Js se tega ne grem več
Zdravo,
sem 19-letna študentka, dolenjsko-štajerskega izvora. Odkar sem se zaradi študija preselila v našo prestolnico, mi non-stop niha razpoloženje. To sem sicer opazila že prej, ampak se tega nisem tako očitno zavedala.
Danes se je pri meni v študentskem domu oglasil moj kolega, s katerim sva si zelo blizu… Tudi začela sva tako. Zelo na blizu. Včasih tako nanese, hja, opa cupa in postelja je pomečkana, odeje pa na tleh. Med nama se nekaj plete, čeprav nama je obema nekako jasno, da to nikamor ne pelje. On je leteči deček, doma ima opravka z avtomobili, delavnico, cel je v tem poslu. Rad zvrne kakšen glažek in potem mu jezik še bolj teče. In potem sem tu jaz, navzven plaha in dolgočasna deklina, s kroničnim pomanjkanjem samozavesti. Zaprta vase. Danes bi se mu najraje razjokala, ko sva ležala na moji postelji. Nekaj dni se mi ni javil, zjutraj pa je priletel sms z opravičilom, da je rabil nekaj časa zase… in pol je pridrvel v Ljubljano. Že skos mi je jasno, da še vedno ni prebolel bivše in sem se sprijaznila tudi s tem, da je še dolgo ne bo. Niti približno ne pričakujem, da jo bi lahko jaz nadomestila. Na-a. Pa ni point v tem. Sama sem razbrala, kaj ga teži, to je tudi potrdil in njegov problem sva obdelala. Moji pa so ostali neizrečeni. Tako močno si želim, da bi lahko nekomu zaupala svoje težave. Pa jih ne znam ubesedit, mogoče pisno, ampak na štiri oči – ni šans. Ko sem v stiku z ljudmi dobim neko blokado, kot bi cenzurirala samo sebe. Čeprav imam tega tipa rada, mu tega ne znam pokazat, v najinem odnosu sem pasivna. Ko sva skupaj nimava ravno tihih uric, vseeno pa beseda ne steče gladko. Zakaj? Ker se ne morem sprostit.
Stalno sem zategnjena. Ne vem, ta občutek napetosti, sploh v vratu in vrhnjem delu hrbta. Obupno potrebujem nekoga, ki bi mu lahko povedala o mojih travmah, se scmerila na njegovi rami kot majhen otrok in nekontrolirano izpovedala svojo dušo. Vse od tega, kako se je moja mama valjala po tleh v kopalnici, menda shizofrenija, ali poporodna depresija, saj ne vem, ker doma o tem nikoli ne govorimo, čeprav je od rojstva mojega mlajšega brata minilo že 10 let. Po njo je prišel rešilec, medtem ko je ona očetu pod nos molila cd-je s porniči, ki jih je našla med njegovimi stvarmi. Baje so bile scene podobne, ko sem bila jaz v plenicah. Bi bila zelo vesela, če mi kdo to razloži, drugače bom šla sama do njenega zdravnika in od njega zahtevala pojasnilo. Če to čaka tudi mene, nočem naraščaja. V familiji na redni bazi, to pomeni nekajkrat mesečno, prihaja do obsojanj s fotrove strani, češ, da smo ostali “druščina lenuhov”. Mami ne dela, je invalidsko upokojena, čeprav mi ni čisto jasno zakaj, ko pa je površinsko videti, da je dela sposobna. Od vrnitve s psihiatrije se je stanje obakrat spet uravnovesilo, vsaj tako se mi zdi. Ne vem pa kaj se dogaja v njeni glavi, tako kot marsikdo ne ve, kaj se dogaja v moji. Med poletnimi počitnicami sem opravljala študentsko delo in pri obeh poslih sem ves bila notranjo bitko sama s seboj. Stalno se obremenjujem s svojim videzom, namesto z dogajanjem okoli mene, sprašujem se, kaj si ljudje o meni mislijo, ko me prvič zagledajo. In kakšna sem? Ja, takšna, majhna, nekoliko buckasta, lica kot bi me kdo nafilal z botoksom. Ko še enkrat berem tale zadnji stavek, se zgražam sama nad seboj in še bolj nad svojo negativno samopodobo. Ne morem se sprejeti takšne kot sem, pa kakršna koli že sem.
Pri javnem nastopanju zardim v faco kot kuhan rak, ker je prvo, kar pomislim, ko stopim pred občinstvo to, kakšna se jim zdim. In potem mi po ordinatni osi vse pade dol, zdrdram naučeno, ne glede na to, kako podrobno sem preučila izbrano temo in se na predstavitev pripravila. Ne vem, kako hudiča iz svoje glave, bolj ko listam po internetu, slabše je. Doma se pogovarjamo, ampak spet precej zadržano. Ati se zelo rad obeša na besede in potem premleva, kaj je kdo rekel in kaj se skriva za tem… v ozadju… bla bla bla A LAHKO FAKING NE? Njegova služba je takšna, da med tednom od njega zahteva odsotnost od doma. Vrne se ob vikendih. Z mami se vsak večer slišita po telefonu, govorita eno uro, a si v bistvu ne povesta nič novega. On cele dneve za volanom, ona med piskri, kaj je tuki za diskutirat?
Vozniško imam, a nimam avta, narejeno gimnazijo, a brez poklica, polnoletna, a vsi mislijo, da jih mam 14, ker sem mala z baby-frisom, študiram, a v smeri, kjer se ne vidim. Po moje sposobna samostojnega življenja. Ampak po vsem kar sem napisala ne morem bit ZRELA. Zrel človek ne obeša svoje zgodovine na net, poišče si pomoč. Ampak js tega nisem sposobna, ker ne vem, kje začet. Za vtaknit v mentalno bolnišnico. Samo dokler mi bosta tastaradva nabijala slabo vest, če se dobim s kolegi (njuna hčerka ne bo nikjer “lutala”), dokler se bo pod našo streho mešal ogenj in se dolival bencin, ko se bo nekomu sprdnilo, in dokler se ta usrana tiha vojna ne bo končala, bom težko našla samo sebe, svoj smisel. Zbegana sem. Totalno. Vem, kaj so moje prioritete, ampak se po njih ne ravnam.
Povzetek: Imam težave v odnosih, sama s seboj in pa s svojo družino, ki jo imam sicer neizmerno rada. Imam veliko stikov, a z nikomer poglobljenih, pristnih. Iščem recept za lepše in predvsem bolj zdravo življenje, drugače mi čir na želodcu ne uide. Brez šale.
Najlepša hvala.
Srečno 2019. 🙂
Uf dobila si lepo doto, prtljage polna malha…. 😛
Glede na to, da se zavedaš težav mislim, da jih boš uspešno prebrodila.
Glede videza se ne rabiš sekirat preveč, ker vsake oči imajo svojega malarja in nekomu si/boš čudovita ravno takšna kot si 🙂 Ne prevelika, prijetno popolnjena, luškana 😉
A veš da visoko rasa dekleta ne morejo bit nikoli luškana?
Lahko so lepa, lušne so pa samo tiste malo manjše :))))
Sigurno ti ni luštno. Rabiš pogovore, samo nimaš nikogar. Te razumem. Prijavi se na forum, da se lahko na zasebna sporočila pogovarjaš. Saj bo šlo.
No on_ ne pretiravej. Tudi visokorasla dekleta smo lustna. In ne gre se za velikost, dolzino, sirino.. gre se za to, da se drugacni med seboj privlacimo. Mene kot visoko, sportno, z bolj ovalnim obrazom privlaci tudi kak buckast in okroglolicen fant, ce ima ostale manire na mestu.
Punca ti se pa ne obremenjuj s seboj, si mlada, malo se se lovis, vsi smo se.. jaz se pri 30+ vcasih ne vem ali je ta pot, ki jo hodim prava pot. Tudi ne ravno roznate razmere doma, pa ravno ta neroznatost iz nas naredi izklesane diamante, le premalo se zavedamo tega. Ceni se in ne pusti, da fantje “hodijo” po tebi v primeru, ce hoces resno zvezo. Postavi meje, pa cetudi ostanes trenutno sama, bo ze prisel pravi.
In ne obremenjuj se z videzom, meni se zdis fletna ravno zato, ker si malo drugacna od mene. Srecno!
No, prvo vse čestitke, da si prišla sploh do tega momenta, da si napisala sporočilo, to je znak, da se zavedaš svojih problemov in greš tudi v smeri reševanja.
Kot so že predhodniki napisali, vse izhaja iz nas. Sam sem iz podobnega okolja, a sem ravno tako ujet v zaciklanem krogu. Pri meni so problematike povzročile revščina, nobene ljubezni, fizično in psihično nasilje skozi vse otroštvo in sedaj. Anksioznost, slaba samopodoba me je stala vseh kontaktov z sovrstniki že kmalu v puberteti, tako da zadnjih 10 let sploh nimam nobenega prijatelja. Posledično sem se izoliral od vseh ljudi, niti ne vzdržujem nobenih odnosov izven ožjega družinskega/sosedskega/službenega kroga. Seveda ni presenetljivo, da imam zaradi nenormalnega odnosa z materjo, ki me zaradi svoje motnje terorizira že vse življenje (pomanjkanje ljubezni sem seveda zamenjal s svojo drogo – hrano in postal predebel že kot otrok) izjemne probleme, ko se gre za navezovanje stikov z nasprotnim spolom in se do sedaj sploh še nisem spustil v odnose. Moje življenje je postalo ena sama rutina nujnega dela za preživetje, gledanja računalnika in prenažiranja s hrano. Na vsake par mesecev mi uspe za kako obdobje malo bolj kontrolirati svoje ekcese. Z časom sem seveda dobil tudi svoj kupček kroničnih bolezni, ki mi še bolj otežujejo vsakodnevno življenje, ter vsak trenutek opozarjajo, da nisem vreden obstoja na tem planetu. Nimam veselja do nobene stvari, moja pozornost do osebe, stvari ali hobija me mine po parih minutah. Ujet ostajam v primežu tistega, kar je prav, mojih dolžnosti do drugih, a sam sebe zanemarjam na najvišjem možnem nivoju. Včasih se vse, kar se nabere v meni, izbruhne z vulgarnostjo, prepade me jeza, da se še sam sebe ustrašim. Vem, da tako dolgo ne bo šlo več naprej in bo prej ali slej potrebno psihiatrično zdravljenje, ki ga odlašam, kakor dolgo bo šlo. Vsak dan je novo razočaranje, a obupati ne smemo. Dokler smo živi, se da ukrepat.
Čustveni del življenja bi re morali učiti podobno kot zgodovino, fiziko itd. Govorim na splošno, da ne boš mislila, da tebi pamet solim. Kar opisuješ, svoja doživljanja, občutke, manj poglobljene odnose, se mi zdi popolnoma normalno, glede na pretekle izkušnje. Zdi se mi, da ima še polno ljudi dosti slabše razumevanje s samim seboj. In da si ti kar ok.
Bolj kot nekdo razume, kaj se mu v življenju dogaja, bolj kot poskuša slediti samemu sebi, lažje mu je. Neraziskana čustvovanja si jaz predstavljam kot eno kopico recimo volnenih klopk premešano v eno samo godljo. Ko te volnice lepo razporedimo, damo vsako v svojo klopko, jo lepo zložimo, navijemo, tudi tisti najhujši problemi izginejo. Ne pa seveda preblemi s napr boleznimi, nizkimi dohodki itd…
Raziskuj se, če imaš denar poišči psihoterapevta(ki ne bo naredil nič drugega kot ti omogočil, da boš še hitreje dobila bolj tridimenzionalni vpogled v svoje življenje, in verjemi vase in vse bo šlo počasi, počasi, nezadržno navzgor.