Spoznavanje novega partnerja
Pozdravljeni,
približujem se svojim 40 letom, po več kot desetletje trajajoči vezi
mi je partner dejal, da se je enostavno naveličal in da naj spakiram, ne pišem Vam za to, da bi razpredala o svoji prejšnji vezi, ker sem s tem opravila pred tremi leti.
Moj problem je enostavno ta, da ne vem kam naj še grem, da bi spoznala novega partnerja.Z navezovanjem stikov nimam težav, rada sem v družbi. Kolegi vedo, da si iščem partnerja pa ne poznaja nobenega potencialnega partnerja, da bi mi ga predstavili, v službi smo samo ženske,moja družba za v gledališče, koncerte, v hribe so samske ženske. Na potovanja hodim sama zadnje čase tudi v hribe…
Poizkusila sem tudi spoznati koga preko interneta in če je že prišlo do srečanja se je potencialnemu kandidatu kaj kmalu na obrazu izrisalo veliko razočaranje – zase lahko rečem, da sem dober sogovornik, res je, da izgledam dokaj povprečno in da ne izstopam. Sprašujem se ali sem tako drugačna od povprečja ali žrtev nesrečnih naključij?
Kakorkoli že moje vprašanje je naslednje ali poznate še kakšna druga “lovišča za samske” v Sloveniji?
Ja no, po moje ti na faci piše “iščem novega partnerja” in se vsak
ustraši.
Ko jaz spoznam novega človeka, ga ne razporedim takoj v kategorijo:
– ti boš dober za kolega, tebe bomo ponucali kot znanca, ti bi bil
pa lahko dovolj dober za mojega bodočega partnerja, hop, pa te imam….
Kar se tiče spoznavanja preko interneta, je lahko komot uspešno, pod
pogojem, da ne odnehaš prehitro in da si zelo potrpežljiva. Pomisli, da
stopiš v sobo z desetimi moškimi. Koliko možnosti je, da ti bodo vsi
všeč?
Bolj malo ne?
In koliko je možnosti, da boš ravno tistima dvema,
ki sta tebi všeč, všeč tudi ti? Še manj se ti ne zdi? To je ekvivalent
temu, da greš na deset zmenkov preko interneta. Zdaj razumeš?
Mene zanima, če sploh zmoreš biti samska?
Poznam namreč kar kopico ljudi, ki raje “dušo spustijo” kot da bi bili samski… Pa jim je čist vseeno v kakšni zvezi so, samo da niso samski… Ko ena zveza propade, mrzlično iščejo naslednjega partnerja in hop v novo zvezo… pa kakršnakoli že je, sej jim ni važno… samo, da je.
Ok, ok, sem mislila, da si šele sveže iz zveze… 🙂
skela je napisala fajn:
Če odgovorim zase: 0,1%
Mogoče bi bilo boljše vprašanje, koliko je možnosti, da mi je všeč 1 od 10ih?
Odgovor: 1%
🙂
Vem pa za ljudi, kjer lahko rečem, da jim bi v 99% bil všeč vsaj 1… Torej, očitno smo eni prezahtevni, izbirčni… mogoče tudi ti, Bretagne? Samo ugibam… 🙂
Marsikatera bi gledala, kateri ima (naj)bolj napeto desno ritnico… priznam, men so všeč moške riti, ampak gledam obe ritnici, ker ne opazujem z istim razlogom kot ene, ki gledajo samo desno… 🙂 (if you know what I mean…)
Prvo me zanima, zakaj nekateri tako površno prebirate in izhajate iz svojih svetov ter bremena le teh prelagate na druge in jim težite.
V uvodnem postu lepo in jasno piše, da je ženska sama že tri leta, torej je dejstvo da je lahko samska in da je samska. In to že cela TRI leta. Nikakor takšen ćlovek ni in ne more bit odvisen od odnosov.
Njen cel problem je ta, da ne ve kje srečati pravega partnerja, ali vsaj njihove potenciale in da se, ko pač pride čas, zaljubi, živi ljubezen in zaljubljenost, potem partnerstvo itd itd.
Moje mnenje:
ne rabi ti nikjer nič pisat na nosu, pa ga ne boš našla. In niti približno si edina, ki se ji to dogaja. Takšnih in podobnih primerov je na tisoče. Pač so dandanes takšni časi. Moški tvojih let se ozirajo za mlajšimi, se raje vežejo z mlajšimi, najboljši pa so pridno poročeni.
Večina samskega sveta pa seveda nadebudno čiča na internetu in osvaja tiste frčafele, ki imajo seksi in privlačne slike. To je realiteta, kaj čmo.
Če bi imela sama 40 in bila spet samska, bi tipa našla v kakšnem kafiču, tam jih je vedno kot smetja in dosti njih je še za ponucat, oziroma so prijazni okolju, ker imajo poln kufer kafan in si žele miru. Enostavno pač, saj ni nek problem. Na kraj pameti mi ne bi padlo da si iščem tipa v gledališčih, na koncertih ali celo na dopustih.
Vse je odvisno od sreče, se ve. Lahko da ga ne boš nikoli spoznala, osebno sem bila vedno prepričana, da bom ostala samska v kolikor greva s tem narazen.
Luzerjev ne maram, takšnih z otroci tudi ne, brez njih – hmm, kaj so pa počeli ko so se otroci delali, mlajših nočem, starejši brez ex lajfa so mutni in še in še.
Torej: prišlo bo če bo. Najbolje je tako: živi kot da boš večno samska, ampak bodi pripravljena da ti že danes prečka pot ;).
Danes je zelo težko najti partnerja, ki bo trajal večno ali vsaj nekaj mesecev. Sej materiala je dovolj, samo takega pravega bolj malo. Iskreno povedano sem se že pri svojih 27. letih spraševala kje hudiča bom jst zase našla pravega. Ampak se je našel.
Treba se je zavedat nekaj. Ko si star 20, je pravih povsod dovolj, zmanjka pa jih, ko se bližaš 30. Pri teh letih ima večina za sabo že veliko prtljage, kot so ločitve, otroci…sploh pri moških. Tisti, ki pri 30+ za sabo nimajo nič, je z njimi nekaj narobe, smo ugotovili :). In tudi mi smo z leti čedalje bolj zahtevni. Primerjajte vašo listo “must have” danes in tisto izpred desetih let, pa vam bo vse jasno.
Kje spoznati? Hm…v lokalih je čudno, če kar pristopiš k neznancu. V nočnih lokalih je sama mularija in tipi, ki niti približno niso vredni, da bi se z njimi ukvarjali. V kinu tut ne potegneš kar enega iz vrste. Prav tako ne v trgovini ali banki :). Na internetu imaš svega i svašta (čeprav jih je ogromno, ki so se našli tam gor). Mogoče res kakšno društvo, ampak po možnosti ne Društvo ljubiteljev gorenjskih nageljnov, ker se zna zgodit, da srečaš kvečjemu dušo dvojčico ženskega spola. Ne vem, vidim, da nimam pojma kje bi koga zdele spoznavala, če bi bila samska. Predvsem se prepusti naključjem in bodi zelo previdna komu zaupat.
Kje so ‘lovišča’?
Ko iščeš, karkoli že iščeš, je lovišče v bistvu cel svet. Ker nikoli ne veš! Lahko hodiš na ne vem kakšna srečanja samskih, pa ga boš našla, ko ti bo v avtobusu stopil na nogo 😉
In ker enostavno ne moreš biti non stop na lovu, je najbolje, da s tem prenehaš in enostavno spoznavaš ljudi, tako kot ti prihajajo nasproti. Tako in tako jih menda največ spozna svoje partnerje preko prijateljev in znancev, tako da v resnici nikoli ne veš, če je tetica, ki jo prijazno pozdraviš na ulici, morda tetka tvojega bodočega …
Malo poenostavljam, ampak, če boš poslušala nekatere tam zgoraj, se lahko hitro zdi, da je zate že vsega konec, da ni nobenega tam zunaj prostega, pravega … pa nič od tega ni res.
Je lažje spoznavati potencialne partnerje, ko si mlad, ampak bolj ali manj zato, ker imaš večji krog znancev, sošolcev, pa tistih iz paralelk in raznih prireditev … ker si več upaš, ker si bolj zaletav. Tudi mladi so bolj ali manj poparčkani, tako da ni res, da je več prostih. So pa razmerja bolj kratka, ker se še iščejo (kar spet ni nekaj, česar bi si ti zdaj še želela) …
To, da 2x ali 3x starejši oprezujejo za rosno mladimi pa: kaj pa naj te z njimi (razen izjem). Bolj ali manj jim gredo na živce, so jim smešni s svojim slinjenjem. Zanimiv je dve, tri leta starejši, ne pa 20 ali 30 let starejši. Če pa že je, je razmerje kratkega veka. Malo se pusti razvajat, pa vozit okoli, potem gre ‘tamala’ po svoje …
Aja, še to:
Ne vem kdo je pisal zgoraj o tem, da tisti, ki so ločeni, imajo otroke itd, da so problematični, ker imajo ‘prtljago’, medtem ko so tisti, ki nimajo pri teh letih nič od tega, kratko povedano: čudaki in luzerji in je z njimi ziher kaj narobe.
Hm? Ampak kdo pa potem še ostane?
To so neke zastarele floskule, ki v resničnem življenju nimajo kaj iskati. Imaš ločenca, ki je luzer, a brez prtljage (ker je luftar in se mu fučka), in imaš samca, ki ima prtljago, pa ni luzer (ker ni luftar, samo izšlo se mu še ni). Mah, ni pravil, še najmanj pa sta dovolj samo ta dva predalčka za vse kar živega hodi tam naokoli.
Vzemi stvari sproti, tako kot se ti kažejo.
Če kaj, se veseli svojih let, ker leta so izkušnje, so zrelejša pamet … in to boš rabila, ko se boš odločala: bi ali ne bi dala priložnost sebi in njemu. Ko pride, jasno …