Med.Over.Net

Čustvena inteligenca, komunikacija in odnosi

Odgovarjajo: Boštjan Topovšek, Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Medsebojni odnosi in komunikacija. Kako se obnašati in kaj reči v določenih situacijah? Kako izboljšati komunikacijo/odnos na splošno? Kako pogovor obrniti tako, da v njem pridemo dalje in ne ponavljamo že »100-krat« izrečenih in slišanih stvari, ponavadi obtožb drugega? Kako pregovoriti šefa, da se bodo »stvari odvijale po vaše« in kako dopovedati sodelavcu, da naj vas vendar posluša? Vprašajte in poskušali bomo pomagati.

Boštjan Topovšek , Supervizant telesne psihoterapije Core Energetics, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja

Bostjan_Topovsek

če ni otrok

Default avatar

nesmiselna

K pisanju me je spodbudila debata v neki družbi, ki je ravno prišla s pogreba nekega uglednega človeka.
Nekdo od te družbe je začel pogovor z žalujočo vdovo in jo tolažil in ji govoril nekako takole. Saj bo, saj bo, važno, da imaš dobre otroke, ki ti bodo stali ob strani in v hiši ne boš sama. Vsi okoli so mu pritrjevali in se strinjali, da je življenje brez otrok resnično brez smisla, jalovo, neskončno žalostno, itd.itd.
Verjetno se niso zavedali, da stojim v bližini jaz, ki sem brez otrok.
Prav tako ali podobno razmišljanje mi vedno pokvari razpoloženje.Občutek imam, da sem brez veze na tem svetu.
Od tega pogovora sem spet padla v rahlo depresijo, slabo spim in mislim na vse sorte neumnosti. Se zaničujem in po malem smilim sami sebi in si mislim, da živim kar tja v en dan.
Drugače sem dokaj urejena 50 letnica, vendar nisem imela te sreče ali mogoče tudi ne poguma, da bi našla pravega človeka, s katerim bi imela družino in otroke, ki sem si jih vedno želela.
Imela sem sicer dve zvezi, vendar sta me oba moška strašno razočarala.

Kaj mi svetuje, kako naj se prepričam, da bom spet začela misliti drugače?
Ali kaj naj počnem, da bo moje življenje imelo smisel?
Čeprav že zdaj, če le morem hodim pomagat bolnim in tudi nakazujem denar na razne dobrodelne namene, me vseeno to ne osrečuje dovolj.
Tudi prijateljico imam, da lahko hodiva skupaj v hribe.
Hvala, če mi boste namenili kako pameten nasvet.
Default avatar

cec

Sem prepričan da boš na ta dogodek sčasoma pozabila, je pa trenutno vnesel nek nemir vate. Obstajajo življenske okoliščine in odločitve, obstajajo tudi medicinski razlogi, skratka - nekomu pač ni usojeno, če je ta navedba sploh smiselna. Nekdo ima od otrok veliko, drug nič, skratka nekega merila sploh ni. Živi, kakor ti narekuje vest in nič drugega.
Default avatar

Moja misel

Meni bi bilo grozno da bi mi kdo na ali po pogrebu govoril take puhlosti.Mi gredo na kozlanje, brez zamere.

Meni bi pasalo da bi ljudje razumeli mojo bolečino in mi ponudili svojo roko,
ne pa "prevračali" neko kvazi odgovornost da mi bo bolje-na moje otroke.

Kje pa piše da so otroci vedno pripravljeni stati ob strani svojim staršem????

Včasih se otroci tako razdajo zanje da sami pregorijo. To je bolno.

Nekateri otroci niso od svojih staršev dobili ljubezen in vse ostalo kar so
želeli in potrebovali, zato je krivično pričakovati da bodo otroci do zahtev in potreb staršev pa vedno na razpolago.

Imam družino in to je zame neprecenljiva življenska izkušnja.

Če je ne bi imela, bi imela pač druge izkušnje in bi si drugače organizirala življenje.

Ali bi bila bolj zadovoljna ali ne- ne vem.

Mislim da mora vsak sam največ narediti za svojo srečo, drugi so le
kratkotrajni nadomestki.

Seveda je lepo imeti prijatelje, partnerja, otroke...vendar naj bi smisel
življenja bil:imeti sebe.

Srečno.
Default avatar

tadej

Zadnji smisel, ki človeku ostane (žal) potem ko izčrpa vse možnosti je verski smisel. Žal pravim, ker ni pametno da je zadnji, ampak nikoli ni prepozno. :)
Default avatar

bbccm

Te besede so bile gotovo izrečene le v tolažbo vdovi in niso bile kdovekako iskrene.Ljudje včasih govorimo take neumnosti, da bi zapolnili take težke trenutke, ko ne veš kaj bi rekel.Zato si jih ne smeš jemati k srcu oziroma po njih presojati svoje življenje.Nikjer ni napisano kako moramo živeti, niti kaj je prav ter kaj narobe.Za nekoga eno,za drugega drugo.Ti si si okrog sebe ustvarila vezi, ki so tebi pomembne in v njih s prijatelji in tistimi,ki jim dobroto tudi deliš izpolnjuješ svoj smisel.Pomembne stari v življenju so vedno skrajno enostavne.
Ne oziraj se na take besede in živi svoje polno življenje naprej tako kot tebi paše.
Default avatar

ne-dam-se

Ker ljudje tudi sicer govorijo same puhlice. Ko pa njihove reke in izreke pogledaš od blizu, v vsem skupaj običajno ni za zrna resnice ...

Tale je že takšna:

'... Vsi okoli so mu pritrjevali in se strinjali, da je življenje brez otrok resnično brez smisla, jalovo, neskončno žalostno, itd.itd.'

To je res ena žalostna, puhla tolažba teh ljudi. Nezadovoljnih, neosmišljenih, nesrečnih. A če kaj, vsaj tej družbeni normi so zadovoljili: imajo otroke in, če sami niso nič pomenljivega prispevali k temu svetu, imajo tako vsaj upanje, da bodo njihovo ime 'njihovi' otroci (njihov 'genetski' podaljšek) nekoč zapisali v zgodovinske anale. Ampak v resnici je prav to JALOVO UPANJE!

Pa pojdimo po vrsti!

Kaj sploh pomeni imeti potomce?

1. nadaljevanje vrste: No, to že dolgo ni več aktualno, zemlja je že davno prenaseljena. In prav smešno je z vidika makrosveta videti neko (v tem pogledu le vase zaverovano in očitno zakompleksano) mikro-Slovenijo, ki dela paniko in ustvarja umetno krizo iz premajhne nacionalne rodnosti, medtem pa na drugi strani Kitajci že desetletja ne smejo imeti več kot enega otroka, ker drugače pa ni več šlo ... Sploh pa nadaljevanje vrste? Koliko časa pa mislite, da sploh še ima človeška vrsta? Je kdo bral intervju z Messnerjem v Jani? Ali pa tole:

http://www.zum.si/forum/viewtopic.php?t ... c&start=15

2. nadaljevanje družinske veje: da gredo geni naprej? Halo!? Genetika je ena sama velika loterija! Ljudje si predstavljajo, kot da so njihovi otroci isto kot njihovi kloni (torej iz istega genetskega materiala in dejanska kopija). V resnici pa s kombinatoriko genov matere in očeta, pa vseh prednikov pred njima, vedno nastane nekaj popolnoma NOVEGA, neponovljivega, nekaj čisto tretjega ... Otrok torej ni replika, ni mali starš, je le sorodnik!!! In zato: Kaj lahko se zaradi nepredvidljivega mešanja genov zgodi, da bi mi bil otrok sestrične iz tretjega kolena genetsko bolj podoben kot lasten otrok! Za posredovanje 'svojih' genov naprej torej sploh ni nujno, da se reproduciram jaz sama ... no, vsaj tehnično gledano, a ne?

http://www.iht.com/articles/2007/09/25/ ... ngenes.php

3. zaradi osebnih razlogov: no, večinoma gre tu za precej sebične vzgibe ali pa vsaj družbeno vsiljene ...

- ker to pričakuje od mene družba, ker je to 'normalno' in da bo na starost kdo zame poskrbel (hja, pa dobite z rojstvom otroka garancijo, da bo ta zrasel v odgovornega, nesebičnega in ljubečega posameznika (sploh če takšni niste tudi sami, pa še takrat ni nujno), ste prepričani, da vam nekoč ne bo zapil hiše, za droge zapravil premoženja, ali pa: se, bog ne daj, kje ponesrečil, zbolel ... se zaradi dela ali avantur preselil v tujino, se nikoli poročil ali ustvaril družine (in tako nadaljeval 'vaše' gene ...)...). Otroci niso podaljšek svojih staršev, ampak so samosvoje osebnosti, z lastno, pogosto drugačno vizijo svojega življenja kot njihovi starši, tudi z drugačnimi željami in hrepenenji, strastmi in talenti - in tega marsikateri od staršev ne zmore prenesti!

http://money.cnn.com/magazines/moneymag ... /index.htm

http://news.bbc.co.uk/1/hi/education/7570127.stm


4. ker želite biti starš? ker to čutite kot nekaj globjega? poslanstvo morda?

http://www.gorenjskiglas.si/novice/plus ... k&id=19431

No, lepo, tudi prav ... ampak tak odnos, to poslanstvo, je mogoče živeti tudi, če ne postanemo dejansko starši! Čeravno se vloge vzgajanja branijo, to vendarle vsak dan počnejo tudi učitelji in vzgojitelji s trumami otrok, ki niso njihovi lastni. In lahko smo prijatelj, skrbnik in mecen tudi otroku ali mlastostniku, ki ga nismo sami zaplodili. No, včasih je bilo to bolj naravno: Ker pred tem - modernim in odtujenim svetom, v katerem živimo danes - je bilo normalno, da otroka vzgaja cela vas! Ni važno iz katere hiše je otrok in čigav, če rabi pomoč, mu jo je nudila tudi 'teta na koncu ulice', ga je nahranil tudi par brez otrok čez cesto, in ga je naučil streljati s fračo iz sosednje vasi priženjeni možakar ...
Default avatar

ne-dam-se

... lahko pa na vse skupaj gledaš tudi tako:

Morda je res škoda, da nimaš otrok, saj bi bila verjetno lahko nekomu res čudovit starš, pa vendar to samo po sebi ni nikakršna tragedija. Je pa tragedija to, da imajo otroke ljudje, ki starši sploh nočejo, ne znajo ali ne zmorejo biti. V kronikah je polno takšnih zgodb, škoda, ki jo povzročajo, pa je običajno katastrofalna.
Default avatar

ne-dam-se

... ali pa celo takole:

S stališča reinkarnacije pa ta tvoja dilema sploh ni noben problem, ker:

Morda si v prejšnjem življenju imela kakšnih deset ali dvanajst otrok (in večina teh je morda danes tvojih prijateljev ali sorodnikov) in v naslednjem življenju boš morda imela tri ali štiri ali pa petnajst njih ... ampak poanta je, da si v tem življenju očitno odločila osmisliti prav stanje, ki ga živiš: to je življenje brez potomcev - konec koncev, tudi to je ena od možnosti (je le izkušnja, ki je zaradi svoje specifike prav tako neprecenljiva in povsem enakovredna katerikoli drugi), ker, saj res, zakaj pa ne?
Default avatar

ne-dam-se

Upam, da ti kaj od naštetega pomaga ;)

Ne daj se!
Default avatar

hose

Tudi, če bi takrat ljudje vedeli, da si ti brez otrok, se ne bi pogovarjali nič drugače, verjemi. Imeti potomce je ena izmed ustaljenih, zakoreninjenih norm našega življenja in prav je tako, sicer verjetno nas sedaj ne bilo. Večina ljudi to normo v svojem življenju doseže, zato se tudi tovrstne tolažbe ob izgubi partnerja odvijajo v to smer. V tistem krogu ljudi si lahko ti bila edina brez potomcev, v slovenskem merilu pa je takšnih ljudi veliko. Ti so ob izgubi partnerja deležni drugačne tolažbe: ostanejo jim sorodniki, prijatelji, znanci, praznino, ki nastane, si zapolnijo s katero izmed aktivnostmi, ki jih je danes v izobilju. Zakaj se obremenjuješ zaradi izrečenih besed neke osebe? Popolnoma po nepotrebnem. Ti si svoj smisel življenja našla in po tem, kar si zapisala, si zagotovo naredila veliko več dobrega za ta svet kot pa oseba, ki je na pogrebu izrekla te besede, zato si od nje veliko boljša oseba, zaradi česar so njene besede zate brezpredmetne.
Default avatar

Helada

Upam, da se NIKOLI ne bom obešala na svojega otroka. Res mu želim srečo, vedno bo dobrodošel, nočem pa, da bomo mi starši glavna zvezda v njegovem življenju.
Dobro vem, kako to izgleda, bolestna navezanost otrok na starše ali obratno, meni je to uničilo zakon, saj je mož skoraj več prostega časa preživel z njimi kot z družino in sedaj, ko jih ni več je prizadet, ker je moja ljubezen do njega že davno izpuhtela in ker ga niti otrok ne "šmirgla". Čudim se vsem staršem, ki sploh pristajajo na kaj takega, so res takšni egoisti? Čudim se možem, ki žene neprestano zanemarjajo zaradi staršev in so potem paf, ko jih ne marajo več, si najdejo ljubimce, jih zapustijo....
Lepo je imeti otroke, a jaz se ne bi vesila in zanašala nanje, čeprav je ogromno staršev takšnih. Res se mi ne zdi fer.
Vidiš torej, živim svoje življenje, tako kot ti. Vsaka mama bi si morala želeti, da otrok odleti iz gnezda in biti vesela tega, potem pa živeti svoje življenje naprej. To naj bi bila samo neka izkušnja v določenem življenjskem obdobju, ti imaš pa drugačne in to ne pomeni, da si brezvezna.
So v tem primeru brezvezni tudi vsi starši, ki so že končali svojo vlogo vzgojiteljev?
Default avatar

nesmiselna

Zelo sem vesela spodbudnih in dobronamernih besed.
Če povem po pravici, mi je slabo počutje začelo kopneti.
Sploh sem pa presenečena nad razmišljanjem ne-dam-se, ker priznam, da nisem premišljala na otroke s tega zornega kota.
Vsem zares najlepša hvala za čas in besedno pomoč.
Default avatar

ne-dam-se

Še nekaj na račun genetike:

Zadnjič sem nekje zasledila nekaj zanimivega: kako se 'računa' genetska sorodnost med bližnjimi in manj bližnjimi sorodniki. Gre nekako tako, po korakih:

- PREMOČRTNO: od starša do otroka merimo en korak, torej je od starega starša do vnuka dva koraka, od prastarša do pravnuka tri korake ...

- SORODSTVENO: se pa šteje korake nazaj do prvega skupnega 'člena' in nato po svoji veji nazaj do dotičnega. Praktično bi pomenilo: če imam jaz nečaka, imava z nečakom skupni člen mojega očeta in mojo mamo (ki sta hkrati njegova dedek in babica). Torej: od mene do očeta (1 korak), od očeta do mojega brata (še en korak), od mojega brata do nečaka (še en korak). Torej sva z nečakom oddaljena tri korake ...

... nečak je genetsko gledano točno toliko oddaljen od mene, kot bodo od mene oddaljeni moji pravnuki.

In zdaj - v čem je sploh razlika, ali gredo moji geni naprej premočrtno ali po sorodstveni liniji? Razlika je le v tem, da se bodo slej ko prej 'raztopili v mešanju z drugimi', le da bo to morda generacijo prej ali pač malce kasneje. Gledano nazaj, čez npr. tisoče let, je to sploh relevantno?

... pa še to, če bi šli dovolj dolgo nazaj, bi z vsakim od vas našla skupni člen. Ampak to je spet nova štorija ...
Default avatar

japkica

ne-dam-se ... ja saj je tako.

vendar jaz merim (saj v bistvu ne merim, samo uporabljam ta izraz zaradi razlage) svojo ljubezen do otrok z velikostjo in močjo srca in ne z koraki. :)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar

čižek mižek

Nesmiselna, sočustvujem s tabo. Tudi jaz ne morem imeti otrok. Dobivam pomilovalne poglede. Prijateljica mi je nekoč rekla, da nisem toliko vredna kot mati z otroki. Pa je vedela natanko, kako je z mano in kaj mi to pomeni.
In? Moja vrednost se ne meri s tem, kar IMAM ali NIMAM, kajti to lahko mine vsak trenutek. Moja vrednost je v tem, kar SEM. Veliko dajem od sebe. Skozi moje živjlenje je šlo že mnogo otrok, vsakemu sem dala, kar sem mogla, vsak je bil, kakor da bi bil moj. Aktivna sem na več področjih in nisem osamljena, tudi sama biti mi ni težko.
Sem kar sem in dam, kar lahko. In dobivam nazaj.
Predstavljam si, da je tudi tvoje življenje nekaj podobnega, Zato se ne obremenjuj z drugimi, ampak bodi vesela, da si, kar si in bodi ponosna. Z vidika našega kratkega življenja si vredna natanko toliko kot vsak drug človek, pa naj je z ali brez tega ali onega.
Default avatar

ne-dam-se

japkica je napisal/a:
ne-dam-se ... ja saj je tako.

vendar jaz merim (saj v bistvu ne merim, samo uporabljam ta izraz zaradi razlage) svojo ljubezen do otrok z velikostjo in močjo srca in ne z koraki. :)
ja, saj samo to je tisto, kar je nekaj vredno ;)

... saj, upam da veš, da je to o genetiki bolj argument, ki naj bi napeljal prav k temu, kar sama praviš, da je pomembno, in proč od tega, ali je otrok genetsko 'moj' oz. koliko je 'moj' in celo o tem, da je smisel to, da gre 'moje' naprej ...

... sploh lahko je kdo 'moj'?



... mi je pa - mimogrede - strašno všeč odgovor od 'čižek mižek'!
Default avatar

Jonson

Kot je napisala čižek-mižek

Smisel življenja je v tem kdo si in ne to kaj imaš.

Nič ni narobe če kaj imaš ali če nimaš.

Veliko ljudi ima otroke, a z njimi počnejo, kot bi bili predmet. V čem je potem smisel "imeti"?
Default avatar

japkica

ne-dam-se ... čist prav se midve razumeva! :)

in ja, lepo napisano s strani čižek-mižek.

tako je, ni bistvo imeti, temveč dajati ... del srca ... in tu se ljubezen ne deli, temveč množi.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti,
če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga)
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Default avatar

mirella

-preveč je ljudi, ki imajo otroke, veliko otrok...pa so osamljeni
-preveč je ljudi, ki imajo partnerja, zakonca, prijatelja....pa so osamljeni


Zato mislim, da moramo biti predvsem sami sebi smisel in kot je rekel Tadej..."vera", ali kot je v eni drugi temi - duhovnost- ta je tista ob kateri nam ni dolgčas in se nikoli ne počutimo na tem svetu nepotrebni...

Imaš prijateljico, praviš...imaš gotovo še koga od svoje družine...ampak, saj veš, ni smisel našega življenja samo v drugih, čeprav smo socialna bitja in potrebujemo družbo - pa vendar, ni se zdravo zanašati na drugega.
Hudo je, ko umre partner, ko umre otrok, starš....ampak ravno v tem je bistvo, da tega ne dojemamo, kot da je šel(da smo ostali sami) ampak, da ostaja z nami - to je zame bistvo "duhovnosti", da ne gledamo na ljudi(in nase) samo fizično(kot telo).

In vsaka stvar ima svoj namen.

So tudi ljudje, ki nimajo svojih otrok-partnerjev(iz različnih vzrokov) pa so bolj ljubljeni, kot taki, ki jih imajo....