Moški in prijateljevanje z ženskami
Tuje mi je razmišljanje, da veliko ljudi, posebej moških, gleda na prijateljstvo, ki se sklene med moškim in žensko, nekoliko sumičavo, kot da ne gre za resnično prijateljstvo, prepričani, da se tovrstna prijateljstva vedno oblikujejo na podlagi nekakšnega “erotičnega pridiha”, ki steče med moškim in žensko.
Poznam primer, ko se je moški popolnoma odmaknil od svoje najboljše prijateljice, ko je stopil v novo zvezo, in je to vzel povsem za legitimno odločitev, torej kot nekakšno “varnostno varovalo”, da ne bi svoje punce delal po nepotrebnem ljubosumne, kar pa se mi je zdelo nepošteno od njega in podredljivo oz. strahopetno dejanje, mogoče tudi malce samovšečno. Veliko žensk gleda tudi z dvomom in nezaupljivostjo, če ima njen fant prijateljice, razne internetne kontakte, če se z njimi srečuje, gre kam itd. Ampak take ženske so po moje preveč posesivne, dvomi in nezaupanje vase, ki porajajo ljubosumje?
Po mojih osebnih izkušnjah in po opazovanju okolice moram reči, da ta erotični pridih kar drži. Tudi če se je začelo na prijateljski bazi, slej ko prej je vodilo do bolj ali manj odkritih seksualnih ponudb, namigovanja ali pa vsaj nekega občutka, da če bi bile okoliščine drugačne potem pa bi…
Ne trdim, da je to absolutno pravilo, pretežno pa je. Dostikrat se za takimi prijateljstvi skriva marsikaj drugega. imam znanko, ki je kao ful frendica z eni tipom. njegove partnerke pa ne prenese, le zakaj ne?
Izjema so ljudje s homoseksualnimi nagnjenji.
Jaz s tem nimam težav.
A če tip nima prijateljic, pa ne občuti erotičnega naboja do drugih žensk in ni nikoli v skušnjavi? Don’t think so. Najbolj pritlehni pa so primerki, ki se delajo kolege, ko so sami, ko so pa s punco/ženo, te pa najraje ne bi niti pozdravili. Pfuj.
Poleg tega so moški, ki imajo prijateljice ali vsaj kolegice, tudi boljši partnerji. Vsaj po mojih izkušnjah.
Dodala bi samo še to, da nisem mislila, da to velja za neka običajna prijateljstva, ampak za tiste, ki imajo najboljšo prijateljico/prijatelja nasprotnega spola.
za metulko pa: meni so najbolj pritlehni tisti, ki svojo ljubico ženi predstavljajo kot najboljšo prijateljico in zraven ženi očitajo bolestno ljubosumje. Večkrat videno.
Ja, tkole je to. Jaz, kot ženska sem presrečna, če mi uspe z moškim ustvariti prijateljski odnos saj je to nekaj čisto drugega kakor prijateljstvo z žensko – drugačne teme, drugačni pogledi na življenje…… zanimivo in drugačno…
Moram pa priznati, da ko sem mislila, da je to prijateljstvo res nekaj posebnega, zanimivo in prijetno, sem opazila, da ima ta prijatelj za bregom še “nekaj drugega” in potem sem se malo odmaknila in ugotovila, da to le ni bilo pravo prijateljstvo tudi z njegove strani.
Žal še danes nisem imela časti, da bi spoznala moškega, ki bi res želel biti samo prijatelj in zato mislim, da vedno obstaja še “tisto nekaj” v takih zvezah.
Pa naj mi bo oproščeno, če se morda vendarle motim 😉
Ta teoretična izhodišča so postavljena statično kot nepremakljiva, za vselej dana in skoraj nič ali zelo malo kot dinamična, življenjska. Upoštevajo le enega stanovitnega, kremenitega moškega in ne relacij in korelacij drugih (žensk), da o »nevarnostih« sploh ne govorimo.
Poskusimo malo obrniti zadeve. Zakaj je (ženska) prijateljica – najboljša prijateljica?
Ali ni v vsakem prijateljstvu (tudi moškem) vsak nekaj malega čustev, privlačnosti in ne nujno »seksualnosti«. Slovenščina premore lep izraz – »tovarištvo«, ki je po moje več kot prijateljstvo. Prijatelji(ce) lahko postanejo tudi tovariši(ce). Partnerstvo s kom naj bi v idealnem primeru predpostavljalo tako prijateljstvo, tovarištvo in še izrazit erotični naboj vključno s seksualnostjo in željo (vsaj na trenutke) biti eno.
Ljudje imamo ideale in brez njih bi najbrž težko ali vsaj ne bi lahko živeli. Idealizirati ideale pa nekako ni vedno dobro ali smotrno. Še manj je možno pričakovati, da se bo vse, brez kakršnihkoli »motenj« odvijalo kot v pravljici, kjer je vse tako predvidljivo. Zastavlja se vprašanje: ali je najboljša prijateljica morebitna tekmica partnerici in posledično – ali je potencialna »sovražnica« partnerice, lahko najboljša prijateljica?
Treba se je zavedati, da ne moremo biti z vsemi ne (najboljši) prijatelji in še manj partnerji. Velikokrat se to dvoje izključuje. Ne gre za poštenje ali nepoštenje. Odnosi med (drugimi) ljudmi niso vedno takšni kot bi si jih želeli in še manj jih zmoremo uravnavati. Obstaja pa vedno možnost, da se odločimo za (prijateljevanje z) najboljšo prijateljico in ne za partnerstvo s kom.
Zaželeno je, če v odnosih z drugimi ljudmi ravnamo taktno in rahločutno. Je pa tako, da se vselej ne izide v skladu z našimi plemenitimi pričakovanji. Zato včasih in če ne gre drugače spremenimo svoj odnos do drugih (tudi »prijateljic«), ker dajemo prednost sebi in ne nujno prijateljem. Dokler tega sami ne občutimo kot izgubo, ni nič narobe. Prave prijateljice bodo že prijateljsko razumele, da nimamo več toliko časa zanje, kot smo ga lahko imeli prej.
Zanimivo bi bilo videti, če bi tak vitez lahko spal v isti postelji z najboljšo prijateljico/tovarišico, da mu ne bi bilo teba vmes med njima položiti ostrega meča (– vsaj kdaj! :))).
Oh boge ženske, kakšne slabe lastnosti s(m)o jim (moški) položili v zibelko ob rojstvu,
da bodo dokončno (s svojim prijateljstvom) ugonobile »ta čudovita bitja« – (nas) moške! ;’)
[hr]
[center]Anton Pavlovič Čehov:
Žena lahko postane moškemu prijatelj samo po tem vrstnem redu:
najprej znanka, potem ljubica, a šele nato prijatelj.[/center]
He, he… tole zgoraj… preverjeno gre. Zakaj ne bi?
Treba se je zavedati, da obstajajo prijateljstva, ki so res tovarištvo, potem pa tudi vse tiste naveze ki so lahko predhodnica partnerstvu, neka vmesna faza, potem tista ki počasi napeljujo v partnersko smer, pa tiste naveze kjer en bi – drugi (še) ne, itd. Vse različne faze in pogledi, različne prav tako kot smo ljudje različni med seboj.
Pravzaprav obstajajo tudi tovarištva, ki so dejansko bolj pogrebniki ali sedmine nekega partnerstva… pa je še zmeraj OK, če sta vpletena primerna človeka.
Gre pa vedno tudi za to koliko je kdo komu privlačen in koliko so iskreni pogovori o tej privlačnosti. Kajti če so odnosi jasni in privlačnost ravno na tisti meji, ko jo je dovolj da želiš človeka v bližini in premalo da bi verjel da bi kot partnerja lahko dobro funkcionirala – je lahko prijateljstvo dolgotrajno in trdno.
Jaz veliko takih moških poznam, ki lahko spijo v isti postelji, sobi, šotoru, z žensko in se je ne dotikajo, ne silijo vanjo. Pa poznam takšne samske in oddane. Imajo pač pošlihtano po glavi in vidijo v ženski tudi kaj več kot seksualni objekt.
In seveda obratno: noben problem mi ni deliti postelje (to zdaj govorim o dvojnih posteljah in ne o stiskanju pod eno odejo ali kaj podobnega), iti na potovanje, taboriti z moškim in se ne ga dotikati.
Zanimivo bi bilo videti, če bi tak vitez lahko spal v isti postelji z najboljšo prijateljico/tovarišico, da mu ne bi bilo teba vmes med njima položiti ostrega meča (– vsaj kdaj! :))).
prijateljstvo med žensko in moškim je preprosto iluzija. Moški se preprosto ni sposoben družiti z žensko, ne da bi še na kaj drugega pomislil, imel še kaj dodatnega za bregom. Ne pravijo zastojn da je tip lahko ženski frend, samo če je grda :D…no, pa tut takrat ne boste vidl, da bi se tip družu s tako bejbo 🙂
Pa to govorim o prijateljstvu, ne o kakšni znanki, ki jo vidiš 1x na pol leta v city parku med šopingom.
Verjamem v kolegialnost med sodelavko in sodelavcem, v znanstva, prijateljstva iz otroštva, kjer se kdaj pa kdaj srečamo, dobimo na pijači….moški pa ženski ne more biti “prijateljica”, da bi z njo hodil v šoping, izlete, sprehode, kosila, pijačke, se klicarila in dopisovala iz dolgcajta. Prej ko slej bo nekdo začutil nekaj več, ponavadi smo to moški.
Sam osebno ne poznam nobenega resnega prijateljstva med moškim in žensko, ki bi se ohranil skozi vsa ta leta. Čisto vsa so propadla, razen parih, kjer sta na koncu postala par.
Dec, iskreno povej. Si se ti sposoben pratkično vsak dan dopisovat ali klicarit z žensko, se pogovarjat praktično o katerikol temi, hodit z njo na izlete, sprehode, po nakupih, non stop na kavice, pijače,……ne da bi kaj več čutil do nje, da te ne bi privlačila, da ne bi pomislil, kako bi bilo, če bi bila vidva par……?
Će si, potem pa vsa čast. Napiši recept 😀
Če pa imaš v mislih kako “prijateljico”, s katero se vidiš, slišiš na vsake par mesecev, greš na kavo….. to zame ni prijateljstvo, ampak bolj znanstvo
Kr_en
Dec, iskreno povej. Si se ti sposoben pratkično vsak dan dopisovat ali klicarit z žensko, (samo s partnerko)
se pogovarjat praktično o katerikol temi (Jap, razen o podrobnostih svojega razmerja oz stvari, ki se tičejo tudi drugih ne le mene),
hodit z njo na izlete, sprehode, po nakupih, non stop na kavice, pijače,. (ne, ne in ne ).
Res imam tri prijateljice (ena je družinska) s katerimi pa grem na par mesecev na kavo ali se vidimo enkrat tedensko zaradi skupnih hobijev. Kljub temu jih čutim kot prijateljice in ne kot znanke.
Zato ne bom pisal receptov.
Če bi toliko časa namenjal določeni ženski družbi, kot navajaš, bi ivsekakor mel nekaj za bregom. Posebej, če bi hodil z njo tudi po nakupih :-)))
Ja, tudi teoretično možnost velike osameljenosti ne bi poskušal prebroditi na takšen način.
Mislim, da to ni ravno večinsko mnenje – le nekateri so svojega pripravljeni napisati večkrat. A nenazadnje se tudi sama do neke mere ponavljam, saj poznam moške, ki jih imenujem prijatelje. Je pa res, da tudi do prijateljic nisem posesivna in da si pod tem pojmom ne predstavljam, da bi sama drugim (oz. obratno) diktirala nujno pogostost stikov.
Ob vsej poplavi kriterijev ‘popolnosti’ imam morda srečo prav v tem (kar bi drugi imenovali nesreča), da imam svoje pomanjkljivosti. Zato se ne zgodi, da bi bila pripravljena navezati, še manj pa ohranjati stik z ljudmi, ki mi dajo jasno vedeti, da so jim preveč moteče.