Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Izbruhi jeze in stres in ...

Default avatar

bpbpbp

@japkica: če sem pred časom še lahko relativiziral svoj problem s problemi drugega, tega v zadnjem času ne morem več, ker sem se po kakšnem letu premora spet razjezil na drugo in v tem pogledu povsem drugačno osebo. Še tega ne morem reči, da je ta oseba s čimerkoli izzvala mojo jezo, dejstvo je, da gre pri teh odzivih za izključno moj problem, da je potrebno spremeniti moj odziv, ne pa partnerja.

Verjetno bi se moral s tem konkretno soočiti že pred leti, če se ne bi dolgo izgovarjal na takšne in podobne situacije prej opisanim. Tako pa se moram zdaj, ko mi je izgovorov zmanjkalo.
Default avatar

Pis

Bpbpbp!

Se opravicujem za zmoto.
Tako je, v mislih sem
imela, da ti vladajo afekti. Vidim pa, da se znas
tudi obvladati, ker nisi pop..., ker sem te napacno oznacila.

Knjigo ti pa res priporocam tako kot pravis,
po kosckih saj imas sproti ogromno za razmisljat.
Jaz jo bom prebrala se enkrat, da se vsede.
Default avatar

leticia

bpbpbp je napisal/a:
@1čebela: jaz sem topogledno bolj top in sem se moral zato 3x naučiti na pamet: "čustva izražamo z namenom, da bi vplivali na druge".

K pregrevanju je pripomoglo, da je bilo na to osebo potrebno vedno čakat.
Čustva izražamo, da izrazimo sebe, da povemo, kako smo. Če izražaš čustva, da bi vplival na druge, je to manipulacija. Če jočeš, ker si žalosten in zgolj samo zato, je to izražanje čustev. Če jočeš, da bi drugega tvoje solze prisilile, da bi bil ob tebi, je to zgolj in samo manipulacija. Če kričiš, da bi drugi končno dojel, kako mora delovat po tvojih pravilih, si največji bednik tega sveta. Tvoje kričanje za drugega ne pomeni, da si ti jezen, ampak mu govori, da bi ti rad dosegel svoje in samo svoje. Ko se boš v jezi najprej umiril in potem povedal: tvoje obiranje me neznansko moti, moj način je, da sem na kraju dogodka pol ure prej, predno se zgodi, te bo druga oseba razumela. Za nekoga drugega je priti zadnjo minuto na dogovorjeno mesto čisto ok, to je njegov način. Je boljši tvoj, je boljši njegov? Ne gre za boljši/slabši. Gre za to, da smo si različni in prav je tako. Tu se začne dogovarjanje, pojasnjevanje.

Na nekoga VEDNO čakati - pomeni, da oseba ne spoštuje sebe in tudi ne tebe.
Default avatar

bpbpbp

@leticia: se strinjam glede izražanja čustev, vpliv ni bil mišljen kot manipulacija, ampak kot poudarek, da je ta izraz namenjen drugim. Čustva imajo vedno dvojno vlogo, žalost te navadno pomiri, hkrati pa z izražanjem sporočaš drugim, naj te ne vznemirjajo po nepotrebnem, jeza te spravi k akciji, hkrati pa z jeznim obrazom sporočaš drugim, da naj spoštujejo tvoje meje in tako dalje. Si pa ti lepše zapisala, kot sem sam.

Včasih je jeza potrebna, sicer je ne bi poznali, včasih je treba koga pač zaustaviti, preden nam začne delati preveč škode (pa to ne velja za prej omenjene primere). Kričanje pa je res lahko razumljeno kot bedno, še posebej ker je skrajno sredstvo, ker lahko recimo kaže na šibkost kričočega, ki se z relativno vsakdanjimi situacijami ne zna soočat na kakšen bolj normalen način. Lahko pa je hkrati tudi recimo opozorilo, da je odnos že tako slab, da v obupu kričimo, ker se pogovarjati pač ne znamo. Brez poznavanja celotnega odnosa pa je, ugotavljam, precej težko sodit.
Default avatar

tadej

bpbpbp je napisal/a:
Kar pa se greha tiče, sem že storil kakšno neumnost v življenju, ampak po mojem nič takega, česar ne bi po doktrini mogel nadoknadit z malenkost kesanja in manjšim kupčkom žebranja očenašev in zdravamarij.
Ti v greh ne verjameš, tako da ti to ne more nič pomagat. Vedno ko "poslušaš sebe" izpadeš sebičen, potem pa ko ti "retrospektivno" nabijejo občutek krivde spoznaš da nisi imel prav.
Default avatar

bpbpbp

@tadej: zapisal sem "po doktrini". Sicer pa: sv. Pavel je bil, pravijo, precej jeznorite sorte, tovrstno vedenje ga ni minilo niti po konverziji in menjavi imena, obrat k bogu ni zadoščal, tako globoko zgleda ni segel. Zato me niti ne čudi preveč, da je umrl sam in zapuščen.

S tega vidika pa je kesanje pravzaprav precej zanimivo, pri Pavlu se kaže kot nezmožnost dejanske spremembe, ki pa jo kasneje v očeh drugega, boga poskuša poglihat, prvič s pravili in organizacijo, ker pač za to ima filing, za občutke soljudi pa očitno malo manj in pa po judovski tradiciji, z obžalovanjem kesanjem, ki kot praviš, mora biti iskreno, da k(d)aj zaleže. Ampak razlika med dejanji in željami ga še vseeno žge in na koncu si izmisli še nekaj do tedaj nevidenega, izvirni greh, ker vsem postavam navkljub, soljudem, bogu navkljub še vedno dela drugim hudo in tako osmisli svojo ločenost in razdvojenost.

Meni pa se vseeno zdi, da obstajajo boljše poti.
Default avatar

leticia

bpbpbp je napisal/a:
Kričanje pa je res lahko razumljeno kot bedno, še posebej ker je skrajno sredstvo, ker lahko recimo kaže na šibkost kričočega, ki se z relativno vsakdanjimi situacijami ne zna soočat na kakšen bolj normalen način. Lahko pa je hkrati tudi recimo opozorilo, da je odnos že tako slab, da v obupu kričimo, ker se pogovarjati pač ne znamo. Brez poznavanja celotnega odnosa pa je, ugotavljam, precej težko sodit.
Res kaže na šibkost, a dokler temu kričaču jasno ne povemo, da bo prav kmalu ostal brez vseh poslušalcev, je to njegova edina moč, s katero nas drži v šahu. Na nek način mu je treba povedat, da nas lahko tudi izgubi. Šele ko se tega zareeeeesssss zave, začne drugače. Prej ne.

Ker se pogovarjati pač ne znamo... Točno. Ker se tega še nismo naučili. A smo odrasli in je skrajni čas, da to veščino osvojimo. Pa še: kričimo samo takrat, ko smo si zelo daleč, ko srce več ne posluša srca. Takrat si dovolimo nasilje. Kar kričanje brez dvoma je.
Default avatar

mnc

Meni pa se vseeno zdi, da bp... dokaj obvladan moški, vsaj glede prispevkov sodeč. Tudi, če ga je kdo kej zbodel v temi, se na provokacijo ni odzval užaljeno ali agresivno ... morda pa je ravno v tem keč, tiha voda bregove dere?

Ali to pomeni, bp..., da si šele v poznih letih svojega življenja spoznal o sebi to "temno plat" in si (bil) zaradi tega v zadregi, kako ravnat dalje?

[sub]p.s.: Čist takole na uč, lahko rečem, da bi mi bp... jeva osebnost veliko bolj ustreza kot recimo Gladiatorjeva. Vem da to ni predmet debate, pa vseeno en utrinek.[/sub]
Default avatar

bpbpbp

@mnc: pa saj sem po mojem precej jasno napisal, pred leti, ko sem jemal delo precej smrtno resno in je bilo zato tudi precej stresno, sem kdaj koga napizdil ne glede na status, kar ni bilo ravno zdravo za kariero, potem je šla narazen z jezo in žalostjo tudi ena dolgoletna zveza, potem se kakšno leto niti nisem zjezil, potem sem se pa spet in tako meni zgleda, da še danes nisem ravno spravljen s sabo.

res pa mi mora kdo biti zadosti blizu, zadosti zlesti pod kožo, da mi vzbudi kakšen bolj buren odziv, forumski komentatorji navadno niti približno, sploh ne očitne provokacije.

zakaj to odkrivam šele zdaj? prejšnja zveza ni bila najbolj harmonična, pogovori so se končevali brez sprave, kompromisov ni bilo, zamere je odmerila šele pozaba, ampak to je bilo zame itak normalno, tako je bilo tudi ves čas mojega otroštva. in potem tudi ni bilo resničnega obžalovanja in skrbi za občutke drugega, če pa ta ni nikjer pripravljen videti mojega stališča, ker ve vse bolje. izgovori, s katerimi sem v svoji nemoči opravičeval svoje izbruhe jeze. slabi, kot so navadno izgovori. in potem sem ostal brez izgovorov, ne pa tudi brez problema.
Default avatar

mnc

Potem pa začni z majhnimi korakci. Do ljudi, ki jih imaš rad (prijatelji, družina...), se začni obnašat spoštljivejše. Povej Takoj, ko te kaj zmoti, ko se s čim ne strinjaš, za vsako najmanjšo reč. Tako krepiš svojo hrbtenico in ko pride čas, ko boš pripravljen za resno zvezo, te močna čustva ne bodo več tako odnašala.
Default avatar

58

Kot ti je napisal/a predhodnik/ca začni z majhnimi koraki. Drugače pa bi jaz šla na tvojem mestu do strokovnjaka in bi mu zaupala svoje težave. Ker podzavest v določenih trenutkih pri tebi se odzove z agresijo. To ti bo pa samo strokovnjak najhitreje pomagal, da spremeniš vzorec in da podzavest ne živi v preteklosti pri nekaterih dogodkih. ( obramba )
Default avatar

bum

Pozdravljeni,

Ukvarjam se s sportom, kjer je pri napredovanju v visjo stopnjo potrebna maksimalna moc. Problem je grimasa na mojem obrazu, ki je za marsikoga moteca. Izgleda agresivno in nekako ni primerno za punce. Tudi sama sem opazila, da je, tko kot, da bi bilo vec tipov ljudi. Eni imajo popolnoma negibne lepe obraze pri premagovanju fizicnih naporov. Meni se pa zgornja ustnica kar sama skrci, ze pri tem, ce sem utrujena in dvignem rame. Veckrat sem slisala opazke, tudi od bliznjih prijateljev, v smislu:"glej jo kaj dela". To me drzi nazaj, ceprav imam zadosti energije (seveda ne zmeraj), da bi se lotila tezjih projektov. Zato sem obstala na eni tocki ze vec let. Se pravi, enostavno me je strah, kaj bi si ljudje mislili o meni oz., strah me je, da bi se me ustrasili. Zanima me, mogoce bolj strokovno mnenje od Ga. Furlanove, kako je s tem. Zakaj se pri nekaterih ljudeh pojavi grimasa pri drugih pa ne. Je to samo nekaj prirojenega in ne pomeni globjih problemov? Smo tisti ljudje z grimasami pri fizicnih naporih po naravi agresivnejsi?
Default avatar

bpbpbp

@58: kakšne strokovnjake pa imaš v mislih?

@bum: ko si ravno pisala v to temo.

Jeza je mobilizacijsko čustvo, bes pa sploh, nekaj kar nas pripravi, da damo v nekem trenutku vse od sebe. Čisto mogoče je, da si se naučila "uporabiti" ta mehanizem pri športu, sam sem recimo pred časom znal jezo zlorabiti celo, da sem se lahko skoncentriral, niti ne za fizične napore. Moti pa te, pišeš, tisti obraz, ki ga pri tem kažeš drugim.

Možnosti imaš pa veliko, lahko se poskušaš igrat kamnite obraze, baletke recimo so lep primer, ki se ob še takih naporih vedno smehljajo in jih v tem dobesedno trenirajo. Lahko poskusiš z drugačno motivacijo za premagovanje napora, v miru, brez jeze. Če se ne jeziš zares, pa itak ne preostane drugega, kot se malo opazovat kdaj v špeglu, če je le mogoče.

Meni se zdi bolj zaskrbljujoče to, da če se dejansko jeziš, da to rabiš ne samo za tekmovanje, ampak celo za to, da utrujena dvigneš rame. Če to počneš tako mimogrede, potem se boš morda lahko tudi v kakšni drugi situaciji zjezila tako mimogrede in te bodo drugi gledali čudno.
Default avatar

Bum

Mozno je. Ceprav, ce sedaj razmisljam, je tehnicno gledano pri velikih naporih pravzaprav prisotno veliko bolecine. Ceprav je tudi tvoja teorija lahko pravilna.

Pri meni pomaga, ko eno stvar delam veckrat, dobim bolj elegantne gibe in tudi obraz izgleda lepsi. Gibe, sploh bolece, lahko delam hitreje (pri ponavljanju) in s casoma niso tako intenzivni. Prvic pa...grozno nerodno,... in obraz, da je jooooj.

Najbolj iskreno lahko recem, vcasih uporabljam jezo, vecinoma pa, vsaj jaz mislim, da ne. Pisem pa zato, ker nisem prepricana.
Default avatar

FN_FAL21

Ne veš, kaj pomeni delati na sebi, ali pa se preprosto norčuješ iz komentarjev?

Res ste usekanci tu gor, z vsemi temi nicki, razcepljene osebnosti, daj raje kontakt, Jasna, referenco, kje delaš. Ne bom prav nič presenečena, če bi bil fnfal, mala piška in Jasna ista oseba.


TO?!

To bom vzel kot največji kompliment, kar sem jih kdaj doživel tu gor. RES. A da te pomirim kar vnaprej. Človek, ki bi v svojem umu ˝gostil˝ 3 različne alternativne osebnosti na nivoju ˝naših˝, ne more obstajati. Ni šanse... saj bi mu počila glava. Kar je preveč je preveč :)))

Pa lep pozdrav
Default avatar

cimet2

Bp, nisem čisto vsega prebrala, ti pa želim vseeno nekaj sporočiti...mogoče ti bo koristilo, ne vem. Poznam še enega takega jeznoriteža, sebe. Imela sem velike težave s tem, moja jeza je prehajala tudi v bes. Izražanje jeze s kričanjem, besnenjem ipd, je agresivnost, agresivnost pa je zloraba, tako pravi stroka. Vendar pa mi je zdaj bolje. Po nekaj letih dela na tem. Kot otrok sem bila naučena, da je jeza grdo čustvo, ki bi ga naj ne smela čutiti, zato sem jo v sebi vedno zatirala... v bistvu še vedela nisem, da sem sploh jezna... ko sem začela jezo prepoznavati in jo izražati na miren način, in sem VEDELA, DA JE JEZA DOBRO ČUSTVO, MOJE, IN JO SMEM IZRAZITI, VENDAR NENASILNO, so moji izbruhi kar izzveneli.... Če ti to kaj pomaga....
Default avatar

Dalia2011

bpbpbp je napisal/a:
Aha, pozabil sem, še odgovorti na vprašanje, kako se sam vidim.

Še kar brihten, odprt, zelo firbčen, precej samosvoj v pogledu na svet, introvertiran, ne čisto brez domišljije, relativno zanesljiv, igriv, ne posebej iskren, v smislu, da me večina pozna samo v določenem aspektu, trmast, ko se za kaj končno odločim, se tega držim, ne glede na bolečine. Pogrešam občutek smiselnosti v delu, kot sem ga poznal včasih. Prehitro vzkipljiv in preveč potrpežljiv. Nič žleht. Tesnoben. Čustvovanje včasih šibko, čustva so bila pojmovana kot ovire na poti k cilju, na stara leta serija čustvenih pretresov pošteno pretrese cel moj svet.

Sposoben delati v teamu. Težko navežem prijateljstvo in čisto brez žilice za vzdrževanje prijateljskih odnosov, v družbi običajno bolj štorast, občasno pa presenetim, provokativen, odprtih ušes, po moško prepričan, da moram pomagat reševat vsako zaupano mi težavo, nesposoben karkoli zablefirat, ker se mi vsa občutja odslikajo na obrazu, vztrajen, zvest, ...

In zadnji gumpec, ko se "moj skrivenčeni ego" počuti utesnjeno.

Aja, pa zelo si želim imeti otroke.
Pa kot da bi brala sebe... to je depresija, dragi moj. Nisi nikoli pomislil na to? Ko sem začela brati tvojo zgodbo, sem se marsikje našla, ampak jaz vem, da je moja diagnoza depresija, tako da mi je jasno.
Default avatar

!

Dalia2011, daj, daj, bp, je brez posebnosti in ne potrebuje diagnoze s katero bi se identificiral.

Ukavarja se sam s sabo in si skuša razčistiti svoj pogled nase. Globoko zaveden na tisto kar pride z leti.
Že sam je veliko napisal, dobil mnogo odgovorov in sam na mnoge odgovoril.
Razmišljati o tem kako ravnati s tem, kako jezo pretvoriti v konstruktivno silo, kako poiskati nov smisel in sprostiti tesnobo. Morda bi bilo bolje tako razmišljati in posikati njemu všečno, možno in učinkovito pot.
Default avatar

nikita2011

Jaz ti priporočam branje knjige Čustvena inteligenca.
Default avatar

Run, Forrest, run

bpbpbp je napisal/a:
Aha, pozabil sem, še odgovorti na vprašanje, kako se sam vidim.

Še kar brihten, odprt, zelo firbčen, precej samosvoj v pogledu na svet, introvertiran, ne čisto brez domišljije, relativno zanesljiv, igriv, ne posebej iskren, v smislu, da me večina pozna samo v določenem aspektu, trmast, ko se za kaj končno odločim, se tega držim, ne glede na bolečine. Pogrešam občutek smiselnosti v delu, kot sem ga poznal včasih. Prehitro vzkipljiv in preveč potrpežljiv. Nič žleht. Tesnoben. Čustvovanje včasih šibko, čustva so bila pojmovana kot ovire na poti k cilju, na stara leta serija čustvenih pretresov pošteno pretrese cel moj svet.

Sposoben delati v teamu. Težko navežem prijateljstvo in čisto brez žilice za vzdrževanje prijateljskih odnosov, v družbi običajno bolj štorast, občasno pa presenetim, provokativen, odprtih ušes, po moško prepričan, da moram pomagat reševat vsako zaupano mi težavo, nesposoben karkoli zablefirat, ker se mi vsa občutja odslikajo na obrazu, vztrajen, zvest, ...

In zadnji gumpec, ko se "moj skrivenčeni ego" počuti utesnjeno.

Aja, pa zelo si želim imeti otroke.
Noben človek ni otok, povsem sam zase; človek je kos celine, del kopne zemlje; če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj, prav tako, kakor da je bil rtič, prav tako, kakor da je bilo posestvo tvojih prijateljev ali tvoje lastno;

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek