Najdi forum

ne zmorem, torej sem slabič

Potrebujem psihologa, psihiatra – nekoga pač, kajti sem nekje izgubila nit svojega življenja. Berem knjige za samopodobo, teoretično se zavedam vsega kar delam napačno. Nimam pa poguma na spremembo v vsem tem. Torej sem velik slabič, kljub vsemu pogumu v življenju, da mi nič ni težko. To nit z možem pa mi nekako ne uspe pretrgati.
Z možem sva skupaj od najinih najstniških let. Mlada sva se nato poročila, dobila otroke, si celo zgradila hišo. Na zunaj smo res kar solidna dobra družina. Kje je potem težava?
Mož je imel že v najstniških letih ogromno izgovorov – za zamudo, da ni uspel priti na zmenek…ni važno kaj in zakaj. Kmalu sem ugotovila da so ti izgovori včasih tudi laž. OK, starši so res “malce čudni” in morda da jih še bolj ne očrni, raje malo olepša zadeve. Upaš, da bo zadeva pozneje drugačna. Nato poroka, otroci, hiša… Te zadeve potegnejo pozornost nase, zato nekako nisi pozoren na druge stvari. Nato opažaž nekaj, pa si misliš – ah, sproščati se človek malce tudi mora. Torej ponovno neko zatiskanje oči, bežanje od opažanj. In pride trenutek, ki poruši vse oz te z višine vrže na trda tla. Lepega dne, ob preveč časa (dopust) ugotovim, da mož nenehno hodi s telefonom okoli. Opazujem. Kones dopusta, doma se nadaljuje s početjem. Ne pušča ga več na polici, zjutraj kakor stopi preko praga že kliče. Brez pregovarjanj zahtevam da pregledava izpiske telefona. Se strinja. Sledi polomija. Po par ur dnevno je bil v stiku s “prijateljico” – sms, klici, kavice… Po resnem pogovoru pove da mu je žal, da ni vedel da je toliko vsega, da pač sodelujeta, nič resnega, posel ter pač bolj prijateljska naveza. OK, res se zadeve zaključijo. Čez kakšno leto – zadeva ista – ni telefona na polički….Sedaj vzamem telefon v roke – me pribije. Ista telefonska, s tem da sedaj pa ni več poslovnega sodelovanja.. Mu povem kaj sem našla – me ON zvleče na partnersko svetovanje. Ne želim, gre sam, vendar svetovalka tam prosi, da se vsaj malo pridružim. Grem, vendar povem da zahtevam ločitev, kajti to ni slučajno, temveč se zadeva ponavlja. Tudi o lažeh, njegovemu zatrjevanju kako nima stikov, kako je vesten….Celo prisegal pri otrocih ter imel mene za bedaka. No, svetovalka je rekla da naj poskusiva, da vidi da se kesa, da je ugotovil in priznal, da je res naredil veliko napako. No – popustim.
Napaka. To vem danes!
Kakšno leto je bilo skoraj idealno – ni bilo zamujanj iz službe, če je naneslo da bo zamudil je poklical oz sporočil. In ko sem že skoraj pričela verjeti, da je nekaj le uspelo, da dobro da nisem vztrajala na ločitvi. Spet težek padec na tla. Spet jadranje s telefonom v žepu na vrtu, po hiši… Pridem do telefona, ga pregledam, nato mu rečem če mi pove kaj se spet dogaja. Seveda – on nič ne ve. Mu rečem če mi lahko pokaže telefon – ni problema, gre ponj v avto. Ko ga dobim v roke – ni več tistih sporočil, katera sem še pred kakšno uro videla.. Zbrisana, tudi klici. Samo vrnila sem mu telefon, mu pustila tisto zadovoljstvo – a vidiš da nič ni…. Od takrat se enostavno ne morem več pobrati. Niti razpravljati z njim o bilo čemu. Dobesedno ubil me je nekje v notranjosti. Kljub vsemu pa ostajam v hiši. Komuniciram z njim kolikor je nujno potrebno, ne prenesem ga niti toliko, da bi z njim pričela pogovor o tem kaj dogaja. Sedaj sem tudi jaz prišla v fazo pretvarjanja, laži. Pretvarjam se, da nič ne opazim, lažem – izselila sem se iz spalnice. Razlog – preveč smrči (kar je res, vendar sedaj me pač to moti).
Tisti korak, da spakiram, grem, to pa…. Vem da bo to moral bit naslednji korak, a pogum …Prazaprav niti ne vem česa me je strah. Znam živeti sama, skrbeti zase (če zdaj za celo družino lahko samo zase tudi).. Ne želim edino pustiti hišo, katera je pobrala vse moje prihranke, kredite, mož ni imel toliko prihrankov, ima zato večji kredit. Vem – to so izgovori. Potrebno bo narediti konkreten korak. Očitno tudi mož ve, da se nekaj dogaja, pa si zatiska oči. Živiva kot dva sostanovalca. Ni prepirov, on ima svoje, jaz svoje, obiski otrok sva kot normalna zakonca. Zunanja podoba je popolna, izselitev iz spalnice je edino znana vsem – vzrok smrčanje. Torej tudi intime več ni. Sva se poskusila pogovoriti hitro po izselitvi iz spalnice – vse je preložil name. Kakšna sem, kako mu ne verjamem nič, da kako se on trudi. Lagal v obraz, brez da bi trepnil z očesom. Če je odsoten cel dan – niti ne pokliče, pošlje sms kako smo. Gre za vikend kam – kot da nas ni – oz mene. Otroke včasih še kontaktira. Ne vem kako dolgo bom še zmogla. Vem da potrebujem svetovalca, da sem slabič. Njegove laži so me očitno popolnoma dotolkle, mojo samozavest in vem, da moram nekaj na sebi drastično spremeniti. Imam močen karakter, a globoko v sebi sem navaden slabič, ki se smili sam sebi.

Zakaj se trudiš, da bi mu karkoli prihranila?

Pridem do telefona, ga pregledam, nato mu rečem če mi pove kaj se spet dogaja. Seveda – on nič ne ve. Mu rečem če mi lahko pokaže telefon – ni problema, gre ponj v avto. Ko ga dobim v roke – ni več tistih sporočil, katera sem še pred kakšno uro videla.. Zbrisana, tudi klici. Samo vrnila sem mu telefon, mu pustila tisto zadovoljstvo – a vidiš da nič ni….

Na to bi mu rekla: “Pogledala sem telefon, vem, kaj si izbrisal. Dobro je, da vem, koliko je vredna tvoja beseda.” Potem si preprosto ne bi dovolila kakršnih koli očitanj. Saj veš: izrečena so takim, ki jim gre to do živega, ki jih prizadene. Še malo mu ni mar, kar čutiš ti.

Zunanja podoba je popolna, izselitev iz spalnice je edino znana vsem – vzrok smrčanje. Torej tudi intime več ni. Sva se poskusila pogovoriti hitro po izselitvi iz spalnice – vse je preložil name. Kakšna sem, kako mu ne verjamem nič, da kako se on trudi. Lagal v obraz, brez da bi trepnil z očesom.

Ni poti nazaj, kar umre, se ne more oživeti. Vedno težje ti bo, on pa se bo še naprej “hranil” s tvojo energijo. Če temu ne bi bilo tako, ne bi videl le svojih interesov.

In hiša, ki ni dom, predstavlja samo zidove. Ti pa te z leti vedno bolj bremenijo in ti ne dajo dihati…

no tukaj je že vse jasno. Naslednji korak je, da stopiš do odvetnika, razložiš po pravici kar se tiče finančnih zadev. Daš na sodišče vlogo za ločitev, z možem se dogovorita glede hiše, ali eden izplača drugega oz. jo prodata in gresta v miru vsak po svoje.

nova
Uredništvo priporoča

Ha, ljudje rečejo, da se je lažje ločiti kot reševati zakon, pa ni tako.
Zelo težko se je ločiti.
Dogaja se ti nekaj hudega in normalno, da ne moreš reagirati neobremenjeno, strogo razumsko in trezno. Ločitev je med največjimi stresi v življenju, nekateri pravijo, da je enak izgubi partnerja zaradi smrti.
Nikamor se ti ne mudi. Mož ni nasilen, ne streže ti po življenju, nisi ogrožena ne ti ne otroci. Kot kaže, tudi finančno ne boš pokleknila brez njega. Razmisli, kaj mu lahko predlagaš, kako si predstavljaš delitev premoženja, ureditev glede otrok (pri kom bodo živeli, kako bo s stiki, kako bo finančno poskrbljeno zanje).
Jaz sem rabila dve leti, da sem prišla toliko k sebi od vsega hudega, da sem predlagala ločitev. Pa je prav tako hodil domov samo še obračat in menjavat cunje.
Vseeno ne odlašaj predolgo, da se ti ne bo zagabil in ne boš več sposobna civiliziranega pogovora.
Upam, da boš še kaj pisala sem gor. Držim ti pesti.

Ste na razpotju, kjer poskušate doumeti kaj in kako.

Vsekakor vam kak pogovor, ena na ena pri psihologu ali psihoterapevtu, ne more škodovati. Posvetite se sami sebi (knjige, družba, dejavnosti in mir), kar vam lahko omogoči najti tisto notranjo moč, da storite tisto kar je v dani situaciji najbolje, predvsem za vas in za naprej.

Žal je tako, da te stvari potrebujejo svoj čas, svoj napor (vašo notranjo moč) in pa predvsem trezno glavo brez emocij, čeprav je to glede na preteklost izredno težko.

Vsekakor niste slabič, bodite potrpežljivi in upoštevajte, da situacija le ni tako enostavna, kot sam cilj.

Srečno!

Boljse bit cel life samski kot pa taki zakon
In menda smo neporoceni in samski tak cudni da se ne gremo takih oslarij….

Pozdravljeni.

Sami ste v svojem prispevku večkrat omenili “idealno zunanjo podobo” in točno to občutim, ko berem vaš prispevek. Na eni strani idealizirana maska, na drugi strani nezaupanje, čustveni kaos in ignoriranje realnosti. Zdi se, da oba uporabljata podoben vzorec, da lahko ohranjata idealizirano podobo. Postavlja se mi vprašanje, koliko sta sploh zavestna tega kar počneta sebi in drug drugemu.

Ne glede na napisano, ne bi mogel reči, da je kdo od vaju res slab človek (lahko pa napišem, da dobro kompenzirata realnost). Iz prispevka ne morem razbrati, ali vas partner vara, ali vam laže, ali počne oboje. Vse to je slabo, vse vpliva na (ne)zaupanje, vendar pa je morda v enem primeru lažje odpustiti kot v drugim.

Čeprav sta bila na partnerski terapiji, ocenjujem, da ta ni šla dovolj v jedro vzorcev in težav. To se je zgodilo, ker vidva nista bila pripravljena na globlje delo, ali ker se je terapevt-ka zavestno ali podzavestno izognil-a težjim temam.

Ne znam vam sugerirati naslednjega koraka. Vsekakor je dobro zastopati stališče, da se naj ločitev zgodi, ko so izčrpane vse druge možnosti. Ko pa te so izčrpane, potem je ločitev vedno neizogibna in se tudi vedno zgodi. Ali v resnici, ali samo s čustveno distanco. Prva vodi v proces žalovanja, ki mu sledi proces osvoboditve, druga vodi v čustveni propad, depresijo in psiho-somatske težave.

V kolikor je prepozno za vaju, ni prepozno za vas. Kot ste že sami sugerirali sebi, potrebujete oporo in podporo, zato jo poiščite. Prav nič šibkega ni v tem.

Vse dobro.

******************** Boštjan Topovšek, Core Energetics telesni psihoterapevt, Mojster Coach Nevrolingvističnega programiranja e-pošta: [email protected] splet: [url]http://humanu.center[/url] lokacija: Ljubljana, Tabor

New Report

Close