Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

Izbruhi jeze in stres in ...

Default avatar

bpbpbp

Prvič poskušam zaznat stres in se umirit, da vsakega pasjega kakca ne vidim kot katastrofo.
Drugič se trudim najprej zaznat (kar pri meni ni čisto enostavno, morda je komu to težko razumljivo, ampak tako je) in potem čimprej mirno povedat, če me kaj zmoti ali prizadene.
Tretjič, če me že zagrabi jeza, se poskusim zadržat, recimo spit pol litra vode se je pokazalo do zdaj kot zmerno učinkovito.
Default avatar

jan..

Trd človek deluješ do sebe .....preveč. Malo več humorja, malo več energičnosti, malo več iskric....Tebi je življenje grožnja. Misliš, da te vsi kar nekaj napadajo, da ko se ne strinjajo s teboj in ne delajo kot si se ti zamislil jih moraš pa z jezo napasti. Življenje vzemi v svoje roke na mehkejši, iskriv tudi malo homoren način, na pa da je sama grožnja okoli tebe in to tudi tako dojemaš in od tu tvoje reakcije jeze in besa. Napadaš namesto, da bi gladil. Pa ne spreminjaj drugih. Ko se boš sam spremenil boš videl kako bo svet v sekudni drugačen ....verjemi.
Default avatar

mala piška

Tudi jaz te vidim kot še kar brihtnega :-) Poleg tega je pohvalno, da si zaznal, da imaš problem. Ne veš pa, da si nasilen, še vedno misliš, da nimaš nadzora nad stikalom in nimaš vpogleda v to, kako razdejanje povzročaš osebam, ki jih imaš menda rad. No, sicer nisi nikjer izrecno napisal, da imaš nekoga rad. Ampak recimo, da ga imaš.

Nisi mi odgovoril na vprašanje kako misliš, da se počuti oseba, ki ji delaš sceno.

Izogibaš se občutiti resnico o nasilju, ki ga povzročaš.

Ne razumeš ali pa nočeš razumeti, da s poniževalnimi, žaljivimi, okrutnimi, zlobnimi, podcenjevalnimi in sarkastičnimi besedami osebi, v katero usmeriš svoj bes sporočaš, da je nesposobna, neinteligentna, manjvredna, .in v tem smislu dalje... V bistvu se bolj nagibam k temu, da zavestno nočeš razumeti kaj počneš, ker bi zaradi tega ogrozil vso kuliso lastne eksistence. Nisi neumen in prav dobro veš, po čem bi moral kopati, da bi se lahko znebil svoje groze zaradi katere si blokiral svoja lastna čustva. Zato hodiš na forume namesto k profesionalcem. Mi ti ne moremo pomagati, da bi doživel uvid. Smo samo navadni ljudje. Btw, tudi Metka F. ti je postregla s češpljevo vodo, na moje veliko razočaranje.

Predlagam, da prečitaš kaj od Alice Miller. Na primer Upor telesa. Mislim, da si boš lahko podčrtal celo knjigo.

Nekdo, ki je nenehno tarča verbalnega nasilja sicer ne bo imel vidnih poškodb. Imel pa jih bo tam, kamor ne seže niti skalpel. In zato ti govorim, da ne smeš imeti otrok, pa če si jih še tako želiš. Ker preprosto nisi ljubeča oseba, ki bi lahko otroku nudila zaščito in varstvo v čustvenem pomenu. Ker si sam nestabilen, prestrašen, negotov in neuravnotežen otrok. Izpod tvoje vzgoje ne more priti nič drugega, kot čustveno poškodovana oseba, ki te bo verjetno sovražila zaradi let nenehne čustvene ogroženosti.Verjetno si tudi sam produkt boleče zapuščine staršev, ki so te zlorabljali v vso samoumevnostjo avtoritativne vzgoje. Tu išči odgovore na svoja vprašanja.


Ko sem te vprašala kaj misliš da si, sem se sama pri sebi spraševala ali mogoče pričakuješ, da se mora ves svet prilagajati tvojemu razpoloženju in upati, da bodo lahko tvoje izbruhe vnaprej predvideli in se prilagodili tako, da jih bodo lahko vnaprej preprečili. Saj veš, da to ni možno. Še sam jih ne znaš predvideti, vsaj ne vseh. Kako naj bi to znali drugi? Torej boš scene delal do konca skupnega življenja. Verjetno osebi, ki bo kompatibilno usekana, da te bo lahko vsaj približno prenašala. Še en razlog več, da nimaš otrok. Taka oseba, ki bo živela s tabo, bo držala štango tebi, namesto da bi skrbela za zdrav razvoj otroka.

Zaskrbljujoče je tudi, da misliš, da vljudnost med partnerji ni potrebna in da se harmonično vzdušje zgodi kar samo po sebi. To preprosto ni res. Že spet zaradi tega, ker večinoma nimamo telepatskih sposobnosti in si želja ne zmoremo brati iz oči . Treba je obvladati verbalno komuniciranje.

Glede na to, da si še kar pismen, bi mogoče lahko pričel pisati pisma, namesto da se nalivaš z vodo, kaj praviš? Jaz sem imela v času študija eno cimro, s katero sva si v zvezek pisali vse, kar si nisva zmogli zmetati v glavo. Potem sva prebrali in dopisali odgovor.
Default avatar

Jasno in glasno

Se pridružujem bp-ju pri njegovem spraševanju, kaj za vraga pomeni veleumni nasvet "delati na sebi".

Glede drugega pa ne! Je mala piška kar dobro povzela, kako zoprni so lahko taki ljudje, ki pizdijo vsepovprek! (Čeprav, dodajam: velik plus je spoznanje: Gre za moj odziv, ki ga želim spremeniti in ne krivdo drugih! Tako je, niso drugi krivi kar od A do Ž!) Primerjava s tasmanskim vragom je pa še boljša: samo pomisli, kaj se je moralo tej živalci zgoditi pred več desettisoč leti, da je postala tako živčna in popadljiva in ves čas samo nekaj sika in se buni.

In tukaj je "delo na sebi". Če izključuješ bolezenske dejavnike, je več kot na dlani, da so te zafurali starši. Jezljivosti in popadljivosti si se moral od nekoga naučiti. Koga drugega kot staršev. Je bil tvoj oče tak? Mama? So se pri vas doma problemi reševali z vpitjem? Se je nasploh veliko vpilo? Ali pa drugače: so te starši poniževali, puščali na cedilu, znova in znova razočarali? Si doživljal mnogo frustracij zaradi "premoči odraslih"? Je bil glavni argument v tvoji vzgoji "Zato ker sem tako rekel/rekla"? Si ob starših lahko prišel do besede? Je tvoja beseda kaj veljala, ali si bil vedno samo "ta mau"? Če imaš sorojence, kako ste se gledali med sabo? Ljubosumno, sovražno, tekmovalno, zavistno? Si doživljal ponižanja vpričo drugih, morda celo krivice, ko si jih skupil ti, tisti pa, ki bi jih zares morali, so se ti pa za hrbtom smejali? Si čutil prikrajšanost v odnosih staršev do tebe in njihov favoritizem do drugih?

Vse to ti odmeva nekje po hodnikih milijard sinaps v možganih in ta odmev je tisti, ki ga skušaš preglasiti z viptjem, zmerjanjem in živčnostjo. Bruhaš jezo (in dobro veš, da ni "krivda drugih"!), ker je nekoč nisi mogel. Bruhaš jezo na svoje starše. Vsak trajekt bo vedno samo metafora krivice, ki so ti jo prizadejali starši, ker se mi zdi, da drugi gleda samo na svoje interese, se ne drži dogovorov, ali me ne upošteva. Ta "drugi" je generično ime za tvoje starše! Drugi = starši te ne upošteva. Zato kričiš, da bi dopovedal drugemu = staršem, da si tu, da živiš, da bi rad ljubezni, da nisi neviden, da hočeš, da te imajo radi. Tvoje vpitje je vpitje tvojim staršem v glavi, naj bodo taki, kakršne bi si želel in tudi potreboval kot otrok. Vpitje, da bi te slišali, da ne moreš biti sam zase, da ne moreš živeti sam od sebe, da jih potrebuješ, saj si vendar njihov otrok!

Vidiš, to je "delo na sebi". In še zdaleč se ne konča samo tu! Ko razmišljaš za nazaj - kaj odkrivaš v svojih starših, v sebi, v vašem odnosu? Mogoče boš prisegal, da so bili starši ljubeči in strpni? Verjamem! Ampak ... kaj pa, če so bile že mamine besede: "Pa priden bodi!" udarec zate? Kaj, če so ti te skrbne materine besede povzročale napetost, ker si jih morda interpretiral kot: "če mama od mene zahteva, naj bom priden, to pomeni, da mama misli, da nisem priden. Ampak jaz sem priden! Zakaj me mama ne upošteva? Zakaj goni svoje? Zakaj ne vidi, da sem priden že zdaj? Zakaj mi ne verjame?" - in ti je materina skrbnost le kopičila jezo do nje? Ali pa si si ravno materino skrbnost pridobival tako, da si bil že takrat jezen? Bolj ko boš jezen, bolj bo mater skrbelo zate - in skrb do sebe ("da te drugi upošteva"!) si želiš! So bile to tvoje strategije vzdrževanja odnosov s starši? Ali je bilo res vse, kot je bilo videti? Ali pa ti bo "delo na sebi" odkrilo, da se je za besedami "Priden bodi" skrivalo temačno brezno starševske faliranosti, starševskega nezaupanja vate, starševskih nekompetenc? In je tvoje vpitje krik groze pred takim breznom?

"Delo na sebi" ni požirek vode, tudi če je ta zmerno učinkovit. Je kopanje po sebi in odkrivanje virov svoje zafuranosti. Za tasmanskega vraga najbrž ne bomo nikoli vedeli, kaj se je zgodilo pred desettisoč leti, da je postal tako živčen.
Default avatar

ne se zajebavat

Ne veš, kaj pomeni delati na sebi, ali pa se preprosto norčuješ iz komentarjev?

Res ste usekanci tu gor, z vsemi temi nicki, razcepljene osebnosti, daj raje kontakt, Jasna, referenco, kje delaš. Ne bom prav nič presenečena, če bi bil fnfal, mala piška in Jasna ista oseba.
Default avatar

bpbpbp

@mala piška: kje sem pa napisal, oz. od kod vlečeš, da se izražam "s poniževalnimi, žaljivimi, okrutnimi, zlobnimi, podcenjevalnimi besedami"? Sarkastičen sicer znam bit, ampak ne v takih trenutkih. Od kod ti ideja, da takšen gotovo sem, samo priznam si ne? Potem od kod ti trdo prepričanje, da gre v teh primerih za bes, ko sem večkrat zapisal, da gre za jezo in pri tem niti ne za dolgo tlačeno jezo, ampak za hipno reakcijo. Ali ločiš med jezo in besom? Kar sem zapisal je bilo, da se razburim in povzdignem glas in jezno in nestrpno silim ljudi, da se recimo zmigajo. Že to je lahko sprejeto kot podcenjevalno in žaljivo in neprimerno in seveda opazim posledice.

Ne mislim tudi, da je vljudnost nepomembna, pravim samo, da če odnos štima, je vljudnost samoumevna. Pravila se vzpostavljajo za izogibanje konfliktom.

Hvala za napotilo na A. Miller.

lp, bp
Default avatar

bpbpbp

@Jasna in glasna: Od kod pa zdaj to, da pizdim vsepovprek?

Nisem prepričan, da se da petnajst let kaosa zreducirat na kakšen osrednji konflikt, kot verjame Metka, po ureditvi katerega se potem kar vse ostalo samo pošlihta.

Trajekt je morda metafora za starše, ampak prav verjetno pa tudi, kot piše jan, da se preveč zaženem, da sem premalo fleksibilen, da se za vsako ceno držim načrta, da absolutno in že kar krčevito moram imeti nadzor nad dogajanjem. Ker če ga spustim, potem ... bo sicer vse v redu, še vedno je bilo, zaupam pa povsem vseeno nikomur, razen sebi.

Par stvari se lahko tudi podeduje, ne nujno samo nauči in pridobi v družinskem okolju. Recimo impulzivnost po očetu, agresivnost po mami, pasivnost pa morda iz vzgoje.
Default avatar

mala piška

bpbpbp je napisal/a:
@mala piška: kje sem pa napisal, oz. od kod vlečeš, da se izražam "s poniževalnimi, žaljivimi, okrutnimi, zlobnimi, podcenjevalnimi besedami"? Sarkastičen sicer znam bit, ampak ne v takih trenutkih. Od kod ti ideja, da takšen gotovo sem, samo priznam si ne? Potem od kod ti trdo prepričanje, da gre v teh primerih za bes, ko sem večkrat zapisal, da gre za jezo in pri tem niti ne za dolgo tlačeno jezo, ampak za hipno reakcijo. Ali ločiš med jezo in besom? Kar sem zapisal je bilo, da se razburim in povzdignem glas in jezno in nestrpno silim ljudi, da se recimo zmigajo. Že to je lahko sprejeto kot podcenjevalno in žaljivo in neprimerno in seveda opazim posledice.

Ne mislim tudi, da je vljudnost nepomembna, pravim samo, da če odnos štima, je vljudnost samoumevna. Pravila se vzpostavljajo za izogibanje konfliktom.

Hvala za napotilo na A. Miller.

lp, bp
Še vedno nisi odgovoril na vprašanje kaj misliš o tem, kako se med tvojim "kipenjem" počutijo ljudje, v katere ga usmerjaš. A ločijo kdaj si jezen in kdaj besen? Kakšna je razlika? V prvem primeru samo cepetaš, v drugem primeru imaš pa še izbuljene oči? Daj nehaj, prosim mene, popolno tujko in indiferentno osebo spraševati po tem kakšne so razlike med jezo in besom, in od kje kaj jaz vlečem temveč ugrizni končno v to tvojo kislo jabolko, ki jo moraš prežvečiti, če želiš rešitev. Natanko veš kje moraš kopati in bližnjic ni. Nehaj se jajcat z nami in se loti samega sebe. Verjamem, da te je strah, ker kar tako za brez veze že nisi zakopal svojih čustev. Nekoč si moral to storiti za preživetje. Nevarnosti ni več. Vojna je končana. Zdaj jih moraš odkopati, če želiš živeti kvalitetno življenje, ne pa samo preživljati čas do smrti. In to je to. Bes, jeza... to so samo posledice. Loti se vzroka. Smo ti že povedali kje je vzrok. V tvojih starših. Alice si pa le preberi. Res ti bo pomagalo. Srečno.
Default avatar

ena mala

"In ja, verjamem, da brez sedem ur čakanja s polnim avtom na to osebo pred potovanjem ("samo še eno malenkost za 15 minut pogledam v službi") in potem še bjuti-slipa povrh, ne bi zgubil živcev, sedaj mislim sicer, da bi ji moral zložiti kovčke iz avtomobila in iti po svoje. "

Bravo! Točno to bi moral narediti. Zakaj trpiš ob sebi ljudi, ki te ne spoštujejo? Po eni ali dveh takih lekcijah bi ji bilo kristalno jasno, da če hoče biti s teboj, te mora bistveno bolj upoštevati.

Svoj osnovni problem si pravzaprav že sam precej dobro prepoznal- ker drugi grdo ravna s teboj, ti v zameno grdo ravnaš z njim (se dereš). Poskušaj se disciplinirati in na grdo ravnanje drugih odreagiraj z jasno mejo- pa ne v obliki dretja, pač pa da jih izključiš iz svojega sveta za (ne)določen čas. Dobri odnosi bodo preživeli in se izboljšali, kar se ostalih tiče pa... idiotov pa v svojem življenju itak ne rabiš, zato jih ne vleči za sabo
Default avatar

bpbpbp

@mala piška, ker mi ravno očitaš, da ti nisem odgovoril: ob moji jezi je pri ljudeh pogosto mogoče opaziti presenečenje, nekateri čez kak trenutek odreagirajo jezno nazaj, drugi so užaljeni, tretji pa resnično prizadeti in žalostni. sam pa se po tem počutim kot zadnji gumpec, običajno vse skupaj obžalujem, včasih me popade tudi žalost.

grem zdaj kopat na domače dvorišče v mesečini. če bo pod smreko zjutraj kakšna prekrižana gomila, me je ali premagal slepi bes, ali pa sem zakopal noter kakšnega manj svežega okostnjaka.
Default avatar

bpbpbp

@ena mala: tisto je bila ena krasna simbioza, egocentrična oseba, ki svojega egocentrizma ni sposobna priznat in oseba, ki s težavo postavlja meje. Vse bi bilo "krasno", če ne bi tega občasno prekinjali moji jezni izbruhi. Trajalo je predolgo, na srečo ne traja več in s tem omogoča, da se oba soočava vsak s svojimi problemi, namesto s problemi drugega.
Default avatar

ojej, tudi jaz

@bpbpbp
S presenečenjem te berem..zakaj? zato , ker imam isti problem. Z njim se spopadam že leta in leta in kljub vsem izboljšavam in prebranim knjigam in delanju na sebi..si še vedno ne zaupam, da se ne bom zadrla. Če se samo spomnim, kako sem pizdila na svojega bivšega , ali na najboljšo prijateljico, me obide groza....danes si delno pomagam vsaj s tem, da nimam globljih odnosov, oziroma, da si pri tistih, ki jih imam, kratko malo izklopim in si vedno ponavljam, saj ni pomembno, saj ni pomembno...ker večinoma stvari (zaradi katerih sem bila včasih sposobna vzkipet) res niso pomembne. Pri meni je zagotovo vzorec od doma: mama je vpila vedno in za vsako stvar in mene ni upoštevala kaj dosti. Pa vse to zavedanje pomaga zelo malo. Oziroma jaz upam, da bo sčasoma pomagalo vedno bolj. Da se mi na primer ne bo v naslednji zvezi (če se mi obeta še kakšna:-s) spet ponovilo. Ker se zgodi, kot praviš, hipno in potem mi je takoo žal, da bi se fentala. Mala piška je precej stvari dobro povedala, ampak je pa vseeno malo pregroba. Saj tega ne delava nalašč! In mislim, da nama je popolnoma jasno, kako to deluje na ljudi. Grozno! Je pa hkrati res, da mene do pred kratkim dretje drugih name ni motilo. O, šment, verjetno to veliko pove! Veš bpbpbp jaz sem tudi včasih mislila, da me je oseba na nekakšen način razdražila ali sprovocirala. Ampak danes vem, da tudi če bi (pa ni), moja reakcija ne sme biti vpitje in dretje in nato opravičevanje. To morava spremenit.
Nimam enega pametnega nasveta. edino kar zagotovo vem je, da je odstotek ljudi, ki bi naju resnično hoteli spraviti ob živce ali bili nespoštljivi do naju, neverjetno majhen. Torej posledično ni razloga, da jim vračava nespoštljivost z dretjem ali jezo. In ne, jaz danes mislim, da ni nobenega primera, v katerem bi upravičeno izgubil živce. razen če zamuda trajekta pomeni smrt nekoga. Saj me razumeš, ali ne? Vse dobro ti želim
Default avatar

bpbpbp

@tudi ti: sam se slabo leto nisem zdrl na nikogar, celo razjezil se nisem na nikogar, potem pa sem v zadnjem mesecu dvakrat "usekal" čisto po nepotrebnem s strupeno pripombo, zraven pa zgledal nasršeno kot roj sršenov, ki se ti dvigne nad glavo. Na glas drl se tokrat nisem, primeri dretja, ki sem jih opisoval so izpred let. Sem se pa ustrašil, da bi se lahko, reakcija je bila samo za malenkost manj intenzivna, ampak v bistvu ista.

Sam zavesti pripisujem kvečjemu vlogo cenzorja, nečesa, kar lahko recimo zadnji hip prepreči, da ne storimo česa, kar bi nam škodilo. Vse ostalo pa se večinoma dogaja nekje spodaj,skozi procese, v katere imamo samo hudo omejen vpogled skozi zavest. Zato govoriti o nalašč in ne nalašč nima kakšnega posebnega pomena. In mala piška ima prav, ko poskuša pokazati, kako destruktivno je takšno obnašanje in tudi, da ni sprejemljivo kakšno opravičevanje.

Če še malo razdelam to svojo predstavo o zavesti kot cenzorju, pa se pri meni zgodi, da skozi jezo, ki je mobilizacijsko čustvo, nekaj pribrbota na dan mimo zavestne kontrole, kot izbruh jeze. K temu verjetno pripomore tudi to, da je cenzor, kot pravi Jan, pretrd, da pretirano tlači občutke, da se nabirajo kot v ekonom loncu, ali pa je tak z razlogom, saj se pod površino skrivajo pošasti iz ida. Ali ega, ali česarkoli že.

In zdi se mi, da je mogoče delat na dveh frontah, prvič poskusit malo relaksirat cenzuro občutkov in, drugič, se podati na lov na tiste egopošasti pod površino.

Sem pa podobno kot ti razmišljal, ali se sploh spuščat v kakšna bolj resna razmerja, ampak za takšna, ki ne pomenijo nikomur nič, takih tudi če jih ni, takšna, kjer nastaviš budilko, da jih prekineš, še preden se vse preveč zakomplicira in je kdo preveč prizadet, no zaradi tega bi imel najprej probleme vsako jutro se pogledat v ogledalo, da o odvajalnih težavah ne govorim.
Default avatar

1čebela

Super tema!

Predvsam mala piška in Jasno in glasno sta dobro napisali in dali mojemu vzkipljivemu fantu nekoliko za mislit, ko sem mu prebrala (ravno po enem izmed takih izbruhov).

Starši s svojimi vpijočim in vzkipljivim vedenjem ter agresivnostjo res naredijo mnogo škode svojim otrokom. Biti v partnerstvu s človekom s takšno dediščino zna biti skrajno naporno, pa četudi je sicer krasen človen z mnogo kvalitetami.

Kot rečeno - nikoli ne veš, kdaj boš z najbolj nepomembnim dejanjem sprožil njegov odziv in kako huda bo reakcija...Potem pa vedno sledi obžalovanje.

Ne vem, ali je to nekakšna igra, v kateri sodelujemo tudi partnerji. Me zanima, če kdo od vas vidi rešitev (vendar ne razhod) za takšna partnerstva in v čem?
Default avatar

bpbpbp

@1čebela: jaz sem topogledno bolj top in sem se moral zato 3x naučiti na pamet: "čustva izražamo z namenom, da bi vplivali na druge". Namen izražanja jeze je akcija, nujna sprememba, ali je skrajni čas nekaj pognati v tek, ali pa nekaj zaustaviti. In če si oseba, kateri je jeza namenjena, to pomeni, da se partnerju zdi, da je nujno, da spremeniš nekaj, kar počneš, nekaj takoj narediš, ali pa nekaj prenehaš počet. To seveda ne pomeni, da ima ta oseba tudi prav, vendar pa je očitno, da se je znašla v situaciji, za katero meni, da je nujno, kaj nujno, urgentno, da se spremeni. Glede na to, da se tebi ne zdi prav nič urgentno, to najverjetneje pomeni, da je prvič njegovo dojemanje situacije precej izkrivljeno in, drugič, da nima drugih sredstev, s katerimi bi na primernejši način izrazil svoje stališče, občutke.

V primeru, ki sem ga navajal, štacune in trajekta, je bilo meni precej nepojmljivo, da se nekdo ne more zadržat in se odpovedat sladoledu, če to pomeni nevarnost, da bo treba čakati tri ure dlje na trajekt. Ampak ljudje običajno v takih situacijah ponergamo, ne vzkipimo. K pregrevanju je pripomoglo, da je bilo na to osebo potrebno vedno čakat. V teh primerih se da običajno še tudi mirno povedat, da te to moti. Če se ponavlja pa počasi stopnjevano. Za vzkiplivost pa morda pomaga it nazaj v otroštvo, kjer sem se počutil kot pripet na elastiko. Življenje je bilo takrat sestavljeno iz čakanja in hitenja, čakanja, da se kdo vstane in se začne dan in potem dirkanja vse do vrtca, da ne bi zamudili avtobusa, čakanja da kdo pride končno pote in potem dirkanja domov in nervoze pri domačih opravilih. Dolgčas in stres, ki se stalno, včasih predvidljivo, še večkrat pa za otroka nepredvidljivo izmenjujeta. Za jezo in bes je bila potrebna ta otroška izkušnja, stres, občutek nesmiselnosti, nemoči, ki se je spet pokazal in ponovil v tej situaciji. Jeza v tem primeru je izražala klic, otroško nemoč, da je dosti norenja na trajekte, na predstave, da bi rad živel bolj umirjeno, brez nepotrebnega stresa. In seveda sem si (slučajno ali nezavedno?) izbral partnerja, pri katerem se tovrstnega stresa ni manjkalo, pomagale pa niso ne prošnje in ne grožnje. To je bila jasno moja izbira in tudi moje vztrajanje v tovrstnem "dogajanju".

Kaj to pomeni za nekoga, ki je v partnerstvu s tako težavno in vzkipljivo osebo, kot sem sam? Morda vzkipljivost vendarle ni povsem naključna in mu lahko pomagaš najti njegovo stisko, ki ga sili v jezo. Jeza je povezana tudi s tvojim vedenjem, ampak to še daleč ne pomeni, da si ti vzrok njegovim obćutkom. Zavedanje mu lahko pomaga spremeniti odziv in vama obema izboljšati odnos.
Default avatar

Pis

Si afektiran clovek in imas pomanjkanje samokontrole.
Tako ponavadi ravnajo sebicnezi, ki jim je za vse okrog
sebe malo mar.
Default avatar

bpbpbp

@Pis: pa gre to sploh skupaj?

afektiranost je po mojem tudi neke vrste samokontrole, napačno uporabljena, pa vseeno.
Default avatar

Pis

Afektiran clovek reagira brez razmisljanja in
brez samokontrole. Zato je po mojem mnenju tako ravnanje
tudi sebicno, ker se ne ozira koliko in kako
bo prizadel ljudi okrog sebe. Mislim, da imas
v sebi polno jeze na starse se iz otrostva, ki se
ni sprostila napr. pri sportu, ali kaksni drugi dejavnosti.
Ne vem, ugibam...To ves najbolje sam.

Toplo priporocam knjigo Alenke Rebula GLOBINE,
KI SO NAS RODILE. V tej knjigi se bo nasel prav vsak
posameznik in z njeno pomocjo lazje razumel sebe in
svoja ravnanja.
Srecno!
Default avatar

bpbpbp

@Pis: nisem čisto prepričan, da govoriva o isti stvari, sem šel gledat v SSKJ in tam pravijo za afektiranost tole:

afektíran -a -o prid. (ȋ) nenaraven, izumetničen: ta človek je zelo afektiran; govoriti z afektiranim glasom; afektirana ženska; njeno afektirano govorjenje in vedenje afektírano prisl.: afektirano govoriti ♪
afektíranost -i ž (ȋ) lastnost afektiranega človeka; nenaravnost, izumetničenost: njegova afektiranost je zoprna / afektiranost v glasu, v govorjenju; modna afektiranost ♪

verjetno pa misliš, da mi vladajo afekti, to pa potem lahko "pije vodo".

afékt -a m (ẹ̑) zelo močno, a kratkotrajno čustvo: izzvati afekt; to je rekel, storil v afektu; silovit afekt; je človek afektov ◊ med. primarni afekt prva bolezenska sprememba ♪

Hvala za napotilo na Alenko Rebula, jo tudi sam rad berem, tako počasi in po koščkih. Omenjene knjige pa še nisem prebral.
Default avatar

japkica

bpbpbp si mogoče že poskusil in protestiral oz. komentiral, predno te je odneslo in si popiiiiiip? kajti, ko omenjaš situacijo s trajektom, verjamem, da ti dvigne plafon. je pa res, da obstajajo ljudje, ki jim je preprosto figo mar, če se vsi plani porušijo oz če mora nekdo čakati zaradi neke njihove kaprice. ali se skuliraš in se sprijazniš v naprej, da boš pač zamujal in celo življenje čakal ali pa si najdeš nekoga, ki se bo držal dogovorjenega.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Moderatorji

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja
Bostjan_Topovsek