Ali pisati prijateljici?
Hej,
prošnja za mnenje.
Na kratko: danes moja prijateljica praznuje okrogli rojstni dan. Dolga leta sva bili dobri prijateljici. Letos ji je umrla mama. V istem obdobju sem sama polagala res težek izpit. In ravno na dan mojega izpita, je mama preminila. Vse je bil en velik kaos. Trudila sem se ji stat ob strani, šla takoj z njo na kavo, na pogreb, jo večkrat povabila ven, k sebi, k mojim. Na povabila se ni odzivala, večkrat mi je rekla, da želi čas zase in s svojo družino. Jaz pa sem ji odvrnila, da če kar koli rabi, ve kje sem. Potem res nekaj časa nisva bili na vezi, kak dober mesec – ker nisem vedela, kaj naj še predlagam, sama sem iskala službo, se trudila, da se nam ni sesulo celo gospodinjstvo in tudi sama bila v enem precej čudnem vzdušju.
Ko sem ji ponovno pisala, kako je, me je nadrla, nekam poslala, da ji nisem dovolj stala ob strani, da je od mene pričakovala več. Bila sem šokirala, ji pojasnila svoje obnašanje, ji povedala, da nikakor nisem mislila, da jo puščam na cedilu. In pri tem je ostalo.
Danes praznuje. Kot že celo leto mi ni vseeno. Vseeno pa v glavo ne bi rada dobila še enega šusa.
Kaj bi naredili vi? Ve? Vse skupaj pustim pri miru? Ji voščim?
Pozdravček,
Pumpkin <3
Če ti je rekla, da rabi malo miru, potem pa ti očitala, da ji nisi dovolj stala ob strani, brez da bi se pozneje kakorkoli za to opravičila, se ji zagotovo več ne oglasim.
Edino ni mi jasno, zakaj se “opravičuješ”, da si iskala službo, se ukvarjala z družino doma, če pa te je tako ali tako prosila, da rabi čas zase. Potem takem ni pomembno, kaj si ti takrat delala, zakaj se ti to zdi omembe vredno? Te je morda med tem časom prosila za karkoli?
Jaz bi ji sicer poslala en vljuden sms s čestitko, družila pa se ne bi več z njo.
Recimo teoretično, da bi ti v primeru smrti njene mame kot prijateljica dejansko zatajila (ampak nisi, stala si ji ob strani, nudila si ji pozornost, pa tudi če ni bila tako idealna, kot bi si njeno visočanstvo želelo): take stvari se pove na drugačen način, ne z ignoriranjem in ne z izpadi. Pač ena nedorasla drama queen.
Pozdravljena,
tudi sama sem imela prijateljico od 3. razreda OŠ.
Če sem se kaj naučila iz tega, da ne moreš zaupati nikomur.
Podobna zgodba, nekaj tednov zapored sem jo spraševala, kaj je narobe. Njen odgovor je vedno bil: “Nič.”
Takrat sem bila tudi v fazi gradnje hiše in dnevi so bežali, okupirana z izvajalci in samim projektom.
Nekega dne sem prišla domov iz skupne kave in sem se odločila, da se umaknem. Zdelo se mi je, da hodiva na kavo samo še za to, da poteši svoj firbec, kaj se v mojem življenju dogaja, sama pa ni več povedala nič. Ko sem nekajkrat zavrnila povabilo, sem prav tako dobila plaz očitkov, da je imela težave in ji nisem stala ob strani. Haloo? Cel mesec sem spraševala kaj jo muči in zakaj je slabe volje, nato pa sem kvazi jaz tista, ki ne stoji ob strani.
Hvala lepa za rože, sva zaključili. Ne potrebujem takšnih prijateljic.
Ne sekiraj se, pošlji vljudnostno čestitko. In je to to. Čas bo pokazal svoje.
Lp
Mislim, da ob smrti bližnjih nihče ne more drugemu dovolj stati ob strani, ker je to nemogoče. Proces žalovanja vključuje različne faze, tudi jezo in zelo verjetno, da si se ji ravno v tej njeni fazi ponovno oglasila in bila kvečjemu strelovod, nikakor pa ne tista, ki ni dovolj. Morda kvečjemu preveč, sploh v začetku, kot da bi se trudila, da naj ne misli na izgubo, smrt, minevanje. Tudi to je del življenja in preveč akcije, misliti na druge stvari, ukvarjati se z drugimi stvari tudi ni dobro, enkrat se je treba soočiti oziroma drugemu dopustiti žalovanje.
Sama nimam izkusnje z izgubo mame, imam pa izkusnjo z izgubo otroka. Sama iz lastnih izkusenj vem, da so mi takrat sli vsi na zivce, sploh s kaksnimi komentarji, da naj pozabim, da naj ne mislim na to, da je zivljenje prekratko za se sekirat, da sem se mlada in bom imela drugega otroka ipd. Takrat sem se zaprla vase, nisem zelela na kave ne nic. Prijateljica je cisto prevec silila vame, zato sem za nekaj casa blokirala njeno stevilko, ji nisem odpisovala na druzabnih omrezjih nic. Ni zelela razumet da rabim mir. Da rabim predelat stvari in zalovat. Ko sem se pomirila sama pri sebi, sem zacela nazaj komunicirati z njo, me je pa tudi ona nadrla da sem sebicna. Mislim da je jasno da od takrat tistega odnosa ni vec. Obcasna kava, to je to.
Moje mnenje je da ste naredila cisto v redu, sama vas je prosila da ji dajte mir in vi ste upostevala njeno zeljo. To da se je potem ona tako odzvala je otrocje. Pomirite se sama pri sebi, nic niste naredila narobe 🙂
Kar nekaj vas je napisalo, da odnos ni vec enak kot pred konfliktom, da ste se umaknili, ampak da na obcasne kavice se hodite in tudi vljudnostno cestitko bi ji napisali – why? Ce se je pa odnos pokvaril. Cemu vztrajati na neki povrsinski zlagani podobi? Kaj vas se zadrzuje, da ne naredite cistega reza?
hmmm je res da je prosila za cas zase.. ampak jaz npr. bi reagirala tako da bi sla kar do nje. hoce ali noce. in bi ji jasno v obraz povedala da sem tu zanjo ce hoce ali ne. bi jo objela in ji rekla da je preprosto ne morem pustit same da razumem njeno bolecino in zid ki ga gradi okol sebe. ampak jaz bi ga zrusila. mogoce tudi zato ker sem sama izgubila veliko ljudi. ko mi je umrl partner je bila najlepsa stvar ki jo je naredil kdo zame prijateljica s katero sva bilo skregani. prisla je do mene pol ure po tem ko je izvedela in me objela. jokala je ure z mano brez besed. vsi prepiri med nama so bili pozabljeni. in jaz sem to potrebovala ceprav sem si isto gradila zid… ljudje v takih trenutkih reagiramo z nic ni narobe, pusti me pri miru itd. a v sebi potrebujemo samo nekoga ki razume. ocitno si nista bilo tako blizu da bi znala precenit kaj v resnici : zelim bit sama dejansko pomeni.
Tisti, ki še ni izkusil izgube najbližje osebe, ne more razumeti..obnašanje, ki ga ima prijateljica, ni razsodno, niti se še ni za prav soočila z izgubo, in se še dolgo ne bo..če je to dobra prijateljica in se imata iskreno radi, imej potrpljenje in seveda ji piši, če praznuje. Vedi, da doživlja grozne stvari in da ji tvoja prisotnost veliko pomeni..in tudi zato, ker te čuti tako blizu, te “obsoja”, da nisi bila “dovolj” prisotna.
To so težko razumljene stvari in jih ne razumeš, če ne greš skozi to.
Če si veliko pomenita, potem jo skušaj razumeti, imej potrpljenje in vzami za rezervo, kar pove. Ker je še vedno v šoku in verjetno še dolgo bo.
Čas bo pokazal..ampak ga bo moralo preteči kar nekaj..jaz ne bi obupala, še več, zapeljala bi se do nje in jo objela. Ker je to največ, kar zdaj potrebuje, brez nepotrebnih besed.
Pa srečno
Moje mnenje je tako, da zaradi enega izpada (ki je skoraj 100% posledica travme po izgube ljube osebe) ne bi kar zaključila prijateljstva. Mogoče tudi ona, tako kot ti, išče način, kako se opravičiti.
Jaz bi šla do nje in ji osebno voščila in jo objela. Če bi to sprejela, potem ok, če ne bi, potem pa veš, da si res naredila vse in si nimaš kaj očitati.
Pošlji ji voščilo. Osebno bi ji poslal kartico po pošti in ne SMS.
Pa boš videla kako be reagirala. Ne nazadnje nima nobene pravice tebi očitati, da ji nisi stala ob strani v trenutkih, ki si jih sama najbolj potrebovala. Saj verjetno ima ta “prijateljica” še koga, razen tebe, mogoče družino. Pa naj njih vpraša kje so bili takrat.
Jaz te razumem in pravim, da ni potrebe da se s tem obremenjuješ. Če ji bo do tvojega prijateljstva te bo povabila in bosta razčistili kaj je kdo naredil takšnega, da mu drugi zameri.
Če te pa ne bo poklicala ali odgovorila na tvoje voščilo, tudi prav. Boš pač šla dalje, brez nje, s kom drugim.