Česa nikoli ne bi oprostili ljubljenemu človeku?
Bom odgovorila, česa NE BOM (ne ne bi) oprostila nikdar:
da je govoril, kako je srečen in kako me ljubi, pa je imel vsaj čustveno zvezo, kjer je “nedolžno uho” poslušalo z odprtimi usti, kako se je delal frajerja. Da je že ob 6h zjutraj pošiljal SMS, da se je ob polnboči moral tudi posloviti, da je šel v avto po cigarete in ga ni bilo 20 minut, da pa sem bila blesava, ko sem spraševala, kaj je narobe. No, potem pa je prišlo brskanje.
Jaz pa tegale:
niti posumila nisem, da mu sodelavka pisari smse, ko sem videla sem šla čez fazo razčiščevanja in očiščevanja; danes so dnevi, ko ne vem kje se me glava drži, on pa ne zna odgovoriti, zakaj ji ni preprečil pisanja. Moja razlaga: ker si je tega želel. Torej nisem bila edina. Morda je moja ljubezen do njega posesivna, egoistična in brezpogojna. Počasi se mi ne da več boriti, ker sem tako hudičevo utrujena.
Star grški pregovor pravi:
Če te osel brcne , sicer boli, ampak zameriti mu zaradi tega ne moreš.
Zato ne vem, kaj bi lahko človeku (partnerju ali komu drugemu) sploh zamerila. Itak vsakdo naredi vsako stvar po svoji pameti – najbrž ne nalašč, da bi mu zamerila, ampak ker mu tako nese njegova pamet in mogoče še kaj.
Dragi ljudje,
odpuščanje drugim je prvi znak, da imamo radi sebe in znak, da smo se pripravljeni zaceliti.
Kako to naredimo, kdaj in zakaj, pa je seveda v naših rokah. Dlje, ko bomo dovolili sebi hoditi naokrog z odprtimi ranami, dlje bomo rane nastavljali še drugim nevarnostim.
Oprostiti, odpustiti, zaceliti, iti dalje…Tudi če ima mačka pregovorno devet življenj, imamo mi samo enega. In naš partner prav tako. Nismo nikogaršnja lastnina in nimamo pravice lastiti si.
..in zaživeti svoje življenje.
Oprostiti ne pomeni s tem človekom še dalje živeti.
Res je, nismo nikogaršnja lastnina, naj se torej do nas tako ne obnašajo.
Res je, nimamo pravice nikogar lastiti si, zato jim je treba ob prvih znakih dati prosto pot in oditi, ne pa se poniževati, prosjačiti, zahtevati in za vsako ceno ostati.
ne morem ji oprostit, da vse naredim kar je njej všeč, ona pa noče z mano na plesne vaje-noče se potruditi plesati tako kot se spodobi-koraki-drža-uživanje v perfekciji.Za njo je dobro to kar sva se naučila pred 30.leti, za mene pa ne, jaz bi bil rad glavni na plesišču,rad bi blestel, rad bi poletel,pristal, se vrtil……………………..tega ji ne oprostim, zato ne bom naredil nobene stvari več katere ima tako rada, naj čuti kako je ko nimaš kar si nadvse želiš
HAJNA, ne razumem kaj se sploh greš.Tukaj je post,kjer je debata, KAJ NE BI OPROSTILI, a si ti tud not padla?
No moja zelo rada po svetu hodi in jaz sem vedno šel z njo kamor je želela, tudi po 3 krat letno.Letos pa še nisva biula nikjer, ponavadi sva bilo do julija vsaj 2 krat in še jeseni enkrat.Že dvakrat je skoraj vse organizirala-skoraj prijavila na agenciji, ko sem ji dejal, da lahko gre sama, da se meni ne ljubi več po svetu hodit, da bi raje plesal v kakšnem dobrem tečaju.Zdaj ji je užgalo koliko je ura, pa mi je rekla, da zaradi tega če ne bom šel z njo ona itak ne bo hodila na plesne.Rekel sem ji da lahko gre sama kamor koli in kadar koli želi, jaz bom šel jeseni pa na tečaj.Bom dal oglas če katera želi plesat.Ampak plesat res tko kot je treba.Soplesalka ne sme biti večja kot 168-170 cm in ne sme imeti več kot 55 kg,imeti mora ritem za glasbo-glasbeni posluh, če ne je iutak brez veze.Če zna plesat standardne in latino plese vsaj za 4. stopnjo še toliko boljše, laHKO TAKOJ PROBAVA.
Jaz pa ne bom pozabila (oprostila sem že, kajti če ne se ne bi poročila). In sicer, da me ni zasnubil, mi dal zaročnega prstana tako kot je treba. Vbistvu ni nič naredil v tej smeri. Samo strinjal se je, da se poročiva. Totalen anti romantik. Ravno to jaz pogrešam. Se bojim, da če se bo kdaj v mojem življenju pojavil kakšen “sodelavec” v tem smislu romantika, mi bi lahko zmešal glavo.