Najdi forum

Izbruhi jeze in stres in …

Dogaja se mi, da vzkipim in pri tem gledam kot huda ura, včasih rečem kakšno s povzdignjenim glasom ali se celo zaderem v trenutkih, ko ni za to nobene potrebe in drugo stran preseneti, lahko celo šokira. Gre za izbruh jeze, za potrebo po akciji, mobilizaciji, vendar to potrebo tisti trenutek vidim navadno samo jaz in nihče drug okrog mene. Ne gre za kakšen slepi bes, v katerem se ne bi niti dobro zavedal, kaj počnem, vendar pa svoje vznemirjenosti tudi ne morem skriti, če ne drugače se mi pozna v izrazu in tonu. Zaradi tega sem imel pred leti nekaj težav pri delu, precej je pripomoglo k razpadu dolgoletne zveze, pomagalo je zatreti nekaj odnosov še v kali in trenutno sem na tem, da si morda na ta način uničim še eno obetajočo zvezo.

Vse to počnem samo pri ljudjeh in stvareh, ki se mi zdijo pomembne, do katerih sicer čutim bližino, strast, navdušenje, nikdar pa ne v situacijah, ki se me ne dotaknejo. Najpogosteje izbruhnem v trenutkih povišanega stresa, takrat začutim potrebo, da moram prevzeti nadzor in premakniti kakšno sicer nič kaj pomembno situacijo s trenutno po mojem precej ugrabljenem mišljenju mrtve točke.

Moj občutek pri tem je, kot da bi mi kdo v trenutku ugrabil možgane oz. jih v celoti fokusiral na spremembo trenutnega položaja. Zadeva traja tam od deset sekund do nekje par minut, potem se umirim in mi je navadno zelo žal, ko vidim, da sem koga presenetil oz. najpogosteje kar prizadel.

Saj s samo reakcijo ni morda niti nič narobe, recimo dretje v primeru, če bi se kdaj proti nam v diru usmerilo krdelo bizonov, bi bila verjetno kar prava reakcija, dretje v trgovini zaradi nepotrebnega nakupa, zaradi katerega bomo recimo sicer lahko zamudili trajekt, pa ne sodi čisto v isto kategorijo.

Bojim se, da kakšni preprosti recepti, kot je recimo štetje do 32.768, ne bi čisto odpravili težav, ker bi še vedno najmanj zavijal z očmi zraven. Sprehod tudi ni vedno primerna izbira, še najboljša možnost bi bila morda veeelik kozarec ali steklenica vode. Ampak mene zanima bolj, kako povečat mojo splošno odpornost napram stresu, kako doseči, da se mi ne bo zdela vsaka malenkost ogrožujoča, oziroma potrebna takšne izjemne reakcije. Pri delu sem se naučil, no morda je tudi samo prišlo z izkušnjami, vzdrževati določeno čustveno distanco do dogajanja in s tem delno tudi obvladovati stres, v odnosih z ljudmi, ki so mi blizu, pa distanciranje vendarle ne more biti prava rešitev.

Pri izražanju svojih hotenj in želja mi ne uspeva vedno prav dobro, včasih se tovrstnih težav zavem šele, ko z jezo pridejo na dan, prej mi morda tudi kaj piše z velikimi črkami na obrazu, ampak sam sem še minuto prej čisto pripravljen priseči, da sem bolj kul kot Fonzi. In če se kdaj počutim, da me kdo stiska v kakšen kot oz. v situacijo, v katero ne želim biti stisnjen, potem lahko kot strela z jasnega “usekam” in vsi debelo gledajo od kod in zakaj takšna reakcija.

Moja trenutna punca si recimo hudo želi poročiti, sam se s poroko strinjam, da ji ustrežem, meni poroka ni posebej bistvena in sem glede načrtovanja tudi bolj pasiven. Očitno pa mi nekaj še brbota pod površjem, ker nekaj časa poslušam njene načrte, potem pa se naenkrat zavem, da bi še tujo takšno svatbo raje prešprical, kot se je udeležil, da to ni moja poroka, da zraven kvečjemu statiram in da moram nujno nekaj storit in nenadoma jezno izjavim, da na takšni kmečki poroki pa mene že ne bo. Rezultat takšnega angažmaja. čustvene inteligence in taktaso jasno solze in potem opravičevanje in grajenje zaupanja na novo iz neke že zdavnaj prej presežene točke.

Žal mi je šele v retrospektivi jasno, kaj je primerno in kaj ni primerno situaciji, tisti trenutek, ko tako reagiram, pa niti približno. Situacije se ne ponavljajo direktno, če me nekaj razjezi enkrat, potem se naslednjič v podobnih okoliščinah bolj podrobno opazujem. Vendar pa se seveda zadosti pogosto pojavljajo nove situacije, kjer se uspem napadati iz zasede.

Želim si malo bolj moderiranih odzivov, rad bi se naučil prej prepoznati, da me nekaj zmoti, preden se ne posebej zavestnemu delu mene zazdi, da je stisnjen v kot, ogrožen in mora angažirati ne vem kakšne mobilizacijske resurse, za razrešitev situacije.

Ima kdo podobno izkušnjo in kako se spopadate s tem?

Tvoji simtomi so samo vrh ledene gore.
Bogu hvala za vsa spoznanja, da katerih si prišel.
Ne oglašam se zadnjič, razen će želiš spet pobegnit. Ti si pa ja človek volje. Zdaj je na vrsti delo, če si res pripravljen za to. Če želiš spoznati, kaj je to, da te skupnost ljubi in da ti ljubiš njo. Ker vem, da komuniciranja v reali še nisi sposoben, je najbolje , da ostaneva kar tukaj.
Ne bom te iskala po vseh temah, ker nimam več časa za to. Ostani samo tukaj, kar mi misliš povedat.

Menim, da ti lahko pomagam, pa čeprav me boš spet napadel, da te hočem razsvetlit. Razmisli, da tudi po največjem bedaku lahko dobiš besede, ki so pomembne zate. Človek se ne more borit sam, to velja za vsakega. Če mi zaupaš, da ti res želim dobro, potem se srečava tukaj. Popoldne ali zvečer.

A ti si jengova?

nova
Uredništvo priporoča

@Spiridonka: Spet pobegnit? Spet napadel? Sumim, da me s kom zamenjuješ.

Aha, pa občutek mi pravi, da bi bilo koristno opozorit, da cenim dvom vsaj tako, kot marsikdo drug ceni svojo vero, tako hudo je celo, da svoj skepticizem štejem kar v svojo identiteto.

Mogoče pomaga: ko boš svojo jezo “vzel” z več razumevanja in sprejemanjem boš avtomatsko tudi do sebe imel drugačen odnos in s tem posledično se bodo spremenili odnosi do ljudi, ki jih imaš rad. Dokler časa pa boš besen in jezen do svojega besa in jeze torej nimaš razumevanja in sprejemanja do samega sebe……. je to tvoja notranjost in tvoj pogled na druge – jeza in bes in nerazumevanje.

Bpbpbp pozdravljeni,

Menim, da se odgovor na vaše nenadzorovane izbruhe jeze skriva v vašem stavku: »Pri izražanju svojih hotenj in želja mi ne uspeva vedno prav dobro…«
Kadar skušamo zadovoljit drugega in pri tem ne upoštevamo lastnih želja in potreb, pomirimo drugega (on dobi kar želi), sebe oz. svoje želje in potrebe pa potisnemo vase. Sčasoma je teh potlačenih želja in potreb vse več in ko »zmanjka prostora« telo odreagira (z zavijanjem z očmi, s kričanjem itd.).
Začnite poslušati sebe. Kaj si vi želite? Dovolite si reči drugemu »ne«. Začnite počasi z majhnimi željami. Sčasoma bi se morali izbruhi jeze pojavljati vse redkeje in kasneje tudi izginiti.

Lepo vas pozdravljam,

Metka Furlani sociologinja in psihodinamska psihoterapevtka www.metkafurlani.si

@sinonim: kako naj vzamem jezo z razumevanjem mi ni najbolj jasno. predvidevam pa, da potem ko se mi pojavi v kakšni ne ravno neprimerni situaciji, ni mišljeno da si post festum dam samemu sebi zaradi tega še kakšen kompliment.

Hvala bogu se zaradi takih stvari samo ujezim, ne pa pobesnim, lahko se vzdržim kakšnih bolj agresivnih dejanj, razen dvignjenega glasu in vznemirjenosti. Prav tako je moja jeza kratke sape, ne pa nekaj kar v veliki meri določa moj odnos do ljudi in sveta. Ampak že kolikor je je, mi povzroča probleme in rad bi se tovrstnih impulzov znebil.

Če bi živel sam, bi to svojo jezo verjetno lahko sprejemal in celo pestoval, ampak ker ljudje okrog mene nad tem ne izražajo ravno pretiranega navdušenja, nasprotno, bi se je že zaradi raznih iz tega izhajajočih problemov vseeno raje znebil.

@MetkaFurlani: Hvala lepa za vaš odgovor. Strinjam se z vami, tudi sam sumim, da je izvir jeze v problemih pri izražanju želja in volje, zato sem ta del o izražanju želja tudi zapisal v vprašanje.

Ta drugi del, o poslušanju samega sebe, to pa mi še ne uspeva povsem. Ti izbruhi so precej redkejši, kot so bili pred leti, pa se je v zadnjih dneh spet parkrat zgodilo, da sem se ujezil precej bolj, kot pa je bilo potrebno in primerno in seveda s tem naredil bolj slab vtis.

Zato me zanimajo izkušnje drugih, kako se spopadajo s tovrstnimi težavami, vkolikor jih imajo in doživljajo.

lp, bp

@bp

Imam občutek, da tvoje reakcije izhajajo iz strahu, da ta odnos, ki ti veliko pomeni, da je ogrožen.
Ta občutek ogroženosti odnosa pa najbrž izhaja iz tvojih slabih izkušenj in iz tvoje slabe samopodobe.
Nisi prepričan, da si vreden ljubečega odnosa, kjer te nekdo sprejema kot pozitivno osebo. Mislim, da moraš v svoji notanjosti imeti veliko tovora, ki ga vlačiš s seboj. To se pa pokaže v situacijah, kjer si čustveno obremenjen. Potrebuješ ljubeče okolje, kjer se boš počutil sprejetega, da se bo tvoja samopodoba poporavila.
Tvoj odnos do oseb, ki se ti ne zdijo pomembne, pa tudi kaže na to, (z avtomatsko s čusteno distanco), da se že vnaprej zavaruješ pred tem, da ne bi bil ranjen. Menim, da bi bilo dobro, da bi poskušal se približat tudi tem ljudem.
Kako premagati nezaupanje in dvom, pa obstaja več načinov. Prepričana sem, da človek tega ne more sam, ampak mora izkusiti božjo ljubezen, ki se daje po ljudeh, da se v človeku utrdi zaupanje in zavest, da je človek vreden ljubezni.

Velikokrat pa je poleg ran, ki so prispevale k strašnemu tovoru, ki ga človek nosi, prisoten tudi greh, ki zapira vrata srcu, da bi lahko odprto sprejemalo ljubezen.

@Luzienda: mene je po mojem bolj strah, da bom sam ogrozil ta odnos, ta trenutno še ni ogrožen.

Če sem kaj začutil v zadnjem času, so to t.i. cold feet, torej tisti (navadno moški) strah pred prehudo monotonijo. In ga premagal. Upam.

Ampak je pa zanimiva ta tvoja razlaga, en lep primer začaranega kroga: jeza ima za posledico da je odnos kvečjemu še bolj ogrožen, kar pa naj bi povzročalo še več izbruhov jeze.

Skratka, če obstaja kakšna grožnja temu odnosu, je ta res v meni. Ampak nikakor ne mislim, da nisem vreden ljubezni, tudi sam se vidim kot večinoma pozitivno osebo, s kakšno napako in pomanjkljivostjo ali dvema. Ali tremi. Ta odnos pa je topel in ljubeč in počutim se sprejetega. Je pa res, da precej pazljivo gledam, da zadeva ne zaide v kaj preveč enostranskega na kateremkoli področju, v tem primeru bi ali zagnal halo, če pa mi ne bi prišlo takoj do zavesti, pa tudi reagiral, kot opisujem v prvem zapisu tukaj.

Tukaj bom zdaj malo izenačil budistično sočutje in krščansko usmiljenje in ljubezen, če delam s tem napako, me boš prosim popravila in upam razložila kje se skriva ta napaka. Umirjena osredotočenost in pozorno opazovanje, razumevanje položaja bitja pred teboj je po mojem večja čustvena distanca, kot pa to, ko nekomu vpiješ, da je kreten. Morda s tem nisi ravno v perfektnem sozvočju s to osebo, vendar v dialogu vzajemno vplivata na (čustva) drugega. Pri sočutju in krščanskem usmiljenju tega ni, to dvoje je nepremakljivo in zato čustveno daleč stran.

Kar pa se greha tiče, sem že storil kakšno neumnost v življenju, ampak po mojem nič takega, česar ne bi po doktrini mogel nadoknadit z malenkost kesanja in manjšim kupčkom žebranja očenašev in zdravamarij.

bpbpbp,
ko sem prebirala tvoje prispevke – kot da bi jih napisala jaz. Popolnoma enako se mi dogaja, tudi ostale stvari dojemam tako.
Vrhunec je stres, drugače se imam za pozitivno osebo, optimista. Ampak le trenutek je potreben in iz mene izbruhne jeza, ki je čez nekaj trenutkov več ni, meni je pa seveda za vse žal. Vendar tisti izbruh je tako nenaden in intenziven, da se enostavno nimam pod nadzorom. Če se mi slučajno uspe zadržati, pa mi vse piše na obrazni mimiki…Vedno pa se to zgodi, ko mi zmanjka potrpljenja – verjetno bi morala delati več na tem.
Oglasi se še kaj, pa tudi kakšen nasvet bi prav prišel 🙂

@enako tam: No saj za to sem se oglasil tukaj, da srečam še koga, ki se spopada, ali ve kako se spopasti s takim problemom (in ga morda celo odpraviti). Kar pa se nasvetov tiče, bi (očitno) tudi meni prav prišel kakšen.

Do zdaj sva očitno oba ugotovila, da k izbruhom jeze močno pripomore povečan stres, da gre za ponavljajoče se dogajanje, ki je za naju moteče, vendar ga nekaj časa še lahko tolerirava, ne pa tudi v nedogled.

Pri meni je problem včasih, da iz nekega razloga nisem znal (recimo na delovnem mestu šefu) ali mogel (ker ni bilo priložnosti za tovrstno diskusijo) postaviti meje, drugič sem postavil meje, vendar so bile te kršene, in nato uveljavljene ne z mirnim vztrjanjem, ampak z jeznim izbruhom. Drugič sem s časom dobil občutek, da nekdo izkorišča mojo dobro voljo. Tretjič, me je nekaj motilo, vendar sem bil negotov, kako ravnat v takšni situaciji in sem najprej malo odlašal. Četrtič se sploh nisem zavedal, kaj se dogaja z mano.

Morda je pri vseh ostali tudi celo do neke mere podobno, s to razliko, da se jeza pri njih nabira počasneje in zato izrazi prej, drugače in manj silovito. Še bolj verjetno pa je, da gre za odziv, ki sem ga počasi pridobil, začenši v otroštvu, ker sem svoje vzgibe preveč cenzuriral (celo pred sabo).

Z veseljem bi kaj svetoval še komu drugemu, ampak glede na to, da se ne preveč uspešno spopadam s tem, bi prej še sam potreboval pomoč.

lp, bp

Take izbruhe si dovoliš samo do najbljižjih oziroma do tistih, za katere oceniš, da si jih lahko privoščiš brez kakšnih hujših posledic. Gre za nizkotno in zavrženo izkoriščanje ljubezni tvojih bližnjih, ob katerih se počutiš dovolj varno, močno in samozavestno, da jim podtikaš svoje nefer pasje bombice. Ocenil si namreč, da jo tvoja rit ne bo močno skupila, če boš to počel v varnem zavetju tistih, ki te imajo bogsigavedi zakaj radi, se te bojijo ali pa so na kak način odvisni od tebe. Samo v takem okolju si namreč lahko privoščiš tvoje male eksplozivne smrdljive prdce potlačenega in skrotovičenega ega. Vzroki za tvoje izpade so seveda vedno vedno vedno brezvezni in banalni. Takšni, kot si sam. Stavim, da ljudje okrog tebe nikoli ne vedo, kdaj in zaradi česa se ti bo naslednjič utrgalo, lahko samo računajo s tem, da se ti bo. Glede tega, da se naknadno kesaš, posuvaš s pepelom, relativiziraš vzroke in učinke in se zanašaš na to, da ti bodo dobri ljudje odpustili ker te je globoko v sebi ena sama nezrazumljena dobrota, sveta preproščina in krščanska usmiljenost, ti moram povedati, dragi moj, da se mi po vseh teh dodatnih pojasnilih samo še dodatno gravžaš. Okolje te pa verjetno globoko prezira. Tako rad bi nekaj bil. Tako rad bi dal nekaj od sebe. In vse, kar lahko izcediš iz sebe, je risanka s tasmanskim vragom v glavni vlogi? In na podlagi takega špas teatra bi rad izsilil rešpekt? Si se kdaj med besnenjem pogledal v ogledalo? Poglej na spodnji link. Da ne boš začuden, če boš zagledal nekaj podobnega. Kakšen se zdiš sam sebi? Pomemben? No, takle si videti meni:

tasmanian devil

Močno dvomim, da besniš nad nadrejenimi v službi, ki ti lahko stopijo na prekurjeno betico ali pa nad nekom, ki ga zares spoštuješ. Če ti po vseh teh izpadih še vedno ni jasno, zakaj besniš, dasiravno si vse že sam povedal, ti bom pač povedala to, kar rabiš slišat: Nisi ravno neka faca, ampak precej mizerno, časti lačno bitje, ki hlepi po bližnjicah do spoštovanja, družbenega priznanja, pomembnost itd. itd. itd…. Si človek, pred katerim se je potrebno samo obrniti in se pobrati , ne pa brskati po tvojih možganskih vijugah in se iti neko razumevanje ali pa celo organizirati ohceti (mein gott). Saj lahko doživiš še kak napad!

Predlagam, da si rešpekt zaslužiš na kakšen legitimen način, se pravi, da se izkažeš še s kakšno drugo kvaliteto, ne samo z norenjem. Če pa ne znaš, ne zmoreš ali – kakor se mi dozdeva – nočeš, si pa kar pripravi spisek želja (lahko kopiraš zgornje predloge) in šatuljico za zobno miško. Kar čudi me, da se še ni našel kdo, ki bi ti po hitrem postopku primazal eno čez domine. No ja, kdor igra varno, pač igra varno, ne de? Pozabljam, da se sproščaš nad domačimi.

Hkrati upam, da nimaš kakšne vodstvene funkcije ali pa da nisi slučajno v kakšnem od pedagoških ali zdravstvenih poklicev. Upam tudi, da nimaš in da nikoli ne boš imel otrok.

@mala piška: pred leti sem imel probleme v službi in sicer vedno zato, ker sem v izbruhu jeze napizdil ljudi v hierarhiji nad menoj, z neposredno nadrejenim pa sploh nisem hotel več sodelovat. tega res že nekaj časa nisem naredil, zna bit, da sem se naučil igrati varno, kot praviš. nevarnost za domine se je tudi pojavila in sicer s strani vzkipljivega sodelavca, če sem ga kdaj mimogrede in jasno z nekaj jeze kam poslal.

da ni zaradi izpadov kakšnih posledic, tudi ne drži, ena razpadla dolgoletna zveza je gotovo nezanemarljiva posledica.

zanima pa me, kako si prišla do ugotovitve, da je vse kar si želim v življenju pomembnost, oz. več časti, veliko več rešpekta in da nimam razen besenenja česa drugega za ponudit? če to temelji na moji samopodobi, ki naj bi vsebovala “nezrazumljeno dobroto, sveto preproščino in krščansko usmiljenost”, se sam ne vidim tako.

imam pa težavo, kako v mojo nezavedno preračunljivost vkomponirat dejstvo, da se navadno pojavi šele pod večjim stresom.

lp, bp

Ne. Ti povej meni, kako sem prišla do teh zaključkov. Povej mi, kako se vidiš? Za kakšnega človeka se imaš?

Faktorske analize vseh ambivalentnih trditev ti ne bom delala, jih je pa mnogo in niso tako subtilne, da jih človek ne bi mogel že na prvi uč posortirati in pod njimi potegniti črte.

Samo nekaj opornih vprašanj za razmislek o sebi:

Od kje ti pogum, da se sredi trgovine dereš recimo “zaradi nepotrebnega nakupa, zaradi katerega bomo recimo sicer lahko zamudili trajekt” ?

Kako si drzneš?

Kaj misliš da si?

Kako misliš, da se počuti oseba, ki ji delaš sceno?

A je to – nepotreben nakup – primer povečanega stresa, ki terja tako rušilen odziv?

A se tako obnašajo med sabo ljudje, ki se naj bi imeli radi?

A je koneckoncev tako obnašanje vljudno?

Moj otrok je pri treh letih dojel lekcijo, da se po tleh ne meče. Kaj tebe starši niso naučili nobenih manir?

Prav simptomatično, da si izpostavil herojsko dejanje nadiranja šefa. Vendar ni point v šefkih, šefih in šefljah,.Point je, da si kot kaže kar tako, “mimogrede” nasilen do šibkejših, podrejenih, odvisnih najbljižjih in tudi do vseh ostalih s katerimi prideš v kontakt, pa tega niti ne opaziš oziroma temu sploh ne pripisuješ nobenega pomena. Jaz za to vidim dva vzroka: Ker v tvojem peskovniku pač ni pomembnejše osebe kot si ti, one and only ali pa imaš Aspergerjev sindrom.

Resno in brez sarkazma ti predlagam, da se testiraš. In nikar, nikar, nikar se ne multipliciraj.

Sem delal neke on-line teste, ne pa tudi kakšnih pod nadzorom usposobljene osebe. Recimo da je meja kjer ti rečejo, da obstaja velika verjetnost, da imaš Aspergerja, če se prav spomnim 32 točk od nekje 50. Sam sem jih zbral nekje 25. Večina ljudi sicer redko pride do 20. Če ga že imam, je po mojem zelo blage sorte in precej skompenziran.

Do podrejenih, šibkejših, odvisnih in najbližjih nisem mimogrede nasilen ali pa tega ne opazim. Zaenkrat recimo sodelavci ne bežijo iz službe zaradi tečnega šefa, nasprotno, ostajajo ker imajo relativno prijetno in nestrestno okolje za delo. Res pa je, da sem v primeru, ko je obstajala nevarnost kakšne resnejše zamude in to brez kakšnega jasnega vzroka, že tudi mikromenedžiral. To pa je recimo zelo podobna situacija povzdignjenem glasu ob nevarnosti, da bomo zamudili trajekt.

K tvojim vprašanjem:

Kako si drznem? Drznem si, ker se mi zdi, da se druga oseba ne zaveda, da obstaja velika verjetnost, da bomo par ur vrteli palce na soncu zaradi njenega obiranja. Vprašanje je prej, zakaj se zaradi tega tako razburim in nisem sposoben povedat mirno. Po mojem zato, ker se mi zdi, da drugi gleda samo na svoje interese, se ne drži dogovorov, ali me ne upošteva.

Kaj mislim pri tem da sem? Nekdo, ki ne želi čakati več ur na soncu na naslednji trajekt.

Ali terja to tako rušilni odziv? V retrospektivi gotovo ne, tisti trenutek pa se mi zdi, da moram nekaj nujno ukrenit in to zasenči vse ostalo.

A se tako obnašajo med seboj ljudje, ki naj bi se imeli radi? Ne, ampak ljudje ki se imajo radi tudi ne gredo po že sedmih urah zamude in čakanja nanjo še za kakšno uro spat, “ker so zdaj pa čisto preč”, da potem mene zaradi vsega tega čaka celonočna in potem še celodnevna vožnja. In ja, zdrl sem se na glas in nič nežno povedal, kaj si mislim. V tej situaciji mi je bilo edino žal, da sem se vseeno podal na pot in nisem odšel raje kar takoj po svoje. Kasneje pa sem reagiral podobno tudi v kakšni situaciji, ko se mi takšna reakcija post festum ni zdela primerna.

Ali je tako obnašanje vljudno? V odnosih z bližnjimi so pravila zadnja stvar, ki bi me skrbela. Če odnos štima, če se imamo radi, z vljudnostjo ne bi smelo biti problemov. Če pa odnos ne štima, pa tudi vljudnost ne pomaga.

“Herojstvo” ni simptom, ampak samo odgovor na tvoj prejšnji zapis, v katerem me prikazuješ kot nekoga, ki se znaša izključno nad šibkejšimi. Napisal sem, da se vsaj v tem po mojem motiš, “simptom” pa je obrazložitev.

Kar pa se manir tiče, se ti ne zdi, da če že zapišeš, da sem vedno vedno vedno banalen in celo nagravžen, pa da naj se nikar nikar nikar ne razmnožim, da bi bilo morda lepo tudi razložit, zakaj se ti zdijo potrebne tako močne besede in od kod jih vlečeš.

Aha, pozabil sem, še odgovorti na vprašanje, kako se sam vidim.

Še kar brihten, odprt, zelo firbčen, precej samosvoj v pogledu na svet, introvertiran, ne čisto brez domišljije, relativno zanesljiv, igriv, ne posebej iskren, v smislu, da me večina pozna samo v določenem aspektu, trmast, ko se za kaj končno odločim, se tega držim, ne glede na bolečine. Pogrešam občutek smiselnosti v delu, kot sem ga poznal včasih. Prehitro vzkipljiv in preveč potrpežljiv. Nič žleht. Tesnoben. Čustvovanje včasih šibko, čustva so bila pojmovana kot ovire na poti k cilju, na stara leta serija čustvenih pretresov pošteno pretrese cel moj svet.

Sposoben delati v teamu. Težko navežem prijateljstvo in čisto brez žilice za vzdrževanje prijateljskih odnosov, v družbi običajno bolj štorast, občasno pa presenetim, provokativen, odprtih ušes, po moško prepričan, da moram pomagat reševat vsako zaupano mi težavo, nesposoben karkoli zablefirat, ker se mi vsa občutja odslikajo na obrazu, vztrajen, zvest, …

In zadnji gumpec, ko se “moj skrivenčeni ego” počuti utesnjeno.

Aja, pa zelo si želim imeti otroke.

Torej ljubezen pojmuješ kot zbir uslug, ki jih nekdo naredi zate. Če me imaš rada, boš šla v trgovino in…. Če me imaš rad, boš upošteval moj nasvet glede …

A tako to gre? To je navadno podjebavanje, pogojevanje in nima nobene veze z “imeti rad”. Namesto, da si se zdrl na (predvidevam) svojo partnerico, ker se je postavila zase in se odločila, da gre spat, ker je zmatrana, bi jo lahko skušal razumet. Ti si pa njeno dejanje vzel kot “ne imeti rad” in reagiral kot užaljen otrok. Dejansko pa si TI NESPOSOBEN se postavit ZASE, za svoje potrebe. Zakaj niste enostavno šli na tist jebeni trajekt in ko bi izpluli, bi zapeljali na neko parkirišče in odspali? Je bilo tako nujno it na cilj?

Če si že bil jezen, bi lahko bil kvečjemu nase, ker si preteral in nisi upošteval svojega stanja (to da si utrujen in jezen zaradi zamude). S tem, ko si se zdrl nanjo, si ji samo pokazal, kako je NE spoštuješ. Ne spoštuješ tega, da se je odločila zase nekaj dobrega narediti, ampak si jo za to njeno dejanje še kaznoval z dretjem.

Malo beri za sabo, kaj sploh pišeš. Že večkrat si napisal, da si v resnici jezen nase, ker ne znaš mirno povedati, kar te moti, torej DELAJ NA TEM, na sebi. Kako umirjeno in brez sarkazma povedat drugemu, da se ti z nečim ne strinjaš in da nečesa ne boš storil.

A misliš, da drugi nikoli ne pridemo v situacijo, ko se nam zdi, da je drugi prestopil mejo dobrega okusa, ko se nam zdi, da nas ne upoštevajo?! Vsak zase izbere, kako se bo odzval. In ti izbereš avtomatizem užaljenega otroka, ki napizdi na vse okoli sebe. In ker to vžge (ljudje se verjetno umaknejo, utihnejo…), to pač še naprej delaš. Ko boš enkrat stopil na mino (dobil po dominah, kot se je lirično izrazila mala piška ali ko te bo partnerica zapustila), se boš morda malo spravil k sebi. Čeprav dejansko dvomim v to, saj svoje izbruhe vežeš na dejanja drugih – kot da so ti drugi krivi, da ti popizdiš. Češ, če ne bi ona naredila tega in tega, potem jaz ne bi popizdil. Ma daj, resnično verjameš temu?

Mislim, da v resnici sploh nočeš delat na sebi in spremenit svojega vedenja, saj se niti ne kesaš za svoje izbruhe. Nekje v podzavesti ti sicer utripa ena lučka alarma, ki te opozarja, da to ipak ni v redu, ampak ti bi raje spremenil druge, da nehajo prestopati meje, kot pa naredil kaj na tem, da se začneš mirneje postavljat zase.

@uff: “A se tako obnašajo ljudje, ki se imajo radi” je bilo vprašanje male piške, na katerega sem odgovarjal, opisoval sem primer, v katerem sem po mojem kar upravičeno prvič zgubil živce, kar po mojem nima kaj dosti opraviti z ljubeznijo (da, tudi oseba, ki jo imaš rad te lahko spravi ob živce, tudi prizadene, še celo najbolj ranljiv si naspram njej), ne pa daj-dam pojmovanja ljubezni.

In ja, verjamem, da brez sedem ur čakanja s polnim avtom na to osebo pred potovanjem (“samo še eno malenkost za 15 minut pogledam v službi”) in potem še bjuti-slipa povrh, ne bi zgubil živcev, sedaj mislim sicer, da bi ji moral zložiti kovčke iz avtomobila in iti po svoje. Žal tega ne znam naredit prej, preden bi se zraven še razjezil. In res je, njeno odločitev, da gre spat, sem videl in jo še vedno po mojem upravičeno vidim kot nadvse egocentrično in brezobzirno.

Zavdam se, da takšne reakcije škodijo vsem okrog mene in tudi meni, zato sem se oglasil tukaj. Hvala za veleumne nasvete tipa “DELAJ NA TEM”, delam na tem, že nekaj časa. Celo mislil sem, da sem vsaj delno uspešen, zelo redko se še tako razjezim. Ustrašil sem se pa, da se v bolj stresnih situacijah še vedno odzovem pretirano. Gre za moj odziv, ki ga želim spremeniti in ne krivdo drugih, tudi s tem odzivom nikdar ne želim koga kaznovat, samo mojstrsko “popravit” situacijo.

Daj kak primer, kjer se vidi, da delaš na tem svojem problemu. Kako se spopadaš s tem?

New Report

Close