Živjo!
S partnerjem živima skupaj pol leta, prej nisva. Imava tudi majhnega otročka. Problem je, da se mi partner sploh ne posveča niti mi ne izkazuje nobene ljubezni. Prej je bilo seveda boljše, a odkar živimo skupaj je postalo to zame precej obremenilno in postala sem sitna. Saj ni treba, da mi 100krat na dan reče rad te imam ipd. ampak tukaj pogrešam razne malenkosti, kot npr. ko kam gre, da me poljubi. Lahko rečem, da večinoma dela in ko je prost, svojo naklonjenost podaja otroku meni pa ne in se počutim zapostavljeno, stisnjeno v kot. Kar se tiče spolnih odnosov, so na principu, da sebe izprazni, zadovoljitev meje pa je Španska vas. Sama skrbim za gospodinjstvo pa še to ni dovolj vredno, da bi bila deležna vsaj kakšnega objema ali pa poljuba. To še zdaleč ne. Ko se vleževa v posteljo, ne mara niti, da se stisnem k njemu, vedno mi odgovori “hočem spat”. Vsa ta odbijanja me vodijo v depresivna stanja in postajam sitna seveda do njega. Na koncu, ko mu povem kaj hočem od njega, ne popravi stanja ampak izpadem tečna baba. Ne vem kaj naj storim!!!!! Hvala!

Skupaj živita šele kratek čas pa še otročka imata! To je kar velik zalogaj naenkrat in verjamem, da sta oba izmučena in tečna. Poišči neko enourno dejavnost dnevno (pogovor s prijateljico, tek, kolesarjenje, branje…), ki ti bo vračala celovitost.

Dva, ki se samo še izsesavata, pač ne moreta dati in dobiti ničesar kvalitetnega več. Vsaki bližini pripada tudi to, da se znata oddaljit, si nabereta novih moči in iz tega delujeta kot odrasli osebi. Ne vrednotita se tako malo, da bi si dajala objeme in poljube kot plačilo za opravljena dela, saj sta vredna sama na sebi, da si to podarita.

poberi otroka in pojdi,brez straha, Be živeti sama ,kakor s komer koli. Nikoli ne bo drugačen.

Pusti ga, če imata sina ga maltretiraj. Moža nadleguj in mu poskušaj uničiti življenje na ta način, da mu uničuješ imetje. Načrtuj revengefake na tak način, da bo ves svet videl čigava si bila in kaj sedaj počneš. Če le moreš najemi odvetnico, ki bo moža uničila. Pri 50-ih pridi spet na ta forum otrokom svetovat.

Mogoče te mož vara ali je pa preobremenjen z delom ali nečim drugim.

Kot bi opisovala moj primer s to razliko, da je tako že več kot desetletje in da imava 3 otroke. Jaz sem se z njegovo hladnostjo in sarkastičnostjo sprijaznila in sem z leti tudi sama postala do njega povsem brezbrižna. Čustveno oporo pa sem si poiskala drugje 🙂 Zaradi otrok vztrajava skupaj, ker se mi finančno in logistično ne bi izšlo, če bi bila mati samohranilka.

Ker imata samo enega otročka ti svetujem, da čimprej zapustiš partnerja, saj bo z leti vse še veliko slabše. Ne čakaj predolgo in odidi, dokler je še čas.

A kdo ve kako bi pripravila fanta, da več govori? on je stalno tiho jaz pa kot navita. Začel me je dolgočasit saj drugo vse štima sam on se noče pogovarjat. Raje sem v družbi prijatelja kot z njim. S prijateljem se vse pogovarjava in mi ful pomaga pri eni poslovni ideji, ki bi jo rada uresničila partner pa mi reče, da je to moja stvar in se njega ne tiče. ne razumem ga.

Naredi uvod, kjer mu poveš, da bi rada slišala NJEGOVO mnenje, da ga ceniš in da bi se mu pač rada zaupala. Temo načni, ko sta oba spočita in nelačna 🙂 (ne pa tudi sita, saj takrat se nobenemu ne ljubi razmišljat)

Potem pa mu poveš, da imaš pomisleke (or whatever) glede te tvoje poslovne ideje, pa mu razložuš par zadev okoli tega in kaj bi rada naredila, in ga vljudno prosiš, da pove svoje mnenje. Če se bo izmikal, pač vztrajaj, mirno. Povej mu tudi, da pod tvoje pojmovanje partnerstva spada tudi to, da se partnerju zaupaš, da se sikreno pomenita o vseh zadevah, ki mučijo enega ali drugega, pač kot neko prijateljstvo. Povej mu, da se čutiš primanjkana na tem področju, odrinjeno, da bi si želela več njegove participacije.

Pazi na to, da izhajaš IZ SEBE, torej opisuješ svoje občutke. Izogibaj se obtoževanju in očitkomm češ Zaradi tebe sem taka in taka, Ti s ene potrudiš… ker tu boš naletela na odpor in sabotirala dialog.

P.s.: Bognedaj ga primerjat s tvojimi prijatelji. Samomor. Z občutkom mu to povej, ne vem, objemi ga, če misliš, da to rabi. Morda pa na splošno preveč govoriš in on nima sploh šans, da pove svoje, potem je pa raje tiho. Še takega mutca se da pripravit na pogovor, seveda s potrpežljivostjo in da mu daš čas, da začne sam govorit. Če ga v svoji nestrpnosti hitro prekineš, si misli, da se mu sploh ne splača trudit, ker ga itak vedno povoziš.

Kar nekaj let sva bila partnerja, vsak na svojem, potem je sledila krajša prekinitev najinega razmerja. Po določenem času sva se našla nazaj, se pogovorila in potem tudi kar hitro poročila. Pred to prekinitvijo mi intimnost ni kaj dosti pomenila, bila sem bolj ko ne hladna in nedostopna. Sedaj sem se spremenila in si ga neizmerno želim, želim, da me objema, boža, ljubkuje, želim si seksa. On pa ostaja več ali manj hladen, čeprav me drugače “nosi po rokah”, mi daje vse in še več …. Hladen mislim v tem smislu, da ko pride do kakšnega spora, ga ni pripravljen z menoj razčistiti, se odmakne, in si ne pusti blizu. Po seksu ostajam več ali manj nepotešena, nezadovoljena, skratka želim si ga, pa mu tega ne morem povedati, sam pa sploh ne prisluhne mojemu telesu in meni.

Oba sva že v zrelih letih, materialno dobro preskrbljena, z dobrima službama. Vse mogoče mi roji po glavi, da bi ga pustila, da si najdem ljubimca (tega pred leti sploh pomisliti nisem mogla) sedaj pa.

Kaj menite, ali me bo sčasoma to minilo in naj se brzdam ali naj zaživim po svoje. Ali mislite, da je seks tako pomemben, da bi bilo vredno pustiti vse in … ali …. skratka zanima me, kaj bi naredili vi, če bi se znašli v takšni situaciji?

Kaj če bi se ljudje enkrat za spremembo začeli pogovarjat (jaz mislim tako in tako, kaj pa ti?), namesto da se odzivate na neizrečeno in si v glavi ustvarjate raznorazne scenarije?

No midva sva se pogovorila. Je povedal, da se ni hotel pogovarjati o tej moji ideji, ker je mislil, da me bo minilo kot zmeraj. Ampak zdaj vidi, da mislim resno in se pogovarja z mano celo pomagal mi bo.
Je pa povedal, da ima trenutke ko bi rad tišino in trenutke , ko se mu da pogovarjati. Nisem jaz taka, da govorim tolko, da ne moreš do besede. Ne, jaz znam poslušati človeka.

Ojej punce, zanimive tipe imate doma, kaj vse opisujete. Ampak kot je ena malo višje že napisala – zelo očitno je, da se med seboj NE pogovarjate (ali pa zelo redko in površno). Midva velikokrt vprašava eden driugega, če je vredu, če nama paše, če bi lahko naredila kaj bolje…. in se dejansko odkrito o tem pogovarjava, skoraj enako kot o tem, kaj bova kuhala. Spolnost JE zelo pomembna v odnosu, če to ne štima, se začne tudi vse ostalo krhati.

Aha, izbrale smo si pač čustveno odsotne dedce. Taki so bili že naši očetje in smo tega navajene pa smo si enega takega vzele še v spremstvo skozi življenje. Ko smo pa pogruntale, da nas to ubija in nam je kar za umret od dolgega časa je bilo pa že hudo pozno.
Moj je glih taki. Zanesljiv in dober kot kruh in čustveno mrzel kot stena. Lahko se zmenima samo kaj bomo pametnega pri hiši delali, drugega pa nič, ker on o drugih stvareh nima pojma.
Včasih bi se kar zaletela z glavo v zid, če bi blo potem kaj drugače.
Sprašujem pa se, če bi drugačen – čustveno odprt moški sploh lahko ljubil mene. Če si ga sploh zaslužim. Menda je krivda v meni, da lahko tako živim.
Ojej, ojej….

Naj me kdo razsvetli. Že večkrat prebiram ta forum in si mislim pač svoje. Ampak res ne razumem.
Ene si pač kar nekoga izberete, se odločite za skupno življenje potem pa po forumih sprašujete kako ga spremeniti da bo tak pa tak. Skratka kot si ga želite. A to gre tako? Le zakaj nisem jaz tega pred 30 leti vedela. Bi si izbrala unega zoprnega sosedovega sina. Ki je itak letal za mano. Njegov starije je bil svinjsko bogat. Bi ga že preoblikovala a ne.
Dragi moji. Problemi pridejo z leti in se jih rešuje sproti. Če so že na začetku ne vem kaj vztrajate v takem odnosu. Nekateri ste res kot otroci ki hočejo točno to igračko. Potem pa se sprašujete kaj je narobe s partnerjem/partnerico.

Jaz pa ne razumem, kako je lahko nekdo dober ko kruh a istočasno hladen kar se čustev tiče? če si dober ko kruh, pa ja imaš nekje srce, ali pač?

Si mislila mene s tem, ne? Veš kak je to. Moj mož je vzoren človek: skrben, odgovoren, priden, zanesliv, ne zapravlja po nepotrebnem, meni in otrokom bi dal vse kar ima… Pride pa trenutek, ko sem jaz ali otroci zaradi nečesa žalostni, recimo, ko so mi umrli starši ali pa sem jezna zaradi česa, ali pa sem gledala film pa bi se tako rada z njim pomenila, ker sem me je zgodba dotaknila…… vidiš, tu pa od njega ni nobenega odziva. Neki časa bo sedel in poslušal, ko pa bi mogel kakšno reči ali pa vsaj povedati kaj si te on misli o tem….. tu pa ga ni več, zbriše jo takoj, ko je prilika in o tistem ne bo več črhnil. Kje je tolažba, kje je podpora pa vzpodbuda???? Ma kaki, tega od njega jaz in moji otroci ne bomo dobili. Znajdimo se kak vemo in znamo.

Jaz sem pač ostala taka kot sem bla že v mladosti. Težko komu razlagam o svojih čustvih (še najlažje je takole kaj napišem), na moža sploh več ne računam in v svojih trenutkih žalosti le sklonem glavo in stisnem zobe. Hvala bogu, mam tud eno dobro prijatlco za najtežje čase.

Zdaj, ko sem malo pogledala okoli sebe in se zavedla, da lahko probleme tudi rešuješ in da so na sveti tudi moški, ki jih ni sram pogovarjati se o svoji zalubljeni hčeri pa o občutkih veselja pa o žalostnih dnevih, sem našla čas in kaj prečitala. In sm mela kaj uzreti: moj pokojni ata je bil glih taki človek kot je sedaj moj mož. Dober in skrben kot kruh, v vsem življenju pa me je objel le enkrat (ko sem se poročila) in čisto nikdar mi ni rekel, da me ima rad.

Tak mam zdaj glih takega moža, ker sem si takega zbrala. Samo, da se mi zdaj zdi, da živim le na pol in Bog ve kakšno popotnico sem s tem dala svojim otrokom.
Kaj čem zdaj, če dober poštudiram, drugačnega dedca v svojem življenju nisem nikoli srečala.
Se me na daleč izognejo :)) ali pa takih sploh ni.
Ja ja, tak je to.

Imaš prav – in čestitam, da si se zavedla vsega tega. Verjamem, da je res večina tega iz navad in vzorcev iz otroških let.
Tako da… zdaj ko veš, mogoče lahko kaj narediš tudi za popotnico svojim otrokom. Ker pa gredo te zadeve žal predvsem z zgledom si mogoče lahko poiščeš kakšne prijatelje, kjer bodo doma imeli tako – da bodo videli vsaj tam. In govoriš jim lahko, razlagaš kako je in kako je tudi lahko drugače, pojsaniš stvari, itd.

Glede tvojih dilem pa takole; ja, s(m)o tudi taki moški, ki so nekaj tega dobili že od doma in se ostalo naučili, ker se je zdelo vredno in smiselno.
Vendar pa se te verjetno res ognejo, ker deluješ drugače in daješ drugačen vtis – točno tako, kot je privlačno ljudem kot je tvoj mož.

Prvi korak je vedno zavedanje. Naslednji pa spreminjanje sebe in svojih odzivov. Če se malce spremeniš, se bo mogoče vsaj malo spremenil tudi tvoj mož.
Škoditi cel proces najbrž ne more, a ne?

joj,joj,joj, drage moje ženske, vse bi rade moške, ki se znajo pogovarjat, pokazat čustva, bit malo ženska po srcu. a mislite, da moški nimamo teh problemov. jaz imam tak problem, ko je moja partnerka totalni primerek brezbrižnosti do mene. z mano se skoraj ne pogovarja, s prijateljicami je ne moreš zaustavit. ko jo jaz kam povabim se ji ne da, ko jo pokliče kaka kolegica leti po vseh štirih. zvečer se obrne na drugo stran in zaspi. pobudnik za sex sem ponavadi jaz. jaz jo pogosto razveselim s kakim darilcem, ona meni še enih pofukanih zoknov ne more kupit. darilo od nje sem dobil nazadnje za božič, pa še to po fuuuuulll dolgem času. kaj naj naredim??? vztrajam z njo samo zaradi tega, ker jo ljubim najbolj na tem svetu, pa čeprav trpim zaradi tega. ne vem kako dolgo bom še lahko, še vedno upam, da se bo spremenila in spet postala tisto kar je bila, ko sva se spoznala. skrbna, ljubezniva in čuteča. sedaj imam občutek, da imam ob sebi kup gnoja, ki vedno bolj smrdi.

Ljubiš torej kaj na njej? Če te toliko stvari moti, da si že tako obupan, da govoriš o njej kot o dreku, ki smrdi, kaj sploh še ostane za ljubiti?

To kar ti pišeš ni brezmejna ljubezen, ampak odvisnost od odnosov.

Pipi123 !
Kaj bi ti rad ? Misliš, da si edini na svetu, pa sedaj tukaj pripevaš čez partnerko, da se kadi ven iz računalnika. Prepričana sem, da vse od tega kaj ti naštevaš pripada tebi. Ženske niso tako neumne, prostaške in hladne, za kar jih ti imaš. Očitno si ne zaslužiš nič boljšega. Bodi srečan, da te sploh prenaša, kajti , vsepovsod bi bil copatek. Ona ti vsaj dovoli da si to kar si. Baj !

To je pa verjetno tud vse, kar ji nameniš. In kaj si naj začne s tistim darilcem, ki ji verjetno ga kupiš samo zato, da bi se dala dol s teboj? V tem darilcu ni nobene iskrenosti, topline, podpore, razumevanja in na koncu ljubezni. In ti se na koncu čudiš, zakaj beži od tebe k prijateljicam. Pojma nimaš, kaj pomeni ljubiti. Čist mogoče, da tud ona ne ve, zato sta pa skupaj v tem trpljenju. Da se kaj naučita.