Kdo je tu nor? :D
Rad bi vam predstavil zgodbo, ki bo verjetno precej dolga. Bom se potrudil pisat čimbolj strukturirano in smiselno. Torej …
Naj povem, da sva se poznala že od prej, vendar je ona bila v vezi in nisva navezovala nekih posebnih stikov, mi je pa bila vedno všeč. Potem se je zgodilo, da je postala samska in čisto po naključju sva si začela pisat preko messengerja. Hitro mi je sama priznala, da ima probleme z zaupanjem in da je zamerljiva oz. se rada muli. Prvi red flag, ki sem ga ignoriral. Pisala sva si precej, ni bilo občutka, da se kateri komu vsiljuje. Hitro sem jo povabil na večerjo in je sprejela. Na večerji je bilo vse ok in ker je bila ura šele 8 zvečer, sem predlagal, da še greva kam. Je rekla, da je ona hotela isto predlagat. Odločitev je padla, da greva v kino. Med pogovorom med kinom sem jo poskusil poljubit. Odmaknila se je in rekla, da na vse skupaj gleda zgolj prijateljsko in me vprašala, če sem jezen. Seveda nisem bil jezen, je pa bilo malce nelagodja. Vseeno sva si pogledala film in se imela fajn. Chatanje sva nadaljevala tudi naprej. Ker nimam problemov z izražanjem čustev sem ji hitro dal vedet, da mi je všeč. Njena reakcija je bila, da name ne gleda tako, ampak si želi, da bi bila prijatelja. Pri sebi sem si mislil, joj ne še ena, ki me je dala v friend zone. Ampak sem sprejel. Kljub njenemu predlogu prijateljstva mi je dajala veliko znakov, katere se je dalo razumeti kot da si želi nekaj več. Tu se je začela moja zmedenost. Naj omenim, da je nekaj meseci pred vsem tem končala 3 letno zvezo s tipom katerega je označila za narcisa. Najino chatanje se je nadaljevalo. Po prvem zmenku sem jo večkrat povabil na druženje (pijačo, aktivnosti …) katero je sprva sprejela, potem pa zadnji trenutek odpovedala. Vedno je prišlo nekaj vmes, se mi opravičevala in rekla, da to ni v njeni navadi. Sem si mislil ok, zakaj bi sodil nekoga, včasih res pride nekaj vmes. V vsem tem času se je najino chatanje nadaljevalo. Čeprav je bilo v njenem pisanju veliko toplo/hladnega. Ko je bilo en dan veliko toplega, je kot po pravilu bilo naslednji dan veliko hladnega. Jaz sem ji ves čas pisanja izkazoval naklonjenost in tudi ona je sčasoma popuščala in mi naklonjenost vračala. Dala sva si ljubkovalna imena in nasploh je bilo veliko pocukranega pisanja, pisanja za lahko noč in dobro jutro. Potem sem predlagal, da se vidiva zvečer po njeni službi in je sprejela. Res sva se srečala in bilo je veliko objemanja in poljubljanja. Začeli so se pogovori o tem kaj vse bi lahko počela skupaj in plani za vikend. Seveda sem imel močna čustva do nje in sem si želel jo spoznavat za nekaj resnega in jo pogosteje videt. Do zdaj je bilo večinom tako, da je odpisovala, ko je sporočilo prebrala. Potem pa se je začelo veliko ignoriranja. Ji nekaj napišem, prebere, ne odgovori. Ji čez čas spet nekaj napišem, takrat pa odgovori. Skratka nikoli ni popolnoma prekinila komunikacije, čeprav je bilo vmes veliko ignoriranja. Bilo je tako, da sem včasih ji namerno napisal nekaj provokativnega samo, da sem preveril, če se sploh še pogovarja zmano ali popolnoma ignorira. Vsakič je odpisala. Vmes je tudi odpovedala plane za vikend. Ko ji kaj ni odgovarjalo ni varčevala z besedami. Bližal se je njen roj dan in ji napišem, da se morava videt, da ji vsaj darilo dam in mi napiše, da je to manipulacija. Bilo je veliko ostrih besed iz njene strani. Bilo je veliko hoje po “egg shells”. Ko sem se dobesedno bal kaj bo odpisala. Ali bo normalen odgovor ali pa bodo spet ostre besede. Meni, ko nekdo nekaj pomeni pazim kakšne besede mu namenim. Bilo je veliko opravičevanja iz moje strani za stvari katere nisem bil kriv, samo zato, da ne bi vse skupaj vodilo v še večji konflikt. Enkrat mi napiše, da je bila po mojem najslabši človek. Iskreno ne vem kdaj bi ji to naj dal vedet, ampak sem se ji vseeno opravičil, če sem jo prizadel. Njen odgovor na to je bil, da mislim, da vse vem in da mislim, da ji vidim v glavo kaj ona čuti in da ni nikoli rekla, da je bila prizadeta zaradi tega. Je res tako narobe, če predvidevaš, da si nekoga prizadel, če ti reče, da si ga imel za najslabšega? Namenila mi je veliko ostrih besed pa kljub temu ni nikoli popolnoma prekinila komunikacije.
Jasno mi je, da ne moreš nekoga prisiliti, da ti vrača čustva. Bolj kot zavrnitev bolijo njene ostre besede. Ima me za nekaj kar vem, da nisem. Upam, da nisem. Še zdaj se ne morem odločiti ali je ona tako zelo zrela in jaz nezrel ali je obratno. Vedno iščem prvo razloge pri sebi in nimam problema se opravičit, pa vendar je veliko mojih reakcij bilo posledica njenega obnašanja. Sploh ignoriranje in muljenje. Zakaj sem vse to napisal? Ker me zanima vse na temo osebne rasti, veliko sem pregledal videov na temo toksičnosti in narcisoidnosti. En znak narcisov je, da se veliko opravičujejo, da zvabijo žrtev nazaj k sebi. In potem se začneš spraševat, sem res to jaz? Se je ona rešila mene ali jaz nje? Sam sem naiven, ker sem še večkrat skušal navezat stik z njo oz. imet normalen vsakdanji pogovor. Vsakič je odpisala, čeprav se je čutilo, da ji težim. Zakaj ni v tem primeru ignorirala? Rad bi slišal vaša mnenja, ker jaz več ne vem ali sem ok ali se moram spremenit.
Najhuje kar lahko narediš na začetku je to, da ji izpoveš čustva. Lahko nam je moški še ne vem kak všeč, ampak to pokvari vse.
Njeno obnašanje je takšno zato, ker ji skozi težiš in več ne ve, kako se te naj reši. In ker vidi, da si copatek, hodi po tebi koliko ji pač paše.
Le kako se lahko opravičuješ nekomu za nekaj, kar nisi rekel ali naredil? Ja. Copatek si.
Lepo te prosim. Ne piši ji več. Sicer bo ti z nadaljnimi gestami spet dajala lažne signale (ko se bo zgodilo, boš vedel o čem govorim), ampak res to naredi. Ne piši ji, ne odgovarjaj ji.
Ne išči izgovorov v nekih psiholoških “etiketah”, ker je v resnici čisto navadna punca s čisto navadnim obnašanjem do nekoga, ki ji ni všeč (očitno po poljubljanju še manj).
Porka madona. Saj si pa ja neki ded al ne?
Ko se nekdo tako sprašuje je pogosto v ozadju kaj ‘težkega’, napr. osebnostna motnja. Ne pri tistem, ki se to sprašuje. Ampak pri onem s katerim se je zapletel. Edina smiselna rešitev, je – beži iz takega ‘odnosa’, ga prekini.
Je pa koristno, da čimveč izveš o taki psihopatologiji, in da raizščeš zakaj tebe to privlači, ker nekaj je na tem. Da se izogneš podobnim zapletom za naprej.
Sprašuješ se, če bi ti bil narcis? Ne vem, tu ne postavljamo diagnoz, mogoče pa odgovor najdeš tukaj:
Več lastnosti ko prepoznamo, verjetnejše je, da ima oseba res NOM. Vendar ne gre le za lastnosti, temveč tudi za:
– način, kako se te lastnosti izražajo (npr. nasilno, nepreklicno),
– kako dolgo in redno se pojavljajo (vsak ima lahko kdaj zares slab dan in se odzove »narcistično«; če pa so odzivi redni in jih sčasoma lahko predvidimo, je velika verjetnost, da gre za patološko lastnost),
– kako se (ne) spreminjajo oz. se stopnjujejo (v temelju se pri osebah z NOM ne spreminjajo, vendar pa njihova intenziteta in »vsebina« praviloma naraščata),
– ali so za okolico škodljive (prizadenejo druge) in ali se jih oseba zaveda (kot problematičnih) ali ne. (Povedano preprosteje: če se iskreno in zaskrbljeno sprašujete, ali ste narcis, potem verjetno niste.)
Za diagnozo NOM naj bi posameznik izpolnjeval pet od devetih kriterijev, ki jih najdete tukaj.
Sem bila sama v podobni situaciji. Dve leti je trajalo. On and off. Preko sms-ov sva bila skupaj, v živo pa se mi je opravičeval, da sem ga očitno narobe razumela.
In ravno ti sms-i so me čisto odpeljali, saj sem jim verjela. S tem da isto…včasih takoj odgovor, včasih čez 3 dni, s tem da sem v 98% vedno jaz prva pisala.
Ja. Dolgo sem potrebovala, da sem prišla k sebi, konec koncev je v mojih očeh bil sanjski, tako po obnašanju (izjemno pameten), izgledu, glas za umret.
Ko sem se končno sprijaznila, da iz tega nikoli ne bo nič, mu tudi več nisem pisala. Tako sem le ugotovila, da mu v resnici ni do mene in da je vse bila le neka igra, saj če bi bilo kaj čustev z njegove strani, bi hotel ostati v stiku.
Tako pa mi sedaj napiše kaj splošnega mogoče 1x na mesec in odgovorim, s to razliko, da sedaj ničesar več ne pričakujem, prej sem pa mislila isto kot ti…če odgovarja, mu je stalo. Pa mu ni.
Najtežje je to, da ostane med osebama polno neizrečenih in odprtih besed. V resnici je to razlog, da ga/jo ne moremo spravit iz glave in srca. Ampak boš prišel tudi preko tega. Še vsi smo.
Zagledaš se v ful čudno in neuravnovešeno žensko in potem bi rad nasvet. Edini nasvet, ki ti ga lahko dam, je pamet v glavo. Za življenjske sopotnike si je pametno izbirati pošlihtane ljudi, ne nekoga z zbrko v glavi. Ko smo že pri tem, tudi tebi še ni vse jasno.
Če ti je ta zmedena, čudna, neuravnovešena, omejena ženska tako všeč, potem pač vztrajaj in trpi. Če si pameten, boš prekinil stike, ki itak ne vodijo nikamor, in jo čim prej pozabil. Hvala bogu, da se očitno ni zatrapala vate. Ne rabiš take partnerke, res ne.
To je to. Ko te nekdo pusti na cedilu brez, da bi vedel pravi razlog. Ko je težko razumet zakaj se s tabo nekdo naenkrat ne more več pogovarjat. Ko vprašaš za odgovore pojasnitev pa dobiš hladnokrvno, da si preveč čustven, nesproščen, da mu greš na živce, misliš da vse veš. Potem se pa začneš spraševat kaj si delal narobe, kaj bi lahko drugače naredil, sem res tako slab oz. z mano nekaj ni ok? Enkrat mi je celo dejala kako ji je žal, da me je spustila blizu sebe. Pretiravam, če sem se ob tem občutil gnus? In te stvari bolijo veliko bolj kot sama zavrnitev. Ker nismo brezbrižni poskušamo razčistit stvari oz. ohranit vsaj spoštljiv odnos/stik, dalje kontaktiramo. S tem sebe vedno bolj prikazujemo kot šibke in ničvredne, hkrati pa drugemu nabijamo ego.
Se precej najdem v tvoji zgodbi. Moj problem je, da redko najdem osebo v kateri bi videl nekaj več, ko pa to najdem pa dobim močna čustva in znam prehitevat stvari. Sem pa nekaj prepričan. Nikoli več ne bom za nekom moledoval. Ob prvih znakih, da se moram nekomu vsiljevat bom jaz tisti, ki bo prvi šel stran.
Zdi se, da bi iz tega odnosa rad naredil več, kot ti je ona pripravljena dati. Na začetku ti je rekla, da gre med vama za prijateljstvo, potem je to še enkrat potrdila. Iskal si znake za nekaj več … Povedala ti je, da težko zaupa. Ti ji tega nisi rekel, a je jasno, da ne zaupaš njenim besedam in si slikaš, da misli drugače, kot govori. Prijateljstvo med dvema se izkazuje z naklonjenostjo, ki jo imata. Z njene strani še brutalna iskrenost, s tvoje strani iskrenost poteptaš, ker bi bil rad všečen (nisem jezen, malo nelagodja; dala me je med prijatelje, ampak sem sprejel-koliko resnice je v tem?).
Ta vajin ples je takšen, da bi ona rada ohranila črto prijateljstva in poskuša s tabo vijugat, da se od nje preveč ne oddalji, ti pa jo hočeš speljat čim dlje od te linije, da bi končno postala tvoja partnerka. Nekako je videti, da imata zelo različne predstave o vajinem odnosu. Temelj vsakega dobrega odnosa pa je spoštovanje drugega. Zdi se, da se je med vama vrinila manipulacija. Ne boj se konfliktov, bodi sebi zvest, ne opravičuj se, če ne veš zakaj, ampak najprej razčisti, v čem je stvar.
Takšno uokvirjanje čustev ima različne oblike-npr. v hladnem, odtujenem okolju bi dva rada nekaj čustvene bližine, ki se stopnjuje, dokler en ne ugotovi, da gre vse skupaj predaleč in naredi rez, krut in odločen, ki v mehkobi čustev pusti velike posledice. Vprašanje je, kolikokrat še iti na led, da bo dovolj, da bi razumeli, da ni prihodnosti. Zaradi strahu pred čustvi in s tem nezmožnosti nadzora, ki nekomu veliko pomeni. Ni pomembno, ni prihodnosti. Poišči jo drugje.
Kakor si opisal vajin odnos, jaz vidim njo, kot eno, ki ne zna rečt dovolj jasno NE nekomu, ki ji ni najbolj všeč. Ti pa kot da namerno ignoriraš signale, da nekomu nisi všeč. Že v kinu ti je povedala, da želi samo prijateljstvo in potem še parkrat ampak ti si še kar upal, da je ali pa bo med vama nekaj več. Na podlagi česa? Tvoje želje, da ti končno uspe? Tvoja želja ni dovolj, mora biti tudi njena.
Takšni smo. Oklepamo se tiste kapljice možnosti. Sploh za nekoga, ki nam resnično dosti pomeni.
Veš. Še vedno ne mine dan, da ne pomislim nanj. Vsak dan. Priznam. Še vedno mi je najlepši moški kar sem jih kdaj videla in spoznala.
Razlika z današnjim dnevom je samo ta, da misel nanj ne boli več. Ne rišem več slik, ki se nikoli ne bodo zgodile in ne pišem v mislih zgodb, ki jih želim samo jaz.
Boli več ne, ostal bo pa vedno v srcu in nekje, kamor ne bo nikoli več nikdo vstopil.
Take stvari ostanejo. Tudi, ko se srce in pamet ogrejeta za nekoga drugega.
Aja. Ta moj srčni izbranec ima sedaj punco…pišem punco, ker je dosti starejši od nje. Pa se ob tem samo nasmehnem.
Takšni smo. Oklepamo se tiste kapljice možnosti. Sploh za nekoga, ki nam resnično dosti pomeni.
Veš. Še vedno ne mine dan, da ne pomislim nanj. Vsak dan. Priznam. Še vedno mi je najlepši moški kar sem jih kdaj videla in spoznala.
Razlika z današnjim dnevom je samo ta, da misel nanj ne boli več. Ne rišem več slik, ki se nikoli ne bodo zgodile in ne pišem v mislih zgodb, ki jih želim samo jaz.
Boli več ne, ostal bo pa vedno v srcu in nekje, kamor ne bo nikoli več nikdo vstopil.
Take stvari ostanejo. Tudi, ko se srce in pamet ogrejeta za nekoga drugega.
Aja. Ta moj srčni izbranec ima sedaj punco…pišem punco, ker je dosti starejši od nje. Pa se ob tem samo nasmehnem.
[/quote]
Hvaležen sem vsem za odgovore in vsi imate na nek način prav. Se pa v tvojih odgovorih najbolj najdem, ker imava očitno precej podobne izkušnje. Se mi zdi, da me tudi najboljše razumeš. Tudi za mene je ona tako lepa ženska, ker je naravno lepa, njen glas, njen pogled.
Vedno bolj spoznavam, da je tanka meja med tem, da se za nekoga boriš in ga hočeš osvojit ter manipulacijo in vsiljevanjem. Odnosi so res ena zakomplicirana stvar.
Se bojim, da si ti prečkal to tanko mejo in se vsiljuješ.
Ženska je pa definitivno neuravnovešena. Ampak kaj, ko je lepa …
En oguljen pregovor, ki pa zelo drži: Vsak je svoje sreče kovač. Ob takih prispevkih, kot je tvoj, je zelo hitro jasno, kaj pomeni. Ti naravnost vztrajno rineš v nesrečo. Če vidiš, da človeku ni, ga pustiš pri miru. Ženska, ki ji boš simpatičen in bo imela kolikor toliko pošlihtane stvari v glavi, se ne bo šla igric hladno vroče, njen odnos do tebe bo vsak dan približno enak, odzivala se bo na vabila in zmenkov ne bo zadnjih hip preklicala, prav tako ne štekam, kako si lahko planiral neki vikend z njo, če pa še na zmenek ni hotela s tabo.
Še en nasvet: izpovedovanje čustev prihrani za v živo, omeji komunikacijo po digitalnih kanalih, raje se osredotoči na srečanja v živo. In pusti ljudem dihat, naj se ženske same v miru odločijo, ali si jim simpatičen, ne pa, da jim od navala sporočil z nekimi globokimi vprašanji začne brneti v glavi in si sploh ne more ustvariti mnenja o tebi.
Vse komentarje z veseljem prebiram, toliko različnih mnenj pa vsa pravilna na nek način. Zadnji tvoj stavek zmaga 😀 Na žalost je danes tako, da bi ženske rade gentlemane in dvorjenje. V resnici pa če si gentlemen si kao kind guy, preveč prijazen in imaš potemtakem nekaj za hrbtom. Če se pa boriš za njo in jo želiš osvojit se ji pa vsiljuješ.
Naj omenim samo še to, da kdor je prebral celi vpis bo vedel, da med nama nekaj je bilo. Ja je mi dala vedet, da želi prijateljstvo. Hkrati pa mi je dajala vse ostale znake, da si želi nekaj več. Primer. Mi napiše zvečer, da bi se rada cartala z mano. Takoj naslednje sporočilo pa “oprosti, to ni bilo ravno prijateljsko”. wtf kdo to dela?
Vse komentarje z veseljem prebiram, toliko različnih mnenj pa vsa pravilna na nek način. Zadnji tvoj stavek zmaga 😀 Na žalost je danes tako, da bi ženske rade gentlemane in dvorjenje. V resnici pa če si gentlemen si kao kind guy, preveč prijazen in imaš potemtakem nekaj za hrbtom. Če se pa boriš za njo in jo želiš osvojit se ji pa vsiljuješ.
Naj omenim samo še to, da kdor je prebral celi vpis bo vedel, da med nama nekaj je bilo. Ja je mi dala vedet, da želi prijateljstvo. Hkrati pa mi je dajala vse ostale znake, da si želi nekaj več. Primer. Mi napiše zvečer, da bi se rada cartala z mano. Takoj naslednje sporočilo pa “oprosti, to ni bilo ravno prijateljsko”. wtf kdo to dela?
[/quote]
Iz mojga posta najbrž kar seka en kup jeze:) dala podobno skozi kot ti… še prebavljam.
Le s to razliko, da se trenutno sprašujem, koliko pameti je sploh v moji glavi. Očitno ne veliko. Požrla sem marsikatero besedo, kar sem včasih rekla, o jaz pa tega ne bom. Sploh ne za enga tipa. Jp, te razumem. Tudi meni je “on” zmešal vse, kar se zmiksati sploh da. Kontra mojemu okusu, različna karakterja, kup preprek, pa vseeno… vsega tega nisem in vem da ne bom nikoli več občutila. Ker pač vem. Na slabšem od tebe sem edino še v tem, da je “on” družinski prijatelj in da sem sama sebe kar nekaj mesecev mučila, ker sem gledala spet na druge- če se umaknem, kako bo to vplivalo na odnose še drugih vpletenih…
Midva se poznava že iz srednješolskih let. Že v tistem času sva se “iskala”, dotiki,poljubi, iskre letele sem in tja in ja, vsi v družini in med prijatelji so navijali za naju, da prideva skupaj…. vmes sem bila v tujini, on je bil v tujini, ko pa sva oziroma smo se začeli spet intezivno bolj družiti, pa sem se odločila, da položim karte na mizo in mu dejansko povem, da želim probati z njim, tudi če mogoče ne bo šlo, samo da probava končno, da ne umiram več za tem, da se me dotakne, me kam pelje, itd..
In takrat kruta realnost in trd pristanek. Do mene ne čuti več tisto, kar je nekoč.
Oki, fer od njega, na koncu koncev bi me lahko izkoristil za kako frendico z ugodnostmi in te scene. Sledijo dnevi objokavanja, nešteto pogovorov s prijateljicami-btw, vsi začudeni, kako nima več nič čustev do mene, če pa se vidi, da jih ima… še kar naju rišejo skupaj, morava probati, ker med nama seka posebna kemija…
Sem se že skoraj prepričala, da sem si vse najine kemijske in sexsualne scene sama narisala v glavi, pa si nisem.
In potem tista oguljena fraza, da upa, da se bova še naprej družila.. hja, jaz sem si sveto prisegla, da me to ne bo pobilo in da mu bom dokazala, da me ni ubila njegova zavrnitev, pa se bom družila še naprej.
Pa ne gre to tako. Mene je ubijala njegova bližina, ko je šel s kako na kavo, cel halo in adijo pamet, poteptal mi je samozavest in po mesecih tega samomučenja pač nisem mogla več! Ob tem naj omenim, da se je seveda strinjal s tem, da se umaknem, prebolim. Da me pusti na miru. Pa me ni. Tudi če sem šla s kom na kavo, se je do neke meje lahko kontroliral, potem pa ratal tečen, noben mu ni bil ok, želel mi je res najboljše, vesel bi bil zame, če bi koga spoznala.. pač z mano ni želel biti, ni mu pa bilo ok, da bi bila s kom drugim. Ampak tu ni bilo ljubosumje; kot sem sprva mislila… samo ni mu bilo všeč, ker je vedel, da ko bom nekoga spoznala, mu ne bom več posvečala svojega časa, on pa si ne bo mogel filati egota z mojo naklonjenostjo.
Mimogrede, objemi in dotiki so iz njegove strani ostali še vedno.
Nisva si pisala smsov, nisva hodila posebej na kave. Jaz ga nisem več vabila nikamor, on pa mene ne… če se nisva videla po 1 teden, je nekako naneslo, da sva se. Ali je imel ravno opravke v bližini in podobne fore…
Najhujše pa mi je bilo, ko sem dala končno priložnost nekomu, ki je podoben tebi-prijazen, uvideven. Peljal me je nekam, kamor sem si želela iti že od nekdaj, pa sem mu to omenila samo enkrat.. “on”me ni nikoli… skratka, tip se je res trudil. In se mu je videlo. Jaz pa na wc-ju restavracije jokala kot dež, ker sem si želela, da bi namesto tega tipa tam sedel “on”…
Sama seb se zdim bedna. Res. Ampak sem dojela, da mu pač ne pomenim nič…
In sem prekinila stike. Sej mu je gotovo vse jasno… drugače mi se hotel pogovoriti.
Pač ne morem furati frends scene in sama sebe mučiti.
Nisi pa ti kriv nič. Razmišljal si podobno kot jaz.. želel si ji pač dokazati, da se je vredno truditi za njo. In potem za kaka dejanja, ki jih narediš, še sam ne moreš verjeti, da si jih 🙂
Veliko sem brala na to temo-preberi si malo o čustveni nedostopnosti… mislim da ima ta punca velik težav sama s sabo. Čustva in to, da se nekomu odpre in zaupa, je tisto, kar jo ubija.
Pa to ni tolažba ali karkoli.. ker so si vsi kar malo podobni, ko se jim približaš po njihovo preveč, se umaknejo in pride na plan skoraj druga oseba. Enako je počel “on”. Ko sem se ohladila in umaknila, je sam iskal pozornost.
En kup zmede in nejasnosti v glavi. In ja, skoraj nikoli niso krivi oni za nič.
Ne vem kako sta sedaj vidva, ampak predlagam ti, da ji ne pišeš… s tem po njeno samo rineš v njo in se odmika še bolj… razne love scene in besede pusti. To samo vse še poslabša. Ostani hladen.. če se ti javi sama, ne odpiši takoj… vklopi prosim malo samospoštovanja oki?
In ne, nisi ti v tej zgodbi nor 🙂 mogoče te privlači nedosegljivo:) mogoče kdaj izveš, zakaj te je vleklo k njej 🙂
Upam pa, da se bova oba nekoč temu samo nasmihala… ker veš, če nekomu kaj pomeniš, bo vedno nekako našel pot do tebe.
Tvoj in moja sta si samo malo filala ego.. ko bi prišla in prišel mimo pravi (po njunem), se ne bi tako obnašala… midva za njiju pač nisva prava.
Vse komentarje z veseljem prebiram, toliko različnih mnenj pa vsa pravilna na nek način. Zadnji tvoj stavek zmaga 😀 Na žalost je danes tako, da bi ženske rade gentlemane in dvorjenje. V resnici pa če si gentlemen si kao kind guy, preveč prijazen in imaš potemtakem nekaj za hrbtom. Če se pa boriš za njo in jo želiš osvojit se ji pa vsiljuješ.
Naj omenim samo še to, da kdor je prebral celi vpis bo vedel, da med nama nekaj je bilo. Ja je mi dala vedet, da želi prijateljstvo. Hkrati pa mi je dajala vse ostale znake, da si želi nekaj več. Primer. Mi napiše zvečer, da bi se rada cartala z mano. Takoj naslednje sporočilo pa “oprosti, to ni bilo ravno prijateljsko”. wtf kdo to dela?
[/quote]
Neuravnovešena oseba. Mislim, ti res načrtno in trmasto ignoriraš čisto vsak red flag, ki ti ga pokaže.
Iz mojga posta najbrž kar seka en kup jeze:) dala podobno skozi kot ti… še prebavljam.
Le s to razliko, da se trenutno sprašujem, koliko pameti je sploh v moji glavi. Očitno ne veliko. Požrla sem marsikatero besedo, kar sem včasih rekla, o jaz pa tega ne bom. Sploh ne za enga tipa. Jp, te razumem. Tudi meni je “on” zmešal vse, kar se zmiksati sploh da. Kontra mojemu okusu, različna karakterja, kup preprek, pa vseeno… vsega tega nisem in vem da ne bom nikoli več občutila. Ker pač vem. Na slabšem od tebe sem edino še v tem, da je “on” družinski prijatelj in da sem sama sebe kar nekaj mesecev mučila, ker sem gledala spet na druge- če se umaknem, kako bo to vplivalo na odnose še drugih vpletenih…
Midva se poznava že iz srednješolskih let. Že v tistem času sva se “iskala”, dotiki,poljubi, iskre letele sem in tja in ja, vsi v družini in med prijatelji so navijali za naju, da prideva skupaj…. vmes sem bila v tujini, on je bil v tujini, ko pa sva oziroma smo se začeli spet intezivno bolj družiti, pa sem se odločila, da položim karte na mizo in mu dejansko povem, da želim probati z njim, tudi če mogoče ne bo šlo, samo da probava končno, da ne umiram več za tem, da se me dotakne, me kam pelje, itd..
In takrat kruta realnost in trd pristanek. Do mene ne čuti več tisto, kar je nekoč.
Oki, fer od njega, na koncu koncev bi me lahko izkoristil za kako frendico z ugodnostmi in te scene. Sledijo dnevi objokavanja, nešteto pogovorov s prijateljicami-btw, vsi začudeni, kako nima več nič čustev do mene, če pa se vidi, da jih ima… še kar naju rišejo skupaj, morava probati, ker med nama seka posebna kemija…
Sem se že skoraj prepričala, da sem si vse najine kemijske in sexsualne scene sama narisala v glavi, pa si nisem.
In potem tista oguljena fraza, da upa, da se bova še naprej družila.. hja, jaz sem si sveto prisegla, da me to ne bo pobilo in da mu bom dokazala, da me ni ubila njegova zavrnitev, pa se bom družila še naprej.
Pa ne gre to tako. Mene je ubijala njegova bližina, ko je šel s kako na kavo, cel halo in adijo pamet, poteptal mi je samozavest in po mesecih tega samomučenja pač nisem mogla več! Ob tem naj omenim, da se je seveda strinjal s tem, da se umaknem, prebolim. Da me pusti na miru. Pa me ni. Tudi če sem šla s kom na kavo, se je do neke meje lahko kontroliral, potem pa ratal tečen, noben mu ni bil ok, želel mi je res najboljše, vesel bi bil zame, če bi koga spoznala.. pač z mano ni želel biti, ni mu pa bilo ok, da bi bila s kom drugim. Ampak tu ni bilo ljubosumje; kot sem sprva mislila… samo ni mu bilo všeč, ker je vedel, da ko bom nekoga spoznala, mu ne bom več posvečala svojega časa, on pa si ne bo mogel filati egota z mojo naklonjenostjo.
Mimogrede, objemi in dotiki so iz njegove strani ostali še vedno.
Nisva si pisala smsov, nisva hodila posebej na kave. Jaz ga nisem več vabila nikamor, on pa mene ne… če se nisva videla po 1 teden, je nekako naneslo, da sva se. Ali je imel ravno opravke v bližini in podobne fore…
Najhujše pa mi je bilo, ko sem dala končno priložnost nekomu, ki je podoben tebi-prijazen, uvideven. Peljal me je nekam, kamor sem si želela iti že od nekdaj, pa sem mu to omenila samo enkrat.. “on”me ni nikoli… skratka, tip se je res trudil. In se mu je videlo. Jaz pa na wc-ju restavracije jokala kot dež, ker sem si želela, da bi namesto tega tipa tam sedel “on”…
Sama seb se zdim bedna. Res. Ampak sem dojela, da mu pač ne pomenim nič…
In sem prekinila stike. Sej mu je gotovo vse jasno… drugače mi se hotel pogovoriti.
Pač ne morem furati frends scene in sama sebe mučiti.
Nisi pa ti kriv nič. Razmišljal si podobno kot jaz.. želel si ji pač dokazati, da se je vredno truditi za njo. In potem za kaka dejanja, ki jih narediš, še sam ne moreš verjeti, da si jih 🙂
Veliko sem brala na to temo-preberi si malo o čustveni nedostopnosti… mislim da ima ta punca velik težav sama s sabo. Čustva in to, da se nekomu odpre in zaupa, je tisto, kar jo ubija.
Pa to ni tolažba ali karkoli.. ker so si vsi kar malo podobni, ko se jim približaš po njihovo preveč, se umaknejo in pride na plan skoraj druga oseba. Enako je počel “on”. Ko sem se ohladila in umaknila, je sam iskal pozornost.
En kup zmede in nejasnosti v glavi. In ja, skoraj nikoli niso krivi oni za nič.
Ne vem kako sta sedaj vidva, ampak predlagam ti, da ji ne pišeš… s tem po njeno samo rineš v njo in se odmika še bolj… razne love scene in besede pusti. To samo vse še poslabša. Ostani hladen.. če se ti javi sama, ne odpiši takoj… vklopi prosim malo samospoštovanja oki?
In ne, nisi ti v tej zgodbi nor 🙂 mogoče te privlači nedosegljivo:) mogoče kdaj izveš, zakaj te je vleklo k njej 🙂
Upam pa, da se bova oba nekoč temu samo nasmihala… ker veš, če nekomu kaj pomeniš, bo vedno nekako našel pot do tebe.
Tvoj in moja sta si samo malo filala ego.. ko bi prišla in prišel mimo pravi (po njunem), se ne bi tako obnašala… midva za njiju pač nisva prava.
[/quote]
Iskreno upam, da se boš temu zapisu tukaj nekoč samo bridko nasmihala. Ker če se ne boš, pomeni, da se nisi nič naučila, da nisi dozorela in da sploh ne veš, kaj je ljubezen, temveč raje čas tratiš za neke iluzije in ljudi, ki te imajo samo za rezervno gumo.
(Seveda ti je okolica pritrjevala, da sta za skupaj, me pa res zanima, kdo bi ti v obraz upal reči, da pozabi, ker to niti slučajno ni to. Upam, da ste vsi skupaj še zelo mladi.)
Seveda ti ni želel najboljše, če bi ti, bi bil vesel zate in te vprašal, kako se imaš z drugimi in ne bi bil slabe volje, ker hodiš z drugimi. Želel je najboljše zase, da si še njemu vedno na razpolago, to je želel.
Očitno pa se preveč boji bližine ali pa spoznanja, da morda ne bi bil dovolj dober zate ali celo ti zanj, zato se je ves čas odmikal in ostajal na varni razdalji. Podobno je pri avtorju teme. Če se človek ne zmore sam odločiti, ali bo s tabo, ga v to nima smisla siliti ali pa bog ne daj ne vem kako dolgo čakati. Ima pa vsak svoj časovni limit, razumljivo, zato nimamo biti kaj preveč jezni na druge, če se ne uspejo zbližati, treba je iti naprej in poiskati to, kar želimo kje drugje z zavedanjem, da smo storili prav.