Jokam kot dež ne morem se umiriti.Ampak če hočem sebi dobro je to edina rešitev. Moje telo je izčrpano, sesedla sem se dobesedno od vse sekirancije v zadnjih letih. Sem na dolgotrajni bolniški, ker so me izdali živci, jokam nenadzorovano, kar pride mi v trenutku in se ne morem nadzorovati.
Odločila sem se, da prekinem dolgoletno zvezo s fantom. Razlogov jih je več. Ampak to ni bila kar tako odlocitev čez noč. Že dlje časa sem razmišljala o tem . Do te odločitve me je pripravilo več situacij dokončno pa mi je oči odprla zdravnica, ki mi je jasno dala vedeti, da bom morala narediti korenite spremembe v svojem življenju, če hočem sebi in svojemu telesu dobro.
Namreč on ni slab je čudovit človek ampak žal normalne prihodnosti z njim ne morem graditi. Nisem pa pripravljena na situacijo, da bo čez nekaj let povsem odsoten zaradi težje diagnoze in bo rabil mojo popolno prisotnost. Poleg tega me ne sprejemajo njegovi domači, ker me imajo za povzpetnico, ki se želi polastiti “njegovega premoženja” katerega sva skupaj ustvarjala. Odkrito me odrivajo že,kar nekaj časa približno dve leti odkar sem se prvič postavila po robu in jim povedala svoje nazaj.
Moti jih moj otrok iz prejšnje zveze in sploh načelo, da sem bila ločena. Vseskozi sem mu stala ob strani. Ima kje biti, skupaj sva obnavljala starejšo hišo, katere lastnik je. Tako da je primerna za bivanje. Jaz pa imam najemniško stanovanje še od prej katerega sem obdržala. Ne morem več!
Dala sem mu konec, vendar se on s tem ne more sprijazniti. Veš čas mi pošilja ljubezniva sporočila, ki me samo še bolj medejo. Otroku se nisem povedala, kaj se dogaja, cakam na pravi trenutek ker sta zelo navezana. Bojim se, da ga ne bi vse skupaj preveč prizadelo. Vem da ni druge rešitve kajti zveza in sploh načrtovanje prihodnosti je z njim nemogoče, jaz pa zaradi tega, ker si preveč jemljem k srcu propadam, tako psihično in fizično. Hvala za odgovore.

Če si ga zapustila zaradi bolezni, ga seveda lahko to zelo prizadane, celo tako zelo, da ne bo imel volje se boriti proti tej bolezni. Po drugi strani pa mu lahko da tolikšno moč in voljo, da se pozdravi, kot je ne bi imel, če bi ostala z njim. Ne vemo tega.

Ne vem zakaj se obremenjuješ in delaš halo. Tako si se odločila in siguren sem, da je zanj tako bolje. Zate, škoda kaj napisati.

Pravijo, da naj bi bila dva skupaj v dobrem in slabem, ti odhajaš, ker so na vidiku težave, ne želiš jih reševat raje boš odšla, četudi je otrok navezan nanj.
Glede na to kako si napisala si že kar odločena, izpostavila si pretežno slabe stvari vse, da potrdijo/opravičijo tvojo namero.
Če veš/misliš, da ti bo lažje brez njega pač odidi

Ko nastopi izgorelost potem se zrušijo vsi sistemi v našem telesu. Izgoreli ne morete pomagati ne (bivšemu) partnerju ne otroku.

Najlažje je soditi od daleč, dobro se zavedam tega. Samo vi ste tisti, ki poznate svojo situacijo podrobno. Če imate na tehtnici vaše zdravje proti zdravju partnerja, je vsekakor prav, da se odločate ZA svoje zdravje. Sem mnenja, da kot partnerji ali starši ne bi smeli dopustiti, da zaradi skrbi za partnerja ali otroke žrtvujemo svoje zdravje. Česa takega ne bi nikoli pričakoval od svojih klientov, niti partnerke ali otrok.

Napisano tudi pomeni, da za vaše zdravje ne more biti odgovoren (bivši) partner niti njegovi starši. Obstajajo primeri, kjer najbližji zaradi izrednega travmatičnega dogodka ali dolgotrajnega trpljenja žrtve doživijo posttravmatsko stresna motnjo. Toda ne glede na težo trpljenja in dejstvo, da zaradi zrcalnih nevronov rezoniramo z bolečino žrtve, smo za svoje zdravje še vedno odgovorni sami. Samo zdravi (duševno in telesno) smo lahko v oporo žrtvi. Pri tem je potrebno iskati ravnovesje med egoističnim jazom in popolno empatijo, kjer jaz preneha obstajati. To zahteva veliko stopnjo zavestnosti, empatije in notranje trdnosti, redki so tisti, ki to posedujejo. Vsak pa lahko doseže to stanje.

Razmislite v kakšni meri napisano rezonira z vami. Osebno menim, da izgoreli ne bi smeli sprejemati pomembnih življenjskih odločitev, razen tistih, ki so direktno povezane z vašo izgorelostjo (verjetno tudi depresijo). Okrevajte najprej. V kolikor vas vsa situacija peha v še večjo izgorelost in depresijo poiščite psihoterapevtsko podporo.

Vse dobro.