Vera in ljubezen
Ko se spustimo v vezo, nezavedno verujemo: da bo trajala, da nas bo imel partner vedno rad, (seveda rad na naš način), verjetno verujemo(slepo) da če se poročimo bomo srečni z njim celo nadaljne življenje…
taka vera je v osnovi dobra, saj nam ne že takoj na začetku povzroča preveč pomislekov, ščasoma se pa itak razblini.
Ljubezen obstaja sama po sebi, je ali je ni.Za ljubezn ni potrebna vera, je pa “potrebna” za odnos.
Ateízem (grško α-: a- – ne + θεος: teos – bog) označuje BREZBOŠTVO, zanikanje obstoja boga, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja (oziroma njegovega obstoja ni mogoče dokazati). Je torej svetovni nazor oziroma drža človeka, ki ne veruje v tovrstno »višje« bitje. Z ateizmom so se ukvarjali mnogi filozofi. V nekaterih primerih, na primer v budizmu, lahko govorimo celo o ateizmu znotraj religije.
Žal se ne morem strinjati. Ne verovati v ljubezen ni ateizem. Tadej, saj si mislil verovanje v boga, ali ne? Torej ateisti imamo srečo, ker smo srečni v zvezi,…? Kako bo Tadej?
mi, stari komunisti smo vedno dejali, vera jeo pij za ljudstvo, drugače pa, tako iz prve roke, Boga ne obstaja, žal mi je, ampak tako pač je; namreč ne gre mi v račun, da bi neko vsemogočne bitje, prvo ustvarilo samo sebe iz niča, potem ustvarilo nižje oblike življenja, nato pa še kot dragulj v svoji kroni človeka, in to samo zato, da bi ga taisti človek častil in oboževal v smilslu kako oh in slpoh je..
flash, ti o stričku z brado in velikimi rokami? Tak bog res ne obstaja….
Obstaja pa v tvojem srcu nekaj, kar eni imenjujejo Bog ali Ljubezen, pa duša ali vera;)
Verujemo vsi, le ne vsi v isto…tako da tudi ateisti pač ne verujejo v vsemogočnega Boga (ki je ustvaril vse živo…al kako:)), verujejo pa v kaj drugega, predvsem pa je važno, da vsak veruje vase:)
Vere se preveč delijo, vere so politika-to pa gotovo ni bil namen vsemogočnega, če je obstajal (ali obstaja);)
-delimo se na kristjane, pravoslavce, budiste, hindujce, muslimane…pa še vsaka ta vera na druge podskupine….ne potegne pa nam, da vsi verujemo v isto….v dobro, v nekaj močnejšega od otipljivega, nekaj mogočnejšega od videnega….lahko da tudi v vesoljčke:)
Lep vikend, poln ljubezni;)
Oba sva mislila vero v Boga. Tako da gre za dve ne videz ločeni zadevi, ki pa se ne izključujeta, ampak dopolnjujeta.
Sicer pa (), tako kot ljubezen “iz višav” je tudi vera “iz višav”, zato sploh ne more biti da to dvoje ne bi imelo nobene veze.
Fleš, ti si verni ateist?:))) To veva zdaj oba. 🙂
Tisto kar ni moj cilj tu, je dokazati kdo je na boljšem, vernik ali ateist. Kar se vernikov tiče, zavezanih križu, je tako kvečjemu vsem drugim boljše kot nam. :)))
“Nekaj besed iz knjige dr. Cirila Sorča ( profesorja za sistematično teologijo na teološki fakulteti ).
Ali ste že prisluhnili kristjanom okrog sebe, kaj jim pomeni vera ?
Največkrat skupek zapovedi in prepovedi, bolj ali manj trdno prepričanje, da je nekaj ali nekdo nad nami, s katerim se igramo igro daj-dam…
Dejansko pa pomeni verovati ljubeče se okleniti…”
“Blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo.
(Janezov evangelij (Evangelij po sv. Janezu), 20, 29, Sveto pismo nove zaveze) “
Misliš vera v Boga?[/quote]
Glede na to, da si tukaj zmetal oboje v en koš: ljubezen kot izkustvo (izkušnjo) in vero v Boga, ki zame ni oprijemljiva…. Ne vidim nobene povezave.
Torej: zame je ljubezen, nekaj kar lahko čutim, živim… Za vernike pa je evangelij najlepše povedal: “Blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo.”