Živimo na vasi, priženjena.
In me ne mara tašča, ker ne furam kmetije (je starejša in nikakor ne razume da hodim v službo), z mano ravna kot otrokom, mi ukazuje, ponižuje, ocenjuje…
Mami je ista, delam ji sramoto ker kolesarim, berem knjigo in hodim v gore npr. ko je pa tolllko dela na vasi…pa še denar zapravljam po nepotrebnem, pa še službe nimam in sem zato sramota, “imam predobrega desca” da me gleda…
Trudim se, da ne padem v depro, ampak ne morem več….nimam vole, energije…delam, se trudim, če grem 2x na teden kaj zase naredit pa je to smrtni greh.

pikapoka, če hočeš imeti mir, potem spokaj v najemniško stanovanje.To sicer stane, imela boš pa mirne živce.Kaj pa pravi na vse to tvoj desc?

Dobrine s kmetije pa vzames?

Kaj zdaj? Imaš službo ali je nimaš?

čudno,da starši, tvoji in njegovi isto razmišljajo?? jaz bi se zamislila…

Pikapolina. Si odrasla oseba, imaš moža, družino, svoje življenje. Nihče se nima pravice vtikat v tvoje osebno oz. zakonsko oz. družinsko življenje. NIHČE. Ti se moraš pogovarjat s svojim možem, s svojimi otroci ako jih imaš in NOBENIM drugim. Samo to je važno, da se z možem in otroci razumete in živite svoje življenje. Vsi ostali naj se ukvarjajo vsak s svojim življenjem. Postavi se zase, pošlji jih nekam, upri se ! Reci jim :Marš ! Seveda, vsi bi radi na drugem svoje frustracije zdravili, posebno na tisti osebi, ki se jim pusti. NE se jim pustit ! Pa kaj si eni starši mislijo, da lahko celo življenje komandirajo, celo odrasle, poročene otroke !?

Najprej se odloči imaš službo ali ne!!!

sama se tudi sprašujem isto, kot sta te vprašala Boom in Paco.

tudi ‘Tako mislim’ ima prav, le da je v reali to skoraj nemogoče. zakaj? predvsem zato, ker moraš potem postati samostojen, prilagodljiv in odgovoren! ampak ne, večina bi imela od staršev samo bonitete, ki spadajo zraven, če živijo skupaj … odgovornost in prilagajanje pa nikomur ne paše. tako pač ne gre. če se odločiš za ugodnost ima tudi to svojo ceno. odločitev pa je v tvojih rokah. še vedno lahko greste na svoje in boste sami svoji gospodarji.

Službo sem imela celo življenje -12 let- ker pa je firma propadla pa sem trenutno 4 mesece doma. In sedaj ko sem doma naredim zelo veliko, seveda da več kot prej ko sem hodila domov ob 16.30. Bez skrbi, služba je že na vidiku, h.b.

Pa saj res ne vem kako boste razumeli mojo situacijo, itak sem spet za vas razvajena snaha. Ampak garantiram vam, da ni tako. Pa saj nima veze. Lep dan.

sploh ni res. vemo pa le to, kar napišeš.
gotovo ni lahko s taščo, ki razmišlja in dela popolnoma drugače, kot ti. če pa poizkušaš pogledati iz njene prespektive, ji verjetno tudi ni vseeno, ker ne plešeš po njeni muziki. ker pa si ti prišla k hiši, se moraš ti nekoliko prilagoditi. vsaj v tem smislu, da prispevaš svoj delež k domu (tudi, če imate ločena stanovanja). koliko in kaj pa je na tebi, da sama presodiš. pa verjetno se boš morala navaditi kakšno opazko preslišat ali pa si jo vsaj ne vzeti preveč k srcu (kar je seveda težko). to pa boš lažje storila tako, da bo tvoj prispevek tolikšen, da ti bo dal mirno vest, ko se boš naslednjič vsedla na kolo. z užaljenosto in prizadetostjo (doma in na forumu) žal ne boš spremenila vašega odnosa na boljše. kakšno stvar pa lahko tudi poveš v svoj zagovor na primeren način.

Tudi jaz opažam, da je veliko gorja po družinah samo zaradi tega, ker se stare generacije dobesedno vtikajo v življenja družin, za kar nimajo nobene pravice. Tudi če živijo nekako skupaj, bi se morali starejši osredotočiti nase, se distancirati od raznoraznih nasvetov in pustiti mlade, da zaživijo po svoje. Ker vsak človek na tem svetu je oseba zase, ima unikatno gensko zasnovo, svojo osebnost, svoj pristop…….Stari imamo življeneje več ali manj za seboj, mladi pa pred seboj. Po radiu sem slišala en dober nasvet psihologa: – Dajte stare mame že enkrat mir, naredile ste ogromno za svojo družino, pustite mladim naj zaživijo po svoje. Pomagajte jim, če lahko, ko vas za kaj prosijo. Uživajte v življenju in dajte jim mir. – Res, dajmo jim mir !

Delno se strinjam s tem, delno pa ne.
Naj stari dajo mir mladim in jim pustijo dihat, to je ze prav.
Ampak, ce mladi zivijo v hisi starsev in uzivajo vse dobrine kmetije, naj se potem temu tudi prilagodijo. Ce zivijo v hisi starsev in starsi nosijo vso financno skrb za hiso, naj se mladi tudi temu prilagodijo. Za mene so taki mladi dalec od samostojnosti in mi je povsem normalno, da jih tudi starsi jemljejo kot otroke, saj jim se vedno stojijo za hrbtom in nosijo del bremena njihove samostojnosti.

Poznam pa seveda tudi primere, ko mladi sicer zivijo v hisi starsev, pa nosijo vso skrb za hiso in finance, ali pa vso skrb za kmetijo recimo. Sprasujem se, zakaj v takih primerih ni toliko nerazumevanja med generacijami…

Ojla, Pika poka pikapolina!

Živi svoje življenje in ne daj se zmanipulirati svoji tašči in svojim staršem. Poišči družbo ljudi, ki te razumejo in ki ne kritizirajo. Ki imajo podoben življenski stil kot ti. Tvoji starši in tašča so pač iz neke druge dobe, imajo svoja prepričanja, mlade generacije pa živijo po svoje. In prav je tako.

Morda bi bilo dobro, da jim kritiziranje tudi malo vrneš – pa še ti kaj skritiziraj, kar po tvojem stari narobe počnejo. To se mi zdi prav nepotrebno, da ti očitajo brezposelnost – če ti aktivno iščeš službo. Namesto da bi ti dajali malo moralne podpore. Smotani so.

Dobrine iz kmetije, pha :)))) grem stavit, da bi ppp dala ves paradajz, krompir in solato na svetu, samo da ji tega ne bi bilo treba poslušat. Ne morejo starši pričakovat, če ji dajo liter mleka, da bo jutri molzla krave. Če so se tako dogovorili o.k., vem pa da večinoma ni tako. Stari dajejo, obenem pa pričakujejo, da jih boš tudi ti pedenal. In če temu ni tako je rompompom v hiši. Kaj se je že zgodilo z nesebičnim dajanjem? Naj ti Bog v nebesih povrne itn?
Ppp največ boš naredila zase, ko boš spremenila svoj pogled na celotno situacijo in nase. Ti si kar si, verjamem, da si dobra, da ne škuduješ drugim, če pa določeni ljudje od tebe nekaj pričakujejo in ti njihovih pričakovanj ne izpolnjuješ, je pa to njihov problem. Ne podrejaj se! To je njihova zgodba, tvoja je drugačna. Tvoje življenje je drugačno. Korak za korakom ti bo uspelo, ne boš pustila, da ti vzbujajo slabo vest (kako so lahko tako zlobni, da te prizadanejo z besedami in te boli (Bog odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo) – a si pomislila na to?) in sčasoma boš ponosna nase :)))

Ves kako je, se vedno obstajamo nacelni ljudje: nocem tvoj liter mleka in ga tudi ne vzamem, ker ne bom molzla tvojih krav. Ali pa: pomagam ti molzti krave, ker mi dovolis ziveti v tvoji hisi in sem ti hvalezna za liter mleka, ki mi ga das.

Tudi sama prihajam iz vasi in te popolnoma razumem. Ljudje na vasi, še posebej starejši razmišljajo drugače in ne razumejo, da so zdaj drugi časi in da mladi živimo drugače…oni pač niso imeli možnosti, da bi živeli drugače, kot so in zanje se je čas ustavil tam.
Ne se sekirat in obremenjavat zaradi tega…če te osrečuje kolesarjenje in pohodništvo, si ga privošči brez slabe vesti…moraš pa razumeti taščo, če bo npr. brundala nate, če si boš omislila športno popoldne v času žetve ali kaj podobnega…z dobro voljo se da sklepat kompromise in zaživeti.
Če te pa res kar naprej kritizira in ti ukazuje in to tvojega moža ne moti, pa se le vprašaj,če je vredno tako živeti.

Sobivanje dveh genetacij pod isto streho ni samo privilegij mladih, ampak je tudi privilegij starih. Prepričana sem, da stari radi vidijo, da je še kak mladež v hiši in se tako počutijo bolj varne. Še posebno, ko ostanejo sami, jim kar odgovarja, da je v hiši še nekdo, ki ga lahko pokličejo, če jim je slabo ali če jih je treba kam odpeljati. Tako da ne uživajo dobrin samo mladi, ampak jih uživajo tudi stari, če le imajo malo spoštovanja do mladih in jih ne obravnavajo kot zajedalce, parazite in podobno.

Očitno znajo mladi bolj brezpogojno dajati kot stari. Je pa to tudi razumljivo, saj so stari večinoma dali skozi vojno in revščino, in zaradi tega so zdaj tako grabežljivi in se bojijo za vsak košček, ki jim pripada. Hudi časi so v njih ukoreninili strah pred pomanjkanjem. Zato zdaj za vsak “podarjeni” liter mleka pričakujejo poplačilo v delu ali kakorkoli. Mladi pa tega strahu nimamo in lažje damo brez pričakovanja, da nam bo to poplačano.

Moj nasvet je: ne živeti skupaj s starši, če se to ne da. Liter mleka in kila paradajza v trgovini manj stane kot izraba živcev pri takih starših, ki imajo zamegljen um.

po moje bo fazi dvoje ambicij (tvoje in drugih “prisotnih”) in dvoje različnih kao pameti, zopet tvoje in drugih, vedno prihajalo do nesoglasij v nekih odnosih. oz. pamet generira stopnjo strpnosti oz. vzdržnost v nekih odnosih. ker tu pameti ni, težko je rečti, pri komu je ni, po moje starejši ne sme s svojim stilom življenja vsiljevat neko svojo podobo tega sveta, mlajšemu. ambicije pametnemu starejšemu v primerjavi z mlajšim, bi naj padale. to je čisto logično, zaradi že svojih urejenih potreb in fizične moči. formule za “glupost” pa nima let.
žal so stroški krompirja, “paradajza” in sličnega relativno mali. kilo tega na dan je en euro, mogoče kakšen gor:))
.
sem mnenja kot jozze, s tem, da je neekonomsko, da živita v enem velikem objektu dva in ni duše otrok. jaz bi enostavno s soglasjem lastnika “zabetoniral” notranje stopnišče in si naredil zunanje.
ali pa go. kar je edina prava pot za svojo jebo.

Dodala bi še to, da pri tipičnem kmečkem mišljenju velja, da je delo res delo samo če je fizično. In ja, tudi sama imam isti problem kot ga ima avtorica, da si ne upam it teč ali pa na kolo, kadar je čas košnje ali kaj podobnega. S tem da končujem diplomo in že imam napisano prošnjo in življenjepis, da grem v akcijo za delom, ampak nihče od staršev ni vesel zame, ker želita, da ostanem doma in delam doma. Oprostite, če se bo kdo čutil prizadet od starejših, ampak meni se zdi zalaganje z dobrinami, pričakovanja, da naj bi človek peljal naprej tisto, kar so starši začeli čisto mimo. Čustveno starši v 80% visijo na otrokih, sploh pa na kmetijah. Že pri svojih še vedno skoraj polnih močeh hočejo otroka obdržati doma za primer, če enkrat ne bodo zmogli. In dobijo solzne oči, ko jim rečeš, da bi živel malo stran od njih, da rabiš svoje življenje, svoje odločitve, da te veseli drugačno delo…na stara leta pa jim bom že na razpolago. Jaz vem, da imam tudi določene bonitete, ker živim doma, ampak ko bom imela svojo plačo, se tem bonitetam rajši odpovem, kot pa da bom vračala “usluge” zaradi občutka dolžnosti.

Sobivanje dveh genetacij pod isto streho ni samo privilegij mladih, ampak je tudi privilegij starih. Prepričana sem, da stari radi vidijo, da je še kak mladež v hiši in se tako počutijo bolj varne. Še posebno, ko ostanejo sami, jim kar odgovarja, da je v hiši še nekdo, ki ga lahko pokličejo, če jim je slabo ali če jih je treba kam odpeljati. Tako da ne uživajo dobrin samo mladi, ampak jih uživajo tudi stari, če le imajo malo spoštovanja do mladih in jih ne obravnavajo kot zajedalce, parazite in podobno.

Očitno znajo mladi bolj brezpogojno dajati kot stari. Je pa to tudi razumljivo, saj so stari večinoma dali skozi vojno in revščino, in zaradi tega so zdaj tako grabežljivi in se bojijo za vsak košček, ki jim pripada. Hudi časi so v njih ukoreninili strah pred pomanjkanjem. Zato zdaj za vsak “podarjeni” liter mleka pričakujejo poplačilo v delu ali kakorkoli. Mladi pa tega strahu nimamo in lažje damo brez pričakovanja, da nam bo to poplačano.

Moj nasvet je: ne živeti skupaj s starši, če se to ne da. Liter mleka in kila paradajza v trgovini manj stane kot izraba živcev pri takih starših, ki imajo zamegljen um.[/quote]

Skupno zivljenje dveh generacij pod eno streho je vsekakor privilegij obeh, bi se pa oboji morali zavedati tega privilegija in spostovati en druge. Tudi mladim ne bi smelo biti samoumevno, da dobijo na razpolago pol hise in dobrine s kmetije, na kateri garajo starsi. Ce jim je odvec zaliti paradajz, pa naj ga potem, ko jim je ponujen, ne vzamejo – saj ga lahko kupijo v trgovini za 2e na kg.

Vecina upokojencev s svojo penzijo ne prezivi in sklenejo tihi sporazum z mladimi – dam vam pol hise na razpolago, krijte stroske bivanja se zame. Tako imajo starejsi moznost ostati v hisi, v kateri so ziveli 40 let, ni jim treba prodajati in se seliti, kar je za starejse psihicno zelo obremenilno, mladi pa imajo streho nad glavo prakticno brezplacno, s tem da krijejo stroske se za eno ali dve osebi, kar je pa bistveno ceneje od kredita ali najemnine.

Moj nasvet: ce sta obe strani pripravljeni na kompromise in toleranco ter zmoreta dobro mero spostovanja, je lahko bivanje dveh generacij pod isto streho zelo udobno in ugodno. V nasprotnem pa vsekakor svoja streha, svoje mleko in svoj paradajz. Pa saj je konec koncev enako s partnerjem – ce spostujes, se prilagajas in toleriras, imas lahko lepo in uspesno zvezo, v nasprotnem pa je bolje vsak po svoje.