala v isti sekundi prat…določeno vrsto perila perem namreč, ko ga je dovolj za cel stroj. In to je izbilo sodu dno…ko pride do dretja zaradi zame osebno neke banalnosti sama začutim vzgib, da se umaknem, partner namreč hodi za mano in mi žnara, ko kaj odgovorim, pa je situacija še slabša. Že od otroštva dalje namreč nimam nekih posebnih živcev in tako ne izbiram nekih taktik ampak povem, da se mi zdi brezveze ter, če ga tako moti lahko opere tudi sam…ker to ni prvič želim oditi nekam na mirno moje delo namreč zahteva zbranost in na vidiku je še ena neprespana noč. On seveda vzame ključe od avta in mi na vsakem koraku preprečuje odhod, kar name ne vpliva posebej dobro in ker kot rečeno nisem mirnih živcev jih v tem momentu izgubim in tudi vržem kaj po tleh z besedami, pa tudi ne skoparim. Vsak prepir izgleda podobno, brez neke perspektive konstruktivnega pogovora. On nato preide v fazo grožnje, da če jaz grem, da on gre za vedno, omenja tudi smrt in to opravičuje češ, da naj bo to lekcija zame. In ker sem dejansko zelo popustljiva in tudi neodločna ostanem in se skušam pogovoriti. Po nekaj urah se on opraviči a od principov seveda ne odstopa niti za milimeter, kar je govoril zanika in trdi, da sem ga narobe razumela ipd.
Imam ga rada ni slab človek ampak name ne vpliva dobro kot tudi ne funkcionira v razmerju, ti izbruhi me namreč vedno znova opomnejo, da moj partner ni zadosti zrel, da bi se sam s sabo soočil. Avtomatsko seveda to kaže tudi na mojo nezrelost soočanja s problemom. To, da mi je danes po vseh teh letih pokazal to debato na forumu je pravi mali čudež saj kategorično zanika, da bi bilo z njim karkoli narobe. Dogovorila sva se tudi za skupen obisk terapevta. Upam, da bo do tega prišlo, kajti verjamem, da lahko neka tretja oseba vidi zadeve bolj celostno, kot pa jih bova sama kdajkoli. Me pa realizacija skrbi saj on plane, ki mu ne ustrezajo, kaj hitro porušiti, medtem ko si sama česa takšnega ne morem privoščiti sicer sledi dretje in slaba volja. Če ima še kdo kak nasvet ali opazko naj jo prosim napiše.
Lep pozdrav, pa čestitke k napredku 1 komentatorja, ni dovolj da se problema zgolj zavedaš vsake toliko temveč je potrebna tudi akcija…upam, da bo tudi mojemu partnerju to kmalu jasno.
Default avatar

bpbpbp

Ravno sem opazil, da se je tu na MON odprl nov forum, ki se ukvarja z agresivnostjo in njenimi vplivi, vzroki in posledicami in vam predlagam, da tam odprete novo (celo prvo) temo.

Seveda obstajajo pri agresivnem vedenju, kot je moje in vedenje vašega partnerja, vedno tudi določene podobnosti, ni pa nujno, da je anamneza in so vzroki tudi vedno podobni. Predvidevam, da se zato tudi terapije in reševanja ne da vedno natakniti na isti kalup.

Sam vam iz tu zapisanega kaj več, kot svetovati, da od partnerja zahtevajte, da s tem takoj in brezpogojno preneha, zaenkrat ne vem povedati. In vztrajajte, da je agresivnost v vajinem odnosu neprimerna, ne glede na okoliščine, čim bolj jasno mu tudi predočite, kako uničevalne so posledice takšnega vedenja.
Default avatar

jupolar

Bravo zanimvo branje.
Morda še kaj sam napišem.
LPR
Default avatar

636

Nažalost prepozno, sem dojela psiho mojega bivšega partnerja. Mojega kmalu bivšega moža bi zelo našla v avtorjevem karakterju. Moj mož je pa sikal in sikal za vsako bedarijo (predvsem nepotrpežljiv do otroka), zato sem včasih tudi jaz znorela, ko nisem več zdržala te njegove živčnobe (ja že primer, ko se rihta otroka za vrtec)in zdej je on mene zapustil, ker sem se včasih zadrla nazaj. Zdej mi je povedal svoje občutke, ki jih najdem tudi v avtorjevem pisanju (kao, da ga ne upoštevamo, ne ljubimo ...).
Zdej je rekel, da ne zdrži več stresa v družini in da se je čustveno distanciral od mene in ni več živčen.
Še vedno živimo skupaj, se pogovarjava, ampak on pač čaka, da se bo odselil, mora pa pred tem vložit papirje, saj jaz jih ne bom, ker si ne želim ločitve. Ne želim si ločitve sedaj, ko je končno povedal kako se počuti, ko ga razumem. Razumem, da je "uničen do konca", zdej razumem, da bi rabil ogromno pozornosti (problemi začeli, ko je prišel otrok), ogromno ljubezni.

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek