Moj namen ni jamrat, samo nekje dat iz sebe to razočaranje in gnev, ki se je v meni nabiralo zadnjih 10 let, z namenom nekega feedbacka. Edino tako bom lahko obdržala zdravo ravnovesje in ohranila tisto mojo pozitivo na poti dalje. Ker imam danes ravno čas, večina ljudi tukaj gor pa vidim da tudi. Vmes bo sigurno priletel kak nekonstruktiven in žaljiv komentar češ “stara si že”, ampak stari moj, če bi me srečal v živo, bi pomoje želel mojo št. (malo za šalo, malo zares – po 10 letih očitno premalo samospoštovanja ga imam zdaj ravno prav).
Ampak zdaj mi bo itak še nekaj časa ustrezalo biti samska …

Najprej o meni. Po mnenju drugih (moških znancev) ne spadam pod zateženi del ženske populacije. Večina mi jih prisodi enih 25, če je že videz toliko pomemben člen modernega dejtanja, sem skulirana, odgovorna, a hkrati še vedno ohranjam v sebi otroka, ki rada ušpiči kaj adrenalinskega, ljubi vodne športe, hribe, pozimi smučanje, skratka, ni mi dolgčas. In vsem štirim bivšim fantom, ki sem jih v življenju imela, tudi ni bilo, ko so bili z mano.
Rada grem tudi ven, a se nikoli ne napijem, da ne bi vedela zase ali bi imela luknje v spominu. Sem odprta, a ne govorim nekaj v tri dni. Rada ohranim osebne stvari osebne. Ker se problem, ko se pojavi v zvezi, ne tiče niti moje prijateljice niti partnerjevega prijatelja. Ok, ni panike, včasih kaj pojamraš, a se drugih NE sprašuje za nasvet. Ker: 1. ti noben ne bo pomagal, in 2. še privoščili ti bodo problem. Obstaja še 3. točka, ki se glasi “tudi če ti nekdo da nasvet, ker pozna identičen primer in se ni izšlo” – ne, ni res. Identičnega primera ni. Vsak človek in odnos je univerzum zase. Ne moreš primerjati neke x propadle zveze zaradi podobnega primera, ker gre za 4 različne akterje. Dovolj je, da je eden zaj*bal. Nihče zagotovo ne ve, kateri je ta, ki je zaj*bal, zato tudi nihče ne more z gotovostjo deliti nasvetov za zvezo s podobnim problemom.

Nisem popolna, jasno, saj noben ni. Si tudi ne domišljam, da bom popolnoma enakega sebi našla, si pa domišljam, da je tam zunaj nekje nekdo, ki išče eno takšno kot sem jaz, in bova eden drugega dopolnjevala tam, kjer naju “zmanjka”. Ki bosta drug drugemu pomagala do boljše verzije sebe. Vem, da to mora obstajati, ker dva takšna para poznam od blizu, in verjamem, da jih je še mnogo.

Ni mi problem premagovati kriz v zvezi in vztrajati. Dokler ne gre za eno od naslednjih stvari: 1. varanje, ki po možnosti ni bilo enkratno dejanje, 2. fizično/verbalno nasilje, 3. alkoholizem. Ker tega zadnjega je med mladimi moškimi vse več. In ga večina ljudi, vsaj na Štajerskem, še vedno ne dojema kot alkoholizem. Pravi moj bivši “če ne grem vsak dan po službi na pivo, to zame ni alkoholizem”. Napiti se do konca vsak vikend, kak vikend tudi po dva dni skupaj, pa je kaj – tek na dolge proge? In vedno je kaj kar reees ne smeva izpustiti ven. Ta teden je kolega dobil otroka, drug teden je rojstni dan, tretji teden spet drug rojstni dan, nato je abraham strica, itd. itd. Od te spirale se še meni zmeša in se lahko napijem!

Da ne bo napačne slike o meni. Jaz prav rada grem med ljudi, ko se naveličam introverta v sebi, ali da se malo sprostim od službe. Rada grem na zabavo, kak vinski dogodek, ali preprosto samo v lokal na pijačo, dve ali tri, vendar ne z namenom, da spravljam 36-letnega moškega domov, ko ob 4h zjutraj zapirajo taisti lokal, in bi on šel še kam dalje! Kam dragi moj? Hrbtno plavat do hidroelektrarne Zlatoličje?

Ko zbiram moškega (ok no, zbiram lahko do neke mere, vsak me pa spet ne opazi, čeprav izgledam solidno tako v postavo kot v obraz kot v dušo), ponavadi noben ni markiran z oznako “neresen” ali “pozneje bo začel pit”. Vedno sem poskušala skenirati njegove karakterne značilnosti in predvidevati njegove namene na podlagi različnih situacij, še preden sva se spustila v kaj bolj intimnega. Vendar nisem Baba Vanga, pa še ona se je kdaj zmotila.
Na koncu pa dobim porcijo nespoštovanja (čemur sledi faza njegovega opravičevanja) od nekoga, ki v zvezo ni vlagal skoraj nič truda, me ni rabil voziti na nobene izlete ali kupovati darila, kot jih večina punc/žensk dandanes pričakuje od moških, skratka, “pustila” sem mu biti moški, dobila pa mamino copato/nekoga, ki nima meje pri alkoholu/nekoga, ki ne zna z denarjem/nekoga, ki vara/ki govori nespoštljivo o meni po dveh letih skupnega življenja. In to za malenkosti, po tem, ko taistemu oprostiš pijane eskapade, ki so na meji varanja (v pričo mene) in še malo morje velikih stvari v par letih.
Da na koncu kaj? Izvem, da sem dve leti izgubljala čas z nekom, ki me je ves ta čas imel za norca, meni in moji primarni družini pa kazal obraz resnega moškega, ki se kobajagi dobro zaveda, kako dobra ženska sem in si želi z mano v prihodnjih letih ustvariti družino?

Zakaj si ne moremo naliti čistega vina že na samem začetku, da ne tratimo drug drugemu časa in živcev? Energija vem, da je obnovljiva, za živce pa nisem čisto prepričana.

No, jaz si družino ne morem predstavljati z nobenim od teh primerkov karakterjev.
Če je to za koga izbirčnost, ima izgleda nizke kriterije oz. jih sploh nima, ali pa kot moški spada v isti predal kot omenjeni fazani in ni pripravljen ženski ponuditi nič. Še vedno govorimo o vlaganju v odnos, ne o finančnem vlaganju.

Komunikacija. Vsi pametujejo o njej kot pomembni komponenti vsakega uspešnega odnosa, ko pa pride do tega, da bi se par moral pogovoriti, pa začnejo duhovičiti. Meni se tudi ne da ponavljati stvari in dve uri igrati monologa. Če bi moški aktivno sodeloval, bi lahko v max 15 min končala in potem šla na pir. Ali pa limonado, da ne bo skos pir.

Če brez otrok nekdo ni sposoben normalnega reševanja konfliktov, brez da grozi z dvignjeno pestjo ali odide iz stanovanja in te pusti z občutki ničvrednosti, kako bo potem z otroci? Aja, do tega dela ne pridemo v tej zgodbi. Bomo morali najti drugega akterja!

Kakorkoli, vse zgoraj omenjene lastnosti moškega niso obstajale v isti osebi. Je pa vsak moj bivši imel vsaj eno od teh lastnosti, zmagovalec je imel kar tri v enem.

Zdaj pa jaz vas vprašam, ženske in moške – so se časi res tako spremenili, da je cel podvig najti moškega, ki bo komaj po par letih začel kazati pravi obraz? Ne mi rečt, da preveč naredim za moškega, ko mu/nama skuham večerjo po službi, pospravljam stanovanje in perem oblačila, ker to so samoumevne stvari in jih počnem itak tudi ko sem samska. Če me moški neha spoštovat, ko delam samoiniciativno stvari, ki jih rada delam in ki itak morajo biti narejene, potem to zame ni moški. Basta.
Vsi bi imeli doma vdano, lepo ženo, ki vam bo rodila zdrave, pametne otroke. Kaj pa moški, je dovolj biti samo moški in enkrat na dva tedna uporabiti malo spodnjo glavo?
Samo na glas razmišljam, ker po izkušnjah sodeč drugačnih moških ne poznam, verjamem pa, da obstajajo. A se ne ujamemo lokacijsko in časovno.

No, pa še ena zabavna anekdota za konec, da se še malo nasmejemo skupaj …
Mi piše en znanec po moji končani zvezi kako sem in kje sem. Mu odgovorim, pa pravi on “u jebemti si pa daleč, sem vedno mislil da živiš v _____”. Govorimo o 90km razdalje. Meni se to ne zdi dosti. In resnemu moškemu se tudi ne bi smelo. Saj se lahko na pol poti dobiva, ali ne? Ampak to bi moralo moškemu biti samoumevno. Če ima interes. Jaz sem enkrat za enega tipa brez avta (ker ne gledam na avto, mi je pa pomembno, da ga vsaj ima in da ga še ni rja načela) prevozila 170km v eno smer, da na koncu ugotovim, da umetnik itak ne ve, če bo lahko pozabil bivšo. V naši mali Sloveniji bi pa ti naši slovenski fantje radi videli, da živiš za ovinkom, da bo lahko v copatih, ki mu jih je kupila mamica za 33. rojstni dan, pridrsal do tebe. Ampak tista punca te, dragi moj Janez, ne bo imela, ker cela ulica ve, da si bil že s pol občine ali zakaj si šel s katero bivšo narazen.

Ja, takle torej mamo. Ponavljam, verjamem, da so tam zunaj še super moški, le da se naše poti še niso križale. (da ne bo občutka, da vse mečem v isti koš)

Evo, predajam vam baklo, naj se diskusija prične!

Čeprav nisem pisala v afektu, vidim zdaj eno napako. Tam pri vprašanju, če so se časi res tako spremenili … da je težko najti moškega, ki ne bo pokazal pravega obraza komaj po par letih, ampak že dosti prej, je poudarek na NE BO.
Samo toliko, da ne nabašem še na enega s sindromom fantoma (samo da ni iz opere, škoda). 🙂

Živjo, se oglašam kot moški, evo še leta – sem ca 34 let star. Poročen, 2 otroka. Ne pijem, ne kadim, trenutno pa sem na forumu da zbistrim misli.

Mislim, da ti je lažje že s tem ko si to ven dala. Poskušal bom biti jedrnat in podati mnenje s svoje strani:

1. Moški in ženske so se spremenili v večini. Obstaja pa del “old school” moških in žensk ter pričakovanj (odvisno ali so bili pri vzgoji bolj prisotni starši ali stari starši ter kako so oni predali štafeto naprej). Ko se dva istega kova najdeta, je lažje. Pogosto pa se ne.

2. Igramo verjetno vsi, čez čas začne to popuščati in začnemo kazati pravi obraz, po mojih izkušnjah ženske vseeno nekaj prej, ker se tipi trudimo pridobiti žensko. Ko imamo občutek, da smo jo, potem popustimo. Žal.

3. Ljudje potrebujejo tudi vedno več “dražljajev”, tudi zato smo v 3 krasnih. Bodisi družba, pijača, porniči, dodatni partnerji.

4. Spoštovanje prihaja iz družine. Slovenske družine niso ravno sinonim za spoštovanje žensk, spet pa stanje ni tako hudo – vseeno slovenski moški naredi kar nekaj “ženskih opravil”, vendar tu ne gre nujno za spoštovanje, vendar bolj za tisto delo za mamo (pomoč mami). Vidim pa pogost problem, ko pričakujemo od partnerja, da določene zadeve zazna, on pa jih ne ali jih ne vidi tako. Dodatno potem to potenciramo in izbruhnemo na napačni zadevi, dejanski vzrok pa leži v nečem izpred 5 dni.

5. Odgovor na tvoje vprašanje: mogoče radikalno, pa vseeno mislim, da je potrebno dejansko partnerja na novo vzgojiti, če ti je do tega. To pa tako, da se res predata eden drugemu. Ne bom se izrazil, da je potrebno partnerja spremeniti, vendar morata oba nekako “zrasti” brez “madežev preteklosti”, seveda vzajemno.

6. Pa še en komentar: ali imajo tudi drugi take težave ? Skoraj vsi. Samo ne govorijo o tem, ali pa se ne zavedajo / zanikajo / itd / se vdajo v usodo.

Verjetno si že v letih, ko ni več idealističnega zaljubljanja do ušes in čez. Ljudje postanemo z leti malo cinični, malo naveličani, predvsem pa se nismo pripravljeni pretirano prilagajat. Bolj gremo na vzemi ali pusti.
Mogoče že v osnovi spoznavaš tipe, ki jim ni pretirano do resne vezave. Če bi seveda to razlagali vnaprej, bi jih večina imela bolj malo uspeha pri ženskah, zato se gredo slepe miši. Če te odpika zaradi razdalje, hvala bogu, da si se ga tako hitro rešila. Ta pač ne išče prave partnerke, ampak neki čim bolj uporaben gospodinjski dodatek.

Nimam nekega pretirano pametnega nasveta. Vzemi si te zmenkarije na izi, ne jemlji vsega skupaj preveč resno. Imej v glavi čim manj predstav in omejitev – razen ta z alkoholom, to je pametno bit pozoren, pa kakšno nasilje in podobno – na prvem mestu naj ti bo, da ti je s tipom prijetno, da se ga rada dotikaš, da ti diši, da se imata skupaj lepo, tudi če samo gledata film po TV. Potem boš pa že počasi videla, ali se vse skupaj lepo razvija.
Aja, pa eno si vseeno vzemi k srcu: če boš tipu všeč, ti ne bo treba težit za pozornost in ga s silo odvračat od družbe, od vsake pasje procesije in pijanke mrzlega bratranca.

Pozdravljena. Če lahko bi se pogovoril s tabo preko zasebni kanalov sak te razumem. Prosim javi kako kontakt kje te lahko najdem
Hvala

Si tak napisala da me je pritegnilo in bi te bilo lepo spoznat, si za. Pisi mi na [email protected]

Ah, ja. Jaz pa se sprašujem, kje najti žensko, ki ne govori eno in misli drugo in ki se ne ustraši pred “tapravim”. Skratka tako, ki ima pošlihtano podstreho in pri kateri dana beseda nekaj velja.

Me zanima zakaj mislite da smo zenske po 30em smrklje ki se bodo z vami poljubljale in slatale po 5minutah ko o vas se ne vejo nic v casu kotone? Ste noramalni? Meni ne delujete tako.

Ti si zelo dobro opisala to kar sama zadnje čase razmišljam 🙂

Nekako opažam, da v kolikor ceniš neke vrednote, dobiš kot nalašč ravno človeka, ki teh vrednot nima?! Sama se nisem nikoli s tem ukvarjala, če ima tip probleme z alkoholom in zanimivo, nikoli nisem imela fanta, ki bi pil- v bistvu so bili vsi vedno bolj proti alkoholu.
A po drugi strani je meni najvišja vrednota iskrenost, ki pa se je izkazala kot nevrednota mojih bivših in tako smo se zataknili pri tem, ker so lagali kar tako, za brezveze, male in velike stvari. Ampak, ko 1x vidim, da se nekdo neki zlaže, mu potem avtomatsko niti resnice več ne verjamem in počasi odnos tone v razhod.

In ko že omenjaš to razdaljo, je tudi hecno, pri meni je isto 🙂 Sama sem se dosti posluževala spletnega spoznavanja, ker je moj življenjski stil pač takšen, da bi bil že skoraj čudež, če mi uspe v živo koga novega spoznati. Ampak na spletu je tako, da v kolikor vidijo, da nisi lih v sosednji vasi doma, postanejo takoj nezainteresirani in napišejo: “uf, sva daleč narazen…” in odpadeš kot knof od gat, pa čeprav sta prej imela v redu pogovor.

Podobna stvar so hobiji in potovanja- če nisi freak v tem, da moraš nujno vsak vikend obletet določen del Slo s kolesom ali peš, obvezno vsaj 1x letno na daljše potovanje na drug konec sveta in da nimaš poleg tega še ful nekih dodatnih hobijev, ki ti zapolnijo dan do zadnje minute- potem nisi zanimiva.
To, da berem in vrtnarim pač ni zanimivo. Se ne morem potem na IG-ju hvalisat z novimi in novimi fotkami, kje vse sem bila. Le kdo bo gledal dolgočasno zelenjavo, ane 🙂

Prišla sem potem do zaključka, da je moških s takšnimi vrednotami kot jih imam sama, zelo malo. In ker jih je tako malo, je tudi verjetnost, da ravno naletim na enega, ki bi bil povrhu še samski, tudi zelo majhna. V kolikor pač mi ni usojeno, da si s takšnim moškim prekrižava poti, je logična posledica samskot.

Pozdravljena,
Naj najprej povem, da sem z veseljem prebiral tvoj članek, ker je meni osebno res dobro in objektivno napisan. Vidi se kaj bi rada in da imaš razčiščene stvari v glavi, ter da si pripravljena marsikaj storiti-navsezadnje si se peljala 170km na zmenek. Že to veliko pove.
Prav je(že zaradi tebe same), da si si tudi tako malce olajšala dušo. Včasih pomaga(ali pa tudi ne), vsaj občutek je potem malo boljši, če se človek malo izpove.
Veliko stvari si izpostavila in glede na sedanjo družbo v kateri živimo so tvoja vprašanja/pomisleki povsem na mestu.
Bom prešel kar k bistvu…izpostavila si alkohol pri bivšem. Seveda je to velik problem in za moje pojme si to še dolgo prenašala. Če moški pri teh letih gleda v prostem času samo kje se ga
bo lahko “nažrl” in žural, potem ni resen ne za zvezo in še manj za družino. Predvidevam, da mu v življenju nikoli ni ničesar manjkalo do sedaj, ali pa da izhaja iz dusfunkcionalne družine.
To je pač moje osebno mnenje. Kdo pa sem jaz, da bi obsojal?!
Omenila si 4 zveze v zadnjih 10 letih.
Gotovo si iz tega potegnila veliko lepega, ampak po 10 letih, ko si spet samska pa to vendarle da grenak priokus-sploh če se želiš ustaliti z nekom in si ustvariti družino. Navsezadnje čas hitro beži.
Jaz sem še nekako “stara šola”(ne starokopiten) in vidim, da se je družba in z njo moralne vrednote zelo spremenila. To se vidi že na socialnih omrežjih(tudi tu na tem forumu). Kaj vse narod ne napiše. Žali in pametuje
se vsepovprek in vsak je že strokovnjak za vsako stvar.
Taki moški, ki spoštujejo ženske seveda še obstajajo/obstajamo.
Kot kaže ti še nisi imela sreče srečati takšnega, ampak ne obupaj. Kot si rekla boš nekaj časa zdaj samska. To je v redu in normalno, premlela boš stvari in šla naprej.
Pojem spoštovanje je v teh časih izgubil svoj pomen oziroma si ga marsikdo razlaga po svoje. Če nisi čutila, da bi bila v teh zvezah spoštovana kot ženska je razumljivo, da hrepeniš po tem, vsaka normalen človek bi.
Jaz svojo ženo spoštujem in delo, ki ga ona opravi v najinem zakonu ne jemljem kot samoumevno(pranje in likanje perila, kuhanje kosil, itd), ampak tudi sam prispevam k temu pač z drugim delom, ki ga jaz opravljam. S tem je delo enakomerno razporejeno na oba. To pa ne pomeni, da kdaj tudi jaz ne pospravim stanovanja, skuham, itd. Jaz se zaradi tega absolutno ne počutim kot copata.
Seveda se tudi midva skregava, ampak pri tem ohranjava svoje dostojanstvo in ko se ohladiva se pogovoriva in življenje teče naprej. Kdor pravi, da se v zakonu/razmerju ne skrega je copata ali pa laže.
Ko opazujem ljudi se točno vidi, da se je življenski standard popravil. Ker ljudje so postali v veliki meri razvajeni. Z razvajenostjo pride tudi do “padca” spoštovanja in dostojanstva. Pa to velja za oba spola. Vsaj jaz imam take izkušnje s takimi ljudmi. Najhujši med njimi so pa razvajeni otroci razvajenih staršev.
Jaz vedno pravim, da ima moški jaj*a v hlačah, zato se naj temu primerno tudi obnaša. V smislu, da bo spoštoval in imel rad svojo partnerko/ženo oziroma ji vračal kar je od nje dobil. Nič v življenju ni zastonj, naklonjenost od partnerja pa sploh ne.
Torej, draga “fertik”, ne bom ti delil nasvetov in pametoval kako naprej, ker smo res vsak svoj univerzum kot ti praviš.
Sam imam kar precej vzporednic s tvojo zgodbo zato ti res iz srca želim, da najdeš sebi sorodno dušo, ki te bo dopolnjevala in osrečevala.
Samo ne obupati.

Ko si že omenila vrtnarjenje: moški hočejo žensko preprosto samo presadit v svoje življenje in furat enako naprej kot doslej.
Imam otroke, najmlajši je že 20 let, in če bi se oni tako spoznavali, kot se odrasli, ne bi nihče nikoli z nikomer hodil. Tu se dobro vidi, kako so mladi še idealistično nepokvarjeni in verjamejo v ljubezen kot čustvo, medtem ko ta stari ljubezen vidimo kot dogovor ali celo posel.
Jaz sem po ločitvi tudi dolgo čakala/iskala pravega partnerja, ki me ne bo želel samo presaditi in ne bo pričakoval, da bom njegova senca, ki mu bo vsepovsod sledila. Zelo sva si različna v teh zunanjih atributih. Odkar sva skupaj, sem se jaz naučila marsičesa novega, vendar tudi on. Še vedno pa so stvari, ki jih počneva vsak zase. On na primer ne mara potovati z letali, zato si jaz kak krajši skok privoščim sama (letos očitno ne, sicer pa; ne grem pa za mesec dni nekam oziroma ne na glavni dopust).
On je pa tudi dal že dovolj skozi v življenju, da se zaveda, kaj je pomembno v zvezi. Predvsem pa si je želel resnega partnerstva – a ne za vsako ceno, samo s “ta pravo”. Nikoli ni imel nekih neumnih izgovorov, zakaj se ne bi dobila, nikoli mu ni bilo pretežko narediti kakega ovinka, da sva se dobila, stvari, ki sodijo v zvezo, so mu bile samoumevne (preživljanje praznikov, vikendov skupaj, čim več časa preživeti skupaj, prilagajanje, pozornost, obveščanje …). Tako je bilo že od začetka in tako je še vedno.

Tudi jaz se pridruzujem identicnemu razmisljanju. Samska sem ze nekaj let, vendar priznam da sem to rabila po 15 – letni vezi. Tudi sama sem poizkusila sreco na spletnem portalu, vendar bila po nekaj zmenkih totalno razocarana. Ze na portalu samem (kjer so vec ali manj eni in isti moski) nisem zasledila nekega osnovnega spostovanja. Tudi sama sem opazila, da bi vsi imeli neko profesionalno sportnico, ki ves svoj cas posveti sportu in veselo potuje. Zal, sem redno zaposlena, tako da si “letanja” vec kot imam dopusta niti ne morem privosciti. Ravno tako je moj delovni cas od 9.00 do 17.00 ure… in pride kaksen tezek dan, ko sem tudi utrujena in se z veseljem zvecer pocim na kavc, preberem kaksno knjigo ali pogledam kaksen hud film. Rada tudi ustvarjam, delam voscilnice, poslikave… se ucim kaligrafije, kaj specem… To na portalu ne pride v postev, ker sem bila takoj oznacena za dolgocasno. Namenoma slike nisem imela objavljene in to z razlogom… ce se bova “pokonektala” si bova tudi izmenjala sliki. Ko je do tega v treh primerih tudi prislo… sem se pocutila kot da sklepam neke vrste pogodbo. Pa halo… custva se morajo razviti pocasi. Res da sem samska, vendar ne obupana, da bi ljubezen (v katero se vedno verjamem) sklepala kot prodajno pogodbo. V vecini so mi ze takoj nasteli da imajo podjetje, hiso (dobila sem tudi sliko hise)… vikend na morju… in s tem je bila pri meni zadeva zakljucena.
Zal… vendar mene se vedno zanima kaksen je clovek, kako sva kompatibilna… kaksne so njegove vrednote. Sama imam lastno stanovanje, avto, sluzbo… tudi otroka, ki je ze skoraj polnoleten – ze imam… tako da ne rabim oplojevalca. Ravno tako me hvaljenje odbija!!!
Zelim si samo iskreno osebo, ki ji moralne vrednote nekaj pomenijo, predvsem pa si zelim CUSTEV in seveda spostovanja. Na splosno sem razocarana kako se nekateri spravljajo na zenske, ki ostanejo same. Nismo vse pleharce, nekatere imamo izobrazbo, lastno streho nad glavo in imamo sluzbo, zato ne potrebujemo dragih daril, prestiznih vozil in ne vem kaj se vse. Se najmanj pa, da se bomo nekomu zalepile in ga “molzle”, kot velikokrat preberem tukaj na forumu. Definitivno obstajajo tudi take zenske katere molzejo moske, kot vedno trdim da pa obstajajo tudi posteni moski, ki so ravno tako razocarani. Ne obsojam, ce se ljudje (zelela bi si, da vsaj samski) dobivajo zaradi sexa, vendar zame je dober sex – sex s custvi. Pac tako delujem in se ne mislim spremenit, ker potem to ne bi bila vec jaz. In nismo vse zenske, ki imamo otroke zanemarjene in s prekomerno tezo. Smo pa zenske, ki zaradi svojih sluzbenih in seveda tudi privat obveznostih… tezko posedamo cele dneve po kaficih, tezko smo vsak vecer v fitnesih, se najmanj pa po zurkah in nocnih klubih. Ampak opazam, da take zenske v teh casih nismo cenjene… ne hihitamo se v tri dni… vcasih si zelimo tudi kaksno normalno debato… ne samo o bicepsih… in o tem koliko kalorij smo zauzile v celem dnevu.
V glavnem… da ne bom predolga. Se kako dobro razumem avtorico tega zapisa. V mojih zmenkarskih izkusnjah sem dozivela tudi to… da mi je na tretjem zmenku predlagal, da mi napise pol hise, jaz pa prodam svoje stanovanje. Vse te 3 pijace, na katerih sva se dobila, pa sem placala jaz. In z drugo osebo, ki me je ze ob prvem pozdravu dobesedno zgrabila za rit… in ko sem povedala, da se prvic vidiva in da mi to ni vsec, sem bila oznacena za frigidnico?!?! Ni se pa oseba vprasala ce mi je sploh vsec? Takoj roke po meni.
Vsem mojim zgornjim predhodnicam pa zelim, da najdejo to kar iscejo. Jaz namrec se vedno verjamem, da obstajajo moski stare sole, ki si zelijo poleg sexa tudi custva in da spostujejo zensko… ki ima morda namesto minica in push up modrca… oblecene kavbojke in na nogah superge… ter bi namesto drage vecerje, raje skupaj z ljubo osebo pojedle tudi navadno pico. 😉

Časi se niso spremenili.
Alenka Puhar –
[b]Milena Miklavčič[/b] – [url= milena miklavčič ogenj rit in kače]Ogenj, rit in kače niso za igrače je še 2. in 3. del knjige!

Glede slehernika in razmerja med prebivalci, se je pa potrebno spomniti Gausove distribucije populacije. Najbolje takole:
[img] http://2.bp.blogspot.com/-kqaDFyt_cV8/UiUcxvl9-JI/AAAAAAAAWg4/UNTyKTjznD0/s640/Stupid%2BPeople.jpg%5B/img%5D

https://youtu.be/KLODGhEyLvk

Je pa LEGITIMNO VPRAŠANJE: Kako srečati sebi primernega partnerja?
Ob vsej količini slehernikov, s katerimi si ne delimo prav veliko skupnega (razen seksa, ekonomskih želja, pivskega tovarištva, razblinjanje samote..).

Da ljudi dejansko spoznamo preteče kar nekaj časa. Ni možno človeka magično prebrati v “trenutku”. Ljudje pa so poleg tega izverzirani lažnivci, igralci in se pretvarjajo izredno pretkano in uspešno.

Pravijo, da po 30tem ljudi praviloma ne navduši več noben bend. Ni več mladostne zanesenosti, ki vsaj pri zaljubljanju pomeni, da se spregleda marsikateri opozorilni signal.
Starejši, ko smo, manjši je bazen iz katerega lahko zajemamo primerne partnerje. A je hkrati tudi zlata in svetla nit: Bolje in prej jih prepoznamo.
Zgolj zato, ker si v mladosti imel veliko neprimernih partnerjev, ne pomeni, da bi jih moral sedaj obžalovati.. ali dojemati, kot “zamujeno priložnost”. Vsak izmed njih je bil korak k boljšemu poznavanju samega sebe – torej tudi boljše “izbire”.

Preteklost ljudje zmotno dojemamo kot “dobro”, ker nam je znana. Sedanjost je pa neznana, prihodnost še bolj.

Razmerje za vsako ceno, tako v starosti ni pričakovati pri razmišljujočem človeku. Čutno in čustveno nas lahko še vedno na trenutka peha ista mladostna ideološka puhoglavost.. a v njej ravno ne vztrajamo.

A, vrnimo se raje k legitimnemu vprašanju: Kako srečati sebi primernega partnerja?
Starodavna modrost se izkaže za resnično: Bolj intenzivno, ko iščeš, manj “sreče” boš imel.
Saj ne iščeš zase, temveč iz nuje. Vodi nuja, ne ti.

Zanimiv mini dokumentarec na to temo je na Netflixu: Dating around.
V prvi sezoni so New Yorčani, v drugi sezoni New Orleančani. Spremljamo par protagonistov na blind datih z do 5imi ljudmi. Obravnava tako različne starostne skupine (prav Blind Date starega New Yorčana je najbolj zanimiv!), kot tudi klasične spolne.. od hetero do homo in bi (manjkajo še vse “nove” skupine).

Blind date je malce bolj vsebinski, kot drug ameriški izum: Speed dating. Saj s šlovekom dejansko preživiš nekaj ur ob večerji.
Če pri Speed datingu sploh ne vidim nobenega smisla..
[img] https://i.pinimg.com/736x/8b/1e/ae/8b1eae61ca59e3f2dd253948bb8cc1ab.jpg%5B/img%5D

Ima Blind date vsaj nekaj vsebine. Seveda so to lahko naključni ljudje, a je narava so-očenja še vedno nekoliko prisilna. Obe strani nekako razumeta, da se “išče”. Kar pa potem privede v nenaravno situacijo.. saj se uresniči ona stara modrost: ne iščeš ti, temveč tvoja nuja.

Najboljši način spoznavanja ljudi je tako še vedno preko drugih ljudi. To pa je v Cvodi19 razmerah čisto nedosegljivo. Ne hodiš več na zaroke, svatbe, pogrebe, zabave, koncerte.. bazen naključnosti se nam je krepko skrčil.
Kapitalizem sodobne potrošniške družbe je ob tem sila razveseljen.. saj bodo ljudje tako stisnjeni v kot, pod stresom.. pritiskom iskanja.. in prestrašeni, nezadovoljni ljudje so najboljši potrošniki.

Tako kot vedno tako prideš nazaj nase: najprej moraš biti sam pomirjen z idejo večnega življenja v samskosti.. šele takrat si pripravljen dejansko nekoga tudi sprejeti.
Zgolj človek, ki zna in mu je v veselje živeti sam, je primeren človek za kreiranje partnerstev. Ve kdo je, kaj si želi, kaj ga veseli, kaj ga zelo moti (različne religije so že statistično naječji razdirajoči faktor partnerstev), čemu se ne bo odrekel itd.
Samostojno osebnost je tudi veliko lažje ljubiti, ker ne duši nenehno s svojimi potrebami (karikirano: kot dojenček, ki ga je potrebno previjati in hraniti).

Popolnoma nerealno pa je seveda iskati nek ideal popolnosti. Pa naj gre tako telesa, kot izobrazbe, službe, športnosti itd.

Nihče drug vam ne more kvalitetno izbrati partnerja.. kot vi sami. Vendar pod pogojem, da ste vi sami najprej pomirjeni sami s seboj. Ni lovljenja idealov ali nevrotičnemu poseganju po nedosegljivemu ali histeričnemu izmikanju drugim (ste nedosegljivi za druge).

Najboljši vir partnerjev so tako že sedanji prijatelji, kot njihov krog prijateljev.

1. Ne drži. Preberite knjige, omenjene višje v mojem zapisu.

2. Sploh ne drži. Dosti je zelo iskrenih ljudi, ki vam povedo stvari, kot jih sami vidijo ali razmišljajo. Je pa res, da niso najbolj priljubljeni v povprečni družbi.

3. Že v osnovi ne drži. Ekstroverti od nekdaj potrebujejo več dražljajev. Introverti od nekdaj manj. Pa so vmes še ambiverti in ostali.
Je pa res, da je s pomočjo pax-americna in globalizacije bolj popularilizirano ekstrovertno vedenje.

4. Po raziskavah OECD slovenski moški statistično naredijo največ na svetu pri neplačanih gospodinjskih opravilih. Vendar to ni “spoštovanje” že kar samo po sebi.

5. Totalni non-sens, prvi del zapisa. Romantični stereotip, kako bo ženska prevzgojila moškega. Popolna neumnost!
Tudi “predajanje” je eno romantično nakladanje.
Dejansko se bosta človeka sprejla, takšna kot sta (nihče ne bo nič spreminjal!).
Ali kot je to že bolje zapisala Simone de Beauvoire: “Avtentična ljubezen je recipročno prepoznavanje dveh svobod.”. In v svobodi se nihče ne zatira, “spreminja” ali gre spreminjati drugega.

6. Ozirati se na druge, je že od antičnega sveta vir nezadovoljstva. Živimo lastno življenje in ne življenja drugih, zato se ubadati z življenji drugih, kaj imajo, česa nimajo in kaj mislijo o nas.. nima nobenega smisla.

zivjo nismo vsi moski isti,ne nas metat v isti kos.Jaz mam druge probleme ,da sem baje po mnenju ostalih predober clovek

Imam ončutek, da si kljub svoji obširni samohvali zelo zatežena oseba. Če ne bi bila, bi te že vsaj eden od tvojih bivših vzel, tako pa ni nič in še manj bo. Ja, in mlajše imajo prednost.

“Moški stare šole” – upam, da gre zgolj za frazo, ne dobesedno. Dobesedno je namreč to čista neumnost. Preberite si omenjene knjige.

Tako kot avtorica mešate povprečno in podpovprečno populacijo ter “popularnostjo”. To kar je za rajo popularno, nikoli ni bilo za malenkost razvite primerke ljudi.
Tisti hip, ko gremo na zmenkarije na splet, pa pridemo v stik s populacijo s katero običajno ne interaktiramo. Ne gre sedaj za to, da bi bili vsi avtomatično poden in neumni.. temveč iz neke druge, nam manj interesantne zgodbe.

Prav tako mešate reklamne prijeme. Želja po “športnicah in popotnicah” ni dejanska želja, temveč kako se želi nek moški predstaviti.
Med FB/IG predstavitvijo in realnostjo je vedno globok razkorak. Na javnih ženitnih oglasih (bolje rečeno: portalih za hitrodostopni seks), pa je reklamiranje del celotne zgodbe.
Zakaj se tako reklamirajo?

Ker deluje. Obstaja njim enakovreden del, malce poflaste populacije, ki jim največ pomeni gmotna stabilnost: hiše, vikendi, avtomobili..
Seveda je velika razlika med objavljenimi slikami ter dejanskim finančnim stanjem.

Prenekaterič tudi “samskim” statusom.

Nič osebnega. Del populacije pač živi znotraj teh parametrov. So jim pomembni itd. In kot sta že zakonca Pease, Barbara in Allen, v knjigi: , da so tudi zelo zadovoljni in srečni zakoni, ki temeljijo zgolj in samo na ekonomski povezanosti.

Niso vsi ljudje narejeni za ne-vem-kakšne “intimnosti” (ki je postala nov psiho-terapevtski “standard”)
Lawrie Reznek – The Philosophical Defense of Psychiatry, 1991:
Problem terapevtske kulture je, da je številna obnašanja naredila za “nevrotična”, “nezdrava” in “samouničujoča”.. v svoji zapovedi, da postanemo bolj “dovršeni” in “samouresničeni”.
Tako “ideal zdravja” paradoksalno določa široka paleta disfunkcij.
Če ta ideal prestavimo na področje fizičnega zdravja, je to podobno, kot če bi rekli, da nekdo, ki ne uporablja vsega potenciala svojih mišic – bolan! Pri čemer v psihološkem diskurzu opredelitev, kaj je ta “čvrsta mišica” nejasna in se stalno spreminja.
Ker je paradoks, da bo plavalec imel drugačne “čvrste mišice”, kot šprinter in ta spet drugačne od maratonca – nihče od njih pa posledično nima razvitega vsega potenciala mišic – in je torej “bolan”.

Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.

Na eni strani imamo tako sveto preproščino in tudi čisto iskreno srečo ob njej.. po drugi strani dokaj kopleksen spisek različnih poglobljenih uspešnosti, ki si jih mora par drug drugemu znati zagotavljati, da bi lahko partnerstvo delovalo.

Sodoben svet se je spremenil le v tem, da je nabor zahtevanih lastnosti postal praktično nemogoč!

Idealen, nedosegljiv.. super-duper športnika ter poptnika, čisti uspeh v vrhunsko plačani službi, zadovoljstvo doma v domači knjižnici in na vrtu, kjer gojita rasline, ki jih potem iz Arboretuma prihajajo občudovati.. imata objavljeno knjigo z unikatnimi planinskimi pohodi, hkrati vse otroke iz bližine podučujeta francoščino, latinščino in še malce matematike in fizike.
Znotraj širše družine imajo tako kirurga, zdravnika, odvetnika, sodnika, na občini, avtomehanika, arhitekta, inštalaterja in gradbenika.. ni da ni.
Sta connected (bolj kot Nokia nekoč).

Dokler imaš neverjetne zahteve, jih tudi neverjetno ne bo nihče zapolnil. Sestajanje z naključnimi ljudmi te pa potem zgolj utrjuje v lastni veri, da je zunaj itak vse poflasto, bedno.. ritošlatno, finančno cuzarsko in čutnos, senzualno dolgočasno.. da o bedi vanilijastega seksa, brez domišljije in razpona ne razpredamo.

Navidezno bolj “srečno” pridejo skozi ljudje, ki jim ustreza ameriško naravnana ekstrovertnost. “Lahkotnost” odnosov in konzumacija predpripravljenih stvari za partnerstvo (nizko cenovni izleti, križarke, razvredilne oddaje, šport, potrošniški prazniki..).
Če nekoga zanima zgolj seks, je prav tako dokaj hitro lahko zadovoljen. Neobveznega seksa je veliko v okolici.. radodajk dovolj, fukfehtarjev še mnogo več.

Demi-seksualci, ki si želijo malce širši nabor vklopljenih čustev, tako ne morejo za vsakim vogalom priti na račun, že zgolj zato, ker se mora razmerje “razviti”. Zahteva čas in več vsebine.
Navidezno, ker tudi v te vloge se različni Casanove in Femme Fatal lahko vživijo in ulovijo svojo “žrtev”.
Sapio-seksualci, ki naj bi se palili zgolj na itelekt.. je pa bolj bosa verzija seksualnosti. Ljudje se sicer za to razglašajo, nisem pa še videl vrste pred MENSA klubom.
To je v bistvu spet neka vrsta reklamiranja.

Milenijci in še mlajša generacija so stvari še bolj zakomplicirali.. ob že tako nejasnih stvareh. Sedaj lahko uporabljajo katerokoli besedo, ki naj bi imela sicer specifičen pomen.. a dejansko samo njim nekaj pomeni..
Se npr. razglašajo za pan-seksualce.. pa niti približno niso ne bi-seksualni, niti jih ne privlačijo trans-seksualci.
Ena takšna ponovitev hippy-crapa: “…ljubim ‘vse’ ljudi.. “
Mladi se dejansko še ne ponajo, niti ne vedo, kdo točno so.. zato takšna maškerada različnih titul in seksualnosti.

Lahko si pa predstavljamo težavo človeka, ki ga zanima – naravnost privlači neka specifična oblika seksualnosti.. npr. BDSM, ki je bila tukaj večkrat omenjena.
Če gledamo statistike je zgolj 5% ljudi, ki jihi to zanima. Po raziskavi dr. Bernika in kolegice so to hkrati tudi pari, ki tvorijo najboljša partnerstva.. saj se je potrebno okoli takšne seksualnosti veliko dogovarjati, pogovarjati.. biti iskren ter naravnost odkrit.. kar se seveda prenese tudi v ostale dele odnosa.
Ne potrebuješ sicer biti BDSM nadušenec, a šteje oboje: iskrenost do svoje spolnosti, kot odkritost glede čutnosti, čustvovanja..

Tudi obratno, gledano ekonomsko, so dobro stoječi ljudje takoj v manjšini.. njihov bazen potencialnih partnerjev se sunkovito zmanjša. Toliko bolj, če je finančno uspešna ženska.. saj, če se moški še poročajo “navzdol”, se ženske redkeje.

Ob vseh teh faktorjih.. se potem pride do tega, da je zgolj izredno majhen procent, če ne celo samo promil ljudi primernih za stalnega partnerja.. hkrati zgolj za potešitev spolnosti je nekaj 10 procentov (a potem čudi, da vsi iščejo raje to?).. in četudi bi bili vsi ljudje popolnoma iskreni bi to pomenilo kar nekaj časa, da bi primerne ljudi človek spoznal.
Ob pretvarjanjih, lažeh, fejku.. je pa to še toliko dlje časa potrebno.

Vendar, bolj, ko vidimo ljudi takšne, kot dejansko so, manj jim lahko zamerimo. Saj jih vidimo v njihovi resničnosti.

In potem pridemo do stare modrosti:NE RAZOČARAJO NAS LJUDJE, TEMVEČ NAŠE SANJE (projekcije) O NJIH.

Sem čakala na nek takšen komentar, ostale berem pa prav z zanimanjem.
A veš, da mi je še vsak od bivših pisal čez čas, eden celo klical, kako sem bila dobra ženska za zvezo in da bi želeli čas zvrteti nazaj.
No, jaz pa ne. 🙂
S tem sem sicer dobila na nek način potrditev, da sem dala vse od sebe v zvezah, a tudi če mi tega ne bi povedali/skapirali, ne bi pomenilo nič drugega. Mnenje nekoga ki ga ne cenim, mi pač (več) ne pomeni kaj dosti …

Hm… nisem pricakovala takega komentarja (od volka) ampak mi je dal za misliti. Definitivno pa… “moski stare sole”… se strinjam, ce beremo Ogenj, rit in kace… z veseljem ostanem samska. 🙂

Še ena taka, ki se je zaradi Mileninih knjig odločila narediti črto čez iskanje partnerja. Vedela sem seveda, da obstajajo pokvarjeni moški, a do Ogenj, rit in kače se mi ni niti sanjalo, da jih je toliko. Nimam visokih kriterijev, res ne, želim pa obojestransko spoštovanje in sprejetost, prijaznost, predanost. Do konca življenja si bom to želela, a ob Mileninih knjigah sem končno dojela, da so to samo moje neumne sanjarije in v realnosti to ne obstaja. Z manj kot tem pa ne bi mogla biti z nekom.