Ko mama "izrabi" svojega sina
Pozdravljeni.
Preverjam utrip skupnosti. Kakšno je vaše mnenje glede teme, ki je obravnavana v prispevku
Ali je družba že sposobna dialoga (torej ne obtoževanja) na to temo?
Čeprav so vzorci, ki so omenjeni v videu v družbi zelo prisotni, pa je pomembno, da ne pripišemo vse krivde mamam. Sicer so v videu na kratko omenjeni tudi očetje (v smislu zakaj dovolijo to), vendar premalo. Oče je namreč tisti, ki ustvari razliko v dinamiki med sinom in mamo (in ne samo mama in še manj sin). S tem ne dajem izključne odgovornosti na drugo stran, opozarjam pa na to, da tako kot so mame odgovorne za svojo podzavestno oboževanje in “izrabljanje” sinov, so očetje odgovorni za svojo družinsko pasivnost.
Zavedam se, da se tukaj dotikamo filozofske dileme, kaj je bilo prej “kokoš ali jajce” in da je vse skupaj še bolj zakomplicirano so v to zgodbo vmešani še hormonski motilci iz okolja.
Osebno bi si želel več odprtega dialoga.
Da, tudi takšni primeri obstajajo in ni jih malo. V tem primeru je nevarnost, da mama sprejme dobronamerno pogodbo, ki pravi “svoje življenje bom posvetila sinu (oz. otrokom)” še nekoliko večja. To namreč pomeni, da mora tudi sin svoje življenje posvetiti mami.
Moj nasvet mamam, kjer oče ne želi oz. ne more biti aktivno prisoten pri vzgoji otrok, je da najdejo še kakšen drug življenjski smisel. Nobenega razloga ni, da si ne bi poiskale partnerja ali ljubimca in da ne bi še na kakšen drug način uživale v življenju. Sin potrebuje tudi odraslo moško podporo. In v tem primeru lahko morda za to poskrbi nekdo od širše skupnosti (dedek, stric, trener …). V klasični družinski ureditvi najpomembnejšo vlogo za otrokov razvoj nosita starša, vendar to tako ali tako ni najbolj učinkovito. Vzgojne “pomanjkljivosti” staršev mora (oz. bi morala) kompenzirati skupnost (sorodniki, učitelji, trenerji, sosedje, sošolci itn.).
Morda samo še to. Podoben vzorec se lahko ustvari tudi v smeri oče – hčerka.