Forum: Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Moderator:
Bostjan_Topovsek
Boštjan Topovšek
Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja 

Bistvo življenja

Nova tema
Default avatar Bistvo življenja 28 Sep 2010 00:22

Spet ne morem spat...razmišljam v čem je bistvo mojega življenja...zakaj sem se sploh rodila...nekdaj vesela punca, polna življenja, načrtov, ambiciozna, uspešna v šoli, na faksu, športu, družabna...ni več niti senca same sebe. Na zunaj mogoče še...sama v sebi pa vem, da nisem srečna. Pri 30 samska, pri starših, z negotovo službo...samo še igram, da je vse kul. V resnici ne verjamem več, da je možno, da bi bila še kdaj zaljubljena. Večina prijateljic, razen redkih izjem (ki se pretvarjajo tako kot jaz, kako da je fino, da smo samske in nas noben ne sekira...) poročene, mamice...Zdi se mi, kot da sem se znašla v zaprtem krogu in ne morem ven. Sicer spoznam kaksnega fanta, večinoma na in internetu...najprej zgleda vse super...ko pa pride na tisto kavo, pa me vse mine. Ne vem ali dajejo gor lažne slike ali se hodijo slikat k profesionalnim fotografom...ampak pogosto se zgodi, da v resnici tudi malo niso podobni tistemu za kogar so se predstavljali. Skušam se zaposliti na vse mogoce načine, ukvarjam se že z vsemi moznimi sporti, hodim na vse mogoce razstave, se ucim igranja na instrumente, tujih jezikov, potujem v daljne dezele...vse, da bi si zapolnila čas ...na koncu pa ugotovim, da bi vse to lahko počela še z nekom. strah me je dneva, ko se bom zbudila, stara 40 let, pa še vedno ne bo nic iz mene. strah me je, da mi bo življenje ušlo, da bo šlo mimo mene, jaz pa se bom tega zavedla, ko bo že prepozno, če ni že. nekako se ne najdem. vem, da sem ze malo prestara za tak stavek, ampak dejansko je tako. na videz prijetna, prijazna, energicna, zadovoljna, samozavestna punca...za vso to fasado pa nesrecna zenska, ki ne ve kako naprej. ja zdej si pac dala duska in povedala kako se v resnici pocutim. ne vzet tega kot brezvezno jamranje. sploh nocem jamrat. ampak res me zanima zakaj nekateri ostanemo sami, zakaj si ne moremo uredit zivljenja kot normalni ljudje, zakaj za nas ni sorodne duse...ali naj pustim to poglavje in zacnem svoj smisel iskati drugje...ne vem...kariera v tujini...enosmerna karta v revne dezele, kjer svoje zivljenje posvetis pomoci drugim...ne vem...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Mayya 28 Sep 2010 08:48

OMG, to je točno tako kot bi sama napisala:(

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar tralala... 28 Sep 2010 09:07

Razumem te, o čem govoriš. Ampak ne sočustvujem s tabo, ker ti s tem ne bi pomagala.

Glej...samski se sprašujejo, zakaj še niso srečali pravega, poročeni vzdihujejo, kako bi bilo, če....Hočem reči, da se vsak včasih znajde v nekem kalupu in je nezadovoljen s trenutnim stanjem. Pomembno je, da veš, kaj hočeš. Pri 30-ih se spraševati o bistvu življenja....hmmm, to moraš vedeti, imeti vsaj približno izoblikovano. Vem, da ni vedno vse odvisno od nas. Ampak verjamem v to, da se vse zgodi z določenim namenom. Pa ni to usoda. Morda samo dejstvo, da nekje nekdo čaka nate in ti bo kasneje veliko lepše, ko boš spoznala da se je splačalo počakati.

Veš kolikokrat tudi sama pomislim na svojo misijo v Afriki. No, zaenkrat sem še tukaj:). Trudim se delati dobro, živeti polno življenje...vse ostalo pride...danes, jutri...rada imam presenečenja. Ti ne? Želiš imeti vse začrtano, vnaprej znano? Ravno to je čar življenja...določenih stvari se ne da planirati...pridejo spontano:).

Bodi to, kar si! Krasno je, da si aktivna in ni vrag, da najdeš, kar iščeš!

Srečno:)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar SambaA 28 Sep 2010 09:10

Se strinjam. Preveč pričakujemo od življenja takoj ali v bližnji prihodnosti in želimo imeti vse belo na črnem zapisano skoraj:-). Treba se je prepustiti in res uživati v vsakem trenutku in delati tisto kar počnemo iz užitka ne iz muje, da mogoče bo pa potem drugače.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
 
Default avatar Rok-1 28 Sep 2010 09:21

Pri 30 je čisto prezgodaj za razmišljanje o tem kako boš ostala sama za vedno.

Tudi iskanje smisla zunaj sebe (športi, kultura, učenje, potovanja) so samo mašila, ki slej ko prej izpuhtijo in ostaneš točno tam, kjer se najbolj bojiš. In mašila so le mašila - mašijo praznino.
To lahko napolniš le s svojim lastnim osebnim smislom in potem za čez še s stvarmi/dejavnostmi v katerih uživaš zaradi njih in sebe same.
Mislim, da je skrajni čas, da ugotoviš kaj na svetu je tvoj namen, kaj želiš početi in se potem tega lotiš - kar pa je pravzaprav enako, tudi če bi bila poročena in zdajle imela dva otroka.
Potem bi imela še bistveno več dnevnih mašil, še vedno pa bi bila enako nezadovoljna, ker ti tega smisla ne more dati ne partner, ne otroci.

In tudi njih (otroke,partnerja) postaviti čisto v center/smisel sv. življenja je prevelika obremenitev zanje - tako da - se kar lepo loti tistega v kar verjameš, upaš, ali bi samo rada.
Potem se ti bodo itak povečale šanse da koga spoznaš (ker boš imela drug fokus in boš posledično manj v krču), pa tudi če ne, to ne bo nikakršna tragedija.
IMHO.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Lusi 28 Sep 2010 09:29

Verjamem, da pridejo v življenju lepša in slabša oz. težja obdobja.
To, da se živi takole po nekih merilih...šola, faks, šiht, poroka, hiša, otroci...je naredila družba. In ko enkrat zaplujemo v skladu s temi merili, mislimo, da smo na pravi poti, oziroma, da nam gre dobro v življenju. Tik pred smrtjo se pa nečesa zavemo, kaj smo doživeli v življenju? Spomini privrejo na dan...kje sem vse bil, kako sem se tisti dan nasmejal, kako sem opazoval rasti otroke, kako smo ga lumpali naokol, kaj smo vse ušpičli, kako smo doživel s prjatli to pa to...
Takrat se ne spominjaš, da si živel v nekem pravem zaporedju, tako kot se je nenapisano od tebe zahtevalo, ampak privrejo kronološko mešani spomini na dan, pač tisti, ki so ti polepšali dan, teden, mesec..

Večkrat pridejo obdobja nezadovoljstva itd..tudi če imaš partnerja ali otroke ali si mlada mamica. Hočem reč, da moraš znati srečo v vseh življenskih okoliščinah, drugače te tudi tiste okoliščine, ki so po merilih družbe, ne bodo osrečevale.
Nič hudega, če še nimaš partnerja, pa če ti ni kar vsak všeč, pa če še nimaš stabilne službe...itd. Takih je ogromno. Prav je da se hrepeni in da imamo cilje, samo le ti pa nam ne smejo uničiti dneve mesece, dokler ne pridemo do njih. Vse imaš pred seboj, vse to boš lahko imela, samo do takrat ne zapravljaj časa s čakanjem in upanjem, ampak naredi tako, da boš s temi pogoji v tem trenutku kolikortoliko srečna. Partner, družina, služba to ej vse nekaj za zraven, bistvo pa je v tebi. Najdi to bistvo, ki te bo izpopolnjevalo in ko boš izpopolnnjena, boš srečna in sijala boš srečo in takrat bo to tudi nekdo, tisti pravi, začutil...
Verjemi mi, šla sem po tvoji poti, ampak dokler nisem sama pri sebi našla zadovoljstva, sreče...nisem videla niti ne zanimala nobenega potencialnega partnerja.
Sprašuješ se, zakaj pa gre enim tako lahko? Lahko so površinski tipi ljudi, ki se ne poglabljajo v čustva, smisle življenja itd..Lahko so s tega stališča že prej dozoreli...
Vse je za nekaj dobro in tudi ta čas je nekaj dober, samo še najti moraš zakaj.
Morda bo vse tole sprva vidit, kot skupek oguljenih fraz, ampak vsaj poskušaj ponotranjit nekja teh besed in svet bo lepši...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar tralala... 28 Sep 2010 09:29

Rok-1 napisal:Prikaži citat
Tudi iskanje smisla zunaj sebe (športi, kultura, učenje, potovanja) so samo mašila, ki slej ko prej izpuhtijo in ostaneš točno tam, kjer se najbolj bojiš. In mašila so le mašila - mašijo praznino.
To lahko napolniš le s svojim lastnim osebnim smislom in potem za čez še s stvarmi/dejavnostmi v katerih uživaš zaradi njih in sebe same.


Hmm, Rok-1 sem se zamislila na tvojimi besedami. Ja, to so mašila. Se pa sprašujem, kako brez teh mašil spoznati smisel? Če se sama ne bi učila, potovala itd., potem najbrž nikoli ne bi prišla do določenih spoznanj v sebi. Kako naj sama sebi podarim nekaj, kar nimam? Zato iščem, se učim izven sebe, potem projeciram za sebe. Nisem samozadostna in zato rabim "mašila".

Samo moje mnenje...:)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Mavrica1 28 Sep 2010 09:41

@bistvo življenja

Ne vem če ti sploh iščeš bistvo življenja, ti iščeš ljubezen. Jaz bi ti priporočila, da ne iščeš več fantov na internetu (ona-on, kupico etc.). Res, zaključi s tem. Iz lastnih izkušenj ti povem, da te takšne odesijade pošteno dotolčejo. Enkrat, dvakrat, trikrat...in vsakič ugrizneš v kislo jabolko. En ali dva tedna si dopisuješ, se pogovarjaš po telefonu, ga celo vidiš na sliki. V glavi si že pričaraš sliko o tem človeku, potem se dogovoriš za srečanje. Stres ob tem srečanju se težko primerja s čim drugim. In potem hladno mrzel tuš. Človek lahko sčasoma postane čustvena razvalina. Ker praviš, da se ukvarjaš s športom, predvidevam, da rada tečeš. Mogoče pa te ljubezen čaka na kakšnem tekaškem forumu. Tam se boš pogovarjala o treningih, opremi, prehrani...seveda se lahko potem s to osebo srečaš na kakšni tekaški prireditvi. Mogoče celo preskočijo iskrice.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar miška223 28 Sep 2010 12:10

Rok-1 napisal:Prikaži citat
Tudi iskanje smisla zunaj sebe (športi, kultura, učenje, potovanja) so samo mašila, ki slej ko prej izpuhtijo in ostaneš točno tam, kjer se najbolj bojiš. In mašila so le mašila - mašijo praznino.
To lahko napolniš le s svojim lastnim osebnim smislom in potem za čez še s stvarmi/dejavnostmi v katerih uživaš zaradi njih in sebe same.
Mislim, da je skrajni čas, da ugotoviš kaj na svetu je tvoj namen, kaj želiš početi in se potem tega lotiš - kar pa je pravzaprav enako, tudi če bi bila poročena in zdajle imela dva otroka.
Potem bi imela še bistveno več dnevnih mašil, še vedno pa bi bila enako nezadovoljna, ker ti tega smisla ne more dati ne partner, ne otroci


se popolnoma strinjam s tem.

Polno zaposlena, mati 2 otrok, žena... - pa vseeno razjeda črv v duši in me sili naj osmislim, osmišljam svoje življenje. Osmislim sami sebi, ne za druge. Drugi morajo poskrbeti zase, uživajo zase (otroci,mož,..) - pa to ne pomeni, da nismo skupaj, a v svoji duši je vsak sam, vsak mora sam najti svoj smisel, svoj motiv, svojo radost življenja - čeprav ti družinske obveznosti ne dajo veliko časa na voljo - včasih je to še težje, se še bolj oddaljuješ od "sebe", težje najdeš čas, da se pogovoriš sam s sabo, da vidiš kaj te boli, da najdeš stik s sabo, se sprejmeš - težko je, a upanje nikoli ne sme umreti. In na koncu: se ne znaš umirit, pogovorit s sabo, in "padaš, toneš.."

Ni lahko - jaz vedno mislim, da nikomur ni lahko. Slabo vedno samo pride, za dobro se moramo trudit.

GREMO!!! vsak dan, vsako sekundo....

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Žarnica 28 Sep 2010 16:22

Bistvo življenja

Samo po naslovu. Bistvo življenja nisi TI, nisem JAZ, ampak samo nadaljevanje človeške vrste.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar dragocena si 28 Sep 2010 20:14

kot da igraš na eno samo karto, ki pa da ni as - torej tvoje življenje ne more biti srečno, iz tebe nič ne more biti, izbereš lahko samo še nesrečno in nenormalno življenje, brez vrednosti in smisla.

pa ne verjamem, da je življenje tako črno belo. ne vem, zakaj bi se pretvarjala, ne vem zakaj bi igrala. morda te družbena klima spodbuja k temu, da si lahko del nje samo, če si polna življenja, uspešna, družabna, ambiciozna in predvsem nesamska. morda so te nekdaj drugi sprejemali samo takrat, kadar si bila takšna in si se naučila, da tudi ti sprejemaš samo sebe lahko le takrat, ko si kul in fino. če pa tako ne čutiš, potem pa je treba zaigrati.

morda je zdaj čas, da se naučiš še česa drugega. recimo tega, da nobena rastlina ne bi preživela življenja samo na soncu, da rabi tudi senco, dež, veter. da so obdobja, ko zorimo v bolečini in mukah, da je čas, ko cvetimo in žarimo. kateri del življenja je bolj normalen? oba sta potrebna in nihče se mu ne izogne. le oblike so različne. svojo poišči v sebi, ni se ti treba toliko primerjati z drugimi in se ocenjevati. pojdi v globino sebe, tam so tvoji biseri.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Galina 28 Sep 2010 20:18

"dragocena si" napisal:Prikaži citat
kot da igraš na eno samo karto, ki pa da ni as - torej tvoje življenje ne more biti srečno, iz tebe nič ne more biti, izbereš lahko samo še nesrečno in nenormalno življenje, brez vrednosti in smisla.

pa ne verjamem, da je življenje tako črno belo. ne vem, zakaj bi se pretvarjala, ne vem zakaj bi igrala. morda te družbena klima spodbuja k temu, da si lahko del nje samo, če si polna življenja, uspešna, družabna, ambiciozna in predvsem nesamska. morda so te nekdaj drugi sprejemali samo takrat, kadar si bila takšna in si se naučila, da tudi ti sprejemaš samo sebe lahko le takrat, ko si kul in fino. če pa tako ne čutiš, potem pa je treba zaigrati.

morda je zdaj čas, da se naučiš še česa drugega. recimo tega, da nobena rastlina ne bi preživela življenja samo na soncu, da rabi tudi senco, dež, veter. da so obdobja, ko zorimo v bolečini in mukah, da je čas, ko cvetimo in žarimo. kateri del življenja je bolj normalen? oba sta potrebna in nihče se mu ne izogne. le oblike so različne. svojo poišči v sebi, ni se ti treba toliko primerjati z drugimi in se ocenjevati. pojdi v globino sebe, tam so tvoji biseri.


Zelo lepo napisano:)

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar obzorje 29 Sep 2010 13:24

Resnično moraš biti sama s sabo zadovoljna. Ker sem bil sam nekoč v partnerstvu pa bom povedal tako. Res moram znati živeti sami s seboj saj le tako lahko izpolnimo tisti notranji jaz. A živeti za nekoga, delati zanj dobro in ob tem uživati je nekaj kar nam zapolni srce. Poizkusil sem eno in sedaj drugo. Meni je žal, a sam ne čutim tako močnega ega da bi bil vesel ko osrečim le sebe. Pravzaprav sem velikokrat srečnejši ko vidim da sem z nečim osrečil drugega. Takrat mi je prijetneje. Ko vidim veselje v otroških očeh, ko vidim da lahko ponudim pomoč brez zahtev. Smo ljudje zelo različni in vsak je induvidum zase. Biti pa moramo zagotovo zadovoljni s seboj.

Lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar cadiz 01 Okt 2010 12:53

ja tvoj problem je res v tem kot je zapisala dragocena, da očitno vse staviš in polagaš na eno samo karto. Kot da se bistvo življenja res vrti samo glede tega a imaš partnerja ali ne. In če bo ta prišel bo tudi rešil vse tvoje strahove in nesrečo če ga pa ne bo, ne bo očitno niti tebe in samega smisla.. In človek bi te še mogoče lahko nekako razumel, če bi hodila tam proti 50 ..tako pa..
Tudi tvoj pristop je očitno povsem napačen; namesto da bi vse to kar počneš počela zato ker naj bi ti bilo to všeč in bi v tem uživala, to kot praviš počneš zato, da si zamašiš čas, da se ne pomilujuš kako si nesrečna brez tipa.
In s takim načinom razmišljanja in gledanja na svet boš tudi ko ga boš končno dobila si boš zopet mašila čas s čim drugim in ravno tako stokala kako gre življenje mimo tebe..

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar tralala... 01 Okt 2010 13:09

obzorje napisal:Prikaži citat
Resnično moraš biti sama s sabo zadovoljna. Ker sem bil sam nekoč v partnerstvu pa bom povedal tako. Res moram znati živeti sami s seboj saj le tako lahko izpolnimo tisti notranji jaz. A živeti za nekoga, delati zanj dobro in ob tem uživati je nekaj kar nam zapolni srce. Poizkusil sem eno in sedaj drugo. Meni je žal, a sam ne čutim tako močnega ega da bi bil vesel ko osrečim le sebe. Pravzaprav sem velikokrat srečnejši ko vidim da sem z nečim osrečil drugega. Takrat mi je prijetneje. Ko vidim veselje v otroških očeh, ko vidim da lahko ponudim pomoč brez zahtev. Smo ljudje zelo različni in vsak je induvidum zase. Biti pa moramo zagotovo zadovoljni s seboj.

Lp


Podpišem! Lepo napisano...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Bistvo življenja 01 Okt 2010 22:48

hehe :D vsem hvala za odziv :D bom mogla vse še enkrat dobro prebrat in kaj potegnit iz tega. do zdaj sem dognala, da moramo biti zadovoljni sami s sabo, da moramo biti zadovoljni s tistim kar smo in kar imamo. S tem se delno strinjam, bi pa dodala še, da želja po nečem več mora vedno biti. Nikoli ni tako slabo, da ne more biti slabše, niti tako dobro, da ne more biti boljše. Torej ambicija po čem več je vedno dobrodošla. Še vedno pa ne vem, kako in kdaj človek doseže, da je zadovoljen sam s sabo, da začuti notranji mir, da ga ne razganja na vse strani, ker misli, da če bo kje manjkal...mu bo ravno takrat ušla življenska priložnost ( pa naj bo to partner, služba ali kaj drugega). Sama imam namreč ta občutek, da tam za vogalom nekaj je, nekaj me čaka, ampak ne vem kaj, pa ne vem kako do tja. Ta občutek pa povzroča, da sem zmedena in kar naprej nekaj pričakujem. Ko nič ni, sem pa seveda razočarana. Res včasih sem se počutila srečno, povsod zaželjeno, čutila sem, kot da lahko dosežem nebo. Velikokrat sem pomislila, da sem rojena pod srečno zvezdo. V zadnjem času pa tega ne čutim več. Eden od vzrokov je verjetno moja služba. Naložili so mi ogromno dodatnega dela, ki ga sicer z nadurami nekako opravim...ampak nikoli nisem sigurna ali je vse OK, ali sem naredila vse, ali bom dosegla plan...O teh k....cifrah razmisljam noč in dan...ko zjutraj pridem v sluzbo s strahom odprem outlook...če niso med prejetimi spet kakšna 'grozilna' pisma ...Ko si recimo enkrat na teden privoščim sauno in fitnes (kar nam plača firma, ampak že ve zakaj), grem kolesarit grem s psom na dolg pohod in se ustavim na vrhu kaksnega hriba, kjer uzivam čudovit pogled na Ljubljano se res sprostim, zaprem oči, globoko vdihnem in počasi izdihnem...takrat spet začutim občutek sreče...kot, da mi nihče nič ne more, kot da sem najmočnejša na svetu :D tako sem se včasih počutila zelo pogosto. v zadnjem času se moram za to potruditi. Včasih se počutim, kot da imam resnično skalo, ne pa srca. Srčno si želim, da bi enkrat spet našla ta mir v sebi. Pa vam tudi (tisti, ki imate tak občutek kot jaz). Marsikdo si verjetno misli, da sem malo čez les. Pa nisem. Samo rada bi čutila mir in veselje. Srečno:D

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Rok-1 02 Okt 2010 10:06

Tvoja želja po miru (v sebi) in izjava, da želja po "nečem več/ambicija vedno mora bit" - mi je v kontradikciji. Meni to izgleda kot izhodišče za take stiske, kot jo opisuješ.
Le od kje ti ideja, da je to dobro?

Namreč najbrž je res vedno lahko bolje - ampak ni pa si treba tega kar naprej želeti. Poskusi tole možnost; ko nekaj imaš v tem uživaj (če je vsaj približno to kar želiš) in če že ne moreš brez želja, si poskusi želeti le to, da bi trajalo dokler imaš veselje s tem.

Tako kot na vrhu tistega hriba... pravzaprav ni treba želeti, da to nekoč počneš in gledaš dol s Triglava (Mont Blanca, Himalaje, - kar bi bilio "vedno več"), ampak se raje "zaveš", da bo naslednjič enako lepo.
Tudi če bo isti hrib.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Mmm 02 Okt 2010 17:15

Draga Bistvo življenja,

še kako te razumem. Sama sem v 26.letu in se počutim točno tako, kot opisuješ. In osamljena do konca. Upam, da pride tudi trenutek "olajšanja" in sreče za vse nas!
Drži se!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Bistvo življenja 02 Okt 2010 23:52

Draga Bistvo življenja,

še kako te razumem. Sama sem v 26.letu in se počutim točno tako, kot opisuješ. In osamljena do konca. Upam, da pride tudi trenutek "olajšanja" in sreče za vse nas!
Drži se!


Mmm...sej nisem vesela, da maš tudi ti takšne težave...ampak po eni strani mi pa odleže, ko vidim, da nisem edina :D zgleda sem tudi malo egoistka :P Pomaga pa če si človek kaj privošči in se sprosti...sem bila zdej 4 ure v sauni...sem kot prerojena :D

Si pa vseeno nekaj let mlajsa od mene...sliši se malo, ampak v tem času se lahko veliko zgodi, veliko spremeni...imas se ogrooomno časa, izkoristi ga prijetno in koristno !!! :D Če ti povem po pravici sem ga jaz pri 26 se na polno zurala...in se nisem obremenjavala s stvarmi s katerimi se sedaj :P Bistvo življenja sem zacela iskati pred kakim letom :D Želim ti vse dobro, ne daj se !

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar sonja1 26 Okt 2010 09:33

Kasneje ko nekoga spoznaš, bolj trdna je veza, ker sta oba že izoblikovana človeka, ki vesta kaj hočeta. To se je že velikokrat izkazalo za resnično. Stara sem 31 let, pri 30-ih sem bila samska, tako kot ti, ker sem končala dolgoletno zvezo. Šele ko sem se nehala s tem obremenjevati, sem se zaljubila in to v prijatelja, ki sem ga spoznala na internetu in se z njim družila eno leto. Do tedaj sva bila samo prijatelja, saj z moje strani ni bilo nobene privlačnosti, potem pa se je zgodilo čez noč, čisto nepričakovano se je nekaj zgodilo v meni, da sem ga naenkrat videla čisto drugače in sva sedaj v resni zvezi, ful srečna. Svetujem ti nekaj: nehaj se obremenjevati s tem, da boš samska celo življenje. Pravi fant bo prišel mimo šele, ko ne boš več s tem obremenjena, ker boš šele takrat videla dlje in bo vse prišlo spontano, nič na silo. Ko boš sproščena, boš tudi privlačila takšne ljudi, ki ti bodo odgovarjali in se bo na koncu vse zgodilo čez noč, tako kot meni. Nobene panike, imaš še veliko časa. Ko namreč pri 30-ih spoznaš nekoga, si prej siguren, da je pravi, ker veš kaj hočeš in tudi fantje so bolj odrasli in stabilni in vse se potem odvija zelo hitro....stanovanje, družina itd. Sem prepričana, da bo tako.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh