Že nekaj časa imam na sumu, da večina ljudi na ljubezen gleda drugače kot jaz, ampak danes sem pa na tem forumu dobila potrdilo, da so moji sumi bili upravičeni. Citiram: “In so pač taki potrošniški časi – če nečesa v trgovini ni, pač greš ven.” Vendar to ni ljubezen. Če ste v zameno za takšen odnos od žensk dobili ljubezen, ste jo zgolj po srečnem naključju. In tistim, ki mislijo pri takšnem odnosu do žensk vztrajati, svetujem debelo denarnico. Ker jo bodo nekoč potrebovali.

Ljubezen pa je, samo mimogrede, veliko več od tega, da dobimo vse tisto, kar hočemo in da ne dobimo nič od tistega, kar nam je moteče. Še več, zgoraj opisano je sebičnost, sebičnost pa je nasprotje ljubezni. Ljubezen ni preračunljiva.

eh, žogca, dramatiziraš, ljubezen je ljubezen, ljubezen je, ko ne pričakuješ nič, dobiš pa vse, ko nekdo od tebe ne zahteva nič, ti pa mu ponudiš vse,tudi ti najdeš svojo ljubezen žogca, verjemi

ej, @žogca to se jaz opisal,ja..evo, glej tudi jaz poizkušam stvari povedati naravnost. In na srečo je forum za to idealen-v živo to nažalost ne gre tako. Kar si ugotovila tudi sama.

Veš, to z ljubeznijo pa vidm tako: velika večina ljubezni ima zadaj neko racionalno razlago (kaj češ, sem pač samo moški, haha) . Samo si jo marsikdo, predvem pa ženske ne upajo sprejeti.

Če ti je torej nekdo všeč, ga ljubiš-kot praviš temu čustvu ti-se vprašaš, kaj je to. Kaj je bilo tisto, kar je pretehtalo v prvih trenutkih..karkoli že. Življenski stil, šport, ..ples, intelekt,izgled, denar(da, tudi to), avto..
In potem dodaš, še to, kar je povsem nesprejemljivo (karkoli : nek šport, kajenje, alkohol, zoban pasta, modrc na kljuki..) ..)
In dobiš tvoje “polje sreče” . Tu pa spet nastopi problem: odkrito si priznati, da si nekje pač izven tega polja in da se kompromis dolgoročno ne bo obnesel.

In če nekdo v 3 letih resnično ne spozna partnerja, njegovih želja, ciljev in namenom, potem je za moje pojem enako nezrel in nepriprvljen na resno vezo, kot oni drugi

Tako, ti si bil. Nisem te hotela izpostavljati, ker se mi je zdelo grdo. Ker pa si se sam javil …

Veš, kaj je zame ljubezen. Ko je imel prijateljev oče tumor na možganih … Začelo se je z izgubo ravnotežja, nadaljevalo z epileptičnimi napadi, končalo pa … Veste, kakšno je videti obdobje pred koncem in kakšen je bil konec. Ljubezen je bila, ko mu je žena menjala plenice in umivala rito, ko več ni mogel zadrževati blata. Ljubezen je bila, ko ga je hranila, ko ni več mogel jesti. Ljubezen je bila, ko dneve in noči ni spala, ker ni hotela, da bi umrl, ne da bi ga še zadnjič pobožala in mu rekla, da ga ima rada. In verjemi, če ga je slučajno kdaj v življenju motilo, da je pustila odprto zobno pasto ali nedrček obesila na kljuko (ne vem, ali je to počela), verjemi, da mu to takrat ni bilo več pomembno.

Kajpak si partnerja izberemo razumsko, s tem se jaz strinjam, ampak ko se enkrat za nekoga odločimo, potem … Prizadevati bi si morali, da bi ljubezen rastla. In ne iskati razlogov, da jo bomo lahko ubili, za to pa pri sebi imeli opravičilo. To nam bo uspelo, če bomo v partnerju iskali dobro, ne slabo. Zgoraj omenjena gospa verjetno tudi ni bila popolna, prepričana sem, da ne, ker nihče ni popoln. In vendar je na koncu dokazala, da je bila najboljša od vseh. Če bi nekoč davno ta gospod na ljubezen gledal tako, kot vi pišete, bi ona postala žena drugemu. On pa bi umrl sam, medtem ko bi enako preračunljivka izbranka prijateljicam razlagala, naj že crkne, da je ne bo oviral.

Na koncu boste tudi vi ugotovili, da šteje samo tisto, kar je v srcu. V vaše dobro upam, da tega ne boste ugotovili prepozno.

ne vem, kako se takole idealistično gledanje stvarnosti sklada z realnostjo današnjega časa…žal

Nikakor se ne sklada. Zato temu, kar počenjate, ne govorite ljubezen, ker to ni ljubezen.

To je ljubezen modernega časa. Koristoljubna ljubezen. Prej ko se posameznik ali par sprijazni da je prioriteta trdne veze medsebojna funkcionalnost, bolje je.

Upam, da si prizadevaš za čim debelejšo denarnico. S takšnim odnosom do ljubezni jo boš potreboval. Vendar ne razumem, zakaj se moški s takšnim odnosom do ljubezni zgražajo nad ženskami, ki se “prodajo” za dobro večerjo, še boljši avto, počitnice. Moja prijateljica, ki se je vse življenje družila z “reveži”, kot tudi jaz, je že prišla do naslednjega zaključka. Naj ima vsaj denar, naj me vsaj razvaja. Ko me bo brcnil v rit, bom vsaj vedela, da sem imela kaj od njega. Pa se je tudi ona nekoč zgražala nad ženskami, ki so to počele.

jaz se nič kaj ne zgražam nad takim ženskami in moškimi. Samo poizkušam razumeti dogajanje, ne pa tiščati glavo v pesek in se delati, da nečesa ni, kar evidentno je..

ej, žogca, vsak nosi svoj križ, veš..Tudi tisti, ki nevemkako ljubijo, ga..Samo si ne priznajo preveč in preveč radi.-
Jih poznam kar nekaj, moških in žensk..deloholiki, zavrteži, pesmisti, melanholiki, spolni zavrteži ali razvratneži…

Ja, tudi taki navidezni idealisti, kot si ti žogica, so med njimi-ampak, tudi te poznam v dno duše.
Ja, res ljubijo, so pa drugače strahotno zateženi in povsem neprimerni za partnersko življenje.
Nekateri so nedogovorni, drugi so redoljubni manijaki, tretji fizično ali psihično zanemarjeni..Skratka, taka idealistična ljubezen je dostikrat le beg pred realnostjo, krinka, kar vse skupaj meji na bolezen. Žal.
In zato, žogica ne verjame v take izlive brezmejne ljubezni, vendar pa ne trdim, da jih ni.

Jaz se pa strinjam z Žogco …

Glej tukaj bi še jaz pripomnila tisto o pričakovanjih. Iz tvojih postov je meni razvidno, da imaš zelo dobro razčiščene pojme, le terminologijo včasih uporabljamo drugačno.

kar se tiče pričakovanj pa tole: ravno v zgornjem citatu je jasno, da ljubezen niso pričakovanja. meni se zdi, da resnično ne smemo pričakovati NIČ od partnerja, ali če spremenim besede: vse, kar dobimo od partnerja je dobesedno darilo in NI samoumevno. ker pa smo le ljudje, pa pričakovanja zmeraj obstajajo in ni človeka, ki ne bi kaj pričakoval od koga, zlasti od partnerja. in dejstvo je tudi, da ohranimo zvezo z nekom, ki že izpolnjuje neka naša pričakovanja – za katerega vemo, da jih bo po vsej verjetnosti tudi naprej. ljubezen bi morala biti brezpogojna, vendar smo samo ljudje in kot človeški, jo tudi pogojujemo, čeprav to ni neka naša pravica ali nujnost. po mojem je samo odvisno od stopnje zrelosti ali pa tudi česa drugega (npr. negativnih izkušenj iz preteklosti, vzgoje…) kakšna je razlika med našimi pričakovanji in realnostjo. zgoraj citirana ženska je svojega moža brezpogojno ljubila in ni od njega pričakovala nič več.
in dejstvo je tudi nekaj, da se zaljubimo v človeka, ki izpolnjuje naša pričakovanja – takšen nam je privlačen. tudi ona se verjetno ne bi mogla zaljubiti v človeka, ki je zelo bolan, ker ne izpolnjuje naših pričakovanj.
tako, upam da sem uspela razjasniti nesporazume glede termina pričakovanja 🙂

LJubezni je toliko vrst, kot je vrst ljudi, kolikor je karakterjev in značajev ljudi. Vsak človek ljubi drugače in vsak človek ljubi različno. Ljubezen do nasprotnega spola je nekaj popolnom drugega, kot ljubezen do otroka, ljubezen do staršev, ljubezen do prijateljev, ljubezen do ubogih nebogljenih ljudi.

Popolnoma nekaj drugega je ljubezen med moškim in žensko, kot je ljubezen, ki jo izkazujemo sodelavcu, kot je ljubezen do živali, kot je ljubezen do zatiranih, zasmehovanih, revnih ljudi.

Eno je fizična privlačnost, ki se spremeni v ljubljenje in se, če je vse prav in lepo, nadaljuje v ljubezni dveh partnerjev, ki sta si pripravljena kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli izkazovati ljubezen, ki prinaša s seboj vse, kar prinaša življenje. To je ljubezen, ki je element vzdrževanja nekega odnosa.

Drugo je najbrž ljubezen do staršev, svojcev, sorodnikov, bližnjih in daljnih. Vemo, kako komu kdaj in zakaj namenjamo našo ljubezen, nekomu bolj, drugemu manj, enemu smo bolj naklonjeni, drugemu manj … le mi vemo, zakaj!

In potem je ljubezen do ubogih ljudi, do revežev, do bolnikov … marsikatera medicinska sestra hvala bogu še vedno premore poleg svoje profesionalnosti tudi ljubezen do pacienta, ki ga neguje!!

In ljubezen do zatiranih in lačnih … včasih in še danes smo to ljubezen imenovali samaritanstvo…

In ljbezen do lastnih otrok in do otrok nasplošno. Le katera druga ljubezen lahko nadomsti to ljubezen? Je ta ljubezen sploh nadomestljiva?

Ja, ljubimo lahko na sto in en način, mar ne? Na sto in en način sto in en objekt ali subjekt ljubezni!?

Z mojega bloga, na to temo: Ljubezen kot nakupovalno središče!

Vstopiš v nakupovalno središče in pred teboj se znajde cel niz trgovin. Vse mamijo in kar kličejo tvoje ime. Stopiš v prvo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. V tej trgovini ni več ničesar zanimivega. Stopiš v drugo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Stopiš v tretjo, si ogleduješ, pomerjaš, vzameš tisto, kar ti je všeč, plačaš in greš. Enako s četrto, peto, šesto … Kaj ima vse to opraviti z ljubeznijo? Razložili so mi, da je danes to ljubezen. In ko se ozrem okoli sebe, ne morem, da ne bi opazila, da mnogi tako razmišljajo. V vsaki trgovini vzamejo tisto najbolj mikavno in gredo naprej. Pogosto tudi do blagajne ne stopijo, ampak s polnimi rokami vrečk preprosto stopijo skozi izhodna vrata in se ne zmenijo za glasno piskanje alarma. In vendar … Ljudje nismo trgovine. To pa ni ljubezen. Ljubezen je nekaj povsem drugega, vse kaj drugega kot preračunljivost.

joj, žogica….semi kar malce smiliš.
Torej, res nekateri kupujeo tako, vendar ne vsi,. Nekateri pač nekaj iščejo, ko to najdejo, kupijo, nato pa nehajo iskati. Pa četudi kje drugje vidijo, da bi nekaj bolj ustrezalo, vedo, da to že imajo.

Ni nobenega razloga, da bi se ti smilila. Vsemu navkljub, vsem solzam navkljub, je boljše biti sposoben resnično ljubiti, pa četudi to kdaj tudi boli, kot pa biti nesposoben ljubiti in ljubezen doživljati kot nakupovalno središče. Če tako doživljaš ljubezen, potem je s tem izjemno težko prekiniti. Kajti vedno prihaja nova in bolj svetleča roba. Roba, katere napak ne poznaš. In da, poznam jih kar nekaj, ki so kupili, potem pa iskali naprej (ali pa preprosto našli, opazili, ugledali) in še danes kot muhe brez glave letajo okoli, kot se ne bi mogli odločiti, kaj v resnici hočejo. Jaz te neodločnosti ne bi pripisala toliko večji izbirčnosti. Prav nasprotno. Pripisala bi jo temu, da so se nekateri nesposobni odločiti in vztrajati. Jaz sem veliko raje jaz, kakršna sem. Kot da bi bila jaz muha, ki bi brezglavo letala okoli.

Ni nobenega razloga, da bi se ti smilila. Vsemu navkljub, vsem solzam navkljub, je boljše biti sposoben resnično ljubiti, pa četudi to kdaj tudi boli, kot pa biti nesposoben ljubiti in ljubezen doživljati kot nakupovalno središče. Če tako doživljaš ljubezen, potem je s tem izjemno težko prekiniti. Kajti vedno prihaja nova in bolj svetleča roba. Roba, katere napak ne poznaš. In da, poznam jih kar nekaj, ki so kupili, potem pa iskali naprej (ali pa preprosto našli, opazili, ugledali) in še danes kot muhe brez glave letajo okoli, kot se ne bi mogli odločiti, kaj v resnici hočejo. Jaz te neodločnosti ne bi pripisala toliko večji izbirčnosti. Prav nasprotno. Pripisala bi jo temu, da so se nekateri nesposobni odločiti in vztrajati. Jaz sem veliko raje jaz, kakršna sem. Kot da bi bila jaz muha, ki bi brezglavo letala okoli.[/quote]

S tvojo sposobnostjo “resnično” ljubiti boš prej ko slej prišla do šopinga, ker ti bo to zadnja šansa pred neizogibnim ponavljanjem razočaranj.

Ne, ne bom. Kajti meni ne moreš pisati o vzorcih, ki se ponavljajo. Jaz imam namreč samo eno grenko izkušnjo. Jaz do šopinga ne bom prišla, ker se mi zdi popolnoma brezsmiselno na vsaki dve leti svoje srce in energijo dajati nekomu drugemu. Mogoče kdo to mora delati, da sebi dokaže, da je dovolj dober, da ima partnerja. Meni ni treba. Ko bom popolnoma izgubila iluzijo o ljubezni, se bom lahko šla samo … Kaj mi daš, če ti jaz dam to? Biznis dil. Tole je, vsaj zame, sprenevedanje. Ko bom z nekom iz gole preračunljivosti, bo ta nekdo to vedel. Ker tega ne bom zavijala in olepševala. Kot se to, vidim, počne.

Kot sem že napisala, bojišče egov, morišče src.

Ni nobenega razloga, da bi se ti smilila. Vsemu navkljub, vsem solzam navkljub, je boljše biti sposoben resnično ljubiti, pa četudi to kdaj tudi boli, kot pa biti nesposoben ljubiti in ljubezen doživljati kot nakupovalno središče. Če tako doživljaš ljubezen, potem je s tem izjemno težko prekiniti. Kajti vedno prihaja nova in bolj svetleča roba. Roba, katere napak ne poznaš. In da, poznam jih kar nekaj, ki so kupili, potem pa iskali naprej (ali pa preprosto našli, opazili, ugledali) in še danes kot muhe brez glave letajo okoli, kot se ne bi mogli odločiti, kaj v resnici hočejo. Jaz te neodločnosti ne bi pripisala toliko večji izbirčnosti. Prav nasprotno. Pripisala bi jo temu, da so se nekateri nesposobni odločiti in vztrajati. Jaz sem veliko raje jaz, kakršna sem. Kot da bi bila jaz muha, ki bi brezglavo letala okoli.[/quote]

Vidiš, pa si napisala bistvo. 🙂
Ljubimo, zaradi tega tudi trpimo, a nam to da veliko več kot pa to, če sploh nismo zares ljubili.

saj ni čudno, da je tako na svetu, če vam ljubezen pomeni trpljenje, če je trpljenje, ne more biti ljubezen, v tem je problem nekaterih akterjev v tej zgodbi