Kateri je ta pravi moški zame?
Prosim, če mi lahko pomagate, ker sem v nekakšnem labirintu.
Stara sem 34 let. Želim si ustvariti družino, topel dom, skratka rada bi imela normalno umirjeno družinsko življenje. Po takem odnosu hrepenim že kar nekaj let, a se mi zdi, da se vsako leto bolj in bolj oddaljujem od vsega. Velikokrat se sprašujem ali sem sploh normalna?! Naj omenim, da sem dokaj simpatična, ljudje me imajo radi, znam kuhat, rada športam, sem samostojna, ženska z okusom,…:), večna optimistka in vsem mojim prijateljem ni jasno, zakaj nimam sreče še v ljubezni? No tudi mene zanima, kje za vraga delam napake…
Pred 3 leti sem končala zvezo z 9 let starejšim fantom, ker se nisva znala pogovarjat in ker je najin odnos po 3 letih veze stagniral. nisva znala it koraka naprej, želela sem, da skupno gradiva prihodnost, da si ustavriva družino. Jaz sem šla svojo pot, on svojo, on ima danes otroka z žensko s katero nista skupaj, nista nikoli niti bila, kao zgodilo se je.
Po končanju veze sem se noro zaljubila v 3 leta mlajšega fanta in priznam lahko, da sem tega fanta ljubila najbolj od vseh v svojem življenju. Čustva so bila tako mogočna, pravljična in prva dva meseca sva se imela božansko. Po mesecu dni sva se odločila, da bova skupno živela in se je odselil k meni. Ko sem začela spoznavat njegove starše, njega,…so se začeli problemi. Fant je bil super mamin sinček, njegova mama me ni marala, skratka odnos se je iz dneva v dan slabšal. Začeli so se napadi, strah, laži in odnos se je sprelevil v neko bojišče. Po pol leta se je odselil saj so pritiski iz okolice bili premočni in sva obupala. Meni se je takrat zrušil svet in sem pol leta bila kar precej čudna in zelo žalostna. Danes je od tega že leto in pol, živiva narazen, saj je odšel v tujino, a ljubezen je še vedno močna. Ljubim ga in čutim, da on mene, spoštujeva se in še nobeden moški v življenju me ni tako močno ljubil, spoštoval, cenil in izkazoval ljubezen. Pred dnevi sem prekinila vse stike z njim, saj nočem odnosa graditi na besedah, drugega pač nimava, ne upam pa si iti za njim v tujino, čeprav je ljubezen močna. Bojim se, kako bo, če prideva domov, kakšen odnos bova imela, kajti čutim, da ga zelo ljubim, a skupno življenje z njim je težko. Ne bom pisala o odnosih kakšnega sva imela, a zagotavljam, da je nedorasel otrok in da nama je njegova mama delala velike probleme. Seveda sem mu rekla, da ni kriva ona, pač pa on, ker ne zna postavit meje. Naj omenim le to, da sta se njegova starša ločila, ko je bil star 7 let in ima velike čustvene posledice. Mama ga je vzgojila zase in se do njega obnaša zelo čudno in nobena punca s katero je bil v zvezi ni bila ok. A verjetno ne pozna kakšen naj bi bil prav odnos mama sin in se dejansko sploh ne zna obnašat. Fant je zelo občutljiv in kot da preveč zahteva od mene, sam pa ne daje lih velik. A jaz ga vseeno ljubim?!
No pred 4 meseci, ko sem dejansko že bila samska pa sem spoznala fanta, ki je čisto nasprotje teh dveh. Sproščen, nezakompliciran, preprost. Fant živi v drugem kraju. V tem času sva doživela veliko lepega, veliko se smejiva, imava skupne aktivnosti. Je pa en velik problem. Ko sem začela odpirati teme skupna prihodnost, pričakovanja, družina, skupno življenje,….je postalo vse nekam čudno. Vidiva se 2-3 krat na teden in zame je to bolj neko zmenkarstvo kot pa pravi odnos. To sem mu tudi povedala. Star je 35 let in živi sam. Ne živi za družino, za skupno življenje. Tudi on je otrok ločenih staršev. Jaz bi gradila odnos naprej, on pa ne kaže posebnih želja. In jaz postajam utrujena od vsega tega in to, da bi morala postavljat pogoje, ker nisem taka. Govori mi, da me ljubi, da pa se boji odgovornosti in to, da bi me prizadel. A sem prehitra ali kaj?!
In zdaj sem tu jaz. Ženska, željna ljubezni in polna ljubezni za moškega. Želim si ustvariti družino in živeti življenje. Ne bojim se odgovornosti, prihodnosti, čeprav vem, da je življenje nepredvidljivo. Hrepenim po življenju, čutim pa kot da stojim in ne živim.
In v moji glavi se pojavljajo naslednja vprašanja, kateri fant je pravi zame?
1. Se vrnit nazaj k bivšemu, ki ima otroka z drugo. Veliko se druživa zadnje čase, čutim, da me spoštuje in da je v teh letih dozorel in se zaveda kje sva obupala. Imava veliko skupnih smernic, ne boji se prihodnosti z mano, želi si z mano ustavrit novo družino. Imam ga rada, za življenje se mi zdi idealen, ljubezen pa ni pravljična in mogočna. A bom skozi življenje z njim lahko obudila strast ?
2. Ali naj spakiram, raskiram in grem v tujino za svojo ljubeznijo? Ljubim tega fanta a v meni je toliko strahu, da si nekako ne upam narediti tega koraka. Kot da bo lažje pozabiti ta mogočna čustva?! V bistvu s potezo, da grem postavim na kocko celotno svoje življenje v Slo, službo,…
3. Ali naj vztrajam naprej s tem fantom in čakam, ga postavim pred dejstvo? Želim si koraka naprej, on pa čaka in čaka…Kot da se boji družine, odgovornosti, resnega odnosa,…jaz pa hrepenim po vsem tem….
Na koncu pa le to. Vem, moja vprašanja so mogoče butasta, nisem mislila biti preračunljiva, le želim, da mi pomagate s svojim izkušnjami in mi nekako pomagate z nasveti. Odločitev bo vsekakor moja 🙂
Hvala….
po štirih mesecih veze, bi ti kar začela ustvarjat družino? no ja, meni se zdi to precej hitro. predvsem zato, ker tale fant ni istega mnenja kot ti. če bi oba čutila enako že, tako pa …
pravzaprav se mi pa zdi, glede na to, da se sprašuješ ali bivši, ali tisti v tujini ali ta iz zmenkarij … da je tebi obsesija imeti nekoga, da ne boš sama, imeti družino … in sploh ni važno s kom. to pa se mi zdi največja tvoja napaka in seveda zelo nepošteno, do vseh treh oz. do tistega, za katerega se boš odločila. če te ne bo spregledal seveda.
Ja pač, razpisala sem se, ker bi rada situacijo pojasnila bolj nazorno :)))
Mislim, da ne gre za to, da bi kar imela družino, pa vseeno s kom. Hvala, ne želim imeti otroka zaradi otroka, želim si družine z vsem skupaj, slabim in dobrim. Rada bi ljubila, bila ljubljena, se razvajala in bila razvajena 🙂 A je to preveč? Ja, mogoče je pa kje drugje problem? Kako pa zgradit pr teh letih normalen odnos? Ali sem mogoče obsedena z vezami? Ali hitim in od strahu ne vem kaj bi?
ah, pusti to, da pišeš preveč. vsak se pač ne zna izognit bananinemu olupku.
ok, te razumem kaj bi rada. ampak se mi zdi, da v tej vezi, ki ji celo sama praviš, da je bolj zmenkarija, kot kaj drugega,,, hočeš v tako kratkem času preveč. in veš kaj je najboljši recept, da boš ljubljena? ljubiti moraš, brez pogojev in teženja po štirih mesecih. torej ljubi! torej moraš ljubiti! ampak tistega iskreno.
ce si odgovorna, polna ljubezni, ne bos drugim postavljala ultimata. sploh te nihce ne sili, da nekaj ukrenes, saj ze sama ves, da to ne bi bilo pravo.
zivi zivljenje naprej in naj te ne skrbi, da se ti izteka obdobje, ko bi lahko imela druzino. ljudje si ne znamo predstavljati, koliko razlicnih moznosti obstaja. a kdaj njihovo uresnicitev lahko zavira tudi pretirano hrepenenje po fiksnih ciljih.
sama v tvoji situaciji: bivši naj ostane bivši in nič več. Fant s katerim se videvaš sedaj pa, mogoče je res vse še malo prehitro pa se je ustrašil in se mal potegnil nazaj. Poskusi ga čim bolj spoznati, njegovo mišljenje, nazore, karakter potem pa čez pol leta, ko bosta skupaj vsaj eno leto boš lahko potegnila ločnico v odnosu.
Velik sreče!
Moje mnenje je, da zaenkrat ni noben od teh pravi. Če bi kateri bil, tega ne bi spraševala po forumu, saj bi ti bilo kristalno jasno.
Tako strogo tehnično in racionalno se pač življenjskih partnerjev praviloma ne išče, saj je predpogoj za dobro dolgotrajno zvezo, vsaj po mojem mnjenju, začetna zaljubljenost, ki dozori v nekaj več, ko spoznaš, da se več ali manj v življenju ujemata.
Občutek imam, da slišiš tikataknje biološke ure, zaradi česar želiš v čim krajšem času začeti z ustvarjanjem družine. To pa je napačna smer, ki velikokrat pripelje do otroka in nato do ločitve partnerjev. Začeti je treba z drugega konca – najprej biti srečna sama s sabo, nato s partnerjem, šele potem sledi otrok. To je pravi recept za uspešno partnerstvo in odgovorno starševstvo.
Moj nasvet – nehaj z analiziranjem in razmišljanjem in se prepusti toku življenja. Ko bo čas pravi in človek pravi, boš začutila. Če si boš le dopustila. Čutiti namreč.
Po mojem mnenju ima vsaj malo prihodnosti razmerje z zadnjim fantom.
Seveda pa moraš veliko pri sebi pospraviti in prva dva fanta dati takoj stoprocentno na hladno. Z njima ni sploh nobene dobre možnosti, saj to sama dobro veš.
Delaj na tem, da ti je lepo s tretjim fantom, uživaj z njim, privošči si vse sladkosti v razmerju. Morda bo po letu ali dveh dozorelo v resno zvezo, morda ne. Nič se ne da prehiteti.
Veliko pa boš morala delati na sebi in na svoji veliki želji po družini, ker zaenkrat še ni pogojev, da bi jo uresničila. In še, ko boš enkrat imela družino, morda sploh ne bo tako sanjsko kot to zdaj rišejo tvoje želje.
Uči se živeti tukaj in zdaj in uživati v tistem, kar imaš. Imaš pa fanta, s katerim ti je lepo dva ali trikrat na teden. Kaj bi še rada več??
Jutro…
Zahvaljujem se vam za vse napisano. Nekateri ste me presenetli, vsak po svoje, a dejansko je v vseh nasvetih veliko resnice. Hvala vam.
Saj vem, ni pametno prehitevat dogodkov in v nekaj silit. No, priznati pa moram, da je včasih težko živeti sproščeno, biti srečen, doživljat vsak dan posebej in posebej. Vem, vsi mi govorijo, pojdi ven, najdi si krog novih ljudi, živi življenje in ne tuhtaj..Se bo že zgodilo…In jaz nimam energije vsak dan, moči, da bi bila srečna. Pridejo tudi temačni dnevi.
Tudi meni se zdi, da imaš z zadnjim fantom dobre možnosti, da si ustvariš življenje po katerem hrepeniš. Mogoče bi si vzela še nekaj časa, da se še bolje spoznata in utrdita vajino ljubezen in pripadnost drug drugemu. Vendar mislim, da boš morala tudi postaviti konkretno vprašanje saj je to pomembno za tvojo življensko srečo. Dobiti moraš jasen odgovor saj ne gre, da bi izgubljala življenje zaradi izmikanja. Mogoče se fant boji trdne zveze zaradi težkih izkušenj, ki jih je imel kot otrok ob svojih ločenih starših, vendar si zaslužiš pošten in jasen odgovor glede vajine zveze. Drugače naredi kot pravi Rajka: prepusti se toku življenja in počakaj na pravi trenutek in pravega človeka.
Ne morem pa dojeti nasvetov, da moraš samo dovolj močno ljubiti in dajati…. in stvarstvo ti bo vse povrnilo v obilju. Rada bi vrjela v to ampak moje izkušnje so take, da oseba, ki jo ljubiš in ji daješ brez pričakovanj in želja, to z veseljem jemlje in prede od zadovoljstva. A ko pride čas, ko ne moreš dati ničesar več, si utrujen in sam potreben nežnosti in skrbi, se ta užaljeno obrne, te okara, da si se spremenila in jezno odide. Veliko razmišljam o nasvetu Japkice, da je potrebno samo močno ljubiti in vse se uredi in tako rada bi vrjela…..
Jaz te pa čisto razumem v kakšni situaciji si. Podobno se je dogajalo tudi meni. Novo zvezo začneš pač z upanjem, da bo nekaj resnega in dolgoročnega in temu primerno se tudi obnašaš.
Meni se zdi čudno, da bi se samski moški pri 35 letih bal odgovornosti. To so samo izgovori. Fantu je življenje kot ga ima čisto OK. Ima stanovanje, svobodo in žensko, ki pride in gre. Po drugi strani ti pa pravi, da te ne želi prizadeti. Saj te je že prizadel s svojim odgovorom, ti pa še vedno misliš, da si ženska njegovega življenja. V kolikor imaš nekoga resnično rad, ne oklevaš in te ni ničesar strah, najmanj pa skupnega življenja. Oprosti, nisem te hotela še bolj razočarat, le jezna sem na te cepce, ki se vedno nekaj izmotavajo. Vse bi imeli, le na resno zvezo revčki še niso pripravljeni. In to pri letih, ko normalni moški že par otrok vozijo za sabo. Brcni ga v rit.
Ostala dva pa tudi in ne brskaj po možnih kandidatih iz preteklosti. Če bi bil kdo od teh pravi, ti sedaj tule ne bi pisala. Ne bodi nora in ne hodi za nikomur v tujino. Tistemu tam je trenutno dolgčas, tujina je pač tujina in seveda malo “pojoka”. Seveda tisti, ki ga je pripravljena poslušat in za katero ve, da ga še vedno ljubi. Pa še mamo pogreša!!!
Mislim, da je problem v tebi, ker se obupno bojiš, da boš ostala sama. Ko ti zmanjka tekočih kandidatov, brskaš in se naslajaš na preteklost ter iščeš možnost v že propadlih zvezah. Verjemi, da je to zguba časa.
Kakšnega recepta kje in kako iskat žal nimam. Se mi pa vse dozdeva, da imaš verjetno malo “previsoke” kriterije in zato tudi naletiš na takšne neresne tipe.
Obstaja še drug tip moških, ki so malo manj samozavestni in imajo zaradi tega tudi problem z iskanjem resne punce. Pa jim čisto nič ne manjka (so urejeni, pametni, z dobrimi službami), le toliko iz družbe ne izstopajo s svojim “mačo” obnašanjem. In prav zaradi tega je življenje z njimi bolj enostavno, preprosto in nenaporno.
Oprosti, ker sem bila malo huda, me tvoja zgodba spominja na mojo, pa sem s tem še sebe malo okregala, da sem bila tako glupa. Jaz sem prišla sama do zaključka, da ni vse v lepoti, ti pa se seveda odločaš sama V kolikor ti tvoj ego seveda to dopušča.
ne, narobe si me razumela… ali pač jaz pišem precej nejasno.
nisem napisala, da če ljubiš se vse uredi! nikakor. nikar vzeti tega stavka, kot samostojen stavek, ker je del celote in paše k ostalem tekstu… uh, kako se mi ne da na dolgo razglabljati!
pa vendar … razumem po čem hrepeni. hkrati pa sama ne ljubi in od človeka pričakuje ravno to, kar ona ne daje. ne ljubi pa zato, ker koleba med tremi moškimi. ne moreš izbirati med tremi in od enega pričakovati brezpogojno ljubezen in ustvarjanje družine. ne moreš. če ne daš tega, tudi dobiti ne moreš. vendar pa ljubezen ni predpogoj, da se vse samo po sebi uredi. ampak če že sam ne ljubiš, že ne moreš doseči svojih želja.
sem zdaj bolj razumljiva?
no vidiš, jaz pa ravno takšnega razmišljanja ne razumem. pač ljudje smo različni in nekomu je 4 mesece dovolj (čeprav mislim, da avtorici posta ni, ker drugače ne bi razmišljala o bivših!!) nekomu pač ni. in če pri partnerju ne moreš razumeti, da nima istih mislih in želja v tako kratkem obdobju, da potrebuje več časa, to pove da nista za skupaj. ker ga ne razumeš in ne čutiš njegove potrebe, njegove vrednote. pa saj ne gre samo za vrednote in želje ene strani, temveč vedno obeh. vse ostalo je že v naprej obsojeno na propad.
torej upsii če misliš, da ga je vredno razumet ga počakaj, drugače ga pa brcni v rit, kot pravi nokia -29.
Menim, da ni narobe, da se racionalno sprašuješ kateri moški naj bi bil tisti s katerim boš preživela ostanek življenja. Zaljubljenost in utopična romantična ljubezen nimata nobene posebne veze s pravo ljubeznijo, ki se lahko razvije v dobrem odnosu – in taki odnosi so žal redki (predvsem zato, ker si veliko ljudi domišlja, da moraš po 4h mesecih že vedeti ali je pravi :))).
Glede nasveta: v preteklost se na tvojem mestu ne bi vračala… pusti propadle veze tam kjer so, čerpav si po 40tem mnogokdo ustvari uspešno vezo (po praopadlem zakonu ali partnerstvu) prav z mladostno ljubeznijo.
Ker si pametna in racionalno razmišljujoča oseba ti za razrešitev tvojih dilem priporočam knjigo Barbare DeAngelis: Si ti pravi zame? Morda boš s pomočjo te knjige laže našla odgovor na svoje vprašanje, saj tukaj na forumih lahko posredujemo le svoje izkušnje, svetovati pa najbrž ne znamo pravilno (ker nam tudi marsikateri podatek manjka).
Veliko sreče pri izbiri, pa če noben od teh treh ni pravi, ne bodi neučakana, uživaj življenje, prišel bo ko bo čas pravi…
Ja ne gre lih čisto zato, da bi kar po štirih mesecih imela otroka?! Samo vedet hočem, ali si pač partner želi to v bodoči prihodnosti. Naj mi zdaj pove, ne pa po 3 letih, da si pač ne želi otroka. Čist enostavno vprašanje, odkrito pač. Saj tudi jaz ne vem, če jih bom lahko imela, želim pa si jih seveda, oz. družine…
Verjetno je poglavitni problem pr men, neučakanost in neodločni tipi, ki ne vejo, kaj bi v življenju. In potem se raje odmaknem. Ja in po nekem času se vsak vrne in želi z mano vse to. A žal je takrat prepozno.
Ne bi rekla, da izbiram neke mačote, je pa res, da me oseba mora privlačit :)))
In na koncu vprašanje? Ali ni pomembna ljubezen in upati si? Zakaj bi se omejevali s časom kdaj je prav in kdaj ni?! Lahko jaz poskušam z nekim tipom in čakam, tudi 5 let..in kaj…po 10 pa bova ugotovila, da nisva za skup, da nimava istih ciljev?!
Ali pa je spet problem v moji odkritosti, brez olepševanja in zavijanja?!
Preveč v prihodnost gledaš in s tem se obremenjuješ. Zakaj ne moreš sprejeti tako kot imaš sedaj in uživaj.
Kaj bo jutri, čez pol leta ,imaš lahko še tako idealnega partnerja ob sebi ne boš vedela. Ja tebe muči ta nesigurnost, da bi se preveč razdajala potem bi ti pa moški obrnil hrbet. Glej ne obremenjuj se s tem, ker te bo to dušilo pa ni važno kakšnega partnerja boš imela ob sebi. Ne pritiskaj na sebe in partnerja. Zakaj ne moreš človeka sprejeti tak kot je z različnimi pogledi. Kaj bo čez pol leta nobeden ne ve. A če ti bi zadnji partner rekel, ja želim si družino, otroke bi pa kar skočila po njem a kako ? Verjetno si želi nekoč družine veš za vsakega se palica “najde” malo humorja.
Vsi moji prijatelji, ki jih imam so mi rekli, da so takoj začutili nek notranji glasek, ta je pa lahko prava.
Ti tvoji moški verjetno to niso začutili in ker si simpatična, luštna mogoče čakajo, da jim kaj klikne. 🙂
Uživaj z zadnjim partnerjem in po treh, štirih mesecih boš točno vedela kako pa kaj. Ne pa imeti tri simpatije. Ni čudno, da ne začutiš in tudi on ne. Bodi prijazna, nasmejana kaj te pa to stane in boš videla, da se bo moški ob tebi dobro počutil.