Najdi forum

Povejte, je to dovolj?, Kajti želim, da me več ni.

Odločila sem se, da svoj obstoj izbrišem s tega sveta. Resnično sem samo balast in v meni ter od mene nič lepega, dobrega ni. Osebam, ki jim še nekaj pomenim, pa to ne bo pokvarilo njihove kakovosti nadaljnega bivanja. O tem, da odidem in se RESNIČNO ne vrnem več nazaj, razmišljam že nekaj časa, razumno in hladno. Kadar mi je hudo težko v sebi, ko duša boli navzven opazno, ne mislim na to, kajti v afektu delujem katastrofalno. Sklenila sem, da najlažje ter s čim manj cirkusa odidem s predoziranjem uspaval in opiatov. Do sedaj sem se potrudila in pristopila tudi do oseb z roba družbe, kjer so mi pomagali, da sem nabavila Helex 0,25mg (30 tablet), Xanax 1mg (40tbl), Apaurin 0,5mg (30tbl), Dormicum 15mg (1tableta) in 40ml metadona. Toliko posedujem ta trenutek. Je to dovolj? Kajti kot zelo zgodnja najstnica sem pojedla 2 škatli Apaurinov in se naslednji dan zbudila v bolnišnici gledajoč se v ogledalo, obupana in razočarana, ker sem še tu in kako sem prizadela bližnje!!!!!. Bolj neumno kot v taki situaciji se človek težko počuti, verjemite mi! Nikakor nočem, da se to ponovi! Torej….. JE NAŠTETO DOVOLJ???

ni dovolj.sory

Še enkrat toliko?

nova
Uredništvo priporoča

Lahko na zs, glede na to da gre za zoprno temo….(?) Bilo kdo, resno mislim.

Ne seri, mala. Ne meči se stran in ne bodi smetnjak za nore tablete.

Pozdravljeni.

Verjamem vam, da vas boli in da si želite, da bi se ta bolečina končala. Toda pogovor in bližina pomagata.

Ne moram vam pomagati z nasveti okrog opiatov, lahko pa me pokličete na moj telefon in se bova pogovorila.

Pokličete lahko tudi na
Društvo Zaupni telefon Samarijan – 116 123
TOM telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro) – 116 111
UPK Ljubljana (med 19. in 7. uro zjutraj) – (01) 520-99-00

in tudi drugam http://zivziv.si/sos/

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

Sori, mala, stran se mečem po lastni presoji in nisem kanta ničemur. Zato pa sprašujem kar sprašujem. Just want to go permanently, ne vem kaj je tu težko razumeti.

Sori, mala, stran se mečem po lastni presoji in nisem kanta ničemur. Zato pa sprašujem kar sprašujem. Just want to go permanently, ne vem kaj je tu težko razumeti.
[/quote]

Lastna presoja ti pravi, da si slaba in grda? Si prepričana?

Razumem.. bila v isti situaciji zelo dolgo časa.. leta.. neprestano sem razmišljala samo o tem, enostavno se mi ni dalo več živet. Preteško je bilo, non stop samo tema. Ampak nisem vedla kako, štrik, žile, tableti,.. nekaj od tega sem poskusila pa ni uspelo. Nikoli nisem nikomur govorila o tem. Sram me je bilo, nisem hotla pozornosti, samo živet nisem hotla več. Ta tenutek prvič govorim o tem. Strah me je bilo kakšne posledice bom pustila tistemu, ki me bo našel. Nism hotla prizadet nikogar.. samo konec sem želela.. vsak dan sem si rekla ” počakaj še danes, če jutri ne bo dober dan, boš potem spet probala” nehala sem jest, shujšala na 43 kg ( 168cm) sem mislila, prej ali slej bo konec. Nisem si predstavljala svoje prihodnosti, sem bila prepričana, da če preživim bom lahko samo klošarila, ker za kaj drugega nisem sposobna, da me nikoli nihče ne bo imel rad, samo tema… danes, 13 let kaneje, večinoma iz dneva v dan.. srečno zaljubljena, samohranilka, ljubljnena od dveh otrok, z normalno službo, stanovanjem avtom.. popolnoma samostojna, neodvisna.. ne splača se stara.. nikol ne veš kaj te čaka jutri.. verjem.. nehaj se smilit sama sebi, vzem se v roke, ne rabiš govort z nobenim, če ti to ne paše.. jaz sem imela težko življenje, res težko ampak dones sem ponosna nase, ker mi je uspelo, ker sem drugačna in verjemi.. tudi ti si. Sploh ne veš kako močna si.. pa kaj če te noben ne mara, pa kaj, če te noben ne bo pogrešal, saj ne rabiš nobenga, važno, da imaš sebe.. ko boš to sprejela se boš počutila veliko bolje in tudi drugi te bodo imeli raje.. v življenju se čist preveč obremenjujemo s čist preveč nepomembnimi stvarmi.. brez vese, ne glej naprej, ne glej nazaj, živi za samo ta in isključno ta trenutek!! Upam, da kaj pomaga..

Takole je. Lahko je dovolj, lahko ni dovolj. Ampak zelo lahko se zgodi, da ne bo dovolj za smrt. Bo pa dovolj za trajne poškodbe. In boš potem v takem stanju, da ne boš mogla čisto nič.

Stvari so rešljive drugače. Ne s samomorom.

Nekoč sem nekje prebral:
“Ko padaš iz desetega nadstropja, v trenutku najdeš rešitve za čisto vse nerešljive probleme, zaradi katerih si skočila. Pojavi pa se nov nerešljiv problem v zvezi s pristankom.”

Morda se pri uspavalih tudi najde vse rešitve, vendar v “zadnjih” sanjah.

V obeh primerih je nauk zgodbe tak, da rešitve nerešljivih problemov vedno obstajajo, vendar ne poškoduj telesa preko točke, ko pravkar najdenih rešitev ne boš zmogla več uresničiti.
Torej za začetek ne počni stvari v škodo svojemu telesu.

Potem šele pride tista klasična floskula raznih kvazi svetovalcev, da so vsi odgovori v tebi.
Ja, so, vendar jih lahko s še tako poglobljeno samoanalizo dosežeš manj kot pol. Da najdeš preostale, se moraš pogledati v ogledalo. Včasih tudi dve ogledali, da vidiš tiste na hrbtu (no, v 3. tisočletju lahko uporabiš tudi kamero).
Po domače se temu reče sprememba zornega kota, saj oči navidezno “prestaviš” na mesto, s katerega najbolje vidiš situacijo.
Pri iskanju odgovorov in rešitev to pomeni, da potrebuješ sogovornika, ki ti kot pošteno ogledalo pove, kaj vidi v tebi (ocena trenutnega stanja), nato ti prisluhne, kaj od tega ti ni všeč in kakšna bi rada bila, nato pa skupaj izbereta korake, ki so potrebni za premikanje iz trenutnega stanja v smeri boljšega.
Ni nujno, da je to psihiater ali psiholog ali nekdo iz tovrstne stroke.
Niti ne bosta dovolj en korak in en trenutek, temveč bo pot dolga in bo nekaj časa trajala.
Važno je, da ima človek potrpežljivost in je povsem iskren s teboj. Še tako grenka resnica bo v tebi prej vzbudila trmo in samoohranitveni nagon, kakor sladke laži, zamegljevanje ali ignoriranje težav.

Če se tako močno ne maraš, da si s premišljevanjem prišla do take odločitve, je rešitev enostavnejša, kot si misliš:

Ljubiti in biti ljubljena.

Spet je klasična floskula v takem primeru, da moraš najprej ljubiti sebe, da te bodo ljubili drugi. Ampak ti se ne maraš, tisti, ki to govorijo, pa se, zato te ne razumejo.
Verjetno hrepeniš po ljubezni, da bi ljubila in bila ljubljena, vendar mora nekdo drug storiti prvi korak, saj ga sama ne znaš ali ne moreš.
Nekdo te mora najprej brezpogojno ljubiti in ti pokazati, kakšni so občutki, kadar si ljubljena samo zato, ker si. To je sicer osnovna naloga staršev, a ne uspe vsem.
Torej sedaj nekoga čaka, da poišče vse tvoje dobre in slabe lastnosti, ti jih iskreno pove, nato pa te ljubi zaradi dobrih lastnosti in kljub slabim. Pri čemer ti pomaga dobre krepiti in slabe odpravljati. Par slabih si je namreč izborilo tolikšno pozornost, da si se znašla tu s takim vprašanjem.
Ko boš ljubljena zaradi dobrih lastnosti, četudi ti bo treba na začetku za vsak poljubček posebej povedati, zakaj si ga dobila, boš počasi povezala dobre lastnosti z dobrimi občutki in v tem začela uživati. Takrat boš začela ljubiti samo sebe in boš lahko samozavestno pometla s slabimi lastnostmi. Pač obraten vrstni red od klasike.

Se ti zdi preveč nemogoče, da bi bilo izvedljivo?
Za začetek javi, da si še tu.
LP,i

New Report

Close