Odnos z mamo in prebolevanje bivsega
Pozdravljeni,
na vas se obracam s svojima dvema najvecjima tezavama in to je odnos z mamo in prebolevanje bivsega. Skratka sem uspesna zenska stara 45 let, kar se videza tice nimam nobenih tezav, skrbim za izgled vadba in prehrana, izgleda mi veliko let manj otrok nimam, nikakor pa si ne morem najti ustrenega partnerja…trenutno prebolevam vezo, lani sem spoznala cudovitega moskega, ki pa ni zelel imeti resne veze, ocitno se je z mano le poigral, jaz pa ga ne morem pozabiti, ker sem ga zelo ljubila…hotel je imeti odprto vezo, da bi se lahko videval se z drugimi zenskami, ker je pac zenskar, jaz pa seveda nisem bila za. In seveda enkrat je pocilo in sva se razsla, ampak se vedno boli. Skratka tega nisem povedala svoji mami, itak zivim sama, z mamo imam bolj slabe odnose, starsa sta locena, mama nas je zapustila, ko sem bila stara 20 in zivi z drugim moskim. Leta nisem imela stikov z njo, ker nas je odrezala kot da nas ni, potem sem jih obnovila, ker se trudim biti dober clovek. Problem je v tem, ker me mama vedno obtozuje, vse kar se mi zgodi za vse sem kriva jaz, ce bi vedela, da sem se razsla z bivsim in zakaj bi me spet obtozevala, da sem sigurno jaz vsega kriva zato niti ne hodim vec k njej na obisk, ker se vedno skregava. Ves cas mi o tem kaj bi morala jaz delat, kako sluzbo bi morala imet, kako bi si morala uredit stanovanje, ceprav sem sluzbeno zelo uspesna, imam svoje podjetje, kakega moskega bi si morala dobit, ko imam kdaj kako tezavo bodisi v sluzbi ali drugje vedno obtozi mene, da sem kriva jaz in podobno. Kako se naj znebim tega, ce ne hodim k njej me spet obtozuje, da je nihce ne mara in podobno..kaj narediti? Kako naj prenesem njeno kritiko bred, da bi me prevec prizadela? Zanjo ocitno ne bom nikoli dovolj dobra! Ali naj dokoncno prekinem stike z njo ali kaj? Bojim se, da bi imela potem slabo vest.
Kar težko mi je tole napisati, ampak tvoja mati je pošast, in ti pri 45letih se še vedno nisi mogla niti sprijazniti, niti preboleti, da tvoji materi nikoli ni bilo in nikoli ne bo mar.
Ne govorim iz hudobije, ampak iz lastnih izkušenj. Zanjo nikoli ne boš dovolj, ker ne bo pustila, da bi bila. Sem prepričana, da se boš prepoznala, če napišem npr.
*Sem ji prinesla spričevalo s samimi petkami, in se je namuznila in zarenčala “ne velja, ker se nisi dovolj trudila zanje”.
*Sem predstavila prijatelja, uro potem ko je šel domov, se je zapičila v par učbenikov na moji pisalni mizi in kričala “vidiš kakšna packa si, noben te ne mara, zato te noben ne mara, boš imela srečo, če te bo kdo toleriral za denar pa status, pa še za to nisi dobra – piflarka zabita, boš vidla, da te sovraži in je prišel samo zato, da bi ti šlo v šoli slabo, ZATO, KER TE NE MARA, BOŠ VIDLA, BOŠ VIDLA!”
*Veš od te sosede hči pa je ToPaTo in jo imajo radi in se ne pritožuje, tako kot ti požreše umazano, njej pa to ni problem, ti si pa domišljaš, da imaš pravico!!!
Ne pusti se ustrahovati in ukazovati ljudem, ki ti želijo slabo ali pa ne razumejo kako grdo dela s teboj. Meni je ravno to najhuje – polovica misli, da se lažem ali pretiravam, druga polovica pa se boji, da tudi njim ne bom dovolila dr*ka na meni obrisati.
Naj te vest čisto nič ne žre – eni poznamo pošasti iz izkušenj, ne le grozljivk.
Bodi pogumna in sama sebi dovolj.
Ja menda bo to res drzalo, obstaja tudi knjiga “Strupeni starši” bi jo bilo treba prebrati…ja res me zalosti to, skoz o tem kako bi se morala jaz se vse izobrazevati, ne vem kaj vse..ceprav imam koncana dva faxa pa to sploh ni pomembno. Skratka vedno jaz kriva v najbolj bizarnih zadevah mene obtozi, recimo, da bi narocila en izdelek kje in bi potem ne ustrezal bi bila kriva seveda jaz …tako, da sem opazila ze sama pri sebi, da se velokokrat pocutim krivo za brezveze, prav imam v sebi vcepljen obcutek krivde. Ko ze ne ve kaj bi pa me obtozuje, da sem taka kot oce, da imam vse njegove najslabse lastnosti, da njenih superiornih nisem podedovala, da sta se locila pa sem seveda spet kriva jaz..skratka res ni nic prijetno tole poslusat, ko vidim kako imajo eni super starse :(. Vcasih bi si zelela kake podpore pa se vedno skregava.
Ni bilo mišljeno “izobrazi se, ker si zabita”, ampak poglej si, zato da boš vedela, da nisi edina.
Jaz sem celo življenje samo iskala način, da bi bila dovolj, ker mi je vse (od sorodnikov do TV) dopovedovalo, da je problem v meni, in če bom boljša in potrpežljiva in še to pa še to pa še to…. Potem bo vse vredu. Pa ni bilo, NIKOLI ni bilo…
Boljši kot si, več te pošastne jame brez dna mislijo, da si dolžen.
Imaš 3ko v šoli – si defekna, > se učiš, da bi bila boljša, si pokvarjena in zanemarjaš družino, > se učiš samo med odmori v šoli in na avtobusu, si asocialna sramota in si sama sebi (pred njima) DOLŽNA priznati, da si defekt, ki ga nihče ne mara in nikoli ne bo > ti po čudežu uspe imeti petke, si jih nisi zaslužila, ker se nisi dovolj trudila in zato ne veljajo! In nihče ne verjame, da je tako hudo!!! Če si sploh upaš namigniti komu!
Ni ti treba delati projektov in študijev in izobraževanj in cirkusa – hotela sem te potolažiti, da nisi edina.
Meni je ful pomagalo oziroma samo razjasnilo norijo za nazaj…
Vzemi si 15min in na YouTubu vtipkaj:
“5 ways narcissistic parents create trauma induced codependency”
Je sicer od ene Life-coach, ampak video je zastonj in meni je noro pomagalo, samo doumeti KAJ je moj problem (ne krivda) in KJE sploh začeti.
Ne vem koliko ti bo pomagalo, ampak stane te samo 15min časa, ki ga lahko dvojno izkoristiš npr. Med kuhanjem ali podobno.
Imam še malo morje naročnin na YouTubu, ki so na to tematiko, če bi rabila ali želela, je pa samo nasvet in ne zahteva 🙂
Ali pa pojdi na tukajšnji forum Mejna in narcistična osebnostna motnja – za svojce
in preberi tiste prispevke, ki imajo v naslovu besedo ” mati “.
Obe z materjo sta šolski primer narcistične matere in soodvisne hčerke, ki ima krivdo nabito do plafona, ki se počuti odgovorno za vse in ki v sebi ves čas upa, da bo nekega dne le dočakala materino priznanje, pohvalo itede. In s tem samo sebe držiš v najhujši kletki.
Seveda to porazno vpliva tudi na tvoja partnerska razmerja, saj drugače, žal, ne more biti. Dobra novica pa je, da lahko to spremeniš. Nikoli pa ne boš spremenila nje. Ti si tista, ki bo morala obrniti perspektivo. Prvi korak : začni brati o tem. Ozavesti. Prepoznaj. Ti koraki so dobro opisani v knjigi V opoju narcisa. Močno priporočam tudi knjigo Strupeni starši. In obe sta precej tanjši od prej omenjene, ki je mogoče tudi malo bolj zahtevna in se je lotiš pozneje, ko bodo temelji že položeni…
Ja bom prebrala…ocitno je kar nekaj na tem, saj partnerje katere si izberem so povecini narcisi, kot bi iskala potrditev, da nihce noce biti z mano, oziroma tipicni primerki partnerstev je, da me izkoristijo in odvrzejo. Ce bi poslusala mamo, njena filozofija je taksna, da pac je treba v zivljenju samo dajati in dajati pa sedaj vem, da to pa sploh ni res. Ko pa grem s kaksnim partnerjem narazen pa itak vedno rece, da sem bila jaz kriva, VEDNO sem itak kriva jaz, ces kdo te bo pa prenasal. Naj se omenim pa zanimivost, da imam pa starejso sestro, ki pa mame ne “šljivi” in ji posledicno ona tudi z nicemer ne tezi temvec jo kuje v oblake…ocitno sem jaz sibkejsi clen, saj sem tip, ki se obremenjuje s tem, kaj mi kdo rece, blagor flegmatikom, ki se nic nw sekirajo, jim prav zavidam.