Kaj storiti,ko opaziš,da so te nekje začeli grdo obrekovati,da to obrekovanje dobiva širše razsežnost-ne samo med sosedi,da so ti verjetno nekaj podtaknili samo da bi se o tebi grdo govorilo.Nimaš dokazov,nihče ti ničesar ne reče,čutiš pa po obnašanju,da so drugačni,da se nekako odmikajo od tebe.Sicer veš zakaj se je to pričelo,vendar so stvari prikazane čisto v drugi luči in zlagane.Kako vi reagirate če vas drugje obrekujejo-meni je namreč zelo težko,ker vem da tričetrt stvari ni res.Ne morem pa vsakemu posamezniku razlagat svoje zgodbe.Načelno sem sama zelo proti obrekovanju,ne vtikujem se v življenja drugih in jih tudi ne obrekujem.Mogoče sem tudi zaradi tega bolj prizadeta.Kako vi reagirate-se požvižgate na to kaj si drugi mislijo o vas-sploh takšni ki vas v resnici sploh ne poznajo?

Delam se, da mi je vseeno. Globoko v sebi pa mi ni fino in se sekiram.

Tally

Pri takšnih rečeh se spomnim misli La Rochefoucolta “Sreča je, če znaš v sebi živeti tako visoko, da te človeške bednosti ne dosežejo.” Sprva je morda nekoliko težje zavzeti takšno filozofsko stališče, sčasoma pa postane del tebe in ugotoviš, da je to edina prava rešitev. Res je namreč škoda čas in energijo tratiti za to, da nepomembnim ljudem razlagaš in dopoveduješ reči, ki se jih pravzaprav sploh ne tičejo.

če imaš pri sebi pošlihtano, potem enostavno NIMAŠ ČASA za obrekovanje.

Žal je obrekovanje oz. to, da te obrekujejo sestavni del življenja, na katerega nimamo prevelikega vpliva. Pač, ukvarjaj se z drugimi stvarmi, najdi kakšne zanimacije in odmisli obrekovanje in to, kaj si mislijo drugi. Pomembno je, kaj si mislijo tisti, ki te poznajo in katere imaš rada in ne “ostali”.

Lep pozdrav!

p.s. Zdaj so prazniki, zakaj se ukvarjaš s takšnimi rečmi?? Sprosti se in uživaj!

Mislim, da ljudje tako radi obrekujejo in črnijo druge ljudi tudi zato, ker se jim s tem zdijo njihovi lastni grehi manjši in se zato sami sebi zdijo boljši, ko zlivajo gnojnico po ostalih. V svojem življenju sem opazila, da lahko pričakuješ najgrše opravljanje prav od ljudi, ki imajo sami največ masla na glavi.
Vem, da ti je zaradi tega hudo vendar po moje kaj dosti ne moreš narediti. Poskrbi, da bodo ljudje, ki ti veliko pomenijo, izvedeli od tebe pravo resnico o stvari. Pri tem bodi iskrena in poštena. Za vse ostale pa verjemi, da bodo kmalu izbrskali novo kost in bo tvoja kmalu obležala pozabljena nekje na smetišču.
Predvsem pa se imej rada in se ne muči s slabo vestjo. Vsi smo samo ljudje s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi in ga ni, ki ga nebi nikoli polomil. Dvigni glavo in se nasmej, tako jim boš še najprej zaprla usta.

Dobrdan- se popolnoma strinjam s tabo.

Super odgovor.

Če jaz vem, da je tako prav, kakor živim, če se počutim vredu, če nimam slabe vesti…potem se ne obremenjujem s tem, da bi ljudem razlagala svojo resnico-me pač ne zanima, kaj mislijo, ker zame je tako prav!

Razčistiti moraš s tistimi, ki se jih “tema obrekovanja” tiče, s tistimi, ki so mogoče udeleženi, prizadeti zaradi tvojega “početja”.

Ostali, ki se jih stvari ne tičejo, ki nimajo s tistim posebne povezave (razen da so tvoji znanci, sorodniki…) pa bodo najbolj “užaljeni”, če boš samozavestna in odločna-živela tako, kot pač živiš, počela, kar počneš-ne da bi se sekirala za njihove besede (tudi če te prizadanejo, ne pokaži-dokaži resnico z dejanji)

-naprimer: če o meni vsi govorijo, da nekaj počnem (kar naprimer ni vredu-sprejemljivo)-pa tega jaz ne počnem…potem me ne bo prizadelo. Tak, ki bo očitno kazal znake, da ima o meni veliko povedati, bi se pač soočila, pa ne razlagala, da to ni res….ampak bi ga(jo) spravila v zadrego v veliki družbi, pred drugimi ljudmi, da bi naravnost vprašala: kako je potem z mano? Kaj počnem? Kaj veste?….in če bi kdo upal iskreno povedati, bi mu pred vsemi postregla z resnico.-Potem bi vsi govorili o tem in pozabili, zakaj so opravljali;)-opravljanje bi se pa tako in tako nadaljevalo:)

Če imaš čisto vest, te obrekovanje ne prizadane! Samo stoj za vsem, kar počneš, kakor živiš!(pa seveda pazi, da ne prizadaneš koga, ker potem je obrekovanje kar logično)

Obrekovanje je v večini znak, da tistemu, ki obrekuje ni srečen in zadovoljen sam s sabo in si s tem, ko skuša o nekom govoriti slabe stvari zapolniti praznino v sebi, da se nekomu še slabše godi itd itd. in je najbrž potem za kratek čas še mogoče potolažen zaradi tega.
Če pa je obrekovanje dobronamerno, ko o nekom govorimo, ker vidimo, da njegova dejanja res ne peljejo na pravo pot pa si to vseeno lahko razlagamo kot skrb za tega človeka, ker mu želimo dobro. V tem primeru mu tudi skušamo na nek način to povedat, kar je pa težko, ker se mu ne želimo zameriti in je zelo težko najti način, da bi našo skrb razumel in vzel naše razmišljanje kot dobronamerno.

Ajša lep pozdrav

Pišeš o obrekovanju, ki dobiva široke razsežnosti, obenem pa praviš, da ni dokazov, da nihče ne reče nič, da pa to čutiš po njihovem obnašanju.

Bi bilo morda možno, da si ti to domišljaš?

Če je to možno, ti toplo priporočam, da obiščeš strokovnjaka, Ajša, da ti pomaga iz stiske, v kateri trenutno si.

Pogumno

en bk

Ne domišljam si ničesar,rada pa bi napisala odgovor Jo,da človeka kateremu hočeš dobro ne boš obrekoval-čeprav dela nekaj za “tvoje pojme narobe”.Kaj je prav in kaj je narobe je odvisno od vsakega posameznika.Moje stališče je takšno-če jaz mislim da dela nekdo nekaj narobe in mi je dovolj blizu,bom mu to povedala,pa čeprav se mu zamerim.Če pa je to moj sosed,ali nekdo kateri se me ne tiče ,pa se v zadeve ne vmešujem ker me ne brigajo.Mislim da si bom poskušala najbolj zapomnit odgovor od Dobrdan in Sybil.
Je pa res,da vsak človek drugače reagira na obekovanje-nekdo bo lahko ušpičil ne vem kaj pa ga govorice ne prizadenejo,nekdo pa se bo sekiral že zaradi enega grdega pogleda pa si bo mislil-ja kaj sem pa storil…

Ja, obrekovanje se preprosto ČUTI. Veliko je ljudi, ki niso v stiku s sabo in komaj čakajo, da imajo kakšno reč zunaj sebe, da se na ta način preko drugega rešijo napetosti, ki jo nosijo v sebi, se je pa ne zavedajo.

Zdaj če se pretirano ukvarjaš s tem, kaj drugi mislijo o tebi, kako te presojajo: tebe, tvoje odločitve, tvoj način življenja, jim na nek način v njihove roke predaš svoje življenje. Veš, že veliko je to, da točno veš, da je v zraku obrekovanje. Se potem lahko zavaruješ. (sam en primer: v nekem momentu sem mislila, da mojo kolegico res zanima, kako mi je, kako živim, kako se počutim. No pa se je potem izkazalo, da je rabila le informacije, ki jih je nesla naprej v presojo in analizo. Blek. Hvala za takšno “prijateljstvo”.) Ha, pomembno je, da okrepiš svoje notranje jedro. To je edino, kar šteje. Saj iz tega živiš. Od govoric pa le hiraš.

Eh, res si en_bk! Pri vsem tem opravljanju, ki sem ga bila ničkolikokrat priča – vsepovsod, je tale pripomba o ‘domišljanju’ prav za lase potegnjena. Po moje je edini, ki si tukaj domišlja, da je nekaj, kar v resnici ni, samo ti, en_bk!

Ajša,
jaz sem na podobno odreagirala doslej najbolj različno:
– ignorirala, se pri sebi jezila, a si mislila svoje (če imaš potrpljenje, ta način deluje – sčasoma se pokaže, kdo je kdo in kakšna je resnica … a včasih žal traja tudi leta),
– se soočila s posameznikom (če so šle stavri predaleč, kar z ali pred skupino) – tudi to deluje, ampak je sprva vedno še slabše – na nek način te potem presojajo še po tem izbruhu … je pa res, da do ‘razrešitve klobčiča’ pride prej kot v prvem primeru …),
– ne vem, ampak zadnje čase pa tako in tako gledam vse skupaj od daleč: enkrat je na tapeti eden, drugič drugi (čisto vsi pridejo na vrsto slej ko prej, le frekvenca se razlikuje) … Je en tak miš maš vse skupaj – pravi perpetomobile! Cirkus! NO, pa saj, to vse skupaj tako in tako sploh niso ljudje, ampak sodrga, s katerimi se ne splača ukvarjati! In zanimivo: Če jih pustiš nekaj časa same sebi, se kmalu do kosti ‘zgrizejo’ kar med sabo!

Ne vem, meni se zdi, da je najbolje, če s kom o vsem skupaj vseeno govoriš. Kakšno bolj blago dušo, najbolje prijateljem ali prijateljico. To sodrgo pa pusti, da se utopi v svoji lastni gnojnici … ker slej ko prej pride tudi ta dan!

Ajša, kot bi jaz hotela napisati sestavek.
Jaz sem bila deležna grdega, pokvarjenega obrekovanja po ločitvi. Bivši je takrat imel veliko srečo, da je bilo ob pravem času nekaj “kredibilnih” ljudi ob sebi, ki jih je uspel dobro nafarbati, kot je farbal mene 7 let. Tudi jaz občasno čutim kakšen pogled in občutek, da je kakšen odnos manj sproščen kot bi verjetno bil. Precej časa sem bila notranji boj … se jezila, bila razočarana, ker so nekateri verjeli njemu, mene pa nič vprašali … Ampak čas je v moji notranjosti naredil svoje. Jaz vem kaj je resnica in upam, da mi ljudje, ki jih imam rada verjamejo in odpustijo tudi kakšno mojo napako. Sicer pa vsi delamo/-jo napake.
Zdi se mi, da drugi ljudje pozabijo in te sprejmejo takšno kot si, ko deluješ vesela, srečna, nasmejana in neobremenjena s problemom/-mi.

Ko so obrekovali mene- no verjetno me še obrekujejo, ker imam pač tak posel, da sem kar precej izpostavljena in v naši vasi je kar precej zavisti.
Kot prvo so obrekovali v takšnih razsežnostih, da je čudež, da še sploh živim, glede na to kaj vse naj bi doživela. Skratka govorice so se širile vse naokrog in po kakšnem mesecu ali dveh prispele tudi do mojih ušes.
Kaj kmalu sem ugotovila, kdo je glavni krivec, seveda so pri tem sodelovali še mnogi drugi, ki so zgodbo dopolnjevali in še dodatno začinili.
Ker sem bila ogorčena in togotna od jeze sem se kratko malo soočila s ta glavnimi čvekami. Obrazložila sem jim dejansko situacijo in jim med drugim tudi povedala, da le ta ni njihova stvar. Napihnila sem enih par resnic in dvignila njihov kazalec zavisti na maximum. Na koncu pa sem zagrozila tudi s sodiščem, v kolikor se pojavi še kakšna tej podobna govorica.
Grozno je,da je v tej gonji zoper mene sodelovala celotna vas, da so me kratko malo hoteli uničiti in so mi s svojimi zlobnimi jeziki naredili kar precej škode v poslu.
Po času sekirancije in razmišljanja, sem prerasla to fazo in z dvignjeno glavo ponosna stopam med njimi, z zavestjo, da sama vem kar je res in kaj ni, in da tem gnidam res ne bom polagala kart na mizo. Zame so vsi sosedje umrli, žalovala sem za njimi, ko so pljuvali po meni, sedaj pa ne obstajajo več. Nanje gledam zviška, se z njimi ne obremenjujem. Živim svoje življenje, ne bodo mi odvzeli mojih skrbi in z mano tudi ne bodo delili mojih trenutkov sreče.
Glede na to, da bi jih z lahkoto lahko vključila v svoj posel in jim pomagala, kar sem tudi nameravala, je moje zmagoslavje še večje.
Ljudje, ki obrekujejo so gnili iz njih seva ljubosumje in zavist. To niso dobri ljudje in tudi niso ljudje, ki bi si zaslužili mojo pozornost in nasmeh.
A jaz se zelo rada smejim.

Prlečka,tudi jaz sem rada nasmejana in me prav zaboli,ko nekdo katerega prijazno pozdraviš,ti niti odzdravit noče,ker ima “oprane možgane”.Moj sin prav pravi,da ljudje so kot ovce -če bo ena rekla beee,bodo vse ostale rekle beee-,in šle za njo.
No,ampak prišla sem do sklepa ,da se ne splača sekirat,pa tudi pregovor pravi-vsaka palica ima dva konca.
Hvala vam za podporo in v novem letu vam želim-pa sebi tud-čim bolj debelo kožo:)) Ajša

O ja Ajša in ne samo palica. Ugotovila sem, da se tudi slej ko prej vse vrne. Morda se slaba dejanja ne projecirajo ravno takoj na povzročitelja le teh. Včasih je potrebno le malo potrpljenja. In kar je najbolj zanimivo, na koncu se ti ljudje, ki so ti z besedami in tudi dejanji povzročili veliko hudega, celo smilijo. Ironično, kajne.

Žalostno, kako radi ljudje obsojamo.
AH Ajša, dajmo raje nasmeh na ustnice in vse je veliko lepše in lažje. Prezirljiv nasmeh razoroži še tako škodoželjne sosede. Le pogumno. Vsi imajo maslo na glavi. Pazi, ko se bo pričelo topiti.

“Ljudje, ki obrekujejo so gnili, iz njih seva ljubosumje in zavist. To niso dobri ljudje in tudi niso ljudje, ki bi si zaslužili mojo pozornost in nasmeh. A jaz se zelo rada smejim.”

Prav imaš, ne splača se sekirat zaradi gnilobe. Da do tega prideš, moraš odrasti in si pridobiti samozavest.

Mene so obrali do kosti, ker se pač rada družim, a ker vem, da sem nedolžna (ne pa kurva), se jim samo smejim.

@ajša : Mene moji sosedi tudi veselo obrekujejo za hrbtom, medtem ko se mi smejijo v obraz.
Jaz se že zdavnaj ne sekiram za to, če bi se, bi se mi zmešalo. Obrekujejo me zakaj pri 30 tih nimam partnerja ali moža, zakaj nimam družine, kako to da navkljub visoki izobrazbi ne dobim primerne službe,itd. Obrekujejo mene in mamo, ko sami delava na vrtu, da bi kdo prišel pomagati pa ne. Vzeli pa bi najine pridelke. Najraje bi se izselila iz tega zakotnega majhnega kraja. Pač sem jim že zanimiva, ko me tako obrekujejo. 🙂

Zame je opravljanje in obrekovanje vsaka beseda i meni, ko me ni zraven.
Vsak iskren prihatelj mi pove v obraz resnico. Seveda moraš znati sprejeti konstruktivno kritiko.
A obrekovanje za mojim hrbtom in razpredanje o meni na dolgo in široko pove več o človeku samem in vsak ki to dela v pričo mene, pove o sebi največ.
Sicer pa glavo pokonci, delat na sebi, nasmeh na obraz!!