Zanima me vaše mnenje, saj ne vem več ali sem postala hudo preobčutljiva ali pa dejansko tako več ne gre…

Praktično od svoje polnoletnosti živim na svojem, vajena samostojnosti in življenja brez staršev. Mož je podedoval nekaj denarja in ga vložil v mansardo v hiši svojih staršev, kjer živiva zadnjih nekaj let. Tast in tašča sta prijazna, vedno priskočita na pomoč, občasno pa je vsaj zame težava v tastu. Trenutno sem noseča, zato tudi več časa doma, in verjetno me mantrajo tudi hormoni, poleg tega pa se moram po 15 letih znova nekomu prilagajati. Če se ne vidimo po dva dni, me tast že gnjavi kaj je narobe, če sem mu kaj zamerila. Prihaja čez dan, tako da povzoni, a kar vstopi, ne počaka niti sekunde, potem pa sprašuje okrog tega koliko je temperature v stanovanju, zakaj je ne merim in podobne bedarije. Včasih pridem “domov” in ga seveda najdem v stanovanju – meri temperaturo, gleda streho, opazuje balkon. Sprašuje me kam grem in kdaj pridem?! Če zunaj zasliši premik vozila že leti ven in preverja kdo je prišel, sprašuje kje je mož in kdaj pride. Zdaj je mož predlagal, da bi začela notranja vrata zaklepati, pa se mi to ravno ne zdi primerna rešitev. Glede na to, da sem doma, bo seveda izpadlo, kot da je to zrastlo na mojem zelniku. Pošto dobimo skupno, hišnega zvonca ni in tako seveda cela hiiša ve, kdo je prišel. nimam več občutka kaj je prav in kaj ne, rada bi “najin” zvonec in nabiralnik, mož je proti. kako imate ostali to urejeno? ko sva bila v službi je bil seveda mir, zdaj me skrbi, da mi bo ob malem otroku skoz dihal za ovratnik. Že zdaj sem totalno nesproščena, kako šele bo.

samo počakaj, da se rodi še otrok.
Tvoj mož ni samostojna oseba, ampak privesek svojih staršev, zato ne smeš razmišljati o vas kot neki samostojni družini, ampak si samo del širšega klana. Če nisi oseba za te špase, bo treba nekaj evrov reskirati in oditi na svoje. Če se bo mož seveda strinjal.

Ne vpletaj se v postavljanje mej njegovim staršem, to mora uredit izključno on, ki je njihov sin in bo to tudi ostal ne glede kaj jim reče, če boš ti kaj rekla boš nartavečja xyz.…
Ključavnica ni rešitev, naj on očetu direkt pove, da rabita zasebnost in da se ne more kar tako sprehajat po stanovanju četudi je to njegova hiša.

Skratka mladi očka mora postat mož/taprav dec v nasprotnem bo ostal brez vsega 😉 🙂

Pozdravljeni.

Tako kot ste opisali starša svojega partnerja se mi zdita razumna človeka. Zahteva pa vsaka skupnost meje v odnosih. Meje se lahko prestopajo zaradi zavestnega nagajanja, lahko pa čisto podzavestno, kot se verjetno dogaja v vašem primeru.

Rekel bi, da očeta vašega partnerja skrbi za vas. Tisto, kar pa se on verjetno ne zaveda je, da lahko takšna skrb drugo osebo duši. Menim, da bi bilo dobro, če bi se o tem najprej uskladila vidva s partnerjem in bi se potem skupaj pogovorila tudi s staršema od partnerja. Naj vas ne bo strah zastopati stališča, da si želite več zasebnosti. Prav je, da vas partner pri tem podpira in se on pogovori s staršema, vendar je enako pomembno, da znate tudi sami stati za tem mnenjem. Saj ni treba tega zagovarjati na dramatičen način, lahko preprosto rečete nekaj v smislu: “Vem, da vas skrbi, in da imate zelo dober namen, hvala, da pomagate, ampak meni je zelo pomembno, če lahko sama poskrbim in izmerim oz. poskrbim za temperaturo v stanovanju.”

Prav je, da bi se pogovorili tudi glede režimov vstopov, pošte, zvonca. Tukaj ni pravih in napačnih odgovorov. Pomembno je, da dosežete takšne dogovore, da lahko normalno sobivate. V kolikor to ni mogoče in so meje pogosto kršene, se lahko takšno sobivanje spremeni v pekel.

Če ponovim bistveno. Pomemben je dialog, tudi o stvareh, ki vas motijo.

Vse dobro.