mati-oče, mati-otroci, oče-otroci
Pozdravljeni!
Zmeden naslov, saj vem. Razbijam si glavo, pa si nisem mogla razložit. Vsi odrasli (63 let, 58 let, 39 let in 30 let).
39letnik (brat) ima blag do zmeren avtističen spekter, zgodovino depresije (bil na antidepresivih, psihiatrični obravnavi), 1x odšel/zbežal od doma kot odrasel in 1x kot odrasel, čez 20 let želel končati svoje življenje. Težko komunicira z drugimi, zelo navezan na mamo, želi si, da ne bi bilo prepirov in da bi bilo vse bolj umirjeno. Živi doma.
Pred dobrimi tremi leti je oče prenehal delit posteljo in vse intimnosti z mamo. Naredil si je posteljo v dnevni sobi. Razlog, zaradi maminega odnosa do naju z bratom, ker naju je menda dala na prvo mesto in pedistal. To pomeni, da naju ni nabrcala iz hiše ob polnoletnosti oz. s prvim dnem zaposlitve. Brat sam ni sposoben živet, pa dobro, ga vzamem k sebi, ni problem, Med nama je spoštovanje. Težava je, da najbrž ni sposoben odselitve od mame. Preveč ga skrbi zanjo.
Je to res pričakovana in normalna reakcija očeta?
Je to možno spremeniti, če oče ne želi absolutno nobene psihoterapije, družinske terapije skupaj z mamo, niti solo?
Je realno pričakovati, da bi po odselitvi brata, spremenil odnos do mame?
Kako se ob tem počutim jaz? Malo zmedena nad vso situacijo, “saj ni res pa je”, s precej žalosti in obupa in veliko jeze do očeta, ki bo verjetno z mojo terapijo in oddaljenosti tudi nekaj malega izzvenela. Iskreno, malo sem jezna tudi na mati, da postavlja v tak položaj brata, lahko bi mu pomagala pri odselitvi, namesto, da ga bremza. Lahko bi se odselila tudi skupaj. Brat je v čedalje večji stiski, slabše spi, slabšo zbranost ima, storilnost v službi, je bolj razdražljiv. Vse to zaradi razmer doma.
Po drugi strani je mati sposobna “zgrist” očeta, ga označi za žaljivega kretena…Ob drugi priliki se smejita skupaj pred TV. In sveto verjame, da bi se umiril, če kateri od naju dobi otroka? Če zanosim jaz (majhna verjetnost) nisem prepričana, da bi dovolila stike, dokler zadeve niso razčiščene, dokler ni iskrenih opravičil za vse nazaj.
Oče bi moral na terapijo?
Ne vem če res, po moje bi morala tja prvo mama nato še on.
Starša nimata zadovoljivega čustvenega odnosa zato mama svoje čustvene potrebe izživi s svojim sinom. To opravičuje z njegovim zdravstvenim stanjem, v resnici pa je to njena čustvena potreba zato ji tudi ni po volji, da bi se sin osamosvojil in tudi če bi šel na svoje se bo še vedno vsakodnevno vtikala v njegovo življenje (tel. klici, preverjanja kako je…itd)
Oče se v tem odnosu počuti odveč zato se je preprosto umaknil, mama je dominantna… proti njej izgubi vsako bitko 😛
In ti, kje si ti v tem navzkrižnim ognjem ? Mirovni posrednik? 🙂
Odraščala si v nori družini, ki je očitno tebi naložila breme odgovornosti za vse ostale člane.
Če ima brat res avtizem, potem je to kriza. Starša najbrž nista sposobna sprejeti tega dejstva, sploh če hodi brat v službo in na zunaj zgleda normalen.
Če bi hotela vsaj malo svojega življenja bi morala oditi čim dlje stran in začeti živeti svoje življenje, če si ga sposobna. Vsi ostali so naredili iz svojega življenja, kar so hoteli in zmogli.
Pozdravljeni.
Opisali ste zapleteno, vendar žal pogosto situacijo.
Otrok v največji meri potrebuje mamimo energijo v času nosečnosti in prvih mesecih življenja. Z večjo avtonomijo otroka (prehranjevanje, hoja, zavedanje sebe) se vloga mame zmanjšuje. Istočasno s tem se fokus iz otroka zopet premika na partnerski odnos in preživetje celotne družine. Otrok ostane del družine, ampak ne več središče. Dokler otrok ni odrasel (torej okrog 21 let) potrebuje podporo staršev, vendar ne vseh 21 let na enak način. Pogosto se zgodi, da starši ne zmorejo slediti naravnemu razvoju otroka, in ostanejo fiksirani v enem obdobju. V primerih kot ga opisujete to pomeni, da fazi simbioze med otrokom in mamo ni sledila zdrava ločitev. To je teorija, kaj pa praksa v primeru avtističnega otroka.
Osebno poznam nekaj res žalostnih zgodb, kjer otroci od rojstva ostanejo ali kasneje zaradi bolezni ali nesreče postanejo nesamostojni. Tudi sam sem starš in če bi mi kdo 10 let nazaj povedal, da lahko do otrok občutiš toliko ljubezni, kot jo občutim, mu ne bi verjel. Veliko notranje moči je potrebno, da kot starš ohraniš zavedanje, da mora otrok v času do 21 let dobiti od tebe vsa potrebna “orodja” za preživetje tudi brez tebe. Ne glede na to, da je težko, bi rekel, da mora podobno zavedanje obstajati ne glede na omejitve otroka. Takšna miselna naravnanost zagotovo ustvari več samostojnosti ne glede ne omejitve, kot pa, če imata starša ali eden od staršev naravnanost, da je otrok “ubog” in ne more preživeti brez pomoči 24/7. Pri tem seveda obstaja tako širok spekter podpore otroku, kot obstaja širok spekter avtističnih motenj in tudi drugih stanj.
Iz zapisa težko presodim, koliko je za bratovo nesamostojnost odgovorno njegovo objektivno zdravstveno stanje in koliko mamina napačna miselna naravnanost. Posledično težko presodim kje je pri vsem tem vaš oče. Družine, ki imajo otroka z avtizmom, se morajo prilagoditi. Postavlja se logično vprašanje do kakšne mere in na kakšen način. Tukaj ni enostavnega odgovora. Glede na napisano ocenjujem, da je v družini veliko frustracij in jeze. Posledično vaš brat na to podzavestno reagira in se zato njegovo stanje še poslabšuje. Psihoterapije ne potrebuje samo vaš oče, ampak tudi mama. Njuna dinamika je težava in predstavljam si, da nosita drug do drugega veliko jeze in neizraženih čustev. Ne vem če veste, ampak obstajajo programi, kjer se lahko starši naučijo, kako pravilno ravnati z avtističnim otrokom. Sam nisem strokovnjak za avtizem, vem pa za avtiste, ki so s pravim pristopom dosegli popolno samostojnost.
Razumem, da vas situacija obremenjuje, vendar zdi se, da ste tudi vi ostali ujeti v tej dinamiki. Pomembno je, da najdete svojo samostojnost in začnete graditi svoje življenje. Pomembno je, da sprostite vse čustvene napetosti in staršem oprostite. Naj vam brat ali oče ne služita kot izgovor. Postavite se na svoje noge.
Vse dobro.