Imeti otroka
Sprašujem se o otrocih – ali so kot taki lahko tudi eden od ciljev v življenju. Gotovo je pomembno, da čim bolj srečno preživimo življenje, morda še kaj ustvarimo in pustimo za seboj, vendar – ali je to vse? Vsaj z vidika narave je življenjski cilj tudi imeti čim več otrok. Tu imamo moški prednost pred ženskami saj to lahko lažje uresničimo – če nismo zraven pri vzgoji, v kolikor pa imamo polno vlogo starša z vzgojo vred pa spet ni razlike. Sam si želim imeti večje število otrok in bi bil tudi recimo pripravljen ženski, ki bi si to želela brez fizičnega stika donirati seme. Obenem pa je otrok čuteče bitje, ki od staršev potrebuje tudi ljubezen, vzgojo, prenos svojih vrednot itd. Sprašujem se ali je prav, da bi imel otroka brez da bi ga tudi vzgajal?
Že to, da si postavljaš taka vprašanja, kaže na to, da razmišljaš. Prej, preden “se zgodi, kar se zgodi”.
Otrok je bitje, s katerega rojstvom se začne novo življenje. V katerem je združeno tisto, kar je najboljšega v tebi in osebi, ki jo imaš rad. S svojo ljubeznijo, prisotnostjo, svojimi dejanji zaznamuješ njegovo otroštvo, preliješ nanj svoja spoznanja, vrednote. Pokažeš mu, kako je, ko si sprejet, zaželjen, ljubljen v varnem okolju.
Bi ti bilo lahko vseeno, kaj se dogaja z nekom, v katerem je tudi del tebe?
Osebno ne vidim ravno nekega smisla, da bi imela otroka, brez da zanj skrbim, ga vzgajam, čutim..
Če se pa sprašuješ, ali je “prav” biti donator sperme, ženski, ki si želi na tak način imeti in vzgajati otroka, torej anonimno, pa ti morda lažje na to odgovorijo moški oz.sami donatorji.
Iz stališča ženske bi pa morda to naredila (rodila drugi ženski otroka), izključno (če bi jo imela) samo svoji sestri (ki bi bila neplodna npr.).
Zgolj fizično so otroci zgolj zapečena želja DNK, da se prenese naprej. Multiplicira. “Virusno”.
Da otroka v celoti prepustiš drugi osebi pomeni zgolj to, da ali na svojo lastno vrednost ne gledaš realno oz. Romanticiziraš drugo osebo.
Nekoč, ko so imeli otrok toliko, “kot jih je bog dal”, je še bilo smiselno oddati otroka premožnejšim (je vsaj eden izmed njih rasel v nekoliko boljših pogojih in je imel višjo verjetnost preživetja).
V razvitem svetu so stvari postavljene na glavo. Imamo cel pok kompleksnih etnično moralnih vprašanj, ki so se pojavili ob umetnem oplojevanju, kot nadomestnih materah.
Hec je, da otroci uspevajo v zelo različnih okoljih (trdoživost življenja samega), ne zgolj geografskih, etničnih, verskih.. temveč tudi čisto glede na to kakšna družina to je: avtokratskta, permisivna, z nasilnežem, enostarševska, istospolna.. Ni, da ni.
Stari afriški rek pravi: “Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.”
Glede na to, da od tam izviramo.. torej dokaj smiselno.
Otrok lahko poseduje talente za stvari, o katerih sami nimate pojma oz. Jih ne posedujete. Zato pridejo prav vsi ostali ljudje v življenju otroka.
Otroka torej ni potrebno “vzgajati”, je dovolj biti darovalec genske osnove. Gledano tehnično.
“Vas” se bo potrudila namesto vas.
P.S. Glede na vse trpinčene, lačne, zavržene otroke.. bi bilo pa bolj smiselno vprašanje: “Zakaj ne skrbim za kakšnega takšnega otroka?”
Bolj človeško je torej posvojiti.
Vzgoja in učenje namreč ni enosmerno, otroci vračajo in razširjajo obzorja. Četudi le s ponavljajočim se vprašanjem: “Zakaj?” Kjer hitro vidiš limito svojega “znanja”.
v Sloveniji je skoraj nemogoče priti do posvojenca. Zavrženih otrok praktični ni, kar se trpinčenih tiče, pa imajo starši 100% lastniško pravico nad njimi. Pa tudi nobena pravljica to ni, ampak so ponavadi same tragične zgodbe.
Za posvojitev je v glavnem treba v tujino, kar pa pomeni, da v bistvu otroka kupiš, saj zadeva ni poceni. Torej je bolj človeško kupiti kot podariti seme?
Po mojem mnenju ne.
v Sloveniji je skoraj nemogoče priti do posvojenca. Zavrženih otrok praktični ni, kar se trpinčenih tiče, pa imajo starši 100% lastniško pravico nad njimi. Pa tudi nobena pravljica to ni, ampak so ponavadi same tragične zgodbe.
Za posvojitev je v glavnem treba v tujino, kar pa pomeni, da v bistvu otroka kupiš, saj zadeva ni poceni. Torej je bolj človeško kupiti kot podariti seme?
Po mojem mnenju ne.
[/quote]
“Bolj človeško je torej posvojiti.” je čustvena protiutež “darovati zgolj spermo”.
Biti človeški, dajati naprej nekaj človeškega. In v tem kontekstu je možno “posvojiti” tudi po polinezijsko, kjer so moški pred prihodom evropskih koloniazatorjev skrbeli za otroke svojih sester (ljubiti se je bilo pa po hipijevsko možno z vsemi ne-sorodniki, otroci so bili pa od “boga dani”).
Ne gre torej za posvojitev v pravnem pomenu besede, temveč v človeškem.
Posvojitvene postopke v Sloveniji poznam preko prijateljev, ki sta to dala skozi (uspešno). Sta pa iskala tudi po Makedoniji in Rusiji, za kar bi morala skupaj spraviti od 12 do 25’000 EUR (če se prav spomnim), pa še sigurno ni čisto.
P.S. Lahko se ti zgodi, da daruješ spermo v banko za osemenitve, kjer potem čez čas izveš, da imaš 34 in več otrok, kar naj bi banke sicer ne počele.