…in kdaj se potem začne ljubezen / ali pa zveza zaključi?
Veliko berem o tem, da je najprej zaljubljenost/zatreskanost in potem se šele čez določen čas pokaže, ali gre za ljubezen ali ne. Pri tem se uporablja nek določen čas, recimo, zaljubljenost traja nekje od pol leta do največ dve leti. Potem je pa ali konec ali pa naj bi bila prava ljubezen. Meni to ne potegne. V (moji) praksi je (bilo) drugače…
Bom kasneje opisala.
Zanima pa me, če lahko gola “zaljubljenost” z veliko metuljčki traja tudi tri leta, pa se šele potem izgubi?
Kako je s tem obdobjem pri vas in vaših partnerjih? Je možno, da je nekdo hudo zaljubljen vate tri leta, še celo nekaj več, potem je pa kar nič od tega?

Se to vprašanje nanaša na zvezo ali samo spogledovanja- osvajanja?

Ne verjamem, da lahko nekdo kar nenadoma neha biti zaljubljen. Razen, če ni kdu tu koga prizadel. Pa se morda pretvarja, da ni več zaljubljen. Če se stvar naenkrat pretrga, potem je tu nek globok razlog za to…

Malo bolj razloži:)

Jaz sem vsak dan bolj hudo zaljubljena. Začelo se je pred letom in pol, malo po malo, zdaj sem pa že čisto nora. Po moje bi me morali en teden skupaj s kolom mlatiti po glavi, da mi ga izbijejo iz nje. In še to ne vem, če bi pomagalo. Ponavadi sem bolj racionalna in se mi ne meša zaradi nikogar. Glede na trenutno stanje se mi sploh ne zdi nemogoče biti zaljubljen tri leta, kot ti sprašuješ. Je pa manjši problem, ko ti noriš od zaljubljenosti, zveza pa se konča. Fuj, boli!

Žogca is back – juhu! Fajn te je brat.

No, pa da odgovorim še na vprašanje – po “psihološki teoriji” naj bi zaljubljenost trajala cca. 4 mesece do pol leta. V tem času telo izloča razne hormončke, ki vplivajo na to, da na drugo osebo reagiramo tako kot reagiramo. Ja, naše lastno telo nam natakne rožnata očala, zaradi katerih smo potem čisto nori 😉 Torej – pri zaljubljenosti gre dobesedno za kemijo! V tem času naj bi se se na osebo toliko navadili, da se hormoni počasi nehajo izločati. In se pokaže, če tudi brez rožnatih očal kaj ostane ali je bila vse skupaj iluzija. Naprej pa se, kot vemo, lahko razvije množica stanj – od ljubezni, obsedenosti, morda prijateljstva, lahko se zadeva nadaljuje v “nič”, torej tako nevtralnost, da ti ni jasno, kako si bil na tega človeka prej tako nor, lahko gre v drugo smer – antipatijo, nenaklonjenost …
Kot sem rekla na začetku – to je teorija. Zgodbe, ki nam jih piše življenje, pa so različne. Ne verjamem pa, da zaljubljenost v taki intenzivnosti, kakršno ima prvih par mesecev, lahko traja več let.

Mislim, da je veliko odvisno od tega, koliko sta dva skupaj. Če se po parih dnevih znanstva že preselita skupaj, bo kemije prej konec, kot če si tri leta dopisujeta po msn-ju in se vidita enkrat na mesec.

Kolikor berem, je kemija možna tudi, ko se že ljubi. So metuljčki, poželenje…da ne gre samo za zadostitev lastnih spolnih potreb.

Jaz sem zaljubljena že 20 let….in enkrat v tem času je morala ta zaljubljenost postati ljubezen:) Ni pa ne meje, ne trenutka in ne črte, ko bi lahko rekli, zdaj pa je:) Seveda, za ljubezen morata biti dva, ki podobno čutita;)

verjamem, da se lahko najdeta dva, ki se tako privlačita, da podreta vse možne teorije in “ljubezenske zakone”.
in sta čvrsto zaljubljena in metuljčkasta tudi tri leta. sploh, če med njima ŠE ni prišlo do realizacije poželenja 🙂

Ne strinjam se, da je tako zelo pomembno, da ne pride do realiziacije poželenja. Pri meni tisto pravo nastane po realizaciji poželenja. Ko mi moški zadiši in vonja njegove kože ne spravim več iz nosu. Zame je tisto pravo, ko se po realizaciji poželenje še dvigne, gre do vrhunca. In ne začne padati. Takšna strast, tista prava, nikoli povsem ne ugasne in je vsaj zame nujna za odnos. Žal je ljudje prepogosto ne znajo negovati. Začnejo se ukvarjati s sto in eno stvarjo, iskra pa je vsak dan manjša.

Midva sva že 5 let skupaj, 4 od tega živiva skupaj in sva še zmeraj čist “metuljčkasta”. Še zmeraj je tako, ko pride eden od naju domov, se nama oči zasvetijo. Se mi zdi,da se iz dneva v dan bolj ljubiva.

Mislim, da če je to tisto ta pravo, če se fajn razumeta v vseh pogledih in oba sodelujeta, lahko traja v nedogled. Vsaj upam, da je tako. Z manj niti ne bi bila zadovoljna.

Ja js sm zaljubljen ze 7 let .. na zacetku je blo ful mocno pa bad .. pa je trajal pet let pol sm ze mislu da bom nekak sfuru tko da sm pretrgu vezi in stike ampak sm samo trpeu in sm se zdj ful mocno zaljubljen .. sam ni iz druge dtrani enako .. bed je nevem s cim sm si zasluzu to trpljenje kaj sm tok slabga naredu .. zelim si da bi nehu ljubt

Ti si samo zatrapan v lastno predstavo v fikcijo o neki osebi in to ni enako temu, da si z nekom dejansko v zvezi ter zaljubljen. Kajti ti lahko sedaj leta in leta (desetletja,… do smrti) neskončno idealiziraš tisto svojo podobo o njej, ki si si jo sam ustvaril. Ko pa si z nekom dejansko v zvezi, pa po začetni fazi zaljubljenosti tiste idealizacije več ni, saj dejansko živiš s tisto osebo, spoznaš vse njene napake ter se zavedaš, da ni tako idealna, kot je lahko tvoja fiktivna predstava o nekom, s katerim nisi skupaj.
Razumeš razliko?

S to zaljubljenostjo v fiktivno predstavo o nekom, pa samo sebi delaš psihično škodo ter si greniš življenje in odžiraš lepa leta ter lepe dogodke, ki bi jih lahko imel z nekom tukaj in sedaj, v realnosti.

Drugače poznam nekaj podobnih primerov, ki že desetletja (in bodo do smrti) takole idealizirajo in “umirajo” za nekoga, ki ga ne morejo imeti, življenje jim pa polzi mimo. Ampak zakaj eni to počnete, to mi je vedno uganka? Je to kakšna vrsta mazohizma? Morda bi lahko kdo drug več povedal o tem? Moderator?

Težko je posploševati, saj je vsak primer lahko drugačen. Osebe z mazohistično značajsko strukturo imajo idejo, da če bodo naredili vse za nekoga, da si bodo zaslužili njegovo ljubezen in pozornost. Vendar pa tisti trenutek, ko dobijo ljubezen (ali ne dobijo negativne pozornosti), to ne ustreza njihovemu vzorcu in pogosto naredijo kakšno neumnost (sabotažo), da so na nek način zopet ponižani (sprejemanje agresije in poniževanja je edino, kar tolerirajo). Sedaj se počutijo krive, zato zopet začnejo z ritualom služenja drugi osebi …

Glede tega, kar je napisal Entm ne bi moral reči, da se gre za klasičen mazohističen vzorec, ampak imam občutek, da je v ozadju obsesija. V tem primeru je objekt obsesije čustveno nedosegljiva oseba. Zelo pogost vzorec, vendar v ozadju ni mazohistična zanka, ampak po eni strani seksualno hrepenenje (in idealiziranje) in po drugi strani strah pred čustvenim predajanjem. Ljubezen lahko občutijo samo kadar v svoji podzavesti vedo, da je ne morejo dobiti. V kolikor bi jo lahko, bi to bilo za njih preveč (čustveno) nevarno.

Seveda pa lahko drži oboje in še kakšna stvar za povrhu. Ko se z nekom dela po psihoterapevtskih principih se plasti značaja lupijo kot čebula. Pogosto pa je ena rana tista, okrog katere zgradimo največ obrambnih strategij. Večina ljudi se najglobljih ran sploh ne zaveda. Večina živimo svoje življenje na osnovi kompenzacij, ki smo jih razvili že kot otroci in za katere verjamemo, da so naš resnični jaz. Žal niso naš resnični jaz, ampak samo dobra maska v katero smo začeli verjeti.

Vsako custvo mine, ce se mu ne daje pozornosti. Zaljubljenost je tudi custvo. In slej ko prej mine, ce se ga ne neguje oz.drugace povedano, ce ne delamo na vezi najprej s prijetnimi mislimi, pozitivnimi zakljucki o neki situaciji (ne da takoj pomislimo na najslabse, npr. ne maram me, gotovo me vara, ker ni poklical ipd.) in potem s preseganjem svojih slabosti.

Tezava dolgih razmerij je, da ko se pade v rutino, se kar caka in caka, dokler ne pride do neke streznitve v obliki custvene/telesne prevare, premikov v sluzbi (menjava), bolezen, smrt… custvena blizina se ne neha iz danes na jutri, to traja dlje casa in ce se dolgo casa nic ne naredi da se stanje spremeni, potem lahko to vodi v beg v drugi narocje ali drugo strast.

Dolgocasje v zvezi rodi lahko obsesijo pitja, kajenja, neskoncno buljenje v tv, zanemarjanje prijateljev, nikamor se ti vec ne ljubi it, vse ti je brezveze… skratka, oseba se zanemari, izklopi in zbudi jo lahko samo kak neprijeten dogodek. Ali ce sam zacne delat na tem: z necim prekine rutino, prebere kako knjigo, pogleda film, ki ga zadane, slisi zgodbo o necem, kar ga pritegne, da zacne razmisljat drugace.

Ljudje najprej delamo vse, da bi dosegli neko varnost v razmerju, potem pa ce to preraste v rutino, samoumevnost, se trudimo na vse kriplje ven izkopat in poiskat nekaj, ob cimer se bomo spet pocutili zivi. Zanka, ali pac? Resitev vidim v ozavescanju svojih vzorcev, vsakdana, lastnih obcutkov, namesto tlacenja in skrivanja pod preprogo.

Toliko na kratko :))