Najdi forum

Da nekoga nehamo ljubiti, je pogoj za to seveda, da ga ljubimo.

Kaj vas je privedlo do tega, da ste nehali ljubiti svojega partnerja (tisti, ki se vam je to zgodilo)?

Joj, to je pa težko vprašanje. Veš, pred pol leta sem imela težko izkušnjo. Mož me je prevaral. Pol leta je bila katastrofa. Počutila sem se nula, nesamozavestna, globoko prizadeta, ničvredna, užaljena, ranjena. Vse, kar sem si želela, da bi ga nehala ljubiti. Vedi, da je pa to zeelo težko. V mojega moža sem se zaljubila v trenutku, pred 12 leti. Resnično na prvi pogled. Kot nevidna sila me je vleklo k njemu. Bil mi je vse. Ustvarila sva si družino, imava dva otroka. Pa je prišlo obdobje hude krize. On je imel krizo v službi. Hotel je zamenjati službo, pa mu nisem pustila. Nisem poslušala njegove stiske. Šel bi na slabše, tega pa si ni zaslužil, zato nisem hotela o tem niti slišati. Pa si je našel poslušalko-sodelavko, ki je nato postala še ljubica. Izvedela sem. Svet se mi je sesul. Bilo je izredno težko. Verjemi, da edino, kar sem si želela je bilo, da bi ga nehala ljubiti. Pol leta je bil zame en sam pekel. En kup čudnih situacij, žalosti, trpljenja, moram reči, da tudi njemu ni bilo lahko. Pa sva se nekako izvlekla iz tega. Oba se trudiva. Nisem ga nehala imeti rada. Čeprav verjemi, da sem včasih jezna kot hudič, ko se spomnim kaj mi je naredil. Pa plezam naprej. Ljubezen ni minila. Lahko ti rečem, da ga imam še vedno rada, pride pa moment, da bi mu kar kakšno prisolila. No, to je to. V najtežjem trenutku je očitno zmagala ljubezen, ker drugače ne bi ostala skupaj. Po tej situaciji se je spremenila samo ljubezen do mene same. Veliko rajši se imam, se bolj zavedam sama sebe. Ne gledam v pravljični svet, ker tega enostavno ni. In šola življenja me je naredila močnejšo, modrejšo in bolj izkušeno. Ni pa nikakršnega opravičila za to, kar mi je naredil !!!! In še sam se ne zaveda, kakšno škodo je naredil s tem. Ampak tako, kot se trudi zdaj, se ni še nikoli.
Mislim, da če ni prave, globoke ljubezni, preizkušnje ne preživiš, enostavno ne gre. V življenju vse jemljem z rezervo, ko mi je najtežje, poskušam najti notranjo moč, čeprav je to včasih zeelo težko.

Lepo, da se vsaj enkrat bere, da v marsikakšnem primeru varanja tudi na drugi strani ni vse čisto. Kakorkoli, k temu primeru si delno prispevala tudi ti in ni pošteno, da se jeziš samo nanj ter da si mu kot kaže, prilepila izključen občutek krivde.

nova
Uredništvo priporoča

Ne vem, kaj si hotela povedati. To, da sva imela težave ni NIKAKRŠNO opravičilo za to, da me je prevaral!!!! Kar sem pa napisala, pa je moje razmišljanje in polletno razčlenjevanje vzroka le te. Ne počutim pa se krivo za njegovo prevaro. To bi se lahko rešilo drugače, ne pa da si poišče drugo, da ga potolaži. Zelo veliko napako je naredil, in to, da sem pripravljena nadaljevati z njim, je največ in on se mora tega zavedati. Preklemano se mora truditi. Ampak hotela sem povedati, če ne bi bilo tako velike ljubezni, bi obupala in šla.

lp

Ponovno delaš napake. Tako zakona ne boš rešila. Enkrat se bo naveličal trudit in poslušati kaj vse mora še storiti, da bo vreden odpuščanja. Nekako ne razberem, da ga ljubiš. Prej, da si neskončno jezna nanj in da ti mora biti neskončno hvaležen. Odnos boljši-slabši v partnerstu ni dober.

(ni direktno namenjeno tebi boom, samo si mi dal iztočnico za neko misel)

Zato, ker imaš doma nesramno ženo, jo ni treba še udarit. Čeprav se bo pozneje zavedala, da je tudi ona prispevala k tej jezi in modrici.

Iz gainega zapisa sem razbral, da se oba zavedata kaj sta si naredila (razen mogoče on ne v polnosti – iz njene perspektive). Vsak je prispeval svoje. In iz tega se nekaj učita in gresta naprej. To je pohvalno. Všeč mi je bil ta zapis.

To, da je bila nerazumevajoča mu še ni bilo treba varati. Lahko bi se odzval drugače. Ampak, ker se ona zaveda, da je v tem primeru bila neobčutljiva, razume nastalo situacijo. Spoznala je svojo soodgovornost v problemu, ki je nastal. Njegovo dejanje jo zelo boli in jo prizadane, kar daje vedeti, da njegovo varanja ni bil na mestu, kljub njeni neobčutljivosti.

Njeno razmišljanje kaže na zrelost v odnosu.

To kar pišem ni teoriziranje, ampak učenje in zgled za naprej.

Življenje je širjenje zavedanja v smislu, da naslednjič ne počnemo stvari brez ljubezni in spoštovanja do drugega. To se lahko naučimo iz konkretnega primera.

Lepo, da si ga nam zaupala.

Kolikor razberem je imel težave on v službi, kar pa je vplivalo tudi na vajin odnos. Ti si mu preprečevala menjavo službe in s tem možno rešitev krize.

Opcija je, da te ne bi poslušal in službo lepo zamenjal. Kakšen misliš bi bil potem tvoj odnos do njega in kaj vse bi to lahko imelo za posledico?

Nimam občutka o njenem zavedanju in nikakor ne trdim, da on ne nosi krivde. Vsekakor pa njegova krivda ni izključna. Žal je vse sestavljeno iz vzrokov in posledic.

Malo nižje pa sprašujem kaj bi se zgodilo, če bi težavo rešaval drugače. Ljubica tu ni bila reševanje težav, temveč blažitev le-teh.

Ljubezen je tista, ki ustvarja odnose.

Pomanjkanje ljubezni je tisto, kar uničuje odnose.

Ljubezen je tista, ki ohranja odnose.

Ljubezen je vzpostavljanje stika s samim sabo. Odnos je učenje v poglabljanje ljubezni.

Ljubezen ima mnogo izrazov: spoštovanje, samozavest (ne ponos), razumevanje, skrb, prijaznost, odločnost, vztrajnost, pogum, pravo znanje, samožrtvovanje, služenje…

Življenje terja od nas, da smo budni v smislu, da ne izgubimo stika s sami sabo in, da ga poglabljamo.

V odnosu mora bit vse to: razumevanje, odpuščanje in odločnost povedati kaj je prav in kaj ne, jasnost v odnosih. Vse to je ljubezen.

Dajte biti malo realni, no ! To, da ni zamenjal službe in je zato moral najti poslušalko, je zgolj floskula. Ker službe ni menjal, se to šteje kot dejstvo, še slabše – olajševalna okolica ? Če pa bi morda službo zamenjal in tam našel eno fračo, bi pa spet bilo to vzrok ali kaj ? Kaj hočem reči – nič drugega kot to da si spoštovana Gaiaja to vbija v glavo in deca stiska in testira, je pa vprašanje do kdaj bo kdo zdržal to. Ok, je čisto možno da bo veza furala dalje, samo grenak priokus bo vedno ostal – pri njej, pri njemu tudi in nikoli ne bo naredil vsega prav. Kako že rečemo temu ? Ode veza v…

Ne. To ni vzrok. Posledica pa je. Posledica osebne stiske, povzročene z ramerami v službi in nerazumevanja doma. In še to verjetno bolj na podlagi spleta okoliščin (“pravi” čas na “pravem” mestu), ne pa namernega iskanja. Veliko ljudi pod vplivom krize ne reagira ravno razumno, pa jih zato ne moremo obsojati in jim pripisovati izključno krivdo za nastalo situacijo.

Kaj in kako bi bilo v novi službi, pa ne vemo. Če bi ignoriral ženine želje in službo menjal čisto na svojo voljo, bi morda brali o sebičnežu.

Se pravi če imaš osebno stisko, ti je dovoljeno vse ? No, malo karikiram. Jaz nikogar ne obsojam, sem le realist.

Zanimivo, tako je tudi moje mnenje. Ni izgovor za varanje.

Ta konkretni primer pa kdo ve za kaj gre v resnici.

Vseeno pa mislim, da je gaiaja, glede na zapisano, ravnala zrelo. Po moje mu jih je ‘napela’ glede varanja in se odločila za naprej.

Zanimivo, tako je tudi moje mnenje. Ni izgovor za varanje.[/quote]

Dajmo se malo pohecati da ne bo prezategnjeno: a ni zanimivo da dva moška postavljata na žensko stran, pa… :))
Nekako takole gre v lajfu, pa je čisto otroška fora – vsak izgovor je dober, pa čeprav ga uni na repu prinese… V življenju si lahko marsikaj, najslabše je biti kimavček…

Zanimivo, tako je tudi moje mnenje. Ni izgovor za varanje.[/quote]

Dajmo se malo pohecati da ne bo prezategnjeno: a ni zanimivo da dva moška postavljata na žensko stran, pa… :))
Nekako takole gre v lajfu, pa je čisto otroška fora – vsak izgovor je dober, pa čeprav ga uni na repu prinese… V življenju si lahko marsikaj, najslabše je biti kimavček…[/quote]

Ja, samo to bi dodal, da sem za tisto, kar je prav, ne glede na spol.

Zanimivo, tako je tudi moje mnenje. Ni izgovor za varanje.

Ta konkretni primer pa kdo ve za kaj gre v resnici.

[/quote]

Po moje se gre zato, da ženska pri sebi išče napake in krivdo, da dedca ni treba v rit sunit. Na tak način povedano, se pa zelo “zrelo” potem sliši.

Slišano, videno in prebrano že tisočkrat.

Zanimivo, tako je tudi moje mnenje. Ni izgovor za varanje.

Ta konkretni primer pa kdo ve za kaj gre v resnici.

[/quote]

Po moje se gre zato, da ženska pri sebi išče napake in krivdo, da dedca ni treba v rit sunit. Na tak način povedano, se pa zelo “zrelo” potem sliši.

Slišano, videno in prebrano že tisočkrat.[/quote]

po moje je pa veliko težje ostati, kot pa oditi… če je seveda partnerstvo vredno tega in ne govorimo o čustveno in materialno odvisni ženski.

se pa strinjam, da ni izgovora, ki bi odtehtal varanje. vendar to dejstvo nikakor ne spremeni realnosti.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~ Nikakor ne bi mogli razumeti prihodnosti, če se ne bi zavedali preteklosti. (G.A. Livraga) ~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Zgleda, da res prav vse. Vse ostale oblike nespoštovanja partnerja so “dovoljene” in opravičljive, lahko je najti kup opravičljivih razlogov, razen varanja (namerega ali ne). Se pa seveda postavi vprašanje: sem dolžen svojega partnerja spoštovati, če ta ne spoštuje mene, ali ne?

Tole pove zelo veliko o njenem spoštovanju njega:

… to je za kaj in za kakšnega ga ima: premalo zrelega, da bi sam odločal o tem, kaj je zanj dobro in kaj ne. Vprašanje je le, če je res dobro (oz. slabo) zanj. Za takimi izjavami se ponavadi skrivajo čisto drugačni strahovi: manjši družinski proračun in izguba statusa v družbi. Mislim pa, da je svojo zrelost dokazal v nadaljnjih dvanajstih letih, vendar se gospa nekako s tem očitno tudi ne sprijaznijo, kar seveda spet pove marsikaj. Če to lahko imenujemo dokazovanje zrelosti. Marsikdo na njegovem mestu bi iz tega varanja potegnil izkušnjo in zrelost dokazal drugače.

Zanimivo, kako vsak razmišlja po svoje. Vsak ima tudi pravico, da tako razmišlja. Ko si enkrat v taki situaciji, pa je vse čisto drugače.
Jaz sem se pač odločila tako, kot sem se.
Nadaljevati neko vezo po varanju je veliko težja kot pustiti vse za sabo in začeti znova. Pridejo vzponi in padci. Včasih je zelo težko. Ne poznate me in to razumem je težko ocenjevati situacijo. Lahko le rečem, da imam moža še vedno zelo rada. Saj sem poskušala nehati ljubiti, odšla z otorkoma stran, raje ne bi razlagala. Par dni se nismo ne slišali, ne videli. Potem sva našla pot nazaj in resnično sem čutila, da mu lahko verjamem. Ni mi obljubljal gradov v oblakih. Nekako sva se našla. V tistem srečanju je bilo tako malo besed, čustev pa vseeno nisva mogla skriti. Če sem se odločila prav, bo pokazal čas. Potrebno pa je veliko moči, ljubezni in volje. Jaz sem se iz tega ogromno naučila. Zarečenega kruha pa sse poje največ. Zanimivo je posploševati in vse metati v isti koš. Ljudje smo si različni. Vsak je osebnost zase. Kaj se dogaja v glavi vsakega posameznika, pa ve vsak sam. Ne moremo v um drugega. Kaj je za nekoga zrelo, kaj je za nekoga nemoč, šibkost, lahko presodi vsak sam. Ne mislim se spuščati v take stvari. Pomembno je samo, iz kakšnega zornega kota gledaš na stvar. Vem pa, da sem zelo trpela in še mi pride včasih zelo hudo. Na začetku sama jeza, bes, razočaranje, nemoč. Potem sem se pa nekako izvlekla iz tega. Če sem se odločila ostati v tej vezi, sem se to odločila zelo realno. Prva kot prva je tukaj zmagala ljubezen. Potegnila sem črto. Ljubim ga, drugače je dober, ni hudoben, pomaga mi pri vsem, na vrtu, v kuhinji, kolesariva, se pogovarjava. Ampak, ta črn madež bo ostal nekje v meni. Odpustim že lahko, saj je potrebno, če hočeš iti naprej. Pozabiti pa mi ni potrebno, zakaj. V preteklosti se ne da živeti. In če sem kdaj na tleh, pa slabe volje, me bo tudi poslušal, pa če mu je prav ali pa ne. Saj se skregava še zaradi tega, ampak ni več tako grozno, oba sva se iz tega nekaj naučila. Rekel je, pa bom spokal in šel. Pa sem mu rekla. Če misliš, da je to pravilna odločitev, pojdi. Ti pomagam spakirati, pa pojdi. Če se bodo problemi rešili, če boš potem srečen, samo izvoli. Pa sva ostala skupaj, kaj prinese prihodnost, nikoli noben ne ve. Se pa trudiva oba, jaz ga imam še vedno rada, on pravi pa da tudi mene. Pred kratkim mi je dejal, ko sva nekaj delala skupaj, glede situacije, kakršna je bila, da takrat, če me ne bi imel rad, bi odšel. Da bi ostal samo zaradi otrok, bi že zdavnaj odšel. Ostal je prvo, kot prvo zaradi mene, otroci se že prilagodijo. Pa nisem nič rekla. Spoznala sem, da na silo nekaj izvleči od moža ne gre. Potreben je čas in vse pove, ko to čuti. Senca dvoma pa vedno ostane. Resnico pozna vsak pri sebi. Ampak jaz verjamem, da se je iz tega veliko naučil. Meni je pomembno, da se od te situacije čimbolj čustveno distanciram. Preteklosti se ne da spremeniti, to mi je jasno, prihodnost pa je pred nami in vse je odprto, kot konec koncev v vsakem odnosu. Kdo pa garantira, da bi bila drugačna odločitev boljša, da bi bila bolj srečna??? Ma, kaj naj razlagam. Bolj, veliko bolj realna sem. Pomembna pa sem najprej jaz, moje zdravje, ostati želim zdrava, močna v sebi, škoda me je, da bi se uničila.

Če je za koga to potuha, nemoč, izgovor, tudi prav.

LP

Po moje se gre zato, da ženska pri sebi išče napake in krivdo, da dedca ni treba v rit sunit. Na tak način povedano, se pa zelo “zrelo” potem sliši.

Slišano, videno in prebrano že tisočkrat.[/quote]

po moje je pa veliko težje ostati, kot pa oditi… če je seveda partnerstvo vredno tega in ne govorimo o čustveno in materialno odvisni ženski.

se pa strinjam, da ni izgovora, ki bi odtehtal varanje. vendar to dejstvo nikakor ne spremeni realnosti.[/quote]

Če je partnerstvo vredno tega…..zanj očitno ni bilo dost vredno, se ti ne zdi?
Ti iz izkušnje povem, da oditi ni lahko. Ko so vmes otroci, skupna hiša….ampak če se hoče, se da. Najlažje je zamižat, in živet po starem naprej. Najbolj komot, pa še sosedom, sodelavcem in žlahti ni potrebno nič razlagat, zakaj gremo narazen.
Dajte vsaj same sebi priznat.

New Report

Close