Partner sprejema sam odločitve in jih pogojuje
Pozdravljeni,
na vas se obračam za mnenje, ker bo verjetno najbolj objektivno, ker ljudje v moji bližini se bodo po vsej verjetnosti postavili na eno stran in ne bodo objektivno gledali na situacijo. Bi pa prosila brez kakršnegakoli obsojanja. Stara sem 33 let in v vezi s partnerjem 4 leta, ki ima dva otroka iz prejšnje veze. Otroke sem lepo sprejela in se normalno razumemo. Svojih otrok nimam in si jih želim, pred enim letom sem doživela spontani splav, ki me je kar malo psihično podrl, verjetno še bolj za to, ker nisem dobila občutka, da je bil vesel nosečnosti in, ker je zelo z lahkoto sprejel ta splav. O otrocih sva tudi s partnerjem govorila in naj bi si jih tudi on želel, čeprav na trenutke temu več ne verjamem, ker partner to nekako prestavlja, da ni še primeren čas, da mora urediti še stvari za nazaj…namreč bivša partnerka mu močno nagaja pri stikih z otrokih in zahteva nekatero premoženje, ki ji ne pripada in je močno pod stresom. Na otroke je zelo navezan in jim ima zelo rad. Pa vendar tudi jaz si želim družine in zatrjuje, da imam še čas, da se mi ne mudi. Živiva v mojem stanovanju, ki je blizu službe obeh, sedaj pa je on prišel na idejo, da bi se preselila 100km stran v njegovo okolje, ker ima on tam še nedokončano hišo in bi jo želel dokončati ter, da se preseliva tja in si tam ustvariva družino. To pomeni selitev 100 km stran, stran od vsega meni poznanega, vsakodnevna vožnja 2,5 h v službo in nazaj. Kompromisa tukaj ne sprejema in se je odločil ne glede na to ali sem jaz za selitev ali ne. V primeru,da ne je pripravljen, da greva narazen. Prosila bi vas za vaše videnje situacije in še enkrat prosim brez obsojanj.
Na kratko, najdi si drugega moškega. Odgovore zakaj si sama napisala.
No, vsi imamo svoje izkušnje, ki nam preprečujejo 100% objektivnost, hkrati pa ne poznamo celotne situacije, kar pa ne pomeni, da se ne bomo potrudili dati dober nasvet. Tako, da če bom narobe razumela situacijo oziroma izhajala iz napačnih predpostavk, mi ne zameri 🙂
Meni se zdi, da je ta tvoj partner precej posesiven, dominanten in te nadzoruje – po domače povedano ima narcistično osebnostno motnjo.
na vas se obračam za mnenje, ker bo verjetno najbolj objektivno, ker ljudje v moji bližini se bodo po vsej verjetnosti postavili na eno stran in ne bodo objektivno gledali na situacijo. Bi pa prosila brez kakršnegakoli obsojanja.
*Je ta subjektivnosti drugih prisotna, ko govoriš s skupnimi znanci/prijatelji/družino? Imaš svoje prijatelje, ki so “samo tvoji”? Poslušaš veliko kritike npr. Si preobčutljiva, pretiravaš, TaPaTa se norčuje iz tebe? Oziroma jim zaupaš stvari, ki se slišijo enostranske/zelo malo verjetne (bi sama bila sumičava, če bi ti jih prijateljica zaupala)?
Stara sem 33 let in v vezi s partnerjem 4 leta, ki ima dva otroka iz prejšnje veze. Otroke sem lepo sprejela in se normalno razumemo. Svojih otrok nimam in si jih želim, pred enim letom sem doživela spontani splav, ki me je kar malo psihično podrl, verjetno še bolj za to, ker nisem dobila občutka, da je bil vesel nosečnosti in, ker je zelo z lahkoto sprejel ta splav. O otrocih sva tudi s partnerjem govorila in naj bi si jih tudi on želel, čeprav na trenutke temu več ne verjamem, ker partner to nekako prestavlja, da ni še primeren čas, da mora urediti še stvari za nazaj…namreč bivša partnerka mu močno nagaja pri stikih z otrokih in zahteva nekatero premoženje, ki ji ne pripada in je močno pod stresom. Na otroke je zelo navezan in jim ima zelo rad. Pa vendar tudi jaz si želim družine in zatrjuje, da imam še čas, da se mi ne mudi.
*Pri 33ih se ti res ne mudi tako zelo, po drugi strani pa nimaš spet časa v nedogled, še posebej, če “si dolžna” njegova otroka gor spravljat. Hkrati pa je izredno grdo, da je z drugo imel dva, ju tebi podtaknil, s tabo odlaša po 4letih in pri 33ih, medtem ko skupaj živita, in ima rad otroke, in bi jih imel, ampak ker mu bivša nagaja pa jih s teboj noče? Tukaj nekaj krepko smrdi – še posebej, če je bila tvoja nesreče “tvoj problem”. Vse skupaj zelo goljufivo, lažnivo in egoistično.
*Okoli pljuvanja po bivši – kako dobro jo poznaš? Je ves stik z njo preko njega, ali imata vedve kakšen stik? Z bivšo od fanta se glih ne prijateljuje, ampak ko so otroci v zgodbi pa se je treba tudi kaj pomeniti. Hkrati pa kako veš, da nima “pravice” do tistega “premoženja” – pravico določa zakonodaja, ne tvoj partner med izbruhom jeze. Koliko sta otroka stara, da lahko tako zelo nagaja pri stikih – mogoče tudi sama ne želita stika z očetom? Napisala si samo splošne mantre “rad ima otroke, rad ima svoja otroka, rad je z njima”, nič nisi omenila kako onadva doživljata obiske, stike, kam jih pelje, kaj počnete, kako on preživlja čas z jima brez tebe, samo kako si ju ti sprejela in kako ravnodušen je bil ob izgubi vajinega otroka.
Živiva v mojem stanovanju, ki je blizu službe obeh, sedaj pa je on prišel na idejo, da bi se preselila 100km stran v njegovo okolje, ker ima on tam še nedokončano hišo in bi jo želel dokončati ter, da se preseliva tja in si tam ustvariva družino. To pomeni selitev 100 km stran, stran od vsega meni poznanega, vsakodnevna vožnja 2,5 h v službo in nazaj. Kompromisa tukaj ne sprejema in se je odločil ne glede na to ali sem jaz za selitev ali ne. V primeru,da ne je pripravljen, da greva narazen.
*Živita v tvojem stanovanju, blizu službe obeh – koliko prispeva k stroškom, ti “plačuje” najemnino, kako hitro se je vselil (po možnosti, ker ga je grda bivša ven metala in je revček”, zakaj je stanovanje neprimerno za otroka/družino (spet bi omenila ravnodušnost ob izgubi), zakaj si ne bi mogla skupaj kupiti nepremičnine blizu vajinih služb s prodajo nedokončane bajte 100km stran – ali je načrt, da ti prodaš svoje stanovanje, mu obnoviš bajto in greš spat na cesto, ko se te naveliča?
*Kako se bosta 2-3h peljala v službo in imela družino – kdo bo otroka pazil? Ali bo to samo nov izgovor zakaj ne imeti družino? Resno – bo otrok v vrtcu 11h? Ali boš ti službo morala pustiti, zato da ti bo sponašal, da te živi, medtem ko si pič*o privlekla v njegovo bajto? Hkrati pa te bo še izoliral od vseh znancev, prijateljev, družine, sodelavcev in te prestavil na svoj teritorij, kjer bo lahko rekel karkoli hoče svojim znancem o tebi?
*Ne samo, da so kompromisi nepogrešljivi in nujni v vsaki zdravi zvezi – takšne nepremišljene, nelogične in problematične ideje … Halo?!?!
V tvoj dom se je naselil, 4leta sta skupaj, njegove otroke si vzela za svoje, zdaj pa ti grozi, da te bo zavrgel kot izmeček, če si kariere ne ogroziš, zanj prodaš svoj dom in se še izoliraš od svojega okolja? In to na tak ogaben način, kot da si ti problem?
Prosila bi vas za vaše videnje situacije in še enkrat prosim brez obsojanj.
*Že v uvodu, si prosila naj te ne sodimo – kolikokrat te je označil za defekten problem? Po možnosti še za psihotično norico? Koliko odločitev o sebi sprejmeš brez njegovega dovoljenja? Koliko “pravic” imaš – imaš pravico do lastnega mnenja, imaš pravico “zapravljati” svojo plačo, imaš pravico odločati kaj boš jedla za kosilo, imaš pravico iti na kavo brez njegove privolitve?
BEŽI STRAN OD NORCA!!! NIČ NI VREDNO TEGA IZŽIVLJANJA!!! IN ČEDALJE HUJE BO!!!
*Opomba – že v uvodu sem napisala, da z izkušnjami izgubljamo objektivnost, in odgovarjamo z omejenimi informacijami. Če se ne vidiš v tem, oziroma sem postavila “napačna izhodišča” ne zameri. Nasvet je dobronameren, ali je dober pa veš le ti.
V vsakem primeru veliko sreče.
Mebe ne bi od tuki namamijo.
Razn, ko bi bila ze noseca tolko da bi otrok ze lahko prezivel. Sele potem bi razmislila ce se preselim tja.
Seveda bi to stanovanje dala v najem.ce je tvoj.
Ce bi sral reces za 2leti tolko da bom lazje pomagala devat v tvojo bajto.
Poglejva zdej na to kar sm napisala.
Noseca pol leta
Gres k njemu
To stanovanje v najemu.
Kr dobro, ce ti ne bo tam za zdrzat gres nazaj.
Nikol si ne smes tak nardit da si vse vrats pozapres ko se k dedu preselis.
Mors met bekap.
Potrpljenje Vrlina ti je odlično odgovorila. Preberi njen odgovor počasi še enkrat. Tudi jaz ti svetujem: pamet v roke. Ni edini. Pa še nekaj: vprašaj se, zakaj sploh dovoliš, kako pride do tega, da ti tip postavlja takšne ultimate. Ali bo tako kot jaz hočem, ali pa se poberi iz mojega lajfa. Glavo pokonci! Saj veš, kaj moraš narediti.
Moža imam rada, družino imam, pa vendar ..
tudi sama sem se morala preseliti proč od meni domačega okolja v drugo, kjer je življenje povsem drugačno, kjer nimam zaposlitve, kjer ni kolegov in staršev.
ja, lepo sva si uredila. Ja, življenje je lepše kot je bilo prej, vsaj zame, pa vendar…
bila so žrtvovanja, prevsem z moje strani in sem veliko izgubila, pa vendar …
če je to kraj ali je blizu kraj, kjer boš ti našla zaposlitev, če je to kraj, kjer je nekaj civilizacije, neko mesto, čeprav manjše, če je to hiša urejena, v urejeni okolici, z urejenim urbanim življenjem in nenazadnje, če bo to dokaj sodobna hiša s sodobnim načinom gretja, in ti ga res tako zelo ljubiš, pojdi. Pojdi z njim in začni znova – z njim. Ampak postavi pogoj – družina.
če sedaj živita v tvojem stanovanju, ali imata skupno stanovanje, ne prodaj ga – daj v najem. boš imela prihodke in možnost vrnitve, vendar verjemi vanj in v vajin odnos.
bodi jasna, če greš z njim – da greš z njim, ker ti pomeni veliko, ker ga ljubiš, ker želiš prihodnost z njim, ampak da je to skupno življenje, kjer si tudi ti pomemben del, kjer so pomembne tudi tvoje zahteve in želje in da če to želi, se bo moral on obvezat, on trudit in on spreminjat skupaj s tabo. to pomeni še 1 družinski član. to pomeni razumevanje, ko tebi ne bo lahko, ko boš osamljena. to pomeni obveza ne odhod, ko mu ne bo ustrezalo in to pomeni, da si tudi ti del teh odločitev ne le on.
morda odgovor ne bo po tvoji volji, morda te bo odbil – ampak – postavi se tudi zase. želiš njega ali želiš otroka?
Ker ima on že otroke, najbrž zadevo vidi drugače. Skrbi ga, kako bo glede skrbništva, kako bo uredil z bivšo, kakšne odnose bo gradil z otrokoma, kako bo, ko bo prišel nov otrok, kakšen bo vajin odnos, ali se mu bo lahko zgodila še ena ločitev. Kako bo potem plačeval preživnino itd. itd. itd.
Ko imaš enkrat otroke je brezskrbnih dni konec. Ampak res konec.
Pa pri moških je pogosto tudi tako, da so glede nosečnosti včasih videti nezainteresirani, ker jih velika sprememba doleti šele, ko otrok pride na svet. Ženske pa gremo skozi spremembe že, ko zanosimo, ko smo noseče … Dvomim, da ga splav ni prizadel, zagotovo ga je, samo da ti o tem ni na dolgo in široko razlagal. Zagotovo ga je bilo pa tudi strah in je bil v skrbeh, kako bo nov otrok vplival na dinamiko vajinega odnosa in njegovega odnosa do otrok, tvojega odnosa do njegovih otrok itd. Če prebiraš forume tukaj, boš hitro naštela kar nekaj partnerjev, ki ne sprejemajo otrok svojega partnerja oz. ne razumejo, da tudi če imajo družino s partnerjem, ki že ima otroke iz prejšnje zveze, to pomeni, da je zanj družina nov otrok, nova partnerka in njegova otroka iz prejšnje zveze in ne samo ona-on-otrok.
Kar se tiče selitve, je pa zagotovo bolj cenovno ugodno, če zgradi do konca hišo, ki že stoji. Poleg tega bo v njej najbrž dovolj prostora za vas in njegova otroka iz prejšnje zveze. 100 kilometrov se v Sloveniji zdi veliko, v tujini pa skoraj nič. V Nemčiji se ljudje vozijo po 70 kilometrov v službo, pa se jim to zdi še malo. Res pa je, da imajo najbrž bolj urejen promet. Včasih je treba stopit iz svoje cone udobja, malo reskirat in tvegat. Morda pa najdeš kakšno drugo službo tam.
Meni se tvoj partner zdi povsem običajen tip. Ok, ima pač dva otroka iz prejšnje zveze in tečno bivšo, ampak načeloma se mi iz tvojega zapisa ne zdi napačen. Če se znata pogovarjat, če se imata rada, če hočeš z njim preživet svoje življenje … ni kej dost za razmišljat.