Čedalje več jeze
V odnosu med dvema se zgodi tudi jeza , ki narašča in je vse pogostejša . Ne doživljaš več zadovoljstva ampak nezadovoljstvo , razočaranje . Po moje se zgodi nekaj konkretnega , ki ne pride kar čez noč ampak z leti . Se je vaša ljubezen kdaj sprevrgla v sovraštvo ali jezo in kaj se je po vašem mnenju zgodilo ? Je kriv tisti ki nekaj zahteva oziroma si želi boljšega odnosa , ali tisti ki mu dobesedno dol visi kaj bo z odnosom ? Kaj po vašem mnenju pripelje do čustva kot je jeza in nezadovoljstvo ?
Včasih moraš za boljši odnos sam narediti spremembo pri sebi do partnerja. Tudi, če misliš, da bi jo moral partner. Pogosto je tako, pa se niti ne zavedamo. Samo to bi rekel.
O rešitvi je že Marko višje. Spreminjati nam je dovoljeno le sebe.
V idealni rešitvi se tega zavesta oba partnerja in se odpravita do ustreznega terapevta (POZOR naziv terapevt v Sloveniji ni reguliran in je mnogo samooklicanih šarlatanov – bivših vzgojiteljev telovadbe ipd. Če nočemo zgrešiti je uradna primerna izobrazba: klinični psiholog ali psihiater.. Tudi druge izobrazbe so lahko primerne, a je to veliko težje vnaprej oceniti. Vse skupaj najbolje pojasni Dr. Daniela FIket – psihiatrinja – v tejle temi: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=6&t=11149528 )
Namen obiska terapevta je, da se oba izstrgata iz ustaljenih vzorcev ravnanj ter predvsem sprememba izrazoslovja, ki ne bo več ofenzivno – defenziven.
Seveda pa so v ozadju vzroki zakaj se ljudje ujamejo v takšno “dramo”. Na nek način, ker točno to Dramo potrebujejo.
Posledično je resničnih izhodov iz le te malo. Včasih pomaga dovolj katarzičen dogodek v življenju, drugič neko samozavedanja, kot je vaš zapis. Ampak med zavedati se in ukrepati je ogromen razkorak, ki se ga kot rečeno, lotijo malokateri.
Prvi pozitivni korak je poiskati si terapevta in se lotiti svojega dela udeležbe. Idealno to storita oba (vendar v to drugega ne moremo siliti, lahko zgolj povabimo).
Ena izmed ozadij, za Dramo pa je čudovito orisana v nadaljnem tekstu.
– – – – – – – – – – – – – – – – –
Prenos iz druge teme – Družine in kako v njih preživeti, Robert Skynner in John Cleese,
[img]https://i.pinimg.com/236x/c9/74/bd/c974bd8ff17e8a80f62f14f45ca3dd7e–reading-books.jpg[/img]
ZAKAJ SEM SE POROČIL RAVNO S TABO?
str. 15-18 (poglavje sicer poteka od 13. Strani in se začne z udarnim Johnovim vprašanjem: Zakaj se ljudje poročajo? – omislite si knjigo za odgovore in nadaljna vprašanja)
Robin: …Lahko ti rečem, da je ta ugotovitev ena od najbolj presenetljivih, do katerih sem se dokopal v dolgih letih dela z družinami in tudi sam sem jo le počasi in postopoma sprejel kot resnico. Najbolj dramatičen dokaz zanjo je t.i. “Vaja o družinskih sistemih”. Prvič sem imel s tem opravka leta 1973, ko so nam jo predstavili gostujoči ameriški družinski terapevti. Zdaj smo jo vključili med svoje vaje na Institutu za družinsko terapijo.
John: Za kakšno vajo gre?
Robin: Njen namen je pokazati, kakšni razlogi vodijo množice osebkov, ko se družijo v pare. Ta vaja je bolj jasno kot karkoli drugega dokazala podzavestno privlačnost, ki deluje med ljudmi; pokazala, kako učinkuje in za kaj pri tem gre.
John: Hočeš reči, da pri tej vaji ugotoviš, zakaj izberemo drug drugega, ne da bi drug o drugem kaj vedeli?
Robin: Da. Stažistom na praksi jo ponudimo že zelo zgodaj, idealna je celo čisto na začetku, ko so si še popolni tujci. Zberemo jih v skupino in jim naročimo, naj si izberejo tistega, ki jih spominja na koga v njihovi družini ali – to bi bila druga možnost – nekoga, ki jim daje občutek, da bi “zapolnil primanjkljaj” v njihovi družini. In to je še posebej važno – medtem, ko se izbirajo, se ne smejo pogovarjati. Samo dvignejo se in se sprehodijo ter se opazujejo. Ko so se izbrali in se združili v pare, se lahko začno pogovarjati – in naročeno jim je, naj skušajo ugotoviti, zakaj so se tako odločili. Spodbudimo jih, naj primerjajo svoje družine. Nato mora vsak od parov izbrati drugi par in potem se morajo štirje med seboj dogovoriti, kako bi ustvarili neke vrste družino; zdaj določijo vloge, ki bi jih vsakdo imel v taki družini. Nato se pogovarjajo o tem, kaj v njihovih lastnih družinah jih je nagnilo k temu, da so se odločili, kot so se. Na koncu celotni skupini poročajo, kaj so ugotovili.
John: No, in kaj ugotovijo?
Robin: To, da so nekako izbrali po tri osebe, katerih družine so delovale na zelo podoben način kot njihova lastna.
John: Kaj hočeš reči s tem, da so “delovala na podoben način?”
Robin: Ugotovijo na primer, da so vsi štirje iz družin, kjer ni bilo prave medsebojne topline; ali pa morda iz družin, kjer so težko izražali jezo ali zavist; ali pa iz družin, kjer so bili odnosi blizu incestu; ali pa iz družin, v katerih se je vselej pričakovalo, da bodo ljudje veseli in optimistični. Lahko ugotovijo, da so vsi štirje imeli očeta, ki ga prav v tistem času, ko je bilo ta za njih zelo važno, skorajda nikoli ni bilo doma; ali pa, da so vse družine utrpele velike izgube ali doživele podobne spremembe v času, ko so bile iste starosti.
John: Ali ne bi bilo to lahko posledica dejstva, da si vsi prizadevajo, da bi našli stvari, ki so jim skupne?
Robin: Pojasnilo ne zadostuje, ker z njim ne moremo razložiti tako velikega števila povezanih podrobnosti, ki vsakokrat pridejo na dan. Vem, da se verjetno ljudem, ki tega niso poskusili, dokaz ne zdi najbolj prepričljiv, saj je kar neprijetno misteriozen, ko to sam doživiš.
John: Kaj pa s tistimi, ki obsedijo? Kako razlagaš, da jih nihče ne izbere?
Robin: Prav ti so mi prinesli zadnje dokaze in me prepričali, da se v resnici dogaja nekaj izjemnega. Ko sem prvič vodil skupino dvajsetih študentov družinske terapije in sem jim dal to vajo, me je zaskrbelo, da bodo tisti, ki bodo zadnji izbrani, mogoče prizadeti, češ, da jih zavračajo. Ko sem četvorke spraševal, kakšne podobnosti so ugotovili v svojih družinah, sme pustil za konec skupino titih, ki so obsedeli, ker me je bilo strah njihovih reakcij. Pa so bili ravno tako vzhičeni kot vsi drugi. Ugotovili so, da vsi izhajajo iz rejniških družin, oz. So bili posvojeni ali vzgojeni v internatih. Vsi so že zgodaj v življenju začutili, da so jih zavrgli in v tej vaji so se zanesljivo znali poiskati v množici drugih.
John: Hočeš reči, da vsakič, ko ponovite to vajo, ugotoviš, da se študentje izberejo zaradi neobičajno velikega števila podobnosti v značilnostih njihovih družin, v družinski zgodovini in v družinskih stališčih.
Robin: Tako je.
John: Kakšna pa je zveza med vzroki, zakaj so ti ljudje izbrali drug drugega, in vzroki, da se zaljubljamo v določeno osebo?
Robin: Bistvena. Kot vemo, da je dovolj razlogov, zakaj prideta dva skupaj in večino od njih zlahka razumemo. Eden prionirjev zakonske terapije v petdesetih letih, Henry Dicks, jih je razvrstil v tri glavne skupine: na prvem mestu so socialni nagibi, družbeni sloj, vera in denar; na drugem so zavestni osebni razlogi, kot čedna zunanjost, skuna zanimanja, torej razlogi, zaradi katerih si zavestno nekoga izbereš, in tretjič; nezavedni mehanizmi privlačnosti, ki jih vsi po vrsti imenujejo “kemija”.
John: Vaja torej kaže na tretjo skupino, na nezavedne privlačnosti, iz tega naj bi torej sledilo, da ljudje podzavestno izbirajo drug drugega zaradi podobnosti v funkcioniranju družin, iz katerih so izšli?
Robin: Seveda. Pomisli, da naši študentje dejansko iščejo nekoga, ki jih spominja na osebo v njihovi lastni družini ali na nekoga, ki bi v tej isti družini zapolnil očiten primanjkljaj. Pri tem pa so vsi med seboj tujci: ne gre za nikakršno dedno podobnost v videzu ali osebnostnih značilnostih. Presenetljivo pa je, da se kljub temu zgoljs pogledom izbrejo ljudje, ki imajo neverjetno podobne otroške izkušnje in tudi specifične družinske probleme.
John: Z drugimi besedami, s seboj prenašamo naokrog svoje družine, nekje v sebi jih skrivamo. Oddajamo znake, po katerih nas prepoznavajo ljudje s podobno družinsko preteklostjo?
Robin: In ko pridemo z njimi skupaj in se z njimi družimo, v nekem smislu spet vzpostavimo svoje prejšnje družine. Malce grozljivo mar ne?
John: Najbrž si kar blizu resnici. Kot psihiatru ti je gotovo blizu misel, da podzavestne sile vplivajo na človekovo vedenje. Vendar pa je za laika, kot sem jaz, šokantno, ko nenadoma ugotovi, kaj vse počnemo iz razlogov, ki se jih ne zavedamo. Pomisli samo na neskončno število informacij, ki jih podzavestno ves čas zbiramo o drugih ljudeh.
Robin: Res je prav neverjetno, koliko signalov sprejemamo od ljudi in koliko lahko pri tem izvemo o njihovih osebnostih, torej tudi o njihovih družinah.
John: Ali lahko poveš več o teh signalih?
SIGNALI..
(str. 18/21)
Robin: Vsi ves čas oddajamo sporočila o tem, kakšne vrste ljudje smo. Sporočila se prenašajo z izrazom na obrazu in razbirajo iz načina, kako uporabljamo svoje telo, saj veš, zadnje čase je moderno govoriti o “govorici telesa”.
John: Drža, obleka, način gibanja, kretnje..
Robin: Vendar ni pomembno samo, katre gibe izvajamo, ampak tudi, na kakšen način, kako pogosto jih izvajamo itd.
John: V redu, ne razumem pa, kako ti signali lahko prenašajo sporočilo o družinskem okolju iz katerega izhajaš.
Robin: Vsi znamo prav dobro uganiti, kako se ljudje počutijo v določenem trenutku, kajne? Jasno lahko razbremo, ali so prijateljsko ali sovražno razpoloženi, vedri ali žalostni itd. No, in poleg teh stalno spreminjajočih se čustev, ki jih ves čas doživljamo, ima vsakdo še določena običajna čustva in stališča.
John: In ti izhajajo iz temeljev osebnosti, hočeš reči? Nekdo je kar naprej potrt, drugi razrdažljiv ali pa predstavlja mučenika ali kogarkoli drugega.
Robin: Tako je. In ta privajena čustva se bodo kazala v drži telesa, v izrazu in načinu premikanja. Oglej si za primer depresivnega človeka. Ves je zgrbljen, potrt in mlahav, premika se brezvoljno. In ker ima že leta dolgo potrt izraz, se bodo razvile določene črte, po katerih ga bomo takoj prepoznali. Isto drži za veseljaka: ker se veliko smeje, se mu bodo na obrazu zarisale stalne poteze, ki izražajo veselje. Navadno bo v gibih izražal pozitivnost, podjetnost in pokončnost; tretji, ki je malce maničen, se bo gibal sunkovito, videti bo napet in bolščeče bo zrl predse.
John: No, tega slednjega se kar dobro zavedam. Prav tak namreč postanem, kadar sem pod pritiskom, to podobo pogosto uporabljam v svojem igralskem poklicu. Oči mi nekoliko izstopijo, mišice na sencih in čelu ter nad čeljustmi se mi napno.
Robin: Si kdaj opazil, da so tudi moje oči videti take?
John: Pravzaprav ne. Veš kaj, do danes še nikoli.
Robin: No, prav zanimivo pa je, da sem med vajo o družinskih sistemih stopil v par z nekom, in izbrala sva še drug par.. preden je sploh kdo med nami ugotovil, da imamo vsi štirje pravzaprav enak pogled!
John: Pa misliš, da se midva zato tako dobro razumeva, ker naju bolščeči pogled opozarja, da izhajava iz podobnih družinskih okolij?
Robin: To je kar verjetno. Ostaniva še naprej pozorna na druge podobnosti.
John: Pravkar sem se spomnil. Pred leti sem opazil, da me pogosto privlačijo ženske s takšnimi očmi, čudno pri tem pa je bilo, da je privlačnost popustila, takoj ko sem se tega zavedel. Prav gotovo je, da je še nekdo v moji družini imel tak pogled. Tu pa je še nekaj, česar ne razumem. Praviš, da je mogoče iz človekove osebnosti, oz. iz njegovih običajnih čustev – kot jih imenuješ – ugotoviti, kakšna je bila njegova družina. Zakaj? V kakšni zvezi je to?
Robin: Poglej, vsaka družina kaže težnjo, da na svoj poseben način obravnava čustva. Običajno vsi menijo, da so nekatera čustva “dobra”, druga pa “slaba”. Zato bodo zelo sproščeno izražali ”dobra” čustva, močno pa se bodo izogibali “slabim”. Morda so zadržani pri izražanju čustev nasploh, ali pa, nasprotno, popolnoma sproščeni. Posledica tega je, da vsaka družina razvije značilen skupek čustvenih stališč oziroma vrednot, tako da člani te družine delijo enake čustvene navade.
John: Kar pomeni, da bodo vsi oddajali podobne signale in si bodo celo nekoliko podobni?
Robin: Da, ni samo dednost tista, ki ustvarja podobnosti v družinah. Saj celo posvojeni otroci sčasoma postanejo podobni članom družine.
John: Je to tudi vzroka, da postanejo psi podobni svojim lastnikom?
Robin: Da, tudi v tem je precej resnice. Tudi družinski ljubljenčki se morajo podrejati družinskim navadam. Zato bodo imele družine, ki verujejo v samooblvadanje, ubogljive pse, družine, ki pa v to ne verujejo, imajo pa bolj divje otroke, dražijo pse, in psi se vedejo na podoben način.
John: Poskusiva povzeti.. Signale torej oddajamo z izrazom, držo in načinom gibanja. Tako sproščamo svoja privajena čustvena stališča, ki so podobna stališčem drugih družinskih članov. Ljudje iz podobnih družin zaznavajo te signale in se nanje odzivajo.
Robin: Pravilno. Prav to nam kaže vaja o družinskih sistemih.
John: No, v redu. Nečesa pa vseeno ne razumem. Rekel si, da ljudje, ki izberejo v tej vaji drug drugega, pogosto ugotovijo, da so v določeni starosti doživeli podobne dogodke. Prej si omenil primere pogostih očetovih odsotnosti oz. smrt v družini. Kako se to ujema s tem, kar si mi prejle razlagal?
Robin: Reciva, se iz vaje o družinskih sistemih naučimo še česa drugega. Deniva, da nekoga, ki je imel na določeni stopnji razvoja prav posebne težave, privlači oseba, ki je prav tako imela težave na isti stopnji.
John: Tega ne znam povezati s tistim, kar si prej razlagal. Mislim, da je ta misel čisto nova, brez zveze s prejšnjim.
Robin: Ni res, tesno je povezana s tem, kar sem prej povedal. Nekaj minut še potrpi in vse ti bo jasno.
John: Kaj si hotel s tistimi “težavami na določeni razvojni stopnji”?
Robin: Če je nekdo preskočil enega od razvojnih stadijev, ga bo privlačila oseba s podobno družinsko zgodovino, oseba, ki je mogoče preskočila isti razvojni stadij.
John: Panika me še ne bo zgrabila.. Vendar bi te prosil, da mi vseeno najprej razložiš, kaj si predstavljaš pod “razvojno stopnjo”. Mogoče bom potem razumel, kako lahko človek nekaj takega preskoči.
RAZVOJNE STOPNJE..
(Str. 21/26)
Za nadljnje branje si sposodite knjigo v knjižnici ali pa si jo kar kupite. Je vredna nakupa, neke vrste biblija odnosov, družin, otroštva.. Priporočam (tudi nadaljevanje: Življenje in kako ga preživeti)
Meni. In ni res, kot je nekdo napisal v prvem komentarju, da moraš spremeniti sebe in ne partnerja. V mojem primeru se je oseba delala dobesedno norca iz mene in to je v nekaj letih vodilo do same jeze do te osebe. Ljubezni ni ostalo nic več. Nekaj je mogoče res zahteva po več pozornosti, to lahko narediš kaj na sebi. Če pa se nekdo grdo obnaša do tebe, te žali, pa je dafinitivno krivda na strani partnerja. Jaz sem vse skupaj uspela pustiti za sabo in mi sedaj v novem razmerju ni jasno, kako sem se lahko zadovoljila s takim odnosom in mislila da bo enkrat boljše. Zakaj se je pri tebi pojavila jeza ne vem, ker ni nič napisano, te pa zelo dobro razumem kako ti je.
Nikoli, ampak res nikoli ni krivda enostranska. Nikoli.
Dva sta potrebna za ta ples, kar že v osnovi pomeni, da je “krivda” obojestranska. To sporoča že prastari angleški pregovor:
[img]https://www.eesc.europa.eu/resources/toolip/img-thumb/2011/05/05/cover-it-takes-two-to-tango-extra_large.jpg[/img]
Potreba po iskanju krivca, žrtve.. je črno beli vzorec, ki nam zagotovi zgolj to, da le tega ponavljamo.
Nikoli, ampak res nikoli ni krivda enostranska. Nikoli.
Dva sta potrebna za ta ples, kar že v osnovi pomeni, da je “krivda” obojestranska. To sporoča že prastari angleški pregovor:
[img]https://www.eesc.europa.eu/resources/toolip/img-thumb/2011/05/05/cover-it-takes-two-to-tango-extra_large.jpg[/img]
Potreba po iskanju krivca, žrtve.. je črno beli vzorec, ki nam zagotovi zgolj to, da le tega ponavljamo.
[/quote]
Ja je res. Da sem dovolila tako obnašanje in se trudila zanj namesto, da bi postavila meje oz prekinila zvezo, ki ni vodila nikamor.
Ja je res. Da sem dovolila tako obnašanje in se trudila zanj namesto, da bi postavila meje oz prekinila zvezo, ki ni vodila nikamor.
[/quote]
In ker se ljudje počutijo krive, paradoksalno potem še nekoliko dlje ostanejo ali celi za vedno ostajajo v takšnih vezah (nenehna Drama).
Pretirano prevzemanje krivde nas namreč dela ranljivejše, šibkejše.. manj zmožne postaviti zdravo mejo. Ampak prav zaradi te nezmožnosti (ki zelo verjetno izhaja že iz odnosov osnovne družine – staršev ali starih staršev), smo si poiskali partnerja, da to Dramo akutne krivde na novo uprizarjamo.
“Ponavljamo razred” toliko časa, da res znamo 🙂
Tisti zanimivi del, ki me intrigira, ko opazujem soljudi, sodelavce, prijatelje, ki ostajajo v takšnih dramskih zapletih orkanov čustev in sovraštva.. pa je, da se nekako ne premaknejo.
Gredo celo do terapevtke (verjetno namenoma, ker so moški običajno malce bolj v dejanja usmerjeni?), naredijo majhen korak minimalnega ozaveščanja.. na nek način bolj v smislu nastopa za druge: Poglejte, saj hodim k terapevtki! (Čim cenejši, ker sem tudi ekonomsko osveščen.)
Nato pa nič ne naredijo. Ne hodijo redno, ne izpolnjujejo dogovorjenih nalog ali prekinejo še preden se zares kaj začne odvijati (nekje od 10 terapije naprej se začnejo stvari dejansko razkrivati).
Drugi del čudenja so terapevti sami (ne vsi).. ali res srčno verjamejo, da se morajo ljudje sami ozavestiti in kreniti (kar je lahko čez 1000 let, torej ne v tem življenju) in bodo morda malenkostni popravki, mikro pomoč dovolj.. ali samo hladokrvno zaračunavajo (ker vedo, da se ne bo nič zgodilo pri določenih profilih ljudi)?
Verjetno malce obojega, ker zanimivo, ti nenehni jamrovci (odvisni od drame) že dobili opozorilo od terpevta, da terapija nima smisla, če se jo lotevajo s figo v žepu (nerednost, neopravljanje nalog itd.).. oni pa še kar hodijo in plačujejo, potencialno zamenjajo terapevtko in spet od začetka.
Neke vrste plačani, “profesionalni” poslušalci. Ker Drama ni Drama, če ni publike, v stilu antičnega filozofskega vprašanja: “Ali drevo, ki pade v gozdu, proizvede zvok, če nikogar ni tam, da bi to slišal?” 🙂