Brezpogojna ljubezen
Imam vprašanje glede različnih stereotipnih in ne stereotipnih stvari.. Kako bi vi opredelili pojem kakšna je za vas brezpogojna ljubezen..kako da lahko eni čisto enostavno sprejmejo neko zadevo,drugi pa delajo velik bum..Kdaj lahko presežete svoj ego in sprejmete partnerjevo drugačnost in drugačno razmišljanje, delovanje, …
L.p.
Ufff… kup zanimivih vprašanj…
Zaenkrat le o “brezpogojni” ljubezni… Po moje je – razen starševske oz. sorodniške ljubezni – ni.
Oz. naj je ne bi bilo.
Opredelitev pojma pa je takšna kot že ime – brez pogojev. Torej nekoga ljubiš (imaš rad) neglede na to kaj počne in kako se obnaša. Je obziren ali neobziren, morilec ali ne, se ukvarja z etničnim čiščenjem ali ne, itd.
Še malo naprej;
Glede sprejemanja stvari pri partnerju – je enostavno ali težko pač glede na človekov osebni vrednostni sistem oz. referenčni okvir. Kar je meni problem, mogoče tebi ni – in obratno.
Če poveš kaj več, lahko dodam tudi mnenje ali pa še opis in utemeljitev svoje reakcije.
Kdaj lahko presežem svoj ego? Hmmm… vedno kadar se tega zavem in kadar se mi zdi vredno oz. smiselno.
Drugače povedano – kadar se mi zdi partnerjev pogled boljši od mojega, ali kadar me z razlago prepriča v to.
Ali pa kadar partnerja tako zelo spoštujem kot človeka, da se potrudim videti stvari skozi njene oči in razumeti. Takrat se lahko zgodi, da prilagodim oz. popravim svoje poglede.
Brezpogojna ljubezen je iluzija oz. ideal v katere nekateri ljudje radi verjamejo. Vse ima svoje meje. Mogoče se temu pojmu še najbolj približa (kot je že omenil Rok) starševska oz. materinska ljubezen. Ampak tudi ta ima (predvidevam) svoje meje.
Kar se pa tiče partnerstva pa ni brezpogojne ljubezni ampak je samo sprejemanje, prilagajanje, iskanje kompromisov… Ko pridejo nepremostljive ovire (ko je enemu pretežko sprejemati drugega takšnega kot je) se v večini primerov vez počasi konča…
tudi jaz mislim, da je možna brezpogojna ljubezen le do otrok… pa še te ne zmorejo vsi starši.
partnerska ljubezen pa je dajanje, sprejemanje, razumevanje in prilagajanje … in še nešteto variant.
Potem če prav razumem je odnos dveh lahko tudi težek oz vedno znova se moraš prilagajati, ali ne, iskati srednje poti, se pustiti tudi vplivati.. ne vem mogoče bo zvenelo naivno ampak ali obstajajo potem sploh take veze da se v vsem ujemaš ali tudi če ne da sprejmeš partnerjevo drugačnost ali si je treba reči da nista za skupaj če se en ne prilagaja.. mislim da pa do ene meje moraš sprejemati drugačnost, kajti potem sam sebe ujameš v past in postaneš odvisnik od odnosov, ker podzavestno ali ne uvajaš tudi svojo avtoriteto, kar ne rečem da je narobi če je zdrava in dobrohotna.
Ja, tukaj bi se jaz prej vprašal če temu sploh lahko rečeš nek zdrav odnos, oz. če je taka zveza sploh zveza. Prej strah pred njo ?
Gre za dva vprašanja; okoli “naivnosti” bi bil odgovor lahko pritrdilen, kajti tudi tako homogene zveze ujemanja obstajajo. Definicija “prilagajanje” nakazuje širok spekter medsebojnih odnosov in ima lahko primarno lahko slabšalni prizvok. Prilagajanje je lahko čisto nedolžna gesta, termin v samem spoznavanju, kar je kasneje in je lahko govoriti o tem “fenomenu”, pa bi lahko nakazovalo tudi o medsebojnem neujemanju. Do kje iti ? Do tam, kjer lahko rečeš da to ne potepta, izniči, tvoje ravni sprejemljivega. Drugačnost ? Zakaj ne in zakaj bi bilo lahko ravno vse slabo okoli tega ? Lahko je prvi do tedaj neodgovoren v kakih svojih dejanjih (pretirana zapravljivost), drugi pa toliko drugačen da prvi sprejme, sprevidi neko vrlino, pa čeprav morda sprva z nekim gnevom. Samo 1 primer sem dal…
Zanimivo da imam še toliko blokad nerazčiščenih kajti meni starši ne dajejo brezpogojne ljubezni in se sploh ne zavedajo da imajo doma hčerko,ki se je pripravljena prilagajati in biti pridna, kajti nikoli me niso pohvalili, samo grajajo me da iz mene ne bo nič,…mačke imajo pa radi,pa so bogi itd..
Prav tako osebe ki so bile dobre do mene mi niso predstavljale izziva da bi z njimi razvila ljubezenski odnos, vedno neki čudni tipi..je pa dobro da sem taka oseba ki se zna poglobiti vase in v vzorce ki me blokirajo in take ki bi zaradi mojih blokad lahko blokirale druge. No da ne iztopam preveč od teme..brezpogojna ljubezen je lahko le bolj v nebesih:) ali pravljicah ampak obstajajo izjeme.
Brezpogojna ljubezen je v praksi prej izjema kot pravilo. Nekateri starši so je sposobni, tudi nekateri otroci brezpogojno ljubijo svoje starše, tudi se najdejo redki takšni posamezniki, ki tako ljubijo svojega partnerja, prijatelja … do celo, ne vem, verjamem, da obstajajo, tudi takšni, ki ljubijo vse človeštvo, stvarstvo brezpogojno (ampak za takšne običajno uporabljamo kar besedo razsvetljenci).
Načeloma pa (ker te izjeme kvečjemu potrjujejo pravilo) pa brezpogojne ljubezni v praksi ni.
Je bil pred leti to precej zlorabljen pojem. In morda ta pojem zdaj mnogi povezujemo prej z zlorabo ljubezni kot resnično ljubezen. Brezpogojna ljubezen, vsaj mene, danes asociira na to, da ne glede na to, kako te tepejo, nastavljaš vedno znova še levo, pa še desno, pa spet levo, pa spet … lice. Kar je v bistvu izkrivljeno pojmovanje brezpogojne ljubezni, saj naj bi ta v bistvu obstajala samo med dvema posameznikoma, ki sta zrela za ljubezen. Zloraba v imenu brezpogojne ljubezni pa samo pomeni, da hočemo na hitro preveč, nezreli z nezrelimi, vsekakor na silo … to pa ni niti ljubezen, kaj šele brezpogojna.
Po drugi strani pa, če v praksi praktično ni brezpogojne ljubezni, moram povedati še, da tudi pogojne ljubezni ni. Ker pogojna ljubezen pa zaradi pogojevanja samega preneha biti ljubezen. Ljubezen lahko samo je, ali pa je ni. In ja, lahko je samo bližje brezpogojni ali pogojni ljubezni, lahko je pa tudi nekaj vmes, onkrat pogojev in nepogojev. In to po moje je takrat: ko dva samo sta – kar pač v danem trenutku sta – in enostavno sobivata, vplivata drug na drugega, živita živ odnos, sproti …
—————————————–
Brezpogojna ljubezen je ideal.
Ideali so pa kot sonce. Stremimo k temu, da bi se ga dotaknili, da bi mu sledili, poleteli k njemu … ker pa je v človeški naravi, da hočemo prehitro preveč, nam, ko mu pridemo preblizu, stopi krila … pa spet vstanemo iz pepela, kot kakšni feniksi in slej ko prej poskušamo znova (ker je poskušati znova neprimerljivo bolje od tega, da ždiš in se kujaš za vekomaj v temi).
Ideali so bolj naši kažipoti.
In prenehajo biti ideali, ko jih dorastemo.
In takrat si verjetno postavimo nove, še višje ideale … ker vse raste, se razvija, evoluira … ker mora rasti, da se upira kontraevoluciji (kaosu) t.j. entropiji, ki prav tako prežema vesolje. Ker tako pač je … po moje 😉
Ampak a ljubezen res ni pogojna? A si ne izdelamo podzavestno enega željenega partnerja in ga potem “iščemo” v teh okvirjih. Npr. da je pameten, simpatičen, izobražen, športnik itd. Ker ponavadi morajo biti za ljubezen tudi izpolnjeni nekateri “pogoji” h katerim stremimo. Malokrat se zgodi, da bi npr. eno lepo, izobraženo, simpatično žensko pičila “ljubezen” in bi se zaljubila v npr. neurejenega smetarja, ki je dober po srcu… To sta pač dva ekstrema ampak veste na kaj ciljam.
brezpogojna ljubezen je mogoče res lahko samo do otroka, možno in verjetno je, da jo razviješ do staršev, verjetno si ji kdaj blizu,v odnosu z brat-i, sestrami.niha.
ne vem, verjetno je ljubezen stanje odnosa z nekom in meni je tej besedi kao neskončna ljubezen najbližja beseda spoštovanje, to je širše in širina sprošča, spoštuješ, oz. razumeš pa lahko marsikoga in marsikaj.
enako dobiš vrnjeno. običajno, saj se vse uravnotežuje. samo se. hoče se.
in se.
Na ta način v bistvu pogojujemo še preden pride ljubezen.
Ko pa pride ljubezen, nas ponavadi preseneti, ker subjekt ljubezni v resnici ne ustreza povsem (včasih tudi prav nič) prvotno zastavljenim ‘kriterijem’.
Sploh če so kriteriji tako ohlapno zastavljeni:
– lep? … mah, ga ni lepšega človeka od tega, ki ga ljubiš (pa četudi objektivno gledano ni Brad Pitt)
– izobražen … inteligence pač ne merimo s številom diplom in v praksi bolj impresionira človek, ki razmišlja, ki je radoveden, s katerim nam beseda hitro steče, je zanimiv, nas razume …
Drugače pa: ženska, ki je tako pragmatična, da se lahko odloči: ta smetar mi je všeč, mi je ljub, ampak ne dovolim si sestopiti v tako nizek ‘stan’, bom raje zagrabila tega, ki ima verigo hotelov, pa čeprav … a pri takšni pragmatičnosti sploh lahko govorimo o ljubezni? Jaz tega nimam za ljubezen. To je prej iskanje varnosti, v najslabšem primeru pa enostavno kar gola preračunljivost.
… se sicer bojim, da zaradi ekstremnih primerov, ki si jih dala, zdaj poenostavljam. Ker primer ne izključuje, da se tudi v ‘pogojevane ljubezni’ kdaj kasneje še pritihotapi ljubezen, hočem povedati le, da to še zdaleč ni samoumevno …
Ampak na splošno pa hočemo povedati, da tam zunaj, radi rečemo razmerje (celo ljubezen), temu, kar to sploh ni: to so odnosi, v katerih vlada nasilje, takšno ali drugačno, prisila, navajenost, vdanost v usodo, ker tako ni boljšega, odnosi manipulacij, izkoriščanj, zajedanja …
P.S. Da ne govorim o tem, da ne gre mešati zaljubljenosti in ljubezni. Zaljubljenost je na nek način že sama po sebi pogojevana: všeč so nam takšni in takšni tipi (včasih sploh ne vemo, kaj vse nam bo všeč, ker imamo v nezavednem že izdelano shemo idealnega moškega). Za ljubezen, ki pa prihaja počasi, so pa osebnost in nje posebnosti še kako pomembne (torej tudi dobro srce) …
In že vidim, da bomo imeli v nadaljevanju problem čisto semantične narave: kaj je za koga pogoj?
Ker zame je pogojevanje ‘ljubezni’ bolj nekaj, kar se tiče zunanjega (mora imeti dobro službo, depiliran hrbet, najmanj nedokončan faks), zate pa je morda pogoj celo nekaj notranjega: dobro srce …
mi je všeč ta paralela s spoštovanjem, ker si sama ljubezen predstavljam podobno,
ampak ne bi pa rekla, da gre za isto, ljubezen in spoštovanje gresta – po moje – samo zelo rada z roko v roki
ker razmišljam: npr. primer starša, ki brezpogojno ljubi svojega otroka, čeprav ta počne stvari, ki škodijo njemu in vsem okoli njega … ne vem, ugibam: npr. zaide v svet droge in v tem svetu izgubi svojo človečnost. Težko bi rekli, da starš, ki svojega otroka ljubi in si v tej ljubezni prizadeva, da bi otroka iztrgal iz krempljev drog, tega tudi – v stanju v katerem je – spoštuje.
ero ljubezen ima rok trajanja, to smo verjetno vsi doživljali in vemo, kaj vem, tam nekje od 13 leta dalje vsake 3 leta, 13,16,19uuuuh,22 itd…
potem te pa “keri-a najde na spavanju”……
jaz si ne predstavljam ljubezen do otroka, da ta počenja karkoli.
skrenitev otroka v nepravo smer je samo odgovornost in neznanje staršev.
jaz ne uporabljam beseda krivda, mamilaštvo in slično je samo krivda staršev.
ni lepo, da rečem: “zajebali” so otroka in sebe, sebe pa opravičeno.
