Osamljenost
Pozdravljeni vsi forumaši,
kot prvo, da se predstavim.. Star sem 27 let, prihajam oz. bolje rečeno preselil sem se iz Maribora v Ljubljano letos januarja. 3 leta je, odkar sma šla s punco po dolgotrajni vezi, s katero sma resno načrtovala skupno prihodnost, narazen. V teh treh letih nisem imel kakšnega kontakta s kakšno punco, tudi spal nisem z nobeno, saj se mi ne zdi fer, da bi spal z drugo oz. da bi bil z drugo samo zato, da bi pozabljal svojo bivšo. Preprosto se mi nebi zdelo fer do te punce. Sam sm zlo preprost fant, družaben, rad se veliko smejim, nikoli in nikdar nebi želel komur koli kaj slabega. Sem športnik ( nogometaš), imam službo, imam stanovanje, ne pijem alkohola… imam vse, ampak opažam, da se po treh letih počutim vedno bolj osamljenega. In ta osamljenost me ubija. Vsakič, ko se peljem iz službe domov si predstavljam kako bi bilo, ko bi me doma pričakala punca, ki bi me imela rada… kljub temu, da imam vredu življenje, me je začela ta osamljenost dušiti… tudi kakšne družbe nimam, kar je normalno, saj sem šele kratek čas v Ljubljani. Pravzaprav nevem niti, kje bi našel družbo, saj so ljudje danes samo še na telefonih in niti ne pogledajo okrog sebe na ulicah. Tudi punce, ko malo opazujem, so vzvišene, tudi pogledajo te ne… Ne vem, ali ta občutek osamljenosti izhaja iz tega, ker nisem bil pred Melanie ( ta punca, s katero sma šla narazen 3 leta nazaj) vajen biti sam, saj nisem imel problemov s puncami, da bi mogel biti sam. Ali pa je to čisto normalno, da se človek po treh letih počuti osamljen in pogreša tisti lep občutek, ko imaš nekoga rad in on tebe. Šele sedaj, ko sem predelal to stvar, sem pripravljen spoznavat nove punce, vendar nevem kako, saj se mi zdi, da ni simpatične, preproste punce, ki bi bila samska… je pa res, da nič ne iščem na silo, ampak se bolj prepustim toku in upam, da se bo katera našla ( mogoče delam narobe). Ali more fant res bit poln denarja, poln materialnih dobrin, res hud lepotec ( pa nisem grd človek)? A so res to te vrednote, ki da danes odtehtajo pri puncah? nevem … preprosto ne razumem. Našel sem eno pesem, ki popolnoma opisuje mene in to je pesem od Gibonnija in Oliverja Dragojeviča – Sreča … ko se človek nekako sprijazni s tem, da je sam in ne vrjame več, da bo še kdaj našel novo ljubezen.
Vprašanje: ali je bil kdo v podobni situaciji in kaj ste takrat naredili glede tega? kako ste spoznali ljudi za druženje? kako ste spoznali partnerja/ko?
HVALA ZA VSAK ODGOVOR!!
lep pozdrav vsem!
Pozdravljeni.
Osamljenost sama po sebi precej negativno vpliva na pomembne procese v našem telesu. Namreč, ustrojeni smo tako, da za svojo čustveno regulacijo potrebujejo druge so-ljudi. Tudi sprememba okolja lahko poveča občutek osamljenosti. Melanholičnost, ki se čuti iz prispevka, bi lahko bila tudi posledica blage depresije.
Za gradnjo socialne mreže je potreben čas in primerna pozitivna naravnanost. Priporočam vam, da se ne zapirate v samoto, ampak si poleg službe poiščite hobije, kjer boste lahko v večji meri izmenjevali energijo z drugimi ljudmi (ples, pohodništvo, pevski zbor, joga …).
Glede na opis bi rekel, da prekinitve zveze s bivšim dekletom še niste preboleli. 3 leta je dolga doba in prav je, da da obrnete nov list. Težko je odreti srce novi osebi, če odnos s prejšnjo ni primerno zaprt. Niste napisali ali ste bili v teh 3 letih seksualno aktivni. Tudi ta vidik je pomemben, še posebej za tako mladega moškega, kot ste vi.
Razmislite o tem, da si poiščete psihološko podporo. Ne zato, ker bi bilo res kaj narobe z vami, ampak da boste lažje našli življenjski smisel in radost.
Vse dobro.
Pozdravljeni, ne nisem bil spolno aktiven, tako kot sem rekel, se mi ne zdi pošteno do kakšne punce, da bi preboleval bivšo punco z njo. Depresijo nevem ravno če imam, saj se v službi ( delam z ljudmi) super počutim, tudi z sodelavci imam super odnos. Ta osamljenost pride do izraza, ko sem doma, ali ko hodim po Ljubljani in vidim zaljubljene pare.
Lep pozdrav!
Oj. Zelo dobro vem, kako se pocutis ker sem bil sama zelo dolgo v podobni situaciji. Ampak kak mesec nazaj sem si rekla, tako dovolj je tega, ne morem se skos smilit sama sebi ker nimam fanta, ker nwm nimam 10 na faksu… Ne morem se cel cas smilit sama sebi, tako kot tudi ti ne sam sebi… Nekako drugim znam svetovati, sama sebe pa vedno postavim za drugimi, in sem rekla da je tega dovolj, da je res najpomembnejse, da clovek postavi sebe na prvo mesto. :DPocni stvari ki te veselijo… Ker si v ljublnani, in poznam veliko res lepih poti za sprehode… Ti predlagam, da gres tekat, na sprehod (imas roznik, tivoli, koseski bajer, lahko gres na grad…), pocni stvari, ki jih imas rad, vprasaj kdaj kakega sodelavca, ce bi sel s tabo… Verjamem, da se bo kdo nasel. 😀
Mogoce bi blo super, ce si kupis kaksnega psa, si mogoce ze pomislil na to? Sploh ne mores verjet kako te napolni z energijo, vesel je ko prides domov… Pa se skupaj bosta lahko hodila na sprehode. 😀
Kako se ti to zdi?
Pozabi bivso in pojdi med ljudi. Da se odpoveduješ sexu pri teh letih, je neumnost. Sicer pa v današnjem času je večja možnost, da te bo ženska sexualno izkoristila, kot pa ti njo. Časi se spreminjajo, ti pa si stara šola oz. očitno tako vzgojen. Moraš bit malo egoista, kdo ve, mogoče si bil preveč ustrežljiv in si zato zdaj samski.
Sicer jaz v tvojih letih sem bil nonstop v družbi prijateljev, bil zelo druzaben in imel nekaj resnih zvez s super puncami, na katere sem še danes ponosen, a sem vse pustil za seboj. In tudi prijatelji so se porazgobili.
Če bi me danes CIA nadzorovala, bi rekla, kako sem osamljena oseba 🙂 V mojem življenju so sedaj: služba, šport (tek), branje internetnih vsebin in knjig, na telefonu imam pa ves čas ugasnjeno zvonjenje, ker itak prejemam klicev. Ženske me zanimajo, zelo rad katero lepo premerim, ocenim njen nastop (karakter), a mi na kraj pameti ne pade, da bi jo spustil k sebi. Čedalje raje imam svoj mir. Živim astetsko življenje. Ne hodim na kavice, kvalitetno hrano si pripravim doma in precej denarja mesečno privarčujem ter kar je najbolj bistveno, uživam v samskem življenju.
To je “lepota” večjih mest, polno ljudi ti pa sam. Ti prav zavidam.
Meni je pred časom interneta ena bivša odprla oči. Lepo se obleči, dobra frizura in polovico si že naredil.
Bi ti svetoval kakšno družbo iz službe , pa rajši ne. Sam bi šel tam kjer se zbirajo študentke, ne tiste fensj ampak tiste ki iščejo dobro zabavo, ti pa poligon za trening.
Bivša, pozab jo. Aja še kar sem se skozi leta naučil. Punce še preden dajo konc fantu že imajo novega, oz. da pozabijo bivšega pač grejo prek par drugih. Mogoče bodo rekle da ni tako ….
Uživaj samskot, ker ko bo punca in žena pa otroci jo boš pogrešal.
… lepo se uredi in akcija, … z nasmeškom na obrazu hodi…
V tem zapisu prepoznam namen po tolažbi po opogumljanju a bojim se, da je posledica teh besed drugačna, kajti naredi to, bodi to… še ne prinese motivacije, osmišljanja trenutne situacije, ki ti odkrije vizijo, da narediš korak naprej.
Globoko sem prepričan, da je ob takšnih in podobnih trenutkih lepa priložnost, da grem vase in se vprašam, KDO SEM, OD KOD PRIHAJAM IN KAM GREM?
EDINO KAR JE RESNIČNO NAŠE, SMO MI SAMI. Torej, vsak e vreden stopiti na pot, da se čim bolje spozna, in se ODLOČI živeti sebe. Na tej poti je rast, ki ti da smisel življenja, v rasti pa so padci kakor vzponi. Ko pademo , se naučimo pasti, vsekakor pa tudi pobrati.
Vsaka oseba je vredna, da vstane in zaživi v svoji dostojanstvenosti.
Kaj boš izbral?
HVALA VSEM ZA TAKŠNE ODGOVORE!! Veliko mi dajate misliti in pošteno sem se zamislil nad seboj. Torej samo jaz se lahko odločim ali bom srečen, ali ne in se bom smilil samemu sebi! Vse je odvisno od mene in v samskem stanu lahko dejansko spoznaš samega sebe ter se odločiš, kako boš živel. A razmišljam pravilno?
Tocno tako. V tem casu probaj najprej seveda najti sebe, delaj na sebi… Ugotovil bos kaj v razmerju isces, cesa si od punce ne zelis, kaj ti veliko pomeni v zvezi, kaj pricakujes… Seveda najpomembnejse je, da ostanes zvest sebi in se ne spreminjas, da bi nekomu ustrezal… Pomembno je, da si to kar si… Ce te bo nekdo sprejel, te bo, ce pa te nebo, pa res vseeno, ker je to njegov problem in ne tvoj. Hkrati pa si res nikoli ne isci punce sam zato, da bi bil v zvezi… Kr to je res vlka napaka, ker se niti sam niti punca ne bosta posvecala zvezi 100%, kar pomeni, vstran vrzen cas…
Jaz sem se 3 mesece dobivala z enim fantom, ki se je kaka 2 meseca pred tem razsel s punco… Pac osebno res najslabsa stvar ever… Katastrofa… Njemu se je jebalo za vse, kr naenkrat me je scanslal… Kdo pa je bil pri tem najbolj prizadet sem pac bla to jaz, in sem rabla kar nekaj casa da sem dala to cez. Tako da je res potrebno bit 100% pripravljen na zvezo, se ji tudi posvecat, in ne nekaj na silo, pa da dobis ta obcutek varnosti in je to to… Pac slej kot prej se bo to zacelo krhat… Tko da res uzivaj samsko zivljenje dokler lahko, ima tudi res ogromno prednosti… Bodi to kar si, imej se rad, vedno se postavi na prvo mesto… Punco pa bos spoznal res takrat ko najmanj pricakujes… 🙂
Tak kot pravis, tut jaz nisem mogla verjet da je nekdo tega zmozn… Ampak ocitno je… Kr se dans ne vidim poante zakaj se nekdo dobiva pol pa kr tk… Ampak ok, one lesson more… Boljse sa se clovek res s tem ne ubada, kr so pomembnejse stvari kot pa da se sekiras zarad nekosebe ki te sploh vredna ni…
Ah ja, sej bo prisla taprava, bos vido… Sam ne o tem prevec razmisljat pa bo. 🙂
Dragi Slovenec92,
popolnoma te razumem. Vem kako je, saj sem sama pred kratkim zaključila zvezo ki je trajala 4 leta in pol, zapustil me je, ker je rekel, da ni več zaljubljen vame, da me ima rad le še kot prijateljico. Sicer sem pred pol leta začutila, da ni več tako kot je bilo, saj se me je začel izogibati, niti nisva zadnje pol leta imela spolnih odnosov. Enostavno tako, in se je odselil. Razumela sva se drugače super, redkokdaj sva se skregala. Trgalo se mi je srce, imela sem ga neizmerno rada, še vedno ga imam in tudi imam občutek, da ga bom vedno imela. Mislila sem, da bova ostala skupaj za večno, še sam mi je rekel, ko je odšel, da je mislil, da bova skupaj za vedno. Žalostna sem, ker ne razumem kako ljubezen kar tako mine? Ne morem se pobrati, ostala sem sama v stanovanju, družino in prijatelje imam 50 km vstran od kraja kjer živim, na katerega me veže samo služba, ki je zelo naporna, saj od mene zahteva skoncentriranost in natančnost. Tudi v službi komaj funkcioniram, enostavno se ne morem skoncentrirati, ker mi misli bežijo k njemu. Najhujše pa je zvečer, ko pridejo na plano vsi lepi spomini, neprestano premlevam stvari in razmišljam kaj sem naredila narobe. Sicer imam šele 24 let, to je bila moja prva ljubezen. Najbolj me skrbi to, da ga nikoli ne bom prebolela, življenje pa bo šlo mimo mene. Zanima pa me, če imaš mogoče kakšen nasvet kako si ti prebrodil prve mesece po razhodu?
živijo Katyya,
uau, tukaj si v zlo podobni situaciji, kot sem bil jaz, le da ona ni bila moja prva ljubezen, drugače pa zelo zelo podobno. hmm, a maš slučajno kak kontakt, da bi se lahko bol neposredno pogovorila glede tega? ti dam svoj kontakt in če boš želela, mi napiši mail, kr mislim, da bo bolš, če se pogovarjaš v dva. moj mail je XXXXXXX (OPOMBA MODERATORJA: uporabljajte ZS). Če pa ne želiš, pa povej in si lahko tukaj napišema.
drž se!!!!!!!
tudi sama se tako počutim. zaročenec me je pustil, odšel z ženo od najinega skupnega prijatelja. ona se je zaradi njega ločila… itd… nimam kaj dodati, grozno.
počutim se zelo osamljena, izgubila sem vso družbo… nimam besed…
Točno vem kako ti je. In še vsem ostalim, ki tako trpite. Pride večer, pride dan… brez smisla.
Živjo. Sem v podobni situaciji kot Slovenec92. Sem star 23 let in že tri leta brez punce. Pravzaprav nič omembe vrednega se ni zgodilo v preteklih treh letih odkar sem samski. Sicer imam super službo, prijatelje, hobije, veliko tudi hodim ven na razne dogodke, koncerte tako, da srečam kar veliko punc. A če dalje bolj mi v glavi hodi, da je z mano kaj narobe, vmes se počutim tudi osamljeno, nemočno, moj pogled na punce zadnje čase postaja pesimističen. Moja velika težava je samozavest in pristop do punce, recimo na ulici ali pa tudi na neki zabavi. Enostavno mi vselej v glavi hodi misel “kaj če me pa zavrne?”. Bojim se, da punci nebom všeč, ali pa da bo moj način pristopa oz. način kako bom punco ogovoril narobe, da izpadem nerodno. Posledično velikokrat oz. točno zaradi tega ne pristopim do ženske. Kasneje seveda obžalujem, naslednjič pa naredim enako napako. Sicer sem v krogu prijatlov in družine zgovoren, če pa je kakšna punca polek, ki mi je recimo lušna, pa se že nekako zadržim, me je strah, da naredim, povem kaj ne prijetnega kot, da imam neko blokado v sebi.
Zaradi tega me strah, da se bo to še naprej nadaljevalo in pridem v tista leta, ko več ne bom ravno mlad in ne bo toliko punc na razpolago posledično vse skup postane še težje.
Vesel bi bil vsakega predloga, nasveta kako ogovoriti punco, kako komunicirati z njimi in nasploh kakšni pristopi so puncam všeč.